Za dva dni smo se preobrazili v proletarce - okupirali kočo na standardni lokaciji v tuhinjskih alpah in se vdajali prvomajskemu razvratu. Hujših posledic ni, če odštejemo, da je ena od udeleženk pikniške odprave padla iz klopi in na betici zadobila večjo buško ter si obenem uničila center za ravnotežje (to nisem bila jaz, temveč Malči). Za vse zveste, nezveste in naključne bralce smo dogajanje vestno dokumentirali. Na prvi sliki: sila priročen vodovod, ki nam ga je lastnikov sin napeljal kar iz bližnjega potoka. Zjutraj za utrujeno glavo ni boljšega zdravila, kot ledenomrzla voda! Na drugi pa "naša" koča pod medvedovo jamo.
Medvda nismo videli nobenega, smo pa srečali močerada. Baje da se jih je zadnje jutro pet kopalo v našem vodovodu, vendar tega z gotovostjo ne morem trditi, saj dejstva nisem preverila.
Medtem ko so dedci nanosili kamenje in zakurili ogenj, sva nemočni ženski pili vino, kadili smrdljive zdravju nevarne čike (ne smemo pozabiti, da sem klika veliko otrok) ter igrali scrabble z zelo prirejenimi pravili. Iznašli sva veliko novih besed. Gospod Toporišič bi bil nemara neizmerno navdušen...
Naslednji dan sva z Malči vršili obisk v neki drugi koči, prav tako v tuhinjskih alpah. Šefica kuće nama je pokazala plac, kjer naj bi zvečer izvajali indijansko savno. Tole je konstrukcija, čez katero potem prekrijejo odeje in cerado, v sredino na tla pa dajo žareče kamenje. Si lahko predstavljate, da se v tale šotorček nagužva 20 ljudi, ki se potem drug ob drugem veselo kuhajo?!
Ugotovili sva, da imajo pri tej hiši veliko lepši sekret kot je bil naš. Romantiš...
Kruh iz prave krušne peči. malo smo ga zažgali, da nas ni bilo strah. Verjemem da ne izgleda primeren za rubriko "Minutka za sljast", vendar je bil- ako si odstranil skorjo - zelo sljasten. Evo, tko smo se mi udinjali proletarstvu in tradiciji...
Za dva dni smo se preobrazili v proletarce - okupirali kočo na standardni lokaciji v tuhinjskih alpah in se vdajali prvomajskemu razvratu. Hujših posledic ni, če odštejemo, da je ena od udeleženk pikniške odprave padla iz klopi in na betici zadobila večjo buško ter si obenem uničila center za ravnotežje (to nisem bila jaz, temveč Malči). Za vse zveste, nezveste in naključne bralce smo dogajanje vestno dokumentirali. Na prvi sliki: sila priročen vodovod, ki nam ga je lastnikov sin napeljal kar iz bližnjega potoka. Zjutraj za utrujeno glavo ni boljšega zdravila, kot ledenomrzla voda! Na drugi pa "naša" koča pod medvedovo jamo.
Medvda nismo videli nobenega, smo pa srečali močerada. Baje da se jih je zadnje jutro pet kopalo v našem vodovodu, vendar tega z gotovostjo ne morem trditi, saj dejstva nisem preverila.
Medtem ko so dedci nanosili kamenje in zakurili ogenj, sva nemočni ženski pili vino, kadili smrdljive zdravju nevarne čike (ne smemo pozabiti, da sem klika veliko otrok) ter igrali scrabble z zelo prirejenimi pravili. Iznašli sva veliko novih besed. Gospod Toporišič bi bil nemara neizmerno navdušen...
Naslednji dan sva z Malči vršili obisk v neki drugi koči, prav tako v tuhinjskih alpah. Šefica kuće nama je pokazala plac, kjer naj bi zvečer izvajali indijansko savno. Tole je konstrukcija, čez katero potem prekrijejo odeje in cerado, v sredino na tla pa dajo žareče kamenje. Si lahko predstavljate, da se v tale šotorček nagužva 20 ljudi, ki se potem drug ob drugem veselo kuhajo?!
Ugotovili sva, da imajo pri tej hiši veliko lepši sekret kot je bil naš. Romantiš...
Kruh iz prave krušne peči. malo smo ga zažgali, da nas ni bilo strah. Verjemem da ne izgleda primeren za rubriko "Minutka za sljast", vendar je bil- ako si odstranil skorjo - zelo sljasten. Evo, tko smo se mi udinjali proletarstvu in tradiciji...
Ni komentarjev:
Objavite komentar