sreda, maj 30, 2007

Fina dama


"Fina dama" je samo eden izmed keywordov, preko katerih so naključni včeraj vstopali sem gor. Ker obljuba dela dolg, je fina dama pofotkala želene čevelce. Za Anolopko, Nto, Ambalo, Janeza Novaka in za vse ostale firbce...

torek, maj 29, 2007

Komunikacija

Imam dve prijateljici, ki sta včasih bili prijateljici, zdaj pa že približno tri leta ne gojita prijateljskih stikov. Ne gojita nikakršnih stikov sploh. Pravega vzroka za to ne vem, niti ne verjamem, da ga ve katera od njiju. Pač, nažrli sta se druga druge in se nehali družiti. Preveč sta si različni. Niti skregali se nista. V nadaljevanju ju bomo imenovali oseba X in Y.
Oseba X mi zadnjič reče: "V trgovini sem videla osebo Y in bilo mi je strašno zoprno, zato sem se kar potuhnila. Vendar sem jo na poti domov zopet videla – tokrat na cesti, zato sem hodila bolj počasi, da mi je ni bilo potrebno prehiteti in je ogovoriti." "Tako obnašanje je neumno," rečem. "Zakaj nisi preprosto stopila k njej in ji naprimer rekla: Aha, ti si kupila paradižnik, no jaz sem pa papriko…" "Ja, saj res, le zakaj mi jo je bilo tako zoprno ogovoriti jo, saj druga drugi nisva ničesar naredili, niti skregani nisva. Jaz jo bom pa enkrat kar poklicala in povabila na kavo." reče. To omenim osebi Y in oseba Y reče, da ji je v bistvu čisto vseeno, ampak če si jo oseba X res tako zelo želi videti, naj jo pač pokliče. Ma briga me, osebi Y o tem ne poročam – se bosta že sami zmenili, si mislim.
Nakar mi čez nekaj dni oseba Y besno poroča: "Nikoli več nočem slišati o tem, da bi šla oseba X rada z menoj na kavo! Si moreš misliti: srečamo se na cesti, moj fant jo ogovori in se z njo pogovarja, ona pa stoji kot lipov bog in se obnaša kot da me ni! Gledala je mimo mene! Nikoli več naj ti ne reče, da se želi videti z menoj. Oseba X je res čudna!" "Zakaj pa je nisi ti ogovorila?" jo vprašam. "Kaj jo bom ogovarjala, niti me ne zanima kaj se z njo dogaja, sicer pa bi me itak lahko tudi ona prva ogovorila!"
Evo, zdaj pa zgodba osebe X: "Ne morem ti povedati, kako sem bila zadnjič žalostna! Na cesti sem srečala osebo Y in njenega fanta Njen fant je bil res vesel da me vidi in zapletla sva se v pogovor. Ampak ona! Kako trapasto se je obnašala! Obnašala se je kot da me ni! Kot da me ni! Gledala je mimo mene, kot da nisva bili nikoli prijateljici, kot da se ne poznava. Pa kaj sem ji naredila? Niti skregani nisva." "Zakaj pa je nisi ti ogovorila?" vprašam. "Ma kaj jo bom ogovorila, kaj pa naj ji rečem?! Kaj naj ji rečem?! Saj bi me lahko tudi ona ogovorila!"

A nismo ljudje včasih malo hecni?!

nedelja, maj 27, 2007

Črepinje

Spet se nisem mogla upreti, da si nebi kupila še ene. Šalce namreč. Včeraj sem bila po dolgem času spet na obisku pri lončarki in se komaj zadržala, da ji nisem odnesla pol delavnice. Problem je v tem, da jih nimam več kam dajat. Ampak moram it kmalu spet tja, ker sem dolžna še pet eurov. Takrat moram nujno izbrat še eno za v službo! Eh, te male obsesije...

Ko bom velika bom...

