ponedeljek, oktober 29, 2007

Oprala sem kavbojke

_
Nakup kavbojk je moja nočna mora. Najti kavbojke, ki mi bodo prav čez boke, da ob tem ne bodo preširoke v pasu, da mi bo kroj všeč, poleg kroja še barva, navsezadnje pa še cena. Ponavadi pred nakupovanjem potrebujem en dan psihičnih predpriprav, poleg tega si moram obvezno organizirati spremstvo (mojega osebnega stilista, kateremu edino zaupam), šele nato gremo v akcijo...
Prejšnji teden nisem imela namena kupovati kavbojk. Ogledovala sem si volneno oblekico, ki pa se nosi čez ozke kavbojke. Glede na probleme, ki jih imam ponavadi pri nakupu kavbojk, na ozke še v sanjah pomislila nisem, niti mi niso bile nikoli kaj preveč všeč. Pa me trgovka vpraša, če mi da lahko k oblekici za pomerit še kavbojke, ker se to pač nosi skupaj in precej sem za, čeprav kot sem že rekla, kavbojk nisem imela namena kupiti, poleg tega se je moj stilist nahajal kilometre stran, prisoten je bil samo pomožni stilist, ki je tudi ok, a mu vseeno ne zaupam 100%. Navleka kavbojk je uspela v prvem poskusu!! Pomožni stilist je vztrajal naj grem kar v njih iz trgovine, svoje stare kavbojke pa pustim kar tam, ker itak niso za nikamor več. Kljub temu, da se z njim strinjam, se vseeno nabašem v tiste ta stare, ta nove pa napadem naslednji dan in odtlej se od njih ločim samo še ponoči. Razmišljam celo, da bi šla iskat še ene identične.
Ko se mi kakšen oblačilni kos takole hipno priraste na rit, ga pred uporabo seveda niti operem ne. Nočem pomisliti na to, kje vse se je valjalo blago in kaj vse je že skozi njega šlo... Me ne zanima. Ni jako higiensko, vem.
Včeraj pa sem na supergah (tam kjer rob hlač nalega na čevelj) opazila temno modro črto! In ta črta ne gre stran! Razlog za alarm! Zato sklenem, da je treba hlače nemudoma oprati - en dan bom že zdržala brez, tudi krilo in škornji so kar ok, dasiravno bom morala zjutraj vstati pet minut prej, da bom nase v miru navlekla najlonke (in to tako, da ne bodo okoli vsake noge po dvakrat navite, kar pa je za zjutraj že pravi podvig). Premišljujem ali naj hlače fliknem v stroj ali naj jih operem na roke (da mi ne razbarvajo perila, samo enega kosa pa pač nebi prala). Preden jih potopim v vodo, vržem uč na všivni listek, ker sem v dilemi ali naj jih perem v vroči ali v hladni vodi. Na všivnem listku je narisano vedro, v vedru pa ročica!! Kaaaj?! Ste že kdaj slišali, da naj bi človek kavbojke pral na roke?! Da smo si na jasnem: vedno več oblačil ima na všivnem listku označeno, da jih je potrebno prati bodisi na roko bodisi jih odnesti v čistilnico. Ponavadi oblačilni kos pred nakupom prečekiram in takih, ki zahtevajo kemično čiščenje nikoli ne kupim. Sem pa že kupila spodnje perilo, na katerega všivnem listku je bila narisana ročica v lavorju, pa sem tako perilo vedno brez škode zbasala v stroj.
S temile barvo puščajočimi hlačami si pač nisem upala tvegati, zato sem jih oprala tako, kot so to počeli v starih časih: z žajfo, v topli vodi. Skoraj si upam trditi, da bi vodo, ki se je netekla iz oblačilnega kosa lahko shranila in poslala v Aero, da bi z njo napolnili bombice za nalivnik - tole kar vidite na sliki, je voda po drugem izpiranju! Oprala v petih vodah, nazadnje pa izprala v kisu, ki baje fiksira barvo. Obesila na štrik, zdaj čakam, da juri vidim ali so to še moje najljubše kavbojke ali pa morda le druge najljubše (lisaste?!) kavbojke.
Pri vsej stvari me zanima tole: Recimo da so na trgu vedno boljši in kvalitetnejši materiali. Predpostavimo, da ne kupujem ravno šmafuja, se pravi da so moja oblačila srednjega cenovnega razreda. Vendar čedalje bolj opažam, da se veliko stvari potrga. Včasih se zadeve potrgajo po šivih, zgodilo se je tudi že, da se je kar na lepem pokazala luknja v blagu, da ne govorim o tem, kako slabo so prišiti gumbi. Poleg vsega naj človek še na roke pere. Kot da nimam ničesar pametnejšega za početi... Vi perete na roke?! Jaz bom najbrž naslednjič spet, glede na to, da je na koncu od njih še vedno kapljala modra voda...

