torek, september 16, 2014

Od blizu

"Včeraj sem v časopisu prebrala podatek, da so v bistvu vse trgovine v stari Ljubljani namenjene bogatim turistom."
"Bogatim turistom? Katere trgovine pa so to, ne vem namreč niti za eno tako. Podatek načeloma drži, večina trgovin je res namenjena turistom, ampak ne ravno bogatim, saj takih tukaj sploh ni veliko."
"Ne vem katera trgovina bi to lahko bila, Galerija Emporium mogoče?"
"Ta že, ampak ... "
"Veš kaj, pojdiva preveriti. Predstavljajva si, da sva dve turistki z neomejenim budgetom, ker najina soproga zelo dobro zaslužita. Recimo, da je najina edina naloga, da zapraviva njun denar. Predlagam, da greva najprej v Emporium, nato pa še naprej po Mestnem trgu in preveriva, kaj si tam kot bogati turistki lahko privoščiva."
"Hm ... ampak, a misliš, da bi morali gledati z najinimi očmi ali z očmi teh dveh turistk? Ker to je seveda razlika." 
"Z njunimi očmi, jasno!"
"Mhm ... no, pa pojdiva!"

Od bleščičastih čevljev in torbic v Galeriji Emporium so naju kaj hitro začele boleti oči, zato dlje od pritličja sploh prišli nisva. Ob izhodu iz blagovnice sva družno ugotovili, da pogrešava čase, ko si stopil tja noter in potem še naslednjih nekaj dni sanjal o morebitni novi pridobitvi, ki je sicer potem praviloma nisi kupil, ampak sanjal si pa. Je letos taka čudna moda, ali pa imajo v tej trgovini same neposrečene kose? Mogoče je moj okus z leti postal popreproščen, ali pa so me ti novi časi obrusili in naredili imuno na oblačila in modne dodatke? Res je tudi, da imam trenutno druge prioritete, ampak resnica je taka, da si, če bi mi nekdo ponudil možnost zastonjske izbire katerega koli kosa obutve ali modnih dodatkov iz tiste prelepe hiše, ne bi zaželela ničesar. Kakor koli, preverjanje ponudbe za bogate turiste je trajalo skoraj pet ur in bilo je tako utrudljivo, da se je bilo treba vmes dvakrat usesti in spiti kavo.

Seveda človek ne more iz svoje kože, celo v primeru, ko se gre igro bogatega turista ne. Nakup dneva sva tako opravili v knjigarni na Wolfovi, kjer si je N. privoščila komplet kazal za knjigo in krasen zvezek Teje Ideje, kamor bo zapisovala jogijske izpiske, pri meni pa se je znašla odlična knjiga o grafiki in novi plošček Nece Falk.


Utrujena "turistka" sem imela tako po vrnitvi domov popoln deževen večer s šestimi ponovitvami Necinih songov. Nobena svetleča torbica ali čevlji z vrtoglavo visoko koničasto peto me ne bi mogli spraviti v tako fino razpoloženje.

ponedeljek, avgust 18, 2014

Avgustovska


Če sem si lansko poletje zapomnila po tem, da sem celega presedela in preležala, bo letošnje zapisano kot "poletje z najmanj paradižnika in brez dopustovanja". Vrt se je zaradi slabega vremena sfižil že tam nekje po mojem prihodu iz Berlina, pa sem ga v obupu dala kar na "ignore". Tako sem se nato po svoje rože (to je namreč edino, kar letos dobro raste) na vrt plazila v večernem mraku, da me ja ne bi nihče zasliševal, zakaj imamo na gredici tako džunglo. Vi ne veste kakšni so sovrtičkarji, to je eno samo tekmovanje! Najprej se tekmuje kdo bo prvi prelopatal, nato pa, kdo bo prvi posejal in posadil pridelke. Ker me tovrstna tekmovanja ne zanimajo, oziroma sem mnenja, da se je treba ravnati po naravi, sejem in sadim po petnajstem maju. Seveda sem zadnja, kakopak. Ko pride slabo poletje in gre vse k hudiču, kot je šlo letos, se vdam v usodo in vse skupaj nekam pošljem, ena gredica gor ali dol!
Pa sem zadnjič, medtem ko sem prihuljeno plazila na (svoj) vrt, zagledala gospo Joži, ki je, mimogrede, nekakšna starosta trnovskih gredic. "Poglejte me, v kakšnem sem, en sam plevel!" na moje začudenje reče gospa, ki ima ponavadi vse zelo zgledno urejeno. "Pa zelenjavo so mi pokradli in še mucek mi je poginil! Vse sem pustila, naj preraste, vse! Zdaj se pa v plevelu valjam." Ji povem, da sem tudi sama že zdavnaj obupala, pa kaj ji sploh razlagam, saj sama vidi. "Veste kaj, še dobro, da imate vi tudi grdo, da nimam samo jaz,!" reče in mi, to rekoč, napuli vrečko rdeče pese. Dvojna nesreča je torej skupna sreča, tako nekako.