Novo blogersko verigo našla pri Ambali.
"Ko bom velika bom..." Ne vem. Ne spomnim se, da bi v otroških letih kdaj kaj prida premišljevala o tem, kaj bom, ko bom velika. Enkrat na začetku osnovne šole se mi je zdelo, da bi lahko bila slikarka. Kasneje sem ugotovila, da imam za ta "poklic" premalo talenta in zato misel kaj hitro opustila. Proti koncu osnovne šole sem bila skoraj zatrdno odločena da bom modna oblikovalka. Risala sem anoreksične dolgonoge manekenke v svinčniku in sanjala o svojem butiku. Starši me sicer niso prepričevali naj ne grem delat sprejemcev, so mi pa svetovali, da bo zame (ker sem pač ležerna oseba) šolanje v Kamniku na srednji ekonomski šoli veliko bolj prikladno, kot pa vsakodnevno odhajanje v Ljubljano. Poleg tega (takrat smo bili še v socializmu) naj bi bilo težko dobiti službo v tekstilni stroki, s srednjo ekonomsko bi pač imela poklic, s katerim bi tudi lažje dobila zaposlitev. Pa smo se vpisali na ekonomsko. Kljub temu, da smo imeli pogoje za gimnazijo. Zahvala za to gre predvsem nesposobni socialni delavki gospe Baraga.
Srednješelska leta so bila najhujša leta v mojem življenju. Trpela sem kot na verigo priklenjen pes. Že takoj prvi dan mi je bilo jasno, da ne spadam med tiste dvojkarje in trojkarje, ki so komaj dosegali pogoje za vpis. Nikoli se nismo kaj pretirano marali. Njim sem se zdela čudna, oni pa meni tudi. Potem so bili tu še nesposobni profesorji, ki so nam cela štiri leta tupili, češ, kako iz nas nikoli nič ne bo. Edina svetla zvezda na šoli je bila profesorica Vilfan (žena Petra Vilfana), ki je dolgočasne grafe s topovi na abscisi in maslom na ordinati znala razložiti tako, da si jo gledal z odprtimi usti. Srednjo šolo sem naredila po liniji najmanjšega odpora, s kampanjskim učenjem in jo uspela končati brez vedenja o tem, kaj sta aktiva in pasiva, debet in kredit oziroma "v breme" in "v dobro". No, si predstavljate kakšna srednja šola je to bila?! Danes vem le to, da "v dobro" pomeni, da to zate ni dobro.
Enkrat v tretjem letniku sem se odločila, da bi bila rada arhitektka, šla na tečaj risanja in se nato vpisala na faks. Sprejemce sem naredila v drugem poskusu. Na prvih korekturah me je profesor, ki mu je bila moja risba strašno všeč, pred celo predavalnico vprašal: "Na katero srednjo šolo ste pa hodili?" Precej zoprno mi je bilo odgovoriti: "Na ekonomsko." "No vidite, tudi tam so jih nekaj naučili!" se profesor obrne k mojim kolegom. Leta preživeta na faksu, so bila najlepša leta v celotnem času mojega šolanja. Tam so nam pustili tisto individualnost, za katero sem prej tako neuspešno borila. Z vikanjem in nazivom "kolegi" so do nas pokazalo neko spoštovanje, ki ga od prej nisem bila vajena.
Tako imam dva poklica. Ampak nikoli ne bom bančna uslužbenka v svetlo modrem kostimčku in belih štikelcih. Raje si s krhko "glažovno" prerežem zapestje!!
P.S. Mi je pa nadvse ljuba misel, da bi bila oblikovalka nakita. Ampak to željo lahko še vedno uresničim. Nikoli ni prepozno. Spomnite se samo na Gaugena!

sobota, maj 26, 2007

Denar preštejte takoj, kasnejših reklamacij ne upoštevamo!

Zanima me, če se tudi vam zdi, da vas, odkar imamo evro pogosteje poskušajo prinesti okrog? Meni se namreč zadnje čase to vse pogosteje dogaja. Ta teden recimo kar dvakrat. In obakrat kar na okroglo. Razlog da si nas privoščijo je po mojm ta, da zaradi tolarja še vedno nimamo pravega odnosa do drobiža, niti še nimamo pravega občutka za cene. Tega se seveda zavedajo in to s pridom izkoristijo. Ker vedo, da se večini ljudi tistega "drobiža" ne da preštevati. Sama zato zadnje čase striktno preštevam.
Vsako jutro se ustavim v pekarni na Trubarjevi, kjer prodajajo kruh, ki si sploh še zasluži ta naziv - kajti najti dober kruh je dandanes prava redkost. Pekarne kupujejo na pol pečen kruh, ki ga nato samo dopečejo, ali pa uporabljajo za cel kemijski laboratorij dodatkov, ki kruh spremenijo v sapico, ki pa že po nekaj urah zleze sama vase in se začne drobiti. Ponavadi kupim polnozrnato bombico z olivami, navadni jogurt ter polnozrnat žepek z makovim nadevom, katerega pojem na poti do službe. Za to plačam 2.40 evra. Nakar zadnjič kupim samo bombico in žepek, plačam pa enako. Trenutek zamišljenosti in nepazljivosti pač. In nato zvečer premišljujem, kako je kruh drag in ugotovim, da sem zadevo itak preplačala. Spomnila sem se tudi, da mi prodajalka sploh ni izročila računa. Kako naj potemtakem grem nazaj in se pritožim, če nimam računa?! Evo, naslednjič bom spet kupila enako in zahtevala račun, da vidim koliko zadeve dejansko stanejo! Potem ji bom tudi povedala, da sem ugotovila da me je ogoljufala, ter da mi ni izdala računa.
Potem grem danes na tržnico. Na tržnici je najboljša taktika, da si izbereš svojo branjevko - neko osebo, ki je zaupanja vredna in ti zaradi tega, ker si njena stalna stranka vedno da "dobro vago" in še kaj "za povrh". Poleg tega te ne bo prinesla okoli. Ok, pri tej branjevki pač kupuješ kar ima. Če ima ozek izbor futra, pomeni da je to res pridelano doma. Če ima vse kar vam srce poželi, potem čimprej stran od take stojnice! "Made in Italia. In Padska nižina"... In potem se zgodi, da greš mimo stojnice od "našega tam dol", zavohaš marelice in se jih nemudoma odločiš kupiti. Pa magari če so iz Padske nižine. Ker lepo dišijo in se jim ne da upreti. "A je lahko kilo dvajset?" vpraša trgovec. "Lahko." rečem. Vzame še eno marelico, me mačje potuhnjeno pogleda in jo vrže k ostalim. "Dva evra 60." Dam mu 20 evrov, vrne mi jih 15 + 40 centov. Preštejem denar in se nemudoma vrnem nazaj: "Oprostite, ampak premalo ste mi dali nazaj. Stalo je 2,60, nazaj ste mi dali samo 15,40." rečem. Niti z očesom ne trene. "Mhm" reče, z roko seže v škatlo in mi izroči kovanec. Niti ne opraviči se ne. Bednik! Najprej ti da en sadež za povrh, obenem te pa v isti sapi nategne za celo kilo! Pa še nič kaj dobre niso bile. Enkrat bi res rada jedla marelice z okusom po marelicah, ne pa po sredstvu za pomivanje posode!
Tržnica mi je bila od nekdaj sinonim za neko domačnost. Ženske zrelih let, ponavadi pokrite z rutami, v predpasnikih z drobcenimi rožicami, sadje in zelenjavo pripeljejo s cizami in jih je en sam nasmeh: "Gospa, kaj za vas?" Na žalost je gnil kapitalizem zašel tudi tja - saj kam pa še ni?! Na tržnici prodajajo branjevci in branjevke, ki si sploh ne zaslužijo tega naziva in zato tja ne pašejo. Prefrigani oderuhi in goljufivci! To kar se mi je zgodilo danes ni bil osamljen primer. Ogoljufali so me že prejšnji mesec. Lani pa mi je neka grdogleda debeluhinja v vrečo nabasala kilogram nagnitih breskev. Na žalost si nisem zapomnila njenega obraza, pa tudi ni se mi dalo hoditi nazaj. Sicer vedno gledam, kaj mi uturavajo v škrnicelj, a ta je bila očitno zelo spretna. Le kako da nekaterim ne potegne, da se tak odnos na dolgi rok ne izplača kaj preveč?!

