nedelja, marec 24, 2013

Bela nedela

Nedeljska jutra so prav posebna, po polžje počasi se ponavadi razvlečejo tja do poldneva. Ker sem včeraj zvečer, po napornem odstranjevanju preklemanega starega toplega poda v kuhinji zaspala, še preden bi utegnila prešteti do tri, mislim, da je moralo biti okoli desete, se mi je uspelo zjutraj  precej zgodaj izstreliti iz postelje. 
Le nekaj minut zatem me je v kuhinji, prislonjen na skodelico kave, pričakal in razveselil gospod Bowie. Otipljiv medij v rokah je, predvsem ko gre za Bowieja in podobne kalibre, nekaj čisto drugega kot, če glasbo kupiš v pretočni obliki. Ta stari, skoraj že pozabljeni občutek, ko novo ploščo primeš v roke, obrneš okrog, odstraniš folijo, odpreš, pregledaš vsebino ... Pa kaj potem, če glasbo nekaj ur zatem pretočiš v računalnik in hip zatem še na iPod, to je pri celi stvari res čisto nepomemben in zanemarljiv podatek.


Skratka ... če vstanete dovolj zgodaj, lahko do kosila opravite vse polno pomembnih reči, kot je naprimer  peka torte, sobno kolesarjenje, pa obisk bolšjaka na Viču in Bregu. No, preprodajalci rabljene robe na Viču so se danes očitno ustrašili zime, zato smo ostali brez kljuke za balkonska vrata. Tudi stojnice na Bregu so med pršenjem snega kazale precej klavrno podobo. Opazila sem, da se je splošni trend ponarejanja na vseh področjih zavlekel tudi na police bolšjaka, na mizah je bilo namreč mogoče opaziti izjemno veliko število evropskih "starin" kitajskega porekla. Nič fajn.

Torta, ki sem jo spekla za prijateljičino okroglo, v bistvu niti ni bila prava torta, temveč bolj pita. En tak zelo "en-dva-tri" recept, kjer sestavine zmešaš brez ločevanja beljakov in rumenjakov, na testo naložiš sadje in vse skupaj potreseš z mandlji. Ni, da bi človek kaj zelo pospešeno čaral v nedeljo ob osmih zjutraj. Ponoči se mi je sanjalo, da sem jedla nekaj, kar je bilo na debelo pomazano z nutello. Hecno, nutelle skoraj ne jem. Mislim no, saj jo jem, a si je nikoli ne zaželim. Pravzaprav sem se na nutellske sanje spomnila šele dve uri po tistem ko sem vstala, potem ko sem že opravila jutranje obveznosti tipa "speči torto" in že veselo gonila sobno kolo.


 Na nutellske sanje sem se vnovič spomnila popoldne, na praznovanju rojstnega dne, medtem ko sem k ustom nosila kos torte številka 3, ki je bil na debelo namazan s čokoladno kremo. Ta sicer ni bila nutella, je bila pa kljub vsemu zelo dobra. Na zelo poseben rojstni dan je bilo dovoljeno vnašati le darila v obliki hrane. In ker je bilo gostov veliko, prihajali so tekom celega dne, je bil ob šestih zvečer kup hrane na  kuhinjsem pultu temu primerno visok, bil je skoraj ekvivalenten višini kuhinjskega pulta. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje videla toliko različne hrane na kupu. Prijetno, spontano ozračje,  stanovanje polno zanimivih ljudi in različnih zgodb. Slavljenka je vsakega izmed nas obdarila s še svežim izvodom svojih, v knjigi izdanih kolumen. Že zdaj vem, da bom knjigo v hipu požrla.
Jutri grem na predstavitev prve knjige, ki jo je izdala prijateljica Malči. Sama zase v hecu pravi, da je gospodinja, a je veliko več kot to. Malči zelo dobro piše, zato, pa tudi zato, ker je Malči moja zelo dobra prijateljica, se njene knjige še posebej veselim.
-