Skratka, letošnje poletje je radodarno z blitvo, špinačo in stročjim fižolom. In ker se mi je od blitve, s katero me zalaga oče, že kar mešalo, sem sklenila, da je letos ne bo več na jedilniku. Pa mi je pred kratkim Alain omenil zanimivo kombinacijo blitve, fižola in limone. Naj ji bo blitvi, tako je dobila zadnjo priložnost.



Za tole reč sem porabila za dve porciji kuhanega belega fižola,  približno 8 blitvinih listov, pol glavice česna (mora ga biti res veliko), sok polovice limone, čili v prahu (lahko bi bil tudi svež), zrnca rdečega popra in oljčno olje.

Blitvo sem blanširala v soparniku, medtem pa olupila česen, ga na debelo narezala in vrgla na oljčno olje, toliko, da je zadišal. Na česen sem vrgla nasekljano blitvo in fižol, vse skupaj začinila, pokuhala cca 5 minut, na koncu pa zalila z limonimim sokom in oljčnim oljem. No, zdaj mi je žal, ker v hladilniku ni več blitve, kajti blitva s fižolom in limoninim sokom je res odlična jed.


Po večerji lahko spijete Cocto z dodatkom žganega. Ni obvezno in ne paše k receptu, je pa fajn.

petek, julij 18, 2014

Jutro

-

Sončni vzhod, prazna stran v planerju, prazna skodelica s sledovi čokolade in frišna plošča.

Ne spomnim se, kdaj me je kakšna glasba tako hipoma navdušila kot plošča s fotografije. Nič ne rečem, včerajšnji koncert na vrtu Repeteja je bil fajn, ampak tole je pa še boljše. Bravo fantje!

torek, julij 08, 2014

Mesto z nešteto obrazi

Berlin. Ni boljšega, kot ob dveh zjutraj piti pivo na uličnem vogalu, tam, kjer se mešata vonj smoga in cvetočih lip. Pivo je še toliko okusnejše, če ste pred tem porabili dvanajst ur časa za sedenje v avtu, nadaljnje pol ure, da ste privlekli kovček do stanovanja, pa debelo uro za to, da bi našli prazno mizo pred kakšnim od neukolnskih kafičev. Ker prazne mize ni bilo, oziroma so jih ob dveh zjutraj že pospravljali, je bilo tudi stoječe pivo čisto dobra izbira. Če bi v tem primeru sploh lahko govorili o izbiri?


Odkrivanje doslej neznanih predelov mesta, predvsem pa dogajanja v njem, so me na sobotno jutro  pripeljali v Preußenpark, tako imenovani Thaipark, kjer tajske družine po (z zajčjimi drekci posuti) travi vsako soboto "razgrnejo" svoje improvizirane kuhinje na plastičnih zabojčkih. Pozabite na HACCP, davčno inšpekcijo in račune! V tem oziru smo pri nas precej bolj zadrgnjeni, čeprav načeloma Nemci veljajo kot "Ordnung und Disziplin" narod. Skratka, v tajskem parku človek ne ostane lačen in žejen, ponudba je odlična, cene ugodne, atmosfera pa prijetna.


Po sprehodu skozi prvi bolšjak in brunchu v tajskem parku, sva se s poznavalcem mesta in estetskim sotrpinom namenila na naslednji bolšjak. V mestu je namreč veliko bolšjih trgov z različnimi ponudbami in cenami, ki se precej spreminjajo glede na to, v katerem okrožju se bolšjak nahaja in kaj ponuja. Je pa res, da so cene precej visoke, poleg tega si kot turist  limitiran s prostorom, tako da sem jo odnesla z izplenom treh kosov, ki predstavljajo zanimiv spomin.




