Služba

Po slabih treh tednih »delovanja« v novi službi je pa že čas, da napišem kratko poročilo.
Skratka, služba je fajn. Kar pa ne pomeni, da ni mestoma naporna. Zdaj sem se načeloma že ufurala, prvi teden pa so bili BTP (blago telečji pogledi – bi rekla Vale) na dnevnem spisku. Fora je v tem, da sem uletela v en ogrooomen projekt, ki ga delamo v tujini in to brez znanja Autocada. En zanimiv podatek o velikosti projekta je že to, da je njegova A3 mapa z vsemi tlorisi, prerezi, in detajli notranje opreme debela 10 centimetrov, težka pa kot cent. Se človek kar malo ustraši! Še posebej nekdo, ki v življenju ni sprojektiral ničesar večjega od enodružinske hiše. Porabila sem ene par dni, da sem dojela sistem dela na tako velikem objektu, se spoznala z vsemi hodniki, stopnišči, stanovanji ter sistemom ureditve na internetnem boxu… Če pri takem projektu ni neke hude sistematizacije, si lahko že nekaj dnevih dela v glavo nameniš milostni strel... Ene par dni je šlo v nič zaradi prenašanja fajlov iz Autocada v Archicad, inštaliranje programov in podpornih programov, nato smo imeli komplikacije s knjižnicami opreme – naše nastavitve se niso ujemale z risbami, ki smo jih dobivali iz Madžarske…. Nakar sem nekega dne malček popizdila in rekla, da se tega ne grem več, ter da bom risala v Autocadu. Usta sodelavcev so se razlezla v široke nasmehe in dobila sem kompliment, češ da sem zelo pametna punca. Ne vem kdo si je bolj oddahnil, oni ali jaz. Kar naenkrat je bilo namreč konec vseh računalniških kolobocij in komplikacij. Zdaj v službi rišem v enem programu, doma pa v drugem. Ko v službi pritiskam na tipko M (move), mi v glavi zvoni D (drag), doma pa obratno. To je približno tako, kot da bi pol dneva vozil avto na prestave, drugo polovico dneva pa avtomatika. Ne vem sicer, če je to dobra primerjava, a se trenutno ne spomnim nobene boljše.
V pisarni vlada jako sproščeno vzdušje, ki ga občasno začinimo tudi s kakšnimi arhitekturnimi trači. Šef ne daje nastopaškega vtisa šefovstva, kar je običajno pri šefih prepogost običaj. V bistvu je precej hecno, če je tvoj šef kolega s faksa, še posebno takrat, kadar reče: »Dej stara, bova zdele pogledala tele prereze!«, za nameček pa te še prijateljsko lopne po hrbtu.
Potem so tu še taki posebni trenutki, kot naprimer danes popoldne, ko smo se vsi skupaj s skledo češenj spravili na dvorišče pred atelje, posedli po tleh in se nastavljali sončnim žarkom. Pa naj še kdo reče, da služba ni fajn!!