nedelja, november 28, 2010

On (-) off


Tišino nedeljskega jutra zmoti le metla na stopnišču in mačji predež. Slednje ne moti, temveč le opominja na dejstvo, da znajo mačke neprimerno bolj uživati kot mi. Če bi znala, bi zdajle zapredla tudi sama.
Gledam v belo in nikamor me ne vleče, kljub dejstvu, da mi 25km stran obljubljajo pečenko in pražen krompir (endivjo prinesem s sabo). Bela barva na drugi strani okenskega stekla neverjetno pomirja, ostala bi tu, odrezana od sveta in se učila presti... Pa vi, kaj predete?

četrtek, november 18, 2010

Noč





Ponoči so misli bolj bistre. Nekdo, katerega sem nekoč poznala, je enkrat napisal, da sarkazem ponoči dobi barve. Ponoči največ naredim, največ domislim, največ dokončam. Lahko noč!

petek, november 12, 2010

Sejem bil je živ...


Sejem Dom se je preimenoval v Ambient Ljubljana. Letos z nekaj intervencijami, ki so lepo popestrile predvidljivo. Morda je bilo, v primerjavi s preteklim leti, malo več ogleda vrednih razstavljenih stvari. Ali pa se je samo meni zdelo tako?!

Zanimiv projekt, katerega so ga pripravili v sodelovanju z osmimi ustvarjalci (arhitekti, industrijskimi ter tekstilnimi oblikovalci) ter štirimi trgovinami (Sisi, Status, 1001 dar ter Dom), se imenuje Namizne pokrajine.

Med drugim nas popeljejo v svet finske pokrajine (Iittalla),

pa v svet večne črno bele klasike,


in v sodobno namizno postavitev, kjer ni prostora za romantiko.


Novost na sejmu so tudi Top ideje. V Top idejah nagrajujejo 10 mladih oblikovalcev inovativnih proizvodov. Obešalniki na zgornji fotografiji so dobili malo drugačno funkcijo - obešalnik, ki je lahko - obešalnik!


Zanimiva je ideja z držalom za zobne krtčke, kjer je odvečna voda, ki kaplja iz ščetin hrana za rastlinice. Bolj si boste umivali zobe, bolj bodo rastlinice rasle! In obratno. Zanima me, če zadeva v praksi res deluje. Najbrž odvisno od tega kaj posadite v podstavek.

Nas so navdušile kuhinje mizarstva Pobles.


Zanimiv je tudi razstavni prostor mizarstva Urbanija. V oči so nam padla korita-luči. Za dom sicer neprimerno, za kakšne javne prostore pa bi takšna zadeva znala biti zanimiva popestritev.


Kolpa nadaljujejo tradicijo lepo urejenega razstavnega prostora in ponudbo dodelanih izdelkov.


Pri Bolčiču znajo z lesom. Preprosto in lepo. Oreh me vedno znova navdušuje.

Razstavljalca iz predzadnjih dveh fotografij (mizarstvo Urbanija in Kolpa d.d.) sta prejela priznanji za najlepši razstavni prostor. Sejem je odprt do 14. novembra.

petek, november 05, 2010

Zgodba o tem, kako sem popackana z jogurtom ter z oškrbljenim lakom na nohtih vkorakala v Galerijo Emporium

Vsak dan hodim tam mimo. Ogledujem rdečo preprogo, ki vabi v, za nekatere, sveti hram ter minimalistično, lepo osvetljeno notranjost in si mislim, da moram enkrat pošpegati tja noter. Nikoli se mi ni zdel pravi čas - ob večerih sem utrujena od dela, ob vikendih mi je škoda časa, da bi postavala med štenderji z oblačili, katerih ne bom nikoli imela, ko dobim plačilo za delo, plačam položnice, vzamem apaurin, istočasno pa me želja po obisku nobel trgovin mine.
Današnji dan sem preživela ob priprtem oknu, za računalnikom, sonce mi je prijazno pripekalo na hrbet, tišino sta občasno zmotila mačka, ki sta se ravsala za oslovo senco. Vmes se mi je uspelo popackati z jogurtom, ni pa mi uspelo urediti poškrabanih nohtov, ki so vsled včerajšnjega pucanja pleksija lepo zacveteli in se oluščili. Če dobiš poziv na udeležbo na sprehodu po sončnem mestu, si čez popackano jopico oblečeš jakno, neurejene roke zarineš v žepe in s štrenastimi lasmi strumno odkorakaš skozi vrata v jesenski veter.
"Mislim, da je danšnji dan kot nalašč za obisk galerije Emporium!" reče N., ko korakava tam mimo. Ne bi se mogla bolj strinjati, v bistvu sem se prav zabavala ob misli na ta dogodek. Torej zakorakava v notranjost (jaz z rokami v žepih, kakopak). Bivši Centromerkur so lepo spucali, secesijska notranjost se lepo sveti in grdoglede trgovke, ki so postavale ob policah z metražnim blagom in odštevale ure do odhoda domov, so le še bled spomin. Vse skupaj me kljub vsemu ni pretirano impresioniralo - temu je bilo najbrž krivo sonce, ki je vabilo v svoj objem, poleg tega sem imela občutek, da se bom skuhala v svoji jakni. No, našla celo dve polici, ki bi lahko bili moji "potencialni", ostalo pa je res ranga "galerija". Po svoje je fajn, ko pravijo, da bomo kose, ki smo jih do sedaj lahko videli le na kakšnih izletih, ogledovali v centru Ljubljane. Ampak ko sem v drugem nadstropju stopila do vogalnega okna in pogledala na Prešernov trg ter okoliške strehe, sem v mislih spet objokovala enega najlepših pogledov v Ljubljani, ki ni postal kavarna. Baje da so kavarne blazno drage ter da se jih ne splača imeti, kljub vsemu: na tistem mestu bi si želela kavarno. Sedela bi tam, kot v dunajskem Haas housu (le da je ta razgled neprimetno lepši), za kavo bi morda plačala toliko kot stane majčka v Zari, ampak kupila bi si razgled. Ko sem potem krožila po drugem nadstropju, sem pozabila na poškrabane prstke in jih že veselo raztegovala v smeri videnega, potem pa me je spet prijela želja po pobegu. Z N. sva se zmenili, da zopet prideva enkrat pozimi, ko bo snežilo. Postavili se bova pred vogalno okno v drugem nadstropju in opazovali ljudi, ki hitijo skozi Prešernov trg. Glede kofeta še oklevam - naj vzamem termovko s seboj?!