Večerni sprehod skozi Tempelhof, mestno letališče, ki so ga, odkar je od leta 2009 zaprto, prebivalci vzeli za svojega. Postal je rekreativni park, prostor za prireditve in mestno vrtičkanje (visoke grede). Mestne oblasti so kazale namere, da bi na omenjeni lokaciji zgradili stanovanja, vendar so Berlinčani spomladi na referendumu dosegli, da bo Tempelhof ostal tak kot je in obdržal svoj novi namen.



Brez ogleda vsaj ene razstave na temo mračne zgodovine v glavnem nemškem mestu ne gre. Tokrat Topografija terorja, ogled Židovskega muzeja sem prihranila za naslednjič in šla raje v Martin - Gropius - Bau pogledat razstavo o Davidu Bowieju.


Ni lepšega kot fasada, na kateri so vsa okna enaka. V Berlinu ne boste našli "posiljenih" fasad, kjer ima vsako nadstropje okna v drugem materialu, načinu odpiranja in členitvi okenskih kril. Se lahko iz tega kaj naučimo? Oprostite, vendar si ne morem kaj, da ne povlečem določenih vzporednic z "najlepšim mestom na svetu", ki se po eni strani ponaša s sterilno čistostjo strogega mestnega jedra, kjer bi človek skoraj lahko jedel s tal, medtem ko se po drugi strani dopušča diletantske posege v spomeniško zaščitene stavbe. Eno je to, kar oko zazna v višini vidnega polja, ampak ljudje kdaj pa kdaj vendarle pogledamo tudi navzgor, kajne?




Treptower park je pravzaprav vojaški spomenik, ki so ga leta 1949 zgradili Sovjeti. Je izredno impozanten park, ki te ne pusti ravnodušnega.  Zanimivo, da sta krili spomenika na sliki oblečeni v rdeč granit, ki naj bi med drugo svetovno vojno prekrival Speerovo Hitlerjevo vladno palačo.


Tako tokrat skozi moje oči ...

ponedeljek, julij 07, 2014

Čisto pri miru

-


"Potem nisi več malin nabirala?" vpraša oče, ko mu razlagam, kako sem, čisto po neumnosti, pridelala veliko modro utripajočo buško čez celo stegno. "Aja, ne, seveda sem. Šla sem nazaj in jih nabirala z eno roko, medtem ko sem si z drugo na stegno držala leden obkladek. Tiste trhlene mize se seveda nisem več dotaknila."
No, približno pol ure potem, ko sem se, menda čisto bela v obraz, pojavila v kopalnici in naznanila, da sem grdo pogrnila, mi je celo uspelo narediti  lubenično solato, A pa je spekel focaccio. Ko so prišli obiski, sem sedela čisto pri miru in pozabila, da boli in peče, kajti tista odlična solata, pogovor in pivo so preusmerili misli.

Ko sem potem popoldne ležala na klopi in gledala v s soncem obsijano krošnjo jesena, me je spet prešinila misel o tem, kako malo v bistvu potrebujemo, da nam je udobno. Nazaj v mesto sem se tako vrnila s petimi nedotaknjenimi dvd-ji v košari, v knjigi pa sem le uspela obrniti tri liste.

ponedeljek, maj 26, 2014

Ležerno


Moja prijateljica trdi, da je ni večje sreče kot je ta, da čez vikend ostaneš doma, bereš knjige, listaš revije in čohaš mačko. Ponavadi se sicer kaj rado zgodi, da ji to ne uspe, saj le nekaj ur za tem, ko izreče ta "čarobni" stavek, povsem slučajno (ali pa tudi neslučajno) nekam odpeketa. A želja ostaja za drugič.


Če ostaneš doma, se lahko lotiš stvari, ki že zelo zelo dolgo niso prišle na vrsto, pa tudi druge, take, ki si jih načrtno ali nenačrtno zanemarjal, uspeš postaviti na svoje mesto. Pa lenariš lahko. Ali pa se lotiš kakšnih zaprašenih nedokončanih projektov. Vse to praviloma počneš ob ugasnjenem računalniku. Po možnosti tudi telefonu. Se mi zdi, da se premalo zavedamo, da je čas, ko nam razne "aparature" ne odžirajo pozornosti, tisti najbolj dragocen. Vsaj malo počasneje teče, če ne drugega.


Katero bitje na tem svetu zna uživati bolj kot to znajo mačke? Ne poznam nobenega.