ponedeljek, marec 18, 2013

Nakaljevanje

-

Letošnjo zimo sem obudila navado vsakodnevnega nakaljevanja, kalčki so namreč v zimskih in teh zgodnjepomladnih dneh odličen vir vitaminov, mineralov, encimov in aminokislin, nakaljevanje pa ne zahteva nobenega truda, posebnega znanja ali napora. Pa še cenovno ugodno je.
Ko sem pred leti začenjala z nakaljevanjem, sem kalila zgolj  kalčke lucerne, pa čičeriko sem nakaljevala, da se je potem hitreje skuhala in bila bolj okusna. Letos sem izbor semen razširila na redkvice, triplat, ajdo, rukolo in konopljo. Slednji sta bili tudi edini, ki se pri nakaljevanju nista izkazali. Mala semena rukole se hitro zasluzijo in nemogoče jih je izpirati. Z malo vztrajnosti in potrpljenja bi mi morda uspelo, ampak ker je rutina pri izpiranju omejena zgolj na minimalen potreben čas za to opravilo (zjutraj in zvečer odpreš vodo in spustiš skozi vsa nadstropja kalilnika), sem seme  rukole pospravila, da ga bomo zasejali na vrtu. No, konopljino seme pa  v 99% sploh odprlo ni, niti po 12 urnem predhodnem namakanju ne.
Po okusu so mi daleč najljubši kalčki redkvice. Pa še lepo pisani so na pogled. Kalčki redkvice na zgornji fotografiji so bili postreženi s skuto, ponavadi pa jih fliknem v živopisano mešano solato, sestavljeno iz radiča, naribane sveže pese, korenčka in čičerike. Živopisana solatna bomba nastane, ko vse to zmešaš skupaj.
Kot rečeno, čičeriko nakaljujem zgolj do meje, da požene majhen kalček, potem pa jo skuham. Tako nakaljeni čičeriki se čas kuhanja skrajša za dve tretjini, je bolj polnega okusa, pa še, kar ni tako nepomemben podatek, nima tako močnega vonja kot če jo kuhate nenakaljeno. Tudi z ajdo naredim podobno (kalim 24 ur), nato pa jo ali pojem presno ali pa minimalno pokuham.
Predvčerajšnjim sem v Hiši začimb kupila seme gorčice, katerega del je že končal v kalilniku. Prav zanima me kakšen bo končni rezultat, po prvem preizkušanju komaj odprtih semen sem dobila občutek, da bodo zelo pikantni.

Kaj pa vi, kaj kalite?



sreda, marec 13, 2013

Petdeset odtenkov

-
... bele šminke. Se mi zdi, da barvno karto s sabo prenašam le še zato, da ne bi kiksnila pri izbiri odtenkov, ki sploh niso barve. Bela na sivo, bela na beige, smetanasto bela ... Uh, kako so me srbele oči pri sivih odtenkih! Naj bo ena siva? Samo ena! Siva na beige, siva na vijola, morda mišje siva?  Ampak bela je le bela, alfa in omega vseh ne-barv. Ko je zazvonil telefon, sem suvereno dahnila: RAL 9003.
Ko grem zdaj tam  mimo, skozi ozko špranjo med dvema hišam vsakič znova pošpegam  gor. Stopim na rob pločnika, obstojim, glavo premikam levo in desno, da ujamem pogled. Vse luči so prižgane, okna in vrata so odprta. Eno od oken, ki je prej, tako kot ostala, imelo na zunanji strani rjavo obrobo, je nima več. "Čudno, nekdo je tam in to nisem jaz,  niti ključa nimam." "Čez deset dni" so rekli. Če dobro premislim, deset dni v primerjavi z dnevi, porabljenimi za praskanje stare barve (ko smo končali sem pomislila na to, da bi zmago nad stenami zalili s šampanjcem), niti ni tako zelo veliko - da bo le stara gospa zadovoljivo našminkana!

Moja najljubša barva je sicer zelena, a kljub temu zelenih nimam prav veliko stvari. Modra pa je barva, za katero pravijo, da mi zelo pristoji. Modra je edina izmed barv, katere ne maram.

sobota, marec 09, 2013

Liebster award

-

Tole nagrado mi je "napopala" Zulejka iz Uglašene kuhinje. Zulejka, hvala!

Pravila velevajo, da izberem pet blogov, ki imajo manj kot 200 sledilcev (sanja se mi ne kje pridem do teh podatkov). Moji favoriti so:

 Ovca

Ruth

Chattebox

GoLa

Ljubeznice

Dobitniki, delite naprej ... Vsem želim veliko sreče in dober glas v deseto vas.