Grdogled

oseba A: "... no a veš, potem sem ga pa zelo grdo pogledal, v bistvu sem ga pogledal tako, kot da sem zelo jezen, pa še umsko moten povrhu in mu rekel, naj ne teži več, ker če ne ga bom na gobec!"
oseba B: "Mhm, ni mi čisto jasno kakšen si ti, ko zelo grdo pogledaš?!"
oseba A: "Veš kako jaz grdo pogledam?! Predstavljaj si me, kako bi pogledal, če bi Peterle zmagal na predsedniških volitvah - tak sem jaz, ko zelo grdo gledam!"
oseba B: (malo premišljuje, nato pa začne na svojem obrazu izvajati čudne grimase - mešanico jeze in začudenja.) "Da, povsem jasno mi je, kakšen je moj sodelavec ko zelo grdo pogleda!"

sobota, oktober 27, 2007

Dobro jutro!

_

Takole koristim vikend: oči odprem ob pol dvanajstih, noge pa položim v copate eno uro kasneje. Za povrh vsega se še čudim zakaj me glava boli - očitno prevelika doza spanja škoduje!

četrtek, oktober 25, 2007

Hiša št. 3


Pri delu ki ga opravljam, me včasih doleti delo na terenu, kar pomeni, da je treba iti na objekt in ga izmeriti, da ga kasneje lahko polepšamo - mu damo nov videz in program.
Danes sva šla s sodelavcem izmerit hišo številka 3 - stavbo častitljive starosti blizu petsto let. Na stare hiše vedno gledam s čudno mešanico občudovanja in gnusa. Ko odpiramo ozka nizka škripajoča vrata, vstopamo v neke druge čase in zgodbe, poleg tega pa tudi v zmes prahu, pajčevin in čudnih vonjev.
Ne morete si misliti, kaj vse se skriva za urejenimi pročelji ljubljanskih hiš:
Temna klet, v katero se spustiš po majavih lesenih stopnicah, katerih nastopna ploskev je preozka, da bi človek svoj "ošiljeni" čevelj nanjo lahko položil tako kot se to počne pri hoji po stopnicah. Stopalo je potrebno na stopnico položiti malo pod kotom, pri tem pa glavo držati sklonjeno, tako da človek nehote daje vtis, kot da ponižno stopa v ta zatohli kletni hram. Spust v klet se odvija kot v Svetlanini Pekarni Mišmaš: stopnišče pokrivajo debele plasti pajčevin, pajki na njih pa so mumificirani v ovoj iz bele plesni. Fuj! S sodelavcem v temi z metrom šariva po prostoru. On meri, jaz zapisujem, on korajžno zaokrožuje, da bi bilo delo čimprej končano. Ob vsakem šumu pogledam naokrog, da se od kje ne prikaže kakšna podganica ali dve... Nato spet po nerodnih stopničkah nazaj gor, ven na atrij in po stopnicah v mansardo. Vstopiva v zapuščeno, v temno leseno oblogo odeto stanovanje, v katerem je živel moški. To vem takoj ko vstopim: v kotu na tleh se nahaja mučilna naprava za oblikovanje mišic, na mizi v kotu star monitor in poleg njega nekaj tehničnih revij. V kopalnici ob umivalniku kolonjska voda, katere ime mi, ne da bi stekleničko odpirala, na obraz izvabi nakremženost: Brut. V kuhinji na pultu stojijo kozarci, kot da bi iz njih pravkar nekdo pil pivo in si ob tem z obraza obrisal belo dišečo peno. Na kuhinjskem "šanku" dva kozarca za vlaganje, polna raznoraznih ključev vseh možnih velikosti in oblik, pa še ducat raztresenih po namizni ploskvi. "Zakaj bi nekdo imel toliko ključev?" ugibam naglas. "Morda je bil po poklicu ropar?" V shrambi najdeva staro sliko, na kateri je gospod, ki bi po izgledu in pokrivalu, ki ga ima na glavi sodeč, lahko prihajal nekje iz Srbije. Na vratnem podboju zataknjena antikviteta: umeteln srebrn nož - najbrž je bil nekoč last brkatega gospoda s slike. Raje ne pomislim, za kaj vse ga je njegov lastnik uporabljal... V (delujočem!) hladilniku dva tetrapaka mleka z datumom uporabe februar 07. Zraven mleka kozarec oliv. Kot da bi nekdo v naglici odšel, pa je kljub temu v prostoru še vedno prisoten... Označuje ga peščica nepomembnih predmetov.