Večer z vonjem po prihajajočem poletju. Večer, ko ni treba nikamor iti. Odpiraš okna, prižigaš sveče, naliješ pivo. Samo glasba igra, na vsake toliko časa se od nekod zasliši navdušenje ob tem, da je nekdo sredi Španije zabil gol. Rečeš: "A veš, tisti občutek, ki si ga imel, ko si bil star približno deset let. Ko si si predstavljal kakšno naj bi bilo življenje ko boš odrasel. In zdaj je tako."



ponedeljek, maj 05, 2014

Stare poti

*

Prijateljica, ki je imela možnost mesec dni preživeti na Dunaju, je nekaj dni pred odhodom dejala, da bo, ko se bo vračala domov, jokala. Meni, ki mi je Dunaj sicer zelo všeč, je bilo štiri dni čisto dovolj. Ljubljano imam nadvse rada, pa čeprav se sem ter tja pritožujem, češ, da je preveč "našminkana" in zato veliko več skriva kot pokaže, pa da je, bolj kot svojim meščanom, prijazna tujcem. Še ena malenkost je, nad katero sem se zamislila zadnji dan, ki sem ga preživela v avstrijski prestolnici: ko bom naslednjič na tem, da se pritožujem čez mrke zoprne ljubljančane, se bom raje ugriznila v jezik. Z dunajsko aroganco se ljubljanska pač ne more primerjati.
V našem malem mestu lahko vse opravke opravim peš. Če se mi ne da iti peš, grem lahko s kolesom. Javnega prevoza skoraj ne uporabljam, prvič, ker mi ni treba, drugič pa, ker res ni zavidanja vreden. Avto uporabiva, kadar se nameniva ven iz mesta, kar se zgodi približno enkrat na teden. Zelenja in narave je tu kolikor hočem, lahko grem na Golovec, na Grad, na Rožnik ali na Šmarno goro. Do vrta imam streljaj, vrtno orodje naložim v voziček, mimogrede še koga srečam, rečem besedo ali dve in se odpravim naprej. Kulture je na razpolago več kot si je lahko privoščim ali imam željo konzumirati, lokalov tudi. In nikoli se ne navličam hoditi po vedno istih poteh. Ker je vsakič kaj drugače.
Včeraj sem tako podaljšano-praznične dni sklenila z dolgim sprehodom skozi mesto in šišenski hrib, ter se na koncu ustavila še na kavi pri prijateljih. Nenapovedano.


Križevniška je čez noč postala najlepša ljubljanska ulica. Izgleda skoraj tako, kot bi se človek sprehajal po eni od provansalskih ulic.


Sumim, da me je vse to zelenje spodbudilo, da sem se po prihodu domov lotila urejanja balkonskega vrta. Še veliko mu manjka, ampak počasi bo. Mimogrede, se komu sanja, kje bi človek lahko kupil kakšne spodobne lonce za rože? Take malo večje, ki niso plastični, so po možnosti iz terakote in čim manj (najbolje nič) dekorirani.


Dunaj




Za pohajanje sem imela na voljo le slaba dva dneva, zato sem jo mahnila kar po ustaljenih poteh. Nekaj za oči in nekaj za želodec, nakupovanja sem pa že zdavnaj ozdravljena, tako sem nos pomolila le v dve trgovini z oblačili, eno knjigarno in nekaj trgovinic s hrano in porcelanom na Naschmarktu in jo tako odnesla z minimalnim nakupovalnim izplenom.




V muzejski četrti čas vedno hitro mine. V množici lokalov je priporočljivo preizkusiti vse, nato jih razvrstiš na jutranjega, popoldanskega in tistega za zvečer. Svojega jutranjega imam še iz časov, ko sem na Dunaju odtekla polmaraton. Tam sva takrat z N. naročili ocvrta jajčka z drobnjakom in bučnim oljem, taka si kdaj pa kdaj naredim doma za zajtrk. Corbaci bar sva neke deževne sobote našli z Malči in od takrat naprej se vedno kadar pridem na Dunaj, vrnem v ta lokal in seveda vsakič povem, da je ta moj najljubši dunajski. Slovenske kolegice s sejma, s katerimi smo skupaj pohajale po Dunaju, so se hotele vsak večer znova vračati v Corbaci, tako zelo se jim je dopadel. Predvsem postrežba in hrana, ki diši tako, kot bi prišla iz domače kuhinje. Nama z N. je bilo Corbacija prvi dan šest ur čisto dovolj, zato sva se ostale večere odločili poiskati kaj novega.


