petek, maj 04, 2007

Smisel življenja

Prvi dan v službi je bil sila zabaven. Navsezgodaj zjutraj smo dobili nenapovedan obisk - skozi šipo pri vhodu nas je opazovala velika podgana. S krempeljci je besno tolkla po šipi - seveda ji nismo odprli. Nemudoma smo se družno odločili, da se v bodoče noben izmed nas ne bo prehranjeval v sosednji gostilni. Zavoljo podgane smo potem cel dan vestno zapirali vhodna vrata. Dela ni bilo posebno veliko, zategadelj smo kar veliko čvekali - bila sem opozorjena, naj si nikar ne mislim, da bo vsak dan tako. Saj ne mislim tako, kje pa...
Popoldne sem delala družbo kolegici, ki je šla službeno v Btc. Nakupovalnih središč ne maram. Tam sem bila nazadnje enkrat novembra, pa še takrat sem v eni izmed s cunjami natlačenih trgovin, med štendrji s šarastimi plastičnimi modrci in gatami doživela totalen freakout. Ob "mestnih vratih" nič novega: vrsta za garažo, prazen prostor za parkirat je treba skoraj z lučjo iskat… Standard. "Pa kaj vsi lazijo okrog na tak deževen dan?!" se sprašujem. S. pravi, da gredo v takih deževni dneh ljudje radi v nakupovalna središča, da malo potešijo svoje uboge dušice. Ne razumem: kadar je moja dušica uboga, ležim na kavču in poslušam svojo najljubšo glasbo ali pa grem na sprehod. Ali jo mahnem k prijateljem na kozarec vina. Eni gredo pač v Btc. Na tekočih stopnicah se je v pričakovanju prijetnih nakupov drenjalo veliko lastnikov ubogih dušic. Vstopiva v H&M, trgovina se je spreminjala v mlakužo - spuščeni stropi ob stebrih odprti, teklo je odkoder je moglo, po celi trgovini so bila nastavljena vedra. Folk je pa puzal po tistih mokrih tleh. Kot da ni nič. Tudi tile multikapitalisti se tudi obnašajo kot da ni nič. Po trgovini razpostavijo vedra in prodajajo naprej. Najbrž bi lahko začelo celo goreti, pa se nebi nihče zmenil za to. Nahitro pregledam ponudbo: všeč mi je le ena majčka, pa še tiste mi na srečo ni treba kupiti, saj nimajo moje številke. Ko se mi zdi, da se je tista mlakuža le malo preveč razlezla, se odločim, da kolegico raje počakam zunaj. Tako zdolgočaseno stojim pred trgovino in opazujem ljudi (v tem opravilu namreč vedno nadvse uživam). Mimohod čudnih kreatur: gospa s prekomerno težo in s hlačami potegnenimi da ne rečem kam, dve kozmočiks v oprijetih rdečih oblekcah - vsaka od njiju prepasana s širokim plastičnim pasom, bogataš in ob njem od njegove denarnice odvisna bejba, dve bejbi z identičnima torbicama, od solarija zažgana blondinka v vrtoglavih štiklih, mamica z grdogledo najstnico, ki je pravkar praznovala serijo prvih menstruacij... Vsi ti ljudje v svojih rokah prenašajo vrečke z oblačili in nihče izmed njih ni dobro oblečen!! Nisem videla osebe, ki bi bila dobro oblečena. In tako se med opazovanjem vseh teh bizarnih kreatur začnem spraševati o tem, kaj je pravzaprav smisel življenja. Predstavljam si scene kot iz filma Koyaanisqatsi (ne uspem linka na film naredit, ker nisem na svojem računalniku): huronske kitajske stroje, ki bruhajo plastične lasnice, naglavne glavničke, sfejkane perlice, tekstilne stroje, ki proizvajajo miljone kilometrov blaga, iz katerega bodo markjivi kinezi, ki imajo na leto le šest prostih dni, sešili cunje, ki jih nihče ne potrebuje, vmes pa trume ljudi, ki se po cestah valijo od točke A do točke B in nazaj. Cel svet je en tekoči trak… Sklenem prekiniti premišljevanje o smislu življenja, zato se odpravim v Rustiko, kjer kupim pest kandiranih ceder ter Sencho in Gyokuro v čajnici. Medtem S. opravi opravke v poplavljeni trgovini, nakar se ustaviva še v trgovini Acessories, ker se spomnim, da moram vnovčiti bon, ki sem ga dobila za rojstni dan. Tudi če bi mi rekli, naj izvolim odnesti pol trgovine, si nebi izbrala ničesar. Iz trgovine se tako odpravim z neunovčenim bonom.