Po stopnicah nazaj, skozi atrij v notranjost, pa po drugih stopnicah v prvo nadstropje. Komaj uspeva obvladati mali labirint. V prvem nadstropju bivše študentsko stanovanje, na vhodna vrata je pred sedmimi leti nekdo z belim sprejem napisal: Srečno 2001! Borna oprema, stene "polepšane" z dekoracijo roza geometričnih likov. Študentka je na steno pod obokom v kopalnici narisala tri vzporedne roza črte. Dekor ne pomaga kaj dosti. Na kuhinjskih vratih spet napis: "Srečno 2001!". Pri vratih stacionarni telefon. Predstavljam si študentko, ki 31. decembra leta 2000 ob pol polnoči v telefon vpije: "Potem pa pridite sem, hiša št. 3! Po hribčku navzgor ja. Joj, tako sem že pijana..."
V naslednjem stanovanju je pri vratih namontirano opiralo iz nerjavečega jekla. "Tu je najbrž živel gospod, ki je imel samo eno nogo." spet naglas ugibam. "Najbrž." odvrne P. Pogledava v omarico s čevlji, da nama vsebina omarice razjasni, če imava prav. V omarici se nahaja par copat. "Morda sta tu živela dva človeka, vsak s po eno nogo. Eden z levo, drugi z desno" se šaliva v najinem običajnem slogu. "Ti, da ne boš mislila da je to nemogoče," reče P "Poznal sem gospoda in gospo, ki sta imela vsak po eno roko: eden levo, drugi desno." "Mogoče sta se šla nenavadne spolne prakse: rezanje rok drug drugemu med seksom" razmišljam... "Te strašijo hiše v katerih je nekdo umrl?" vpraša P. "Strašijo me vse hiše, kjer je nekdo že živel. Ne maram stvari, ki s seboj nosijo preveč zgodb" odvrnem. "Da, strašijo me hiše kjer je neko umrl." "Nekateri se radi zavlečejo v posteljo kjer je nekdo umrl, zavijejo se v odejo in potem tam ždijo." pretirava P. "Ne verjamem." ugovarjam "Zagotovo ni veliko ljudi, ki bi ždeli v postelji v kateri je nekdo umrl zaradi samega navdušenja nad tem dejstvom." "O ja, pa so taki." nadaljuje P v sebi lastnem tonu...
Do konca izmeriva, stopiva na ulico in veselo zakleneva. "Fuj, samo da sva fertik!" reče P veselo. Hitro jo ucvreva nazaj proti službenim prostorom. Ko se vrneva, si takoj opereva roke. Ugotovim, da se mi stare hiše kar naenkrat ne zdijo več tako zelo idilične, kot so se mi zdele včasih. Preveč neznanih zgodb nosijo s seboj in vse kar je neznano, mi vzbuja občutek nelagodja...

"V hiši št. 3 se godi sto stvari..." ali kako že gre...

sreda, oktober 24, 2007

Geđet

h

Tale je eden boljših. Lepo kičasto dovršen. Njihove izdelke sem odkrila v enem vzhodnjaškem shopu v Celovcu. Z D-jem sva se kot otroka zapodila med police, vendar po dolgem ogledovanju nisva izbrala ničesar, saj človek ugotovi, da veliko večino teh stvari sploh ne potrebuje - gedžeti pač. Ampak ogledovati jih je pa luštno. Med ogledovanjem se nama je pridružil še simpatično prismuknjeni prodajalec, ki se je ob vsaki stvari ki sva jo vzela v roke in preučevala smejal, kot da zadevo prvič vidi... Ampak takale metlica bi mi pa prav prišla - tla bi jo bila pa vsekakor še bolj vesela kot jaz.
Drugo leto si bom kupila novo kolo in nanj namontirala tole - da nebi slučajno komu prišlo na misel da mi ga spizdi!

torek, oktober 16, 2007

Tek za zmajem

Že dolgo časa me ni kakšna knjiga tako prevzela kot tale. Dobesedno požiram jo. O vsebini si lahko preberete tukaj, naj dodam samo še to, da sem jo na poti domov na avtobusu brala s sončnimi očali na nosu - v javnosti namreč nerada jokam.