Nova blogerka

Včeraj mi je znanec pripovedoval o zanimivi gospe, ki ji je pomagal postaviti blog. Gospa Fani je stara 82 let in v sredo je napisala svoj prvi post! Naslov bloga: Da bo življenje živelo.

petek, maj 25, 2007

Muffini

Včeraj sem sodelavcu posredovala recept za najboljše čokomafine. Post na to temo najdete tukaj. Danes zjutraj ga takoj zaslišim, če so pekli, kako so ratali ter zakaj nam jih ni nič prinesel v pokušino. "Eh, tako so bili dobri, da smo jih takoj pojedli. Pa kako so dišali! Samo malo nizki so bili - nič se niso napihnili." "Kako?" se začudim. "A imaš model z 12 vdolbinicami?" "Imam ja." "Ja no, testa bi moralo biti več kot preveč." se čudim. "Saj ga je bilo. Preveč ga je bilo, pa smo ga malo v smeti vrgli."

sreda, maj 23, 2007

Služba

Po slabih treh tednih »delovanja« v novi službi je pa že čas, da napišem kratko poročilo.
Skratka, služba je fajn. Kar pa ne pomeni, da ni mestoma naporna. Zdaj sem se načeloma že ufurala, prvi teden pa so bili BTP (blago telečji pogledi – bi rekla Vale) na dnevnem spisku. Fora je v tem, da sem uletela v en ogrooomen projekt, ki ga delamo v tujini in to brez znanja Autocada. En zanimiv podatek o velikosti projekta je že to, da je njegova A3 mapa z vsemi tlorisi, prerezi, in detajli notranje opreme debela 10 centimetrov, težka pa kot cent. Se človek kar malo ustraši! Še posebej nekdo, ki v življenju ni sprojektiral ničesar večjega od enodružinske hiše. Porabila sem ene par dni, da sem dojela sistem dela na tako velikem objektu, se spoznala z vsemi hodniki, stopnišči, stanovanji ter sistemom ureditve na internetnem boxu… Če pri takem projektu ni neke hude sistematizacije, si lahko že nekaj dnevih dela v glavo nameniš milostni strel... Ene par dni je šlo v nič zaradi prenašanja fajlov iz Autocada v Archicad, inštaliranje programov in podpornih programov, nato smo imeli komplikacije s knjižnicami opreme – naše nastavitve se niso ujemale z risbami, ki smo jih dobivali iz Madžarske…. Nakar sem nekega dne malček popizdila in rekla, da se tega ne grem več, ter da bom risala v Autocadu. Usta sodelavcev so se razlezla v široke nasmehe in dobila sem kompliment, češ da sem zelo pametna punca. Ne vem kdo si je bolj oddahnil, oni ali jaz. Kar naenkrat je bilo namreč konec vseh računalniških kolobocij in komplikacij. Zdaj v službi rišem v enem programu, doma pa v drugem. Ko v službi pritiskam na tipko M (move), mi v glavi zvoni D (drag), doma pa obratno. To je približno tako, kot da bi pol dneva vozil avto na prestave, drugo polovico dneva pa avtomatika. Ne vem sicer, če je to dobra primerjava, a se trenutno ne spomnim nobene boljše.
V pisarni vlada jako sproščeno vzdušje, ki ga občasno začinimo tudi s kakšnimi arhitekturnimi trači. Šef ne daje nastopaškega vtisa šefovstva, kar je običajno pri šefih prepogost običaj. V bistvu je precej hecno, če je tvoj šef kolega s faksa, še posebno takrat, kadar reče: »Dej stara, bova zdele pogledala tele prereze!«, za nameček pa te še prijateljsko lopne po hrbtu.
Potem so tu še taki posebni trenutki, kot naprimer danes popoldne, ko smo se vsi skupaj s skledo češenj spravili na dvorišče pred atelje, posedli po tleh in se nastavljali sončnim žarkom. Pa naj še kdo reče, da služba ni fajn!!

