nedelja, oktober 28, 2012

Velike in malo manj velike radosti prenove

-

Na teh dveh fotografijah lahko vidite to, česar sem se veselila zadnjih nekaj mesecev. Na koncu se je zasukalo tako, da sva zadnji hip izbrala stanovanje, ki potrebuje "majhne" kozmetične popravke. Vsakič znova, v trenutkih krize, ko, s špohtljem v roki obupujem in se sprašujem ali bo tega sploh kdaj konec (pa se še dobro začelo ni), pomislim, da bi pravzaprav lahko kupila kakšno od hermetično zaprtih "nadstandardnih" novogradenj s plastičnimi okni, zagotovljenim parkiriščem in pogledom na sosednjo hermetično zaprto novogradnjo (ki bi se po možnosti nahajala slabe štiri metre stran), pa tega nisva hotela. Za želen rezultat je včasih treba iti po daljši poti do cilja.
Ko se spraviš k delu, sploh ne veš, kaj vse te čaka. Previdno, z velikim entuziazmom in ogromno volje  zagrizeš v skorjo, ki pod površino skriva vse sorte "čudes": zazidane prezračevalne jaške, svinčene vodovodne cevi na nepričakovanih mestih, lesene vložke za vijake, dimnik kjer misliš, da ga ni, terrazzo pod ploščicami v kopalnici in veceju ter neskončne plasti ometov. Prav slednje ob odkrivanju nudijo neomejeno mero užitkov. Ko odstraniš dvomilimetersko skorjo, spodaj najdeš tri različne "valcen" vzorčke, enega lepšega od drugega: zelene pikice na beige podlagi, pod njim cvetličen vzorec v dveh odtenkih rjave, pod njima pa češnjice v živo zeleni barvi na belem ometu. Ampak to še ni vse. Hitro računanje privede do osupljivega rezultata: če bi prejšnji stanovalci belili na deset let, bi to naneslo šest plasti. Po videnem sodeč, so belili precej pogosteje.
Tako, moj svet se je za nadaljnjih nekaj mesecev malček skrčil - špohteljček, brusilka za stene, polni lavorji gradbenega materiala, ki ga je treba znositi iz četrtega nadstropja po stopnicah dol, prerekanje zavoljo lokacije polnilne pipe pri pralnem stroju ali prestavitve električne omarice v center nedoložno bele stene na hodniku, pa neustrezna lokacija vtičnice, ki jo je elektičar v kratkem času moje odsotnosti postavil na ne preveč posrečeno mesto, so postali vsakdan. Sploh ko gre za vtičnice, elektro omarice in podobne grozljive detajle, katerih res nočem gledati, malo podivjam. Življenje uči, da se v takih trenutkih ne da drugače - trma je tista, kar da zadovoljiv rezultat: elektro omarica bo skrita v omari v stanovanju, vtičnica za pralnim strojem, polnilna pipa bo tudi izven vidnega polja. Ne bo pa po predpisih, pravijo. A estetski predpisi pa ne obstajajo? 
Časa za sanjarjenje v podivjanem tempu skoraj ni, pred nekaj nočni sem sanjala keramične ploščice, podnevi najlepše na svetu so se ponoči spremenile v zoprne preganjalke, v nočno moro, ki me je ob petih zjutraj vrgla iz postelje. No ja, ni kaj, kar zabavno je.

-

sreda, oktober 24, 2012

Čakam dan ko ...

-

Ujeta in razpeta. V času in med opravili, pri katerih je težko določiti prioritete, če sploh. Vesela bom, ko se življenje malček umiri. Veselim se vikendov - sobot in nedelj brez budilke in tozadevno počasnih zbujanj. Sprehodov na Rožnik, nedeljskih bolšjakov v megli, razvaljanih testenih plošč na kuhinjskem pultu, večernih sprehodov na grad, popoldanskih posedanj na balkonu in kino predstav, na katere ne bo treba hiteti. Veselim se dneva, ko bom kupila cvetočo ciklamo in jo postavila na balkon ali na okensko polico, kamorkoli. Ljuba statičnost, upam, da za kakšnim vogalom čakaš name.


