Denar preštejte takoj, kasnejših reklamacij ne upoštevamo!

Zanima me, če se tudi vam zdi, da vas, odkar imamo evro pogosteje poskušajo prinesti okrog? Meni se namreč zadnje čase to vse pogosteje dogaja. Ta teden recimo kar dvakrat. In obakrat kar na okroglo. Razlog da si nas privoščijo je po mojm ta, da zaradi tolarja še vedno nimamo pravega odnosa do drobiža, niti še nimamo pravega občutka za cene. Tega se seveda zavedajo in to s pridom izkoristijo. Ker vedo, da se večini ljudi tistega "drobiža" ne da preštevati. Sama zato zadnje čase striktno preštevam.

Vsako jutro se ustavim v pekarni na Trubarjevi, kjer prodajajo kruh, ki si sploh še zasluži ta naziv - kajti najti dober kruh je dandanes prava redkost. Pekarne kupujejo na pol pečen kruh, ki ga nato samo dopečejo, ali pa uporabljajo za cel kemijski laboratorij dodatkov, ki kruh spremenijo v sapico, ki pa že po nekaj urah zleze sama vase in se začne drobiti. Ponavadi kupim polnozrnato bombico z olivami, navadni jogurt ter polnozrnat žepek z makovim nadevom, katerega pojem na poti do službe. Za to plačam 2.40 evra. Nakar zadnjič kupim samo bombico in žepek, plačam pa enako. Trenutek zamišljenosti in nepazljivosti pač. In nato zvečer premišljujem, kako je kruh drag in ugotovim, da sem zadevo itak preplačala. Spomnila sem se tudi, da mi prodajalka sploh ni izročila računa. Kako naj potemtakem grem nazaj in se pritožim, če nimam računa?! Evo, naslednjič bom spet kupila enako in zahtevala račun, da vidim koliko zadeve dejansko stanejo! Potem ji bom tudi povedala, da sem ugotovila da me je ogoljufala, ter da mi ni izdala računa.

Potem grem danes na tržnico. Na tržnici je najboljša taktika, da si izbereš svojo branjevko - neko osebo, ki je zaupanja vredna in ti zaradi tega, ker si njena stalna stranka vedno da "dobro vago" in še kaj "za povrh". Poleg tega te ne bo prinesla okoli. Ok, pri tej branjevki pač kupuješ kar ima. Če ima ozek izbor futra, pomeni da je to res pridelano doma. Če ima vse kar vam srce poželi, potem čimprej stran od take stojnice! "Made in Italia. In Padska nižina"... In potem se zgodi, da greš mimo stojnice od "našega tam dol", zavohaš marelice in se jih nemudoma odločiš kupiti. Pa magari če so iz Padske nižine. Ker lepo dišijo in se jim ne da upreti. "A je lahko kilo dvajset?" vpraša trgovec. "Lahko." rečem. Vzame še eno marelico, me mačje potuhnjeno pogleda in jo vrže k ostalim. "Dva evra 60." Dam mu 20 evrov, vrne mi jih 15 + 40 centov. Preštejem denar in se nemudoma vrnem nazaj: "Oprostite, ampak premalo ste mi dali nazaj. Stalo je 2,60, nazaj ste mi dali samo 15,40." rečem. Niti z očesom ne trene. "Mhm" reče, z roko seže v škatlo in mi izroči kovanec. Niti ne opraviči se ne. Bednik! Najprej ti da en sadež za povrh, obenem te pa v isti sapi nategne za celo kilo! Pa še nič kaj dobre niso bile. Enkrat bi res rada jedla marelice z okusom po marelicah, ne pa po sredstvu za pomivanje posode!

Tržnica mi je bila od nekdaj sinonim za neko domačnost. Ženske zrelih let, ponavadi pokrite z rutami, v predpasnikih z drobcenimi rožicami, sadje in zelenjavo pripeljejo s cizami in jih je en sam nasmeh: "Gospa, kaj za vas?" Na žalost je gnil kapitalizem zašel tudi tja - saj kam pa še ni?! Na tržnici prodajajo branjevci in branjevke, ki si sploh ne zaslužijo tega naziva in zato tja ne pašejo. Prefrigani oderuhi in goljufivci! To kar se mi je zgodilo danes ni bil osamljen primer. Ogoljufali so me že prejšnji mesec. Lani pa mi je neka grdogleda debeluhinja v vrečo nabasala kilogram nagnitih breskev. Na žalost si nisem zapomnila njenega obraza, pa tudi ni se mi dalo hoditi nazaj. Sicer vedno gledam, kaj mi uturavajo v škrnicelj, a ta je bila očitno zelo spretna. Le kako da nekaterim ne potegne, da se tak odnos na dolgi rok ne izplača kaj preveč?!