Fensišmensi

k
Danes mi je poštar v lični kuverti prinesel tole taško. Ani še enkrat najlepša hvala, za vse firbce pa link na ogledovalnico, kjer si lahko napasete oči še ob drugih Fensišmensi izdelkih.

ponedeljek, oktober 15, 2007

Blog action day

j
U
Danes nimam navdiha za pisanje posta z ekološko vsebino. Blog action day se mi zdi super zamisel, vendar je težko na točno določen dan na določeno temo napisati kvaliteten post. Ker ponavadi pišem spontano - to kar mi pač v določenem trenutku prekriža pot ali pade na misel. Sicer pa je bilo na teh straneh na ekološko temo že veliko povedanega...
Še vedno zavračam pvc vrečke. Še vedno me debelo gledajo, ko jim razlagam, naj za božjo voljo ljudem ne rinejo v roke vrečk, temveč naj le-te pustijo na pultu, pa naj jo vsak sam odloči in jo vzame, če jo potrebuje. Zadnjič prodajalec na bencinski črpalki ob tem, ko z besedami "preveč je tega onesnaževanja s plastiko" zavrnem vrečko, mojemu spremljevalcu reče: "Jah no, saj po svoje ima prav, sam kaj čmo, nimaš kej!" in ob tem zamahne z roko.
Videli smo že mnogo dokumentarcev na temo podnebnih sprememb ter na temo neekološkega obnašanja, kateremu botruje kapitalizem. Željno pričakujem dokumentarec, katerega glavna tema bodo smeti. Dokumentarec, ki bo prikazoval kam gredo vse te smeti, ki jih dnevno sproduciramo. Kaj se reciklira v kaj. Kam gre tisto, česar ni mogoče reciklirati?! Kako je možno, da se ob taki masovni produkciji odpadkov človeštvo še ni zadušilo v smeteh?!
Veliko razmišljam tudi o onesnaževanju druge sorte - o onesnaževanju s slabo, konkretno za naš prostor neprimerno arhitekturo. O onesnaževanju, ki bo tu ostalo še leta in leta. In to samo zaradi pohlepa nekih tajkunov, ki so še pred nedavnim ob štruci belega kruha prigrizovali pasjo radost, danes pa jedo račja prsa v omaki belega martinija in ob tem premišljujejo, koliko kvadratov bruto bodo naštepali na svojo novokupljeno parcelo in posledično: s kakšnim novim avtom ali jahto se bodo vozili, da bodo zadostili svoji tajkunarski nečimrnosti. V primeru da svojih želja ne uspejo preriniti mimo "ostrega" očesa pristojnih, le-te mastno podkupijo, pa je volk sit in koza cela (Prejšnji teden je bil v Mladini na to temo objavljen zanimiv članek). Potem so tukaj še "običajni smrtniki"- slovenčki, ki okoli svojih že tako prevelikih hiš naštepajo po tri anekse (z dovoljenjem nesposobnežev iz uradov za okolje in prostor seveda), po možnosti v barvah, ob katerih človek stakne vitaminozo, ob obliki teh monstrumov pa zadobi odstop mrežnice. Ni treba da ste strokovnjak na tem področju, da opazite "nasmetenost" v okolju, samo malo feelinga je treba imeti... Zdaj boste trdili, da sem zašla s teme, jaz pa trdim obratno: okolje je onesnaženo tudi vizualno! Pa pojdimo še k obliki: ljudje gradijo prevelike hiše, ki so poleg tega neustrezno umeščene v prostor, posledično pa za ogrevanje porabijo prevelike količine energije... Google it: pasivna hiša!
Po svojih močeh se trudim, da za okolje (in s trem posledično tudi zase) naredim čimveč pozitivnega: uporabljam javni promet, pri nakupovanju uporabljam vrečke iz tekstila, kadar imam na voljo dva identična izdelka izberem tistega, ki je zapakiran v embalaži katera čimmanj obremenjuje okolje, redkokdaj kupujem pijače v plastenkah (pijem samo čaj in vodo), električnih aparatov ne puščam na stand-byu temveč jih izklopim, uporabljam mooncup... Vem, da je to le kaplja v morje, a se še vedno tolažim s tem, da je to vseeno bolje kot nič. Najbrž se boste strinjali, da imam po svoje prav, nekateri izmed vas pa bodo morda resignirano dodali: "Jah no, sam kaj češ, nimaš kej!" in ob tem zamahnili z roko. No, upam da ne. Vsak naj se trudi po svojih močeh...

sobota, oktober 13, 2007

Zametki

Zametki letošnje zimske garderobe. Ko se človek naveliča kot podivjan konj tekati po trgovinah in se vračati domov ves prepoten od neuspešnega pomerjanja... Back in black!

petek, oktober 12, 2007

Brez besed...