ponedeljek, maj 21, 2007

Informacijski mrk

Včasih sem redno brala časopis. Branje Dela je bil moj jutranji ritual. Najprej sem preletela prvo stran, zalistala pa vedno z zadnje. Poglobljeno predelala napovednik dogodkov, kulturo, zanimivosti po svetu, znanost, turizem, vse do prvih strani, katere sem ponavadi bolj preletela, ravno toliko, da sem izvedela, kaj se dogaja v politiki doma in po svetu. Sobotna priloga je vedno veljala za obvezno sobotno jutranje čtivo. Branje se je ponavadi itak zavleklo skozi dan... Dnevnik obvezno na RTVSLO, uč sem vrgla tudi Odmeve. Od nekdaj se mi je zdelo, da je spremljanje javnih občil pogoj, da človek "normalno funkcionira". Danes se mi ne zdi več tako. Časopis smo odjavili, ker ga kar naenkrat ni nihče več bral. Dnevnika ne gledam, ker so informacije v njem dirigirane oz. okrnjene, prenapihnjene ali pa določenih informacij sploh ni. Če bi že gledala novice, bi gledala tiste na POP-tvju. Na žalost je komercialna televizija v trenutnih razmerah vseeno boljša izbira kot pa nacionalka. Na vsake par dni pokukam na Vest, Razglede ali v Drugi Dom. Trenutno že nekaj časa povsod enake teme: Sova, kandidati za predsednika, spremembe v šolstvu, cerkev se vmešava v politiko, sinhronizacija filmov pod krinko skrbi za slovenski jezik... Ta scena s Sovo je naravnost bizarna. Zanima me, kaj se dogaja v ozadju. Katere informacije bodo šle mimo nas, ker se vsi tako ukvarjamo s Sovo?!
Od časopisov kupujem edinole Mladino, ki je po mojem mnenju trenutno tudi edini dober časopis v naši mali državici ptičjestrašilni, pa še za to mi je potem nemalokrat žal. Zakaj? Sedim na vlaku in se ob branju političnih cvetk sama pri sebi razburjam, namesto da bi z blaženim nasmehom na obrazu brala o manikiranju nohtov, depilaciji, hujšanju in o tem, kako na 1001 način zadovoljiti moškega. Zakaj si vedno otežujem življenje?! Prejšnji teden sem zavoljo tega sklenila kupiti Jano, pa me je dekle na naslovnici (mednarodno priznana zdravnica pri sedemindvajsetih) in velik naslov "Njena življenjska zgodba" odvrnilo od tega nepremišljenega dejanja. Me je pa potem nekaj dni po tistem babi seznanila z dejstvom, da je bila revija razprodana. No, saj je bilo za pričakovati... Je morala biti res zanimiva tale življenjska zgodba na osmih ali ne vem več koliko straneh!
Od vsakodnevnih novic sem se namenoma distancirala. Zakaj? Ker me vedno nekaj spravi v slabo voljo. Cel halo zaradi ene letalske karte za zdravilca, medtem ko neka mednarodno priznana zdravnica po nebu drsi na državne stroške (Vir: Mladina). Kakšen primitivizem in dvoličnost! Kakšna usrana država, da tako blati svojega predsednika. Zaradi ušivih 1000 evrov!Dajmo tole vsoto malo preračunat v oklepnike. Koliko letalskih kart se skriva v oklepnikih, katerih nihče ne potrebuje?!
V svojem informacijskem mrku se čisto dobro počutim. Enkrat na teden informacijski primanjkljaj začinim z Mladino ali oddajo Studio City. Takrat potem ponavadi malo poskočim v zrak, nato pa do naslednjega ponedeljka spet čisto mirno in zadovoljno živim.
Oh, kako se veselim časov, ko bom spet lahko vsako jutro brala "svoj" časopis!

sobota, maj 19, 2007

Spet cvetijo

Ene mojih najljubših: potonke. Na kakšen zvezdnat večer bi jih šla kar rabutat!