Kamor koli in s komer koli grem, si ponavadi "izborim" vsaj uro zase. Tokrat so bile tri, dve sem pustila v Leopold muzeju, eno pa ob melangeu v bližnjem kafiču. Ni boljšega kot kafe, popit v ednini, medtem ko opazuješ ljudi, listaš po knjigah, premišljuješ in sem ter tja potegneš še kakšno črto.


Tista s trebuhom zunaj ... Svojega sem vzela s sabo in ga pridno polnila z dunajskimi dobrotami, ki pa niso bile klobasice, dunajci in zaherca. Te radosti bom raje prihranila za druge čase, za čase ko bom popolno turistično razpoložena in se mi bo po vseh ogledih znamenitosti zahotelo še tipične dunajske hrane. Do takrat pa bom raje vzdihovala in se radostila ob dobrotah bližnjega in daljnjega vzhoda s tržnice in okoliških restavracij.



Spoznanje, da je bolšjak odprt le za vikend, jaz pa sem bila ravno takrat na sejmu, me je spravilo v slabo voljo, ker sem se ga res veselila. Ampak ja, imam vsaj razlog, da se kaj kmalu ponovno spravim tja, saj konec koncev res ni tako zelo daleč.



sobota, maj 03, 2014

Večer

_

Na mizi prazni kozarci, obiski so odšli. Iz dnevne sobe se slišijo zvoki klavirja. Erik Satie. Glasba, ki me vsakič znova prevzame, tokrat v izvedbi Bojana Goriška, zapakirana v najlepši cedepakungi kar sem jih kdaj videla, darilo prijateljice S.. A. pravi, da je posnetek slab, da preveč doni, ker je posneto v cerkvi. Jaz tega ne slišim, zato me ne more motiti. Si mislim, da ima A. res nesrečo, da vedno sliši vse te napake in da je včasih bolje, da si povprečen poslušalec in ne slišiš vseh tistih kiksov, ki zmotijo izurjeno uho. Poslušam trikrat zapored. Medtem počasi prebiram intervju Vesne Milek z Zoranom Garevskim. Ko bom prebrala do konca, se bom še enkrat vrnila na začetek. Zoran govori o modi, o svoji bolezni, o bivanju v hospicu, o odporu družbe do drugačnosti. 

"Z razstavo sem hotel povedati, da smo tudi nekateri, ki imamo štirideset let, smo nasmejani, lepo oblečeni, sedimo v kavarni, pijemo kavo, se smejemo, nekateri ljudje celo mislijo, da smo zvezde, in živimo s posledico bolezni, z urostomo. In da to ni nič takega. Da je to samo pripomoček, tako kot umetni zob. To sem hotel povedati."

V torek sem imela namen iti na modno revijo, ki so jo zanj pripravili njegovi prijatelji. Pa sem si uro in pol pred začetkom premislila. Ko me je naslednji dan ujel dež in sem prišla vedrit k S., me ta vpraša: "Si šla včeraj na revijo?" "Nisem. Sem imela namen iti, pa sem si ob pol sedmih premislila." "A ti tudi? Jaz sem si premislila dvajset do sedmih." "Izgovor je bil, da se mi ne da, ker me je ob odhodu z vrta ujela nevihta in sem po prihodu domov v pižami obsedela v postelji. V resnici nisem šla tja zaradi odpora pred množico. Ker se mi ni dalo gledati vseh teh nafasadiranih ljudi." "Ti, a veš, da jaz tudi. Nisem mogla. Sem razmišljala in na koncu rekla: Ne, ne grem!"  Ko sva se razšli, sem jo povabila na čaj. In danes so prišli, cela familija. Če me ne bi ujel dež in ne bi šla vedrit k njej, se današnji večer ne bi zgodil. To so tisti redki spontani trenutki, ki se zgodijo brez telefona in stotih mailov. In imeli smo se tako fino.

Kaj sem sploh hotela povedati? Ne vem, mogoče ničesar. Želela sem le deliti trenutek.



ponedeljek, april 14, 2014

V vsak slovenski dom

Prejšnji teden je v medijih odjeknila novica, da v Slovenijo prihaja Ikea. Šest tisoč ljudi je v nekaj dneh histerično poklikalo lažno spletno stran, ki je obljubljala bon za 100€ v trgovini Ikea Slovenija. Bon za nakup v nakupovalnem centru, ki naj bi luč sveta ugledal v naslednjih dveh letih, napisane besede se nikomur niso zdele sumljive, nihče ni posumil, da gre pravzaprav za krajo podatkov. Medtem ko tole pišem, mi je na misel prišel češki film, posnet po