Pridem domov, stopim na balkon in skadim prvi čik v današnjem dnevu. Na telefonu utripa sms: "Dobrodošli v družino delavskega ljudstva! Kola je vsak dan, razen na plačilni dan posije sonce, je pa druh dan megla!" Nasmehnem se. Okoli mene tišina, ki jo prekinja škrebljanje dežja. Zvečer bom pila čaj, jedla kandirane cedre ter brala tematske revije... Zjutraj pa na trg, v knjigarno knjige vohat ter na kafe v najljubši lokal. Tam se mi namreč ne bo treba spraševati o smislu življenja!

Dopis: Evo ga, link: The Qatsi trilogy

8 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Ko boš na svojem računalniku, se priporočam za link na Koyaanisqatsi. Sama sem našla samo nekaj izsekov na YouTube :)

Anonimni pravi ...

ti si pa zelo svobodno jemlješ pravico soditi vse okoli sebe. Si se že kdaj vprašala, kako pa drugi vidijo tebe, ko z dvignjenim nosom in namrgodeno vzvišeno faco stojiš pred H&M (kamor baje ne spadaš, pa si vseeno tam) in imaš na sebi najgrše čevlje, kar so jih kdaj videli?! Tvoje razmišljanje je grozno ozko, čeprav se imaš za ravno nekaj obratnega. Have some tolerance!

Vanja pravi ...

Hirkani,pošljem link. Drugače pa ti lahko posodim celo Sqatsi trilogijo.

Anonimni,ja z največjim veseljem si svobodno jemljem pravico soditi vse okoli sebe. Res ne vidim, zakaj bi bil to lahko problem?! Ne boš verjela, ampak o tem, kako drugi vidijo mene, ko z namrgodeno vzvišeno faco stojim pred H&M, sem se spraševala ravno včeraj med to "seanso". Najbrž me vidijo kot eno izmed njih, kljub tebi nevšečnim čevljem, ki naj bi jih baje imela nogi. Zakaj bi me morali videti drugače?!

And now excuse me, grem v mesto svojo ozkogledo dušico nafutrat. Ko bomo naslednjič razpravljali, se pa prosim podpiši, ja?! Saj veš, da bomo bolj domači ;-)

Anonimni pravi ...

Kameleonka, najlepša hvala. Jutri jo dobim od E. Vseeno pa lahko prideš kaj na kofe :)

Vanja pravi ...

Velja!!

Anonimni pravi ...

Prvi del Koyaansqatsija mi je bil fantastično všeč, ker ga je mogoče videti na različne načine. Sam sem v urejenem kaosu (kto da smo vsi na tekočem traku) videl prav posebno lepoto, kako se znajo veliki sistemi - tako družbeni kot naravni - samoorganizirati v funkcionalno celoto. Film namreč vzporeja "naravno" in človekovo delovanje (sam sicer ne pristajam na takšno delitev, uporabljam jo zgolj za boljšo razumljivost), in tudi "naravne" procese lahko vidiš kot le nekoliko bolj barvit tekoči trak. Žal se v drugem in tretjem delu avtor ne trudi več za celovitost, pač pa odkrito pristransko napade ustroj sodobne družbe. S tem je trilogija zvodenela, zares odličen je samo prvi del.

Anonimni pravi ...

P.s.: Jaz nisem tisti anonimni zgoraj. ;)

Vanja pravi ...

A res nisi bil ti? ;-)
Kar se trilogije tiče, bi težko komentirala, videla sem namreč le Koyaanisqatsi, ostala dva sta še med nepogledanimi.