Najbolj elitna lokacija v Ljubljani. Ena najlepših secesijskih stavb.
Zoki, spedenaj nam še tole, prosim.

četrtek, oktober 04, 2007

Umetnost

j
Včeraj sem na avtobusu nehote poslušala pogovor, ki mi je dal misliti. Pogovarjali sta se dve gospe, ki delata v proizvodnji: ena v podjetju, ki proizvaja pogrebno opremo, druga pa tule. Ta druga dela pri strojih, ki producirajo produkte, pri proizvodnji katerih uporabljajo TNT. Neka njena kolegica je pri tem stroju delala samo en dan, nato pa zadobila rdeče lise po celem telesu, tako da potem seveda ni mogla ostati na tem delovnem mestu - kakšna sreča zanjo, si mislim! Si morete misliti, da človek s poklicno srednjo šolo, ki je osem ur na dan izpostavljen strupenemu plinu in poleg tega opravlja težje fizično delo, zaradi katerega si je pri štiridesetih letih že nakopal okvaro hrbtenice, zasluži borih 500 eurov (s potnimi stroški vred!)?! Si lahko predstavljate, da je ista oseba na prošnjo za delo snažilke v nekem drugem podjetju dobila odgovor: "Ne izpolnjujete pogojev za delo." Kako lahko nekdo osebi pri štiridesetih, ki ima narejeno srednjo šolo, odgovori, da ne izpolnjuje pogojev za delo snažilke?! Njene besede so bile (citiram dobesedno): "Ob njihovem odgovoru sem se počutila kot drek."
Zanima me, s čim ta gospa svojemu sedemnajstletnemu sinu plača mesečno vozovnico (ki stane okrog 100 eurov.)?! S čim plača stroške, hrano? Da človek pririne skozi mesec s petstotimi evri, mora biti umetnik! Evo, to je zame umetnost!
Zmrazi me, ko slišim da ima neurokirurg pripravnik mesečne plače malo čez tisoč ojrov. Zmrazi me, ko slišim da nekdo, ki pride na dom malo "pošraufat" odtok, v pol ure zasluži toliko kot jaz v pol dneva.
Tudi jaz bi s svojim mesečnim avtorskim honorarjem lahko le vegetirala v kakšni vlažni najeti luknji, katero krasi linolej in pohištvo z nalimki v imitaciji hrasta. Imam srečo, da mi ni treba najemati stanovanja, tako da prisluženi denar lahko porabim za svoje male (limitirane) razvade.
Sedemnajstega grem protestirat. Zase in za vse tiste umetnike, ki čez mesec prigurajo s 500 evri in so se poleg tega v življenju še sposobni česa veseliti...
Plakat: sposojen

sreda, oktober 03, 2007

Disleksija

794847847476383736215
Ne, nisem dislektična. Vsaj kar se tiče črk ne. Imam pa probleme s številkami. Tako kot jih imajo dislektiki s črkami. Morda kdo ve, če obstaja kakšna podveja dislektičnosti - številčna disleksija?! Ker če do sedaj še ni obstajala, sem jaz prvi primer! Poleg vsega se mi zdi, da mi je odmrlo nekaj možganskih celic, tistih, ki imajo ključno vlogo pri "in manj in koliko". Vsled tega imam posebno sposobnost, da kljub petkratnemu računanju dobim vsakič drugačen rezultat. In namesto želene visoke cifre (procent pozidanosti namreč) dobim ob vsakem rezultatu nižjo. Danes ni dan za preračunavanje!

ponedeljek, oktober 01, 2007

Miramare

Izkupiček včerajšnjega fotosešna pri gradiču Miramare v Trstu. Priporočam za kakšen nedeljski izletek. V mesto na najboljši sladoled (amaretto), potem pa na špancir po grajskih vrtovih in na ogled zatohlih soban grajske gospode!
K