četrtek, oktober 11, 2012

Divji teden

-

Ura je osem in pravkar sem oddelala eno četrtino svojega službenega časa. Tega ne govorim zato, da bi se vam smilila ali pa, da bi se smilila sama sebi, temveč zato, ker sem v zadnjih nekaj mesecih končno našla smisel v zgodnjem vstajanju. Oči ponavadi odprem ob pet dvajset. Neverjetno, koliko reči lahko človek opravi navsezgodaj in kako zelo produktivno je zgodnje jutranje delo.
Te dni živim in diham na škrge. Selitve. Štejem ... pet jih je bilo v zadnjih treh letih. Samo še dvakrat se preselim letos, potem pa dolgo dolgo dolgo časa ne več. Vsaj upam tako. Tako, trenutno in že nekaj tednov se učimo minimalizma in zelo dobro nam gre od rok, vam povem: v omari tri skodelice, ki so za: kavo / čaj / župo / prigrizke, en kozarec za vino in  trije za vodo. Soli v solnici je še za par dni, žarnico v stoječi luči v dnevni sobi je vzel vrag, pred selitvijo ne bomo kupovali nove. Moja uniforma so kavbojke in črna majica ter vedno ista jopica, čez pa prehodni plašč. Da je mera minimalizma polna, sem fasala še dieto - minimalizem v hrani torej. Ni lahko, predvsem sir, paradižnik in vino pogrešam. Ampak nazdravljanju se kljub vsemu ne odpovem, ta teden nazdravljam in še bomo nazdravljali, z žganjem.
No ja, očiten znak, da se staram (poleg tega, da so mi vedno bolj všeč vzorčaste stvari) je to, da sem si omislila vrt. Ta teden smo v upravljanje dobili srednje veliko zaplato zemlje, na kateri bodo, upam, da, naslednje leto rasla zelišča, ljubljanska ledenka, paradižnik, melancane in še kaj, okrasno cvetje na primer. Ko sem še živela doma, me delo na vrtu ni nikoli zanimalo, zakaj neki bi me, če sem le stopila na vrt in utrgala kar že sem si poželela. Zdaj je drugače. Kadar me z zelenjavo ne založijo doma doma ali, ko je zmanjka, se je treba podati na trg in loviti dneve, ko je tam gospa Romana. Prav nobel se bo usesti na kolo, na katerem bo navezana motika, odbiciklirati deset minut stran in se nato vrniti s košaro sveže zelenjave. No ja, sanja svinja kukuruz - prej se bo treba po vsej verjetnosti še malo priučiti vrtnarstva, ampak zimski čas bo kot nalašč zato. Sicer smo vrt že prekopali, pred tem pa s srpom poželi travo, s katero je prejšnji najemnik zatravil vrt. Zemlja je spočita in to je dobro - črna kvalitetna zemlja, po kateri rijejo ogromni deževniki.

Ko že ravno omenjamo minimalizem ... minimiziram tudi odnose. Samo še daj-dam in nič drugega. Če se vi ne potrudite zame, se tudi jaz ne bom za vas. Ja, preračunljiva sem. Se splača. Biti obkrožen le in izključno z ljudmi, ki jim je mar, namreč. Ostali me ne zanimajo. Ne več.

torek, oktober 02, 2012

Razumevanje in razumljenje

-

O ja, veselje, žalost in razočaranje lahko pridejo tudi v paketu. Ko imaš opravka z vsem naštetim hkrati in ne veš kaj je močnejše in kdaj eno izniči drugo, se je najbolje zabubiti pod odejo, zapreti oči, ne misliti na nič in počakati na jutro. Takrat se potem ponavadi stvari, čeprav niso, zdijo vsaj malo bolj čiste. Včasih še sami sebe ne razumemo, kako naj bi potem razumeli druge in njihove reakcije?

Melanholično jutro se bo razkadilo v produktiven dan. Popoldne pa praznujemo rojstni dan - v "opustošenem" stanovanju, med razdrtim pohištvom, praznimi regali, polnimi kartoni stvari, hoboki zidne barve in kar je najhuje - brez torte in brez alkohola (vsaj zame). Naj v izogib nesporazumu pojasnim, da  slednje nikakor ni povezano s tem, po čemer bi vi tako zelo radi spraševali in o čemer bi tako zelo radi ugibali. Tudi sicer pred časom napovedane radosti letošnje zime niso reproduktivne narave, še vse kaj drugega obstaja na tem svetu, česar se človek lahko veseli. In jaz se veselim. Prosim, veselite se z mano, saj ni nevarno, prav nič vas ne bo prizadelo. Hvala.