Artistka na trapezu. Včasih sicer padem po tleh, a se ponavadi tudi dokaj hitro poberem.
sreda, maj 30, 2007
Fina dama
torek, maj 29, 2007
Komunikacija
Oseba X mi zadnjič reče: "V trgovini sem videla osebo Y in bilo mi je strašno zoprno, zato sem se kar potuhnila. Vendar sem jo na poti domov zopet videla – tokrat na cesti, zato sem hodila bolj počasi, da mi je ni bilo potrebno prehiteti in je ogovoriti." "Tako obnašanje je neumno," rečem. "Zakaj nisi preprosto stopila k njej in ji naprimer rekla: Aha, ti si kupila paradižnik, no jaz sem pa papriko…" "Ja, saj res, le zakaj mi jo je bilo tako zoprno ogovoriti jo, saj druga drugi nisva ničesar naredili, niti skregani nisva. Jaz jo bom pa enkrat kar poklicala in povabila na kavo." reče. To omenim osebi Y in oseba Y reče, da ji je v bistvu čisto vseeno, ampak če si jo oseba X res tako zelo želi videti, naj jo pač pokliče. Ma briga me, osebi Y o tem ne poročam – se bosta že sami zmenili, si mislim.
Nakar mi čez nekaj dni oseba Y besno poroča: "Nikoli več nočem slišati o tem, da bi šla oseba X rada z menoj na kavo! Si moreš misliti: srečamo se na cesti, moj fant jo ogovori in se z njo pogovarja, ona pa stoji kot lipov bog in se obnaša kot da me ni! Gledala je mimo mene! Nikoli več naj ti ne reče, da se želi videti z menoj. Oseba X je res čudna!" "Zakaj pa je nisi ti ogovorila?" jo vprašam. "Kaj jo bom ogovarjala, niti me ne zanima kaj se z njo dogaja, sicer pa bi me itak lahko tudi ona prva ogovorila!"
Evo, zdaj pa zgodba osebe X: "Ne morem ti povedati, kako sem bila zadnjič žalostna! Na cesti sem srečala osebo Y in njenega fanta Njen fant je bil res vesel da me vidi in zapletla sva se v pogovor. Ampak ona! Kako trapasto se je obnašala! Obnašala se je kot da me ni! Kot da me ni! Gledala je mimo mene, kot da nisva bili nikoli prijateljici, kot da se ne poznava. Pa kaj sem ji naredila? Niti skregani nisva." "Zakaj pa je nisi ti ogovorila?" vprašam. "Ma kaj jo bom ogovorila, kaj pa naj ji rečem?! Kaj naj ji rečem?! Saj bi me lahko tudi ona ogovorila!"
A nismo ljudje včasih malo hecni?!
nedelja, maj 27, 2007
Črepinje
Ko bom velika bom...
sobota, maj 26, 2007
Denar preštejte takoj, kasnejših reklamacij ne upoštevamo!
Nova blogerka
petek, maj 25, 2007
Muffini
sreda, maj 23, 2007
Služba
Skratka, služba je fajn. Kar pa ne pomeni, da ni mestoma naporna. Zdaj sem se načeloma že ufurala, prvi teden pa so bili BTP (blago telečji pogledi – bi rekla Vale) na dnevnem spisku. Fora je v tem, da sem uletela v en ogrooomen projekt, ki ga delamo v tujini in to brez znanja Autocada. En zanimiv podatek o velikosti projekta je že to, da je njegova A3 mapa z vsemi tlorisi, prerezi, in detajli notranje opreme debela 10 centimetrov, težka pa kot cent. Se človek kar malo ustraši! Še posebej nekdo, ki v življenju ni sprojektiral ničesar večjega od enodružinske hiše. Porabila sem ene par dni, da sem dojela sistem dela na tako velikem objektu, se spoznala z vsemi hodniki, stopnišči, stanovanji ter sistemom ureditve na internetnem boxu… Če pri takem projektu ni neke hude sistematizacije, si lahko že nekaj dnevih dela v glavo nameniš milostni strel... Ene par dni je šlo v nič zaradi prenašanja fajlov iz Autocada v Archicad, inštaliranje programov in podpornih programov, nato smo imeli komplikacije s knjižnicami opreme – naše nastavitve se niso ujemale z risbami, ki smo jih dobivali iz Madžarske…. Nakar sem nekega dne malček popizdila in rekla, da se tega ne grem več, ter da bom risala v Autocadu. Usta sodelavcev so se razlezla v široke nasmehe in dobila sem kompliment, češ da sem zelo pametna punca. Ne vem kdo si je bolj oddahnil, oni ali jaz. Kar naenkrat je bilo namreč konec vseh računalniških kolobocij in komplikacij. Zdaj v službi rišem v enem programu, doma pa v drugem. Ko v službi pritiskam na tipko M (move), mi v glavi zvoni D (drag), doma pa obratno. To je približno tako, kot da bi pol dneva vozil avto na prestave, drugo polovico dneva pa avtomatika. Ne vem sicer, če je to dobra primerjava, a se trenutno ne spomnim nobene boljše.
V pisarni vlada jako sproščeno vzdušje, ki ga občasno začinimo tudi s kakšnimi arhitekturnimi trači. Šef ne daje nastopaškega vtisa šefovstva, kar je običajno pri šefih prepogost običaj. V bistvu je precej hecno, če je tvoj šef kolega s faksa, še posebno takrat, kadar reče: »Dej stara, bova zdele pogledala tele prereze!«, za nameček pa te še prijateljsko lopne po hrbtu.
Potem so tu še taki posebni trenutki, kot naprimer danes popoldne, ko smo se vsi skupaj s skledo češenj spravili na dvorišče pred atelje, posedli po tleh in se nastavljali sončnim žarkom. Pa naj še kdo reče, da služba ni fajn!!
ponedeljek, maj 21, 2007
Informacijski mrk
sobota, maj 19, 2007
petek, maj 18, 2007
31-letna maturantka
četrtek, maj 17, 2007
torek, maj 15, 2007
Pet ljubih predmetov
Knjiga mojega otroštva. Knjiga za vse starosti. Ker me vedno znova zasmeji.
Vstopnica
ponedeljek, maj 14, 2007
Krvosesi
sobota, maj 12, 2007
Hvala ker se cenite!
Na eni strani je samohvala, na drugi pa sprejemanje komplimentov. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste prijateljici rekli: »Joj, kako lepo krilo imaš!« In ta oseba je odgovorila: »Eh no, saj ni nič posebnega, kupila sem ga na eni razprodaji za 10 ojrov.« Zakaj nebi naprimer rekla: »Hvala! Tudi meni je zelo všeč in v njem se zelo dobro počutim!«
Poznam sposobne ljudi, ki delajo dobre stvari, pa jim ne uspe iz preprostega razloga: ker se ne cenijo dovolj. Na drugi strani pa imate ljudi, ki so perverzno samozavestni in jim, kljub temu, da od sebe ne dajo nobenih presežkov, uspeva vse česar se lotijo. S tem koliko se cenimo, si postavimo ceno in če si je ne bomo postavili sami, nas tudi drugi ne bodo cenili.
petek, maj 11, 2007
Minutka za sljast: Čokomuffini
četrtek, maj 10, 2007
sreda, maj 09, 2007
torek, maj 08, 2007
Odmor
nedelja, maj 06, 2007
petek, maj 04, 2007
Tihožitje
Če bi gospa Marija Remec videla tole packarijo, bi se od neizmerne žalosti nemara obrnila v grobu. Zakaj, zveste v enem od naslednjih postov.
Smisel življenja
Prvi dan v službi je bil sila zabaven. Navsezgodaj zjutraj smo dobili nenapovedan obisk - skozi šipo pri vhodu nas je opazovala velika podgana. S krempeljci je besno tolkla po šipi - seveda ji nismo odprli. Nemudoma smo se družno odločili, da se v bodoče noben izmed nas ne bo prehranjeval v sosednji gostilni. Zavoljo podgane smo potem cel dan vestno zapirali vhodna vrata. Dela ni bilo posebno veliko, zategadelj smo kar veliko čvekali - bila sem opozorjena, naj si nikar ne mislim, da bo vsak dan tako. Saj ne mislim tako, kje pa...
Popoldne sem delala družbo kolegici, ki je šla službeno v Btc. Nakupovalnih središč ne maram. Tam sem bila nazadnje enkrat novembra, pa še takrat sem v eni izmed s cunjami natlačenih trgovin, med štendrji s šarastimi plastičnimi modrci in gatami doživela totalen freakout. Ob "mestnih vratih" nič novega: vrsta za garažo, prazen prostor za parkirat je treba skoraj z lučjo iskat… Standard. "Pa kaj vsi lazijo okrog na tak deževen dan?!" se sprašujem. S. pravi, da gredo v takih deževni dneh ljudje radi v nakupovalna središča, da malo potešijo svoje uboge dušice. Ne razumem: kadar je moja dušica uboga, ležim na kavču in poslušam svojo najljubšo glasbo ali pa grem na sprehod. Ali jo mahnem k prijateljem na kozarec vina. Eni gredo pač v Btc. Na tekočih stopnicah se je v pričakovanju prijetnih nakupov drenjalo veliko lastnikov ubogih dušic. Vstopiva v H&M, trgovina se je spreminjala v mlakužo - spuščeni stropi ob stebrih odprti, teklo je odkoder je moglo, po celi trgovini so bila nastavljena vedra. Folk je pa puzal po tistih mokrih tleh. Kot da ni nič. Tudi tile multikapitalisti se tudi obnašajo kot da ni nič.
Pridem domov, stopim na balkon in skadim prvi čik v današnjem dnevu. Na telefonu utripa sms: "Dobrodošli v družino delavskega ljudstva! Kola je vsak dan, razen na plačilni dan posije sonce, je pa druh dan megla!" Nasmehnem se. Okoli mene tišina, ki jo prekinja škrebljanje dežja. Zvečer bom pila čaj, jedla kandirane cedre ter brala tematske revije... Zjutraj pa na trg, v knjigarno knjige vohat ter na kafe v najljubši lokal. Tam se mi namreč ne bo treba spraševati o smislu življenja!
Dopis: Evo ga, link: The Qatsi trilogy
četrtek, maj 03, 2007
Spremembe
Živel 1. maj!