Sočivje

Zanima me, kaj vi razumete pod besedo sočivje?! Ne velja pogledat v SSKJ!

petek, maj 18, 2007

31-letna maturantka

Pred časom sem omenjala, da me ima večina ljudi, ki me ne pozna za 8-9 let mlajšo. Moram reči, da se mi to zdi jako fino, vendar se kljub temu včasih sprašujem, če nebi bilo bolje, da bi jih kazala vsaj enih 25.
Ena taka hecna "scena" se je zgodila zadnjič, ko sem prišla na razgovor za službo. Isti dan je zdajšnji sodelavec praznoval rojstni dan in tako smo takoj začeli debatirati o letih in potem spet stara pesem, ko prijavim koliko sem stara in me tip debelo pogleda ter reče: "Pa daj nehaj! Tebi bi morali vzeti kožne celice in iz njih narediti kremo za pomlajevanje! Izgledaš jih 22!" Naslednji dan me sodelavka (ki je prejšnji dan debato očitno preslišala) pobara o starosti in ko izve mojo starost reče: "Ko si včeraj prišla, smo vsi mislili da si ena izmed študentov, ki je prišla dvignit nalogo za Delo in Dom".
Ampak to še ni vse. Danes grem na wc - pri nas se gre na wc čez vrt v drugo stavbo, v tej stavbi je tudi gostilna, zadaj na vrtu pa zaposleni kadijo, malicajo in večerjajo. In tako danes tečem mimo, z natakarji in kuharji se pozdravimo, nakar eden od njih za menoj zavpije: "Danes boste pa plesali, a ne?" Debelo ga pogledam, ne da se mi razpredati, zato rečem: "Ja, bomo." (kaj češ: "neumno vprašanje, neumen odgovor" si mislim) "Koliko časa pa? Eno uro ali dve?" "Eno." rečem in odbrzim mimo. Ko pridem v pisarno, sodelavcem poročam o bizarnem dialogu in navržem, da se mi kuhar zdi malo ruknjen, nakar mi razložijo, da danes maturantje plešejo četvorko." Resno me je zaskrbelo za svoj izgled. Če si nebi vsako jutro na obraz narisala oči, bi nemara izgledala stara 5. Kar je preveč je pa preveč!

četrtek, maj 17, 2007

Pika Nogavička

Iz mojega depoja:Pika Nogavička iz leta 1958!

torek, maj 15, 2007

Pet ljubih predmetov

Na tole verigo sem naletela pri Hirkani. O svojih top 5 predmetih sem premišljevala že pred meseci, povod za to je bil Kult - petkova priloga Dela, kjer znani Slovenci na ogled postavijo svojih top 5 predmetov. Glede na to, da med svojih top 5 bolj ali manj vsi uvrstijo razne prenosnike in I-pode, sem se sama odločila, da predstavim predmete, ki me nekako označujejo:
Ključ - srebrni prstan je edini kos nakita, ki ga nosim že preko deset let. Srebrna replika je bila kupljena v Mestnem muzeju in izhaja iz pozno antične dobe. Prstan je dejansko je imel funkcijo ključa, kajti z njim so zaklepali skrinje. Nosili so ga moški.

Nalivnik je zame nepogrešljivo pisalo in "risalo" oziroma "čečkalo". Lamy je lepo oblikovan in krasno sede v roko, z njim se zelo mehko piše. Obvezno mora biti nafilan s črnim črnilom.

Tile uhani so mi bolj kot z oblikovnega stališča k srcu prirasli zaradi besed, s katerimi so bili podarjeni. Dobila sem jih od človeka, ki je v moje življenje prišel ravno takrat, ko sem ga najbolj potrebovala, skupaj sva se imela zelo lepo. Vendar vse lepo ne traja. Podarjeni so bili z besedami: "To sva midva! Saj če ti niso všeč ti jih ni treba nositi. Zate je težko kupovati, ker si delikatna oseba!" Njihova vrednost je zame predvsem simbolna. Nosila sem ju kot par. Ker nisva več par, jih ne nosim več. Spravljeni so v mojem memory medžik boxu. Vedno me bodo spominjali na neko brezskrbno in lepo obdobje.
Najljubša glasba, ki me vedno začara.

Knjiga mojega otroštva. Knjiga za vse starosti. Ker me vedno znova zasmeji.

Vstopnica

Danes sem bila "uradno" sprejeta v našo birojsko skupnost. Po besedah šefa sem z nadvse bizarnim vicem presegla še tiste meje, ki so nas do sedaj ločevale, omenjeni vic pa naj bi bil moja vstopnica in obenem potrditev, da res spadam k njim. Bil naj bi namreč dovolj bizaren, da ustreza visokim normativom humorja, ki ga tam službujoče osebe negujejo.
Humorno bizarnost bi z veseljem delila tudi z vami, a glede na to, da sem klika veliko otrok, bomo ta umazani detajl tokrat preskočili!

ponedeljek, maj 14, 2007

Krvosesi

Zjutraj kupim karto za vlak - prodajalec mi jo pomoli s hrbtno stranjo obrnjeno navzgor, da se lepo vidi nalepka rdečega križa, na kateri piše: Teden rdečega križa, teden solidarnosti 10 centov. Vprašam, če lahko dobim karto brez "znamkice" nakar mi pod nos pomoli nek sila uraden poštempljan dopis, na katerem med drugim piše: "...poleg vozne karte obvezno zaračunati 10 centov za teden Rdečega križa." "Ma ja , v redu." rečem, "Saj se mi ne gre za tistih 10 centov, ampak res ne maram, da me kdo prisili da nekaj dam v kao dobrodelne namene. O tem kdaj, koliko in komu darujem, se odločam sama." Prodajalec se na široko zareži in reče: "Prav imate! Tudi jaz mislim tako!" Ob povratku spet kupim karto in niti sledu o krvosesni znamkici. Gospo na postaji povprašam kako je s tem in prijazno odvrne: "Po zakonu smo dolžni zaračunavati vsakemu, vendar se meni zdi to malce nefer, zato raje vprašam." (čeprav mene recimo ni vprašala). Če bi me ob nakupu karte prodajalec vprašal ali želim kupiti tisto brezvezno znamkico, bi jo najverjetneje kupila. Nasprotno pa prisila pri meni vedno naleti na odpor.
Vsekakor mi ne gre za tistih deset centov. Tudi če vsak dan plačam 20 centov, me bo konec tedna to prišlo toliko, kot stane kepica sladoleda, sladoleda pa načeloma itak ne jem. Vendar gre tu za princip. S kakšno pravico "nekdo" določi, da moramo ta teden darovati za Rdeč križ, naslednji teden se bodo morda brezdomci spomnili, da bomo darovali za teden bose noge in tako naprej. Ker živim v svobodni državi (žal sem zadnje čase v to vse manj prepričana) menim, da se imam pravico povsem legitimno odločati, koliko, kdaj in komu bom darovala in v kakšne namene. Če že darujem, darujem posamezniku, ker hočem vedeti kdo bo na koncu ta denar dobil. Raje ga zabrišem skozi okno drvečega vlaka, kot pa podarim neki krvosesni kradljivski združbi, ki ima poleg vsega še krvosesen logotip, ki nakazuje njeno grabežljivost! V preteklosti smo se v javnih občilih o nepravilnostih pri poslovanju Rdečega križa lahko že večkrat prepričali.
P.S. Razglašam kameleonkin teden. Vsak Slovenec naj mi podari 10 centov!

sobota, maj 12, 2007

Hvala ker se cenite!

Včeraj se je kolegica, ki ima v našem biroju svoj prostorček, meni in sodelavcu pohvalila z besedami: »A vesta da smo zmagali na natečaju!« in takoj zatem pristavila: »Joj, mi je tako zoprno, ker se hvalim!« »Ne, zakaj bi ti bilo zoprno!?« ji rečem. »Prav je da se pohvališ! Sama sem se hvale naučila dokaj pozno in se je še vedno učim.« Zakaj se nebi pohvalili, ker nam je nekaj dobro uspelo: zmagali smo na natečaju, spekli dobro torto, naslikali sliko, splezali na veliko goro, za nekoga naredili nekaj dobrega… karkoli?! Da se razumemo: s tem ne mislim, da se je treba hvaliti za vsako najmanjšo stvar – ne govorim o važenju, temveč o konstruktivni samohvali – da se pohvalimo, kadar je to res na mestu!
Na eni strani je samohvala, na drugi pa sprejemanje komplimentov. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste prijateljici rekli: »Joj, kako lepo krilo imaš!« In ta oseba je odgovorila: »Eh no, saj ni nič posebnega, kupila sem ga na eni razprodaji za 10 ojrov.« Zakaj nebi naprimer rekla: »Hvala! Tudi meni je zelo všeč in v njem se zelo dobro počutim!«
Poznam sposobne ljudi, ki delajo dobre stvari, pa jim ne uspe iz preprostega razloga: ker se ne cenijo dovolj. Na drugi strani pa imate ljudi, ki so perverzno samozavestni in jim, kljub temu, da od sebe ne dajo nobenih presežkov, uspeva vse česar se lotijo. S tem koliko se cenimo, si postavimo ceno in če si je ne bomo postavili sami, nas tudi drugi ne bodo cenili.

petek, maj 11, 2007

Minutka za sljast: Čokomuffini


Čokoladni mufini z nizkim glikemičnim indeksom za jutrišnjo službeno veselico. Narejeni so po receptu Češpovega njoka.

četrtek, maj 10, 2007

Bjork

Diši po frišno pečenem albumu!

Earth intruders

Bjork ima nov album!

sreda, maj 09, 2007

Ognjeni met

Takole se je včeraj okoli desete iznenada začelo bliskati nad grajskim hribom. Nakar je dobrih deset minut pokalo kot za stavo. Še vedno mi ni jasno čemu?! Oh, kako smo vzdihovali ob eksplozijah spiralc, vrtincev, "palm", zvezdic, krogel... Ognjemet je res en lep fascinanten kič!

torek, maj 08, 2007

Odmor

Ravnokar koristim svoje "pol urce fraj". Izmenjaje s polnozrnato žemljo in jogurtom v levi roki, medtem ko desna tolče po tipkovnici. Poleg tega še kramljam s sodelavcem - kot Napoleon sem. In to še z zmačkano glavo za povrh vsega. Aja, kaj sem hotela napisat; malo sem ven padla iz tele scene blogerske. Niti ne pišem niti ne utegnem počekirat vseh tistih 350 blogov, ki jih imam na blogrolli... Malo me jezi, ker imajo dnevi le po 24 ur, tako je kar naenkrat ura polnoč, jaz bi pa še 500 stvari počela. Ampak je fino, kljub temu.... No, samo takole, da se malo oglasim...

nedelja, maj 06, 2007

Volta

Bjorkič ima novega! Jutri izide Volta .

petek, maj 04, 2007

Tihožitje

Kaj počnem na petkov večer ob polnoči? Perem umazane črepinje, ki so ostale od včerajšnje večerje. Cel projekt: perem namreč v banji, ker je posode za en ubogi lijak preveč. A koliko nas je jedlo? Samo štirje!
Če bi gospa Marija Remec videla tole packarijo, bi se od neizmerne žalosti nemara obrnila v grobu. Zakaj, zveste v enem od naslednjih postov.

Smisel življenja

Prvi dan v službi je bil sila zabaven. Navsezgodaj zjutraj smo dobili nenapovedan obisk - skozi šipo pri vhodu nas je opazovala velika podgana. S krempeljci je besno tolkla po šipi - seveda ji nismo odprli. Nemudoma smo se družno odločili, da se v bodoče noben izmed nas ne bo prehranjeval v sosednji gostilni. Zavoljo podgane smo potem cel dan vestno zapirali vhodna vrata. Dela ni bilo posebno veliko, zategadelj smo kar veliko čvekali - bila sem opozorjena, naj si nikar ne mislim, da bo vsak dan tako. Saj ne mislim tako, kje pa...
Popoldne sem delala družbo kolegici, ki je šla službeno v Btc. Nakupovalnih središč ne maram. Tam sem bila nazadnje enkrat novembra, pa še takrat sem v eni izmed s cunjami natlačenih trgovin, med štendrji s šarastimi plastičnimi modrci in gatami doživela totalen freakout. Ob "mestnih vratih" nič novega: vrsta za garažo, prazen prostor za parkirat je treba skoraj z lučjo iskat… Standard. "Pa kaj vsi lazijo okrog na tak deževen dan?!" se sprašujem. S. pravi, da gredo v takih deževni dneh ljudje radi v nakupovalna središča, da malo potešijo svoje uboge dušice. Ne razumem: kadar je moja dušica uboga, ležim na kavču in poslušam svojo najljubšo glasbo ali pa grem na sprehod. Ali jo mahnem k prijateljem na kozarec vina. Eni gredo pač v Btc. Na tekočih stopnicah se je v pričakovanju prijetnih nakupov drenjalo veliko lastnikov ubogih dušic. Vstopiva v H&M, trgovina se je spreminjala v mlakužo - spuščeni stropi ob stebrih odprti, teklo je odkoder je moglo, po celi trgovini so bila nastavljena vedra. Folk je pa puzal po tistih mokrih tleh. Kot da ni nič. Tudi tile multikapitalisti se tudi obnašajo kot da ni nič. Po trgovini razpostavijo vedra in prodajajo naprej. Najbrž bi lahko začelo celo goreti, pa se nebi nihče zmenil za to. Nahitro pregledam ponudbo: všeč mi je le ena majčka, pa še tiste mi na srečo ni treba kupiti, saj nimajo moje številke. Ko se mi zdi, da se je tista mlakuža le malo preveč razlezla, se odločim, da kolegico raje počakam zunaj. Tako zdolgočaseno stojim pred trgovino in opazujem ljudi (v tem opravilu namreč vedno nadvse uživam). Mimohod čudnih kreatur: gospa s prekomerno težo in s hlačami potegnenimi da ne rečem kam, dve kozmočiks v oprijetih rdečih oblekcah - vsaka od njiju prepasana s širokim plastičnim pasom, bogataš in ob njem od njegove denarnice odvisna bejba, dve bejbi z identičnima torbicama, od solarija zažgana blondinka v vrtoglavih štiklih, mamica z grdogledo najstnico, ki je pravkar praznovala serijo prvih menstruacij... Vsi ti ljudje v svojih rokah prenašajo vrečke z oblačili in nihče izmed njih ni dobro oblečen!! Nisem videla osebe, ki bi bila dobro oblečena. In tako se med opazovanjem vseh teh bizarnih kreatur začnem spraševati o tem, kaj je pravzaprav smisel življenja. Predstavljam si scene kot iz filma Koyaanisqatsi (ne uspem linka na film naredit, ker nisem na svojem računalniku): huronske kitajske stroje, ki bruhajo plastične lasnice, naglavne glavničke, sfejkane perlice, tekstilne stroje, ki proizvajajo miljone kilometrov blaga, iz katerega bodo markjivi kinezi, ki imajo na leto le šest prostih dni, sešili cunje, ki jih nihče ne potrebuje, vmes pa trume ljudi, ki se po cestah valijo od točke A do točke B in nazaj. Cel svet je en tekoči trak… Sklenem prekiniti premišljevanje o smislu življenja, zato se odpravim v Rustiko, kjer kupim pest kandiranih ceder ter Sencho in Gyokuro v čajnici. Medtem S. opravi opravke v poplavljeni trgovini, nakar se ustaviva še v trgovini Acessories, ker se spomnim, da moram vnovčiti bon, ki sem ga dobila za rojstni dan. Tudi če bi mi rekli, naj izvolim odnesti pol trgovine, si nebi izbrala ničesar. Iz trgovine se tako odpravim z neunovčenim bonom.

Pridem domov, stopim na balkon in skadim prvi čik v današnjem dnevu. Na telefonu utripa sms: "Dobrodošli v družino delavskega ljudstva! Kola je vsak dan, razen na plačilni dan posije sonce, je pa druh dan megla!" Nasmehnem se. Okoli mene tišina, ki jo prekinja škrebljanje dežja. Zvečer bom pila čaj, jedla kandirane cedre ter brala tematske revije... Zjutraj pa na trg, v knjigarno knjige vohat ter na kafe v najljubši lokal. Tam se mi namreč ne bo treba spraševati o smislu življenja!

Dopis: Evo ga, link: The Qatsi trilogy

četrtek, maj 03, 2007

Spremembe

Hm, življenje zna bit včasih res kameleonsko. Prejšnji petek izgubila eno vlogo, danes dobila novo. Izgubila vlogo punce svojega fanta, dobila vlogo sodelavke v finem biroju v centru Ljubljane. Nad slednjo sem bila tako neizmerno navdušena, da sem po uspešnem sestanku nemudoma odhitela v fino trgovino, kjer med pomerjanjem strežejo campari in se debelo uro in pol motovilila po garderobi. Iz trgovine stopila s pregrešno dragimi finimi oh in sploh čevlji z visoko peto, ki je pravzprav ni. Mah, moram se malo pohvalit, navsezadnje ni vse tako zelo slabo. Life is full of surprises!

Živel 1. maj!


Za dva dni smo se preobrazili v proletarce - okupirali kočo na standardni lokaciji v tuhinjskih alpah in se vdajali prvomajskemu razvratu. Hujših posledic ni, če odštejemo, da je ena od udeleženk pikniške odprave padla iz klopi in na betici zadobila večjo buško ter si obenem uničila center za ravnotežje (to nisem bila jaz, temveč Malči). Za vse zveste, nezveste in naključne bralce smo dogajanje vestno dokumentirali. Na prvi sliki: sila priročen vodovod, ki nam ga je lastnikov sin napeljal kar iz bližnjega potoka. Zjutraj za utrujeno glavo ni boljšega zdravila, kot ledenomrzla voda! Na drugi pa "naša" koča pod medvedovo jamo.
Medvda nismo videli nobenega, smo pa srečali močerada. Baje da se jih je zadnje jutro pet kopalo v našem vodovodu, vendar tega z gotovostjo ne morem trditi, saj dejstva nisem preverila.
Medtem ko so dedci nanosili kamenje in zakurili ogenj, sva nemočni ženski pili vino, kadili smrdljive zdravju nevarne čike (ne smemo pozabiti, da sem klika veliko otrok) ter igrali scrabble z zelo prirejenimi pravili. Iznašli sva veliko novih besed. Gospod Toporišič bi bil nemara neizmerno navdušen...

Naslednji dan sva z Malči vršili obisk v neki drugi koči, prav tako v tuhinjskih alpah. Šefica kuće nama je pokazala plac, kjer naj bi zvečer izvajali indijansko savno. Tole je konstrukcija, čez katero potem prekrijejo odeje in cerado, v sredino na tla pa dajo žareče kamenje. Si lahko predstavljate, da se v tale šotorček nagužva 20 ljudi, ki se potem drug ob drugem veselo kuhajo?!
Ugotovili sva, da imajo pri tej hiši veliko lepši sekret kot je bil naš. Romantiš...
Kruh iz prave krušne peči. malo smo ga zažgali, da nas ni bilo strah. Verjemem da ne izgleda primeren za rubriko "Minutka za sljast", vendar je bil- ako si odstranil skorjo - zelo sljasten. Evo, tko smo se mi udinjali proletarstvu in tradiciji...