torek, december 30, 2008

Učim se...

Učim se, da se odmaknem še preden nasprotniku uspe zvleči me v prepir.
Učim se biti tiho tudi takrat, ko v meni vre - bolje je, da človek pove svoje šele takrat ko se umiri in stvari malo razmisli.
Učim se, da tistemu, ki na drugi strani v slušalko govori besede, ki mi niso všeč, ne povem reči, ki mi v tistem trenutku pridejo na misel.
Učim se prešteti do deset in si misliti svoje.
Učim se biti diplomatska.
Včasih mi ne uspe zadržati solz, a nič zato, enkrat mi bo uspelo.

Dnevi pred prazniki so najbolj zoprni dnevi v letu. V prihajajočem letu vam želim, da v dneh pred prazniki ne bi bili nadrkani!

nedelja, december 28, 2008

Finale

_
Piškoti v ledenih škatlicah. Za vse zaslužene...

petek, december 26, 2008

Ja punčka, koliko si pa ti stara?!

Prejšnji vikend sva šla s prijateljem na zabavo kjer nisem poznala žive duše. Saj veste kako je na teh "nikogarnepoznam" zabavah - človek je prisiljen v nek small talk in potem neznance vedno znova utruja z vprašanji kaj v življenju počno, pa kaj bi počeli, če ne bi počeli tega kar počnejo (no, jaz tega pač ne sprašujem, poznam pa nekatere, ki sprašujejo tudi to).
Malo omizje se je kar naenkrat skrčilo na dva človeka - mene in nekega neznanca, katerega imena si, kot ponavadi - spet nisem uspela zapomniti. "Kaj pa ti počneš?" ga vprašam po nekajminutni tišini. "Em, jaz... Ja veš, jaz sem pa že malo starejši in sem že zaposlen, nič takega ne počnem, v bistvu počnem razno, neko malo podjetje imam." Najbrž mi ni treba posebej poudarjati, da sem se ob njegovi izjavi počutila stara 15. "Veš, jaz sem pa že malo starejši..." WTF?! "Aha..." previdno odvrnem in prečekiram človeka, ki se mi res ni zdel posebno star. "Em... koliko si pa star?" vprašam. "Trideset." odgovori. No lepa reč, človek, ki je dve leti mlajši od mene, me ima za mlajšo od njega, poleg tega misli da je star. Star pri tridesetih?! S svojo precej strogo črno opravo in make-upom na očeh sem se mu očitno zdela stara 25. Koliko bi mi jih šele prisodil, če ne bi bila namazana?!
Sprašujem se koliko bi mi jih prisodil, če bi me zdajle videl sedeti za računalnikom - v spalni srajici Hello Kitty in s špangami v laseh?! Najbrž bi mi ponudil bonbon, me pobožal po laseh in mi zaželel lahko noč.

torek, december 23, 2008

Nož

Največkrat slišano v tem tednu.

petek, december 19, 2008

Kam hitiš?!

_
Sem vam slučajno kdaj omenila, da okoli praznikov ne kompliciram?! Da ne kupujem daril, niti novoletne paradne mondure ne. Letošnja interna silvesterska zapoved so najlonke za ženske in kravate za moške, nakup najlonk sva s prijateljico, hvalabogu, odkljukali predprejšnji petek - ja, srebrne so, moje rebraste, Ninine gladke - no, pa kot da je to pomembno?! Ostali kosi outfita so že lep čas v omari - tisto kar nosim vsak dan, kakopak. Črno, s črnim človek ne more zgrešiti.
Kljub moji navidezni neskompliciranosti pa tudi meni ne uspe uiti množicam. Iz službe hitim po stranskih poteh, pa potem vedno znova padam v gnečo na čopovi, kjer je treba seveda nujno zaviti v milerja. "Imate posodice za sufleje?!" sprašujem najprej v Maksiju. Nimajo. V milerju stojim v vrsti za stopnice (!), "Imate posodice za sufleje?" spet sprašujem. Imajo tri, točno tri in nič več. Nemara bodo za božično večerjo vsi jedli sufleje ali creme brulee?! Nato v knjigarni iščem paus papir v ta velikem formatu - sem si, kot vedno kajpada, v glavi naredila scenarij kako bi morale izgledati te prosojne, naluknjane škatlice za piškote. Iščem lepilo, ki bi lepilo filc - za moje bodoče broške, za katere imam idejo že v glavi, pa ne vem, če bo sploh prišlo do realizacije, ker ne vem kako za hudiča naj zlepim filc, da se ne bo poznalo oz. da lepilo ne bo prišlo skozi (kakšna ideja?!). Se sprijaznim z dejstvom, da pausa pač ni, bom pa vzela malo trši obarvan papir, a seveda nimajo pravega odtenka - vsi so ali preveč benigni ali pa preveč maligni, ovojni trak ni dovolj širok, pozabim kupit kuverte - vse tako kaže, da letos voščilnic sploh ne bom poslala. Jutri še arhiviranje v službi in potem neka riba za službeno kosilo, nato pa via domov, na večerjo, v računalniku trenutno poleg fajlov domuje še trojanec - kar je načeloma super, ker bo računalnik praviloma ugasnjen do 29., ko pride serviser z morja. Briga me trojanec, brigajo me novoletne voščilnice, razsvetljeno mesto in vonji v njem - ko bi bili vsaj še ljudje razsvetljeni, brigajo me sufleji, creme bruleji, razvratne zabave, dejte mi mir! Vzela bom kvačkano odejo in knjigo in šla. Rabim naravo, divjino, rabim zrak, rada bi zadihala, rada bi vzela v eno roko knjigo, v drugo pa pecljati kozarec z vinom, muziko bom morda dala na volume up in bila za dva dni na off. Potem pridem nazaj, se malo poveselim, podružim in vam potem kaj novega povem. Do takrat pa me za božjo voljo pustite pri miru!

P.S. Upam samo, da si v jutrišnjem vrvežu ne pozabim kupiti božičnega darila. :)

Peka kot bi šlo za življenje in smrt, vam rečem!

_












Bilo je zabavno. Naslednji teden pa repete!

torek, december 16, 2008

Medeni medvedi

_
Jutri - se pravi najverjetneje danes, ko to berete - otvarjam sezono zimske peke. Malči ima nalogo da kupi valjar in sestavine, jaz šnofam po receptih. Zvečer bo dišalo po pačkotih!
Letos pečemo v duetih. Je veliko bolj kratkočasno kot če človek peče sam, poleg tega se lahko izvede več receptov naenkrat, na koncu pa lepo pobašeš polovico in odneseš domov. Praktiš!

Tale je lanski, torej preverjen, za medene medvede:

1/2 kg moke
1 žlička sode
15dkg medu
15 dkg sladkorja v prahu
15 dkg masla
2 jajci
cimet

Zgnetemo, zvaljamo, izrežemo, položimo na pleh, fliknemo v ror, pečemo na 180 stopinj, približno deset minut.

nedelja, december 14, 2008

Voščilnice

_

Anemične voščilnice, narejene na anemično nedeljsko popoldne.

petek, december 12, 2008

Sweet 15

Današnja petkova službena playlista je malo bolj posebna - v stilu "Greatest hits". Eden redkih momentov ko se (drugače med seboj tako zelo različni) vsi najdemo v isti glasbi - istih let smo, kakopak, kalili smo se ob enaki glasbi. Sweet Child Of Mine, World In My Eyes, Personal Jesus, Glory Box, Mysterious ways, Thorn In My side, Nothing compares To U, Damn I Wish I Was Your Lover, Just Like Heaven donijo iz zvočnikov, mi pa zraven ubrano pojemo. Kot recept za srečen zakon je tale moja petkova playlista recept za srečno sožitje v pisarni.
Fino vzdušje je, poleg tega se danes spet počutim staro 15. Morda pa bi morala iti zvečer res v Cvetličarno na disco?! :)

sreda, december 10, 2008

V znamenju iskanja...

_

Včasih imam občutek da še vedno živim v socializmu. Morda imam ta občutek le zato, ker sem ena izmed čudakov, ki je pripravljena za spodoben zvezek s spiralo po dolgem in počes prehoditi celo mesto?! Dvakrat.
Potrebujem nov zvezek za zabeležke kuharskih receptov. No, starega sem, takoj ko sem ga napolnila, založila neznano kam. Imam se na sumu, da sem ga pozabila pri edini osebi kateri ne dvigujem telefona. Če je tako, naj pač ostane tam, kaj hočem - principom pač ne gre popuščati! Niti zaradi zvezka, v katerega si štiri leta zapisoval najboljše recepte tega sveta. Skratka, človek si ne more predstavljati, kako težko je pravzaprav najti en čisto navaden zvezek z enobarvnimi, malo tršimi platnicami (po možnosti iz plastike) s spiralo. To je skoraj tako nemogoče kot kupiti malo večjo radirko - recimo tako v velikosti 4x8cm. Ali skoraj tako težko, kot kupiti brener za požgat cukr na creme bruleeju.
Letošnje novoletne voščilnice sem si zamislila potiskane s štampiljkami, ki jih bom naredila kar iz radirke. Iskanje primerno velike radirke se je začelo že včeraj. Neuspešno. In nadaljevalo danes. Prijazna trgovka v Mladinski knjigi v nebotičniku pove, da večjih radirk ne prodajajo, ker pač ne gredo v puščice. Mimogrede ošinem še polico z zvezki. Edina dopadljiva zadeva stane 25 ojrov. Slučajno sem imela na razpolago precej časa, pa sem se odločila, da obredem vse knjigarne po spisku. "Mi lahko prosim pokažete največje radirke kar jih imate?" sprašujem. V DZS-ju mi rekoč: "Tale zelo dobro radira!" trgovka pod nos pomoli neko mini radirkico. "Ne ne, ne zanima me kako radira, ne rabim jo zato!" se branim. Ne da se mi razlagati kaj je pravzaprav namen mojega nakupa. No, ravno v DZS-ju sem potem celo dobila želeno zadevo - za pičla 2 ojra na kos, kar je v primerjavi z ostalimi videnimi dokaj malo. V isti trgovini sem našla tudi mali črni zvezek s spiralo. Na platnici je sicer imel nek precej beden znak, katerega sem potem prelepila s sila imenitno nalepko, katero sem si izprosila pri kolegici, pri kateri sem kupila luštno sličico s ptičkom, ki jo bom jutri dala za darilo.
Tako, recept za creme brulee je zapisan, pred slabo uro sem dobila mail, v katerem prijateljica sporoča, da mi bo iz Nizozemske prinesla brener! Samo še voščilnico napišem, potem pa sanjat smetanovo-vanilijaste sanje!
Vem ja, čudna sem.

torek, december 09, 2008

Ready For The Floor

Tale mi gre po glavi že od petkovega Smetnjaka naprej. In ker je že ravno ta krasni veseli december in smo posledično bolj ali manj plesno navdahnjeni, jo podelim z vami. Dance baby, dance!

ponedeljek, december 08, 2008

Prazniki

_

Pri Karmen sem zjutraj prebrala zanimiv zapis o praznikih, ki mi je dal misliti. Kaj mi pravzaprav pomenijo prazniki?!
V prejšnjem postu sem pozabila omeniti še eno besedno zvezo, ki mi ni všeč. Ni mi všeč, ker je sprana in zlajnana do nerazpoznavnosti. Vsi jo valjajo po ustih in potem, ko jo vedno znova izpljunejo, je tako obrabljena kot ofucan krzneni plašč Dedka Mraza - besedna zveza "veseli december" namreč. Kakšen veseli december neki! December je lahko vesel tako kot je lahko vesel januar, februar, marec ali pa katerikoli drugi mesec, lahko pa je tudi preklemano žalosten, kot je lahko žalosten vsak drug mesec, kakopak.
Pred časom sva se s prijateljico spraševali, zakaj neki največ ljudi depresija zagrabi prav decembra. Zakaj neki?! Zato, ker se od ljudi pričakuje, da morajo biti decembra pretirano srečni. Predstavljajte si nekoga, ki je osamljen, nekoga, ki je bolan, morda ga je zapustila žena/mož, morda mu je kdo umrl, morda je izgubil dobrega prijatelja, ker se ni preveč trudil zanj (morda ga je izgubil zato ker se je preveč trudil, tudi to je povsem možno), morda ne zasluži dovolj, da bi svojim otrokom kupil spodobna darila, morda nima niti za položnice, skratka razni vzroki. No, potem mora ta revež vsak dan venomer poslušati o "veselem decembru", od njega se kajpak pričakuje, da je srečen in zadovoljen, da mora pa zdaj ko je veseli december na veliko šopingirati in kupovati nekaj česar itak nihče ne potrebuje, da mora iti na neko super novoletno zabavo v fino družbo, kjer bo najlepše oblečen in podobne neumnosti. Dobro, zdaj pretiravam, ampak najverjetneje si ni posebno težko pred očmi naslikati človeka z enim izmed zgoraj naštetih problemov (roko na srce, med vami je najverjetneje kar nekaj takih, ki jih pesti kakšen od zgoraj naštetih problemov), le kako naj bo tak človek v tem "veselem decembru" vesel, vas vprašam?!
Vsako leto, ko na nabrežju postavijo štante, se jih neznansko razveselim. "Obvezno moramo iti na nabrežje na kuhanca!" si vsako leto rečem. Hja, pa nikoli ne grem. Prejšnji teden, na večer ko so se po okrašenem mestu prižgale lučke, sem zvečer brzela tam mimo. "Madona je lepo, madona!" je pred Zlato ladjico v telefon tulila neka pretirano vzhičena ženska. Po mestu je vel vonj po kuhanem vinu, tam nekje pri kavarni pločnik se mu je pridružil še smrdljiv klobasarski vonj, ki se je mešal s prijetnim vonjem po pocukranih praženih mandljih (ampak oboje skupaj je bilo pač preveč), moja malenkost pa je tam mimo vozila hitri slalom. Po najkrajši poti domov, kakšno kuhano vino neki - stran od pretirano patetičnih ljudi, stran od smradu! Že vidim tale veseli december: niti enkrat ne bom šla na nabrežje na kuhanca! Kot že leta poprej bom posedala po raznoraznih brlogih in se, v varnem zavetju, v krogu meni ljubih oseb, nalivala s kuhancem. Ne maram množice. Ne maram veselega decembra. Maram pa praznike, o ja to pa!
Božično-novoletni prazniki so fini, ker smo ponavadi malo dalj časa doma - ni treba vsako jutro zgodaj vstati in se podati v službo, človek si lahko privošči malce več zabave, malce več ponočevanja, ko pa si le navijem budilko, jo navijem zato, da zjutraj pečem piškote. Že nekaj let ne dajem več daril. Prijatelje razveselim s piškoti, sebe pa s kakšno dobro knjigo in morda s kakšnim malce dražjim kosom kozmetike (letos bo to najverjetneje mleko za telo iz L'Occitanea). Darila si najraje kupujem sama, ker kakopak, le sama najbolj vem kaj mi je najbolj všeč. Se tudi ni za bati, da bi kaj napačnega dobila v dar, saj smo v krogu ljudi s katerimi preživljam svoj prosti čas sklenili, da obdarovanja ne bo. Moje darilo bodo piškoti in raznoliki mini silvesterski prigrizki, katere bom začela pripravljati že dan poprej.
Najlepše novoletno darilo so prijatelji. Letos kuham za 20 ljudi.

Knjiga za samopomoč

Ena od besednih zvez, ki jo najbolj sovražim (poleg besednih zvez "čez lužo" in "jekleni konjiček") je "knjiga za samopomoč".
Ko mi kdo omeni, da prebira knjige za samopomoč, se komaj zadržim, da ga ne pogledam preveč postrani - z rahlo priprtim levim in nekam navzgor usmerjenim desnim učem. Samo na kratko prikimam in se ga, od tega trenutka dalje, izogibam v širokem krogu.
Danes sem iz ust prijateljice slišala precej hecno štorijo, ki samo potrjuje mojo tezo, da so ljudje, ki berejo knjige za samopomoč pravzaprav kandidati za nujno medicinsko pomoč - morda za lobotomijo ali pa nemara kakšno šok terapijo.
Skratka, nekemu moškemu, ki ima poleg svojih zakonskih otrok tudi otroka, ki ga je zaplodil izven zakona, so v službi radodarno ponudili možnost, da božiček letos obdaruje tudi tega, za marsikaj prikrajšanega otroka. No in kakšen je bil njegov odgovor: "Eh, namesto darila za otroka raje meni kupite kakšno knjigo za samopomoč!"

Mislim da mu ne bi pomagalo tudi če bi ga človek s knjigo za samopomoč lopnil po betici. Enim pač ni pomoči!

Umetnost negativnega mišljenja

_

Na Liffeu je šel mimo mene, zato sem ga šla včeraj gledat v Dvor. Glede na naslov bi človek pričakoval vse kaj drugega kot to, da boš dvorano zapustil s solzami v očeh. Solze od smeha seveda, da ne bo pomote!
Precej bizaren film, odlikuje ga črn humor - kot gledalec si ne moreš kaj, da ne bi ob najbolj črnih scenah padal v huronski smeh. No, roko na srce, mislim da smo bili moja dva sogledalca in jaz najglasnješi (zgolj v vednost: v kinodvorani se redkokdaj hahljam na ves glas), tako da sem se na koncu spraševala če ni morda z nami kaj narobe, vendar me je prijatelj kaj hitro potolažil, češ da so se ostali verjetno smejali "navznoter". No, kakorkoli že, po prihodu domov sem si razpoloženje pokvarila s filmom V pasti. Ob njem sem zehala do skoraj zgodnjih jutranjih ur in danes posledično prezehala cel dan...
Umetnost negativnega mišljenja si pojdite pa vsekakor pogledat! Če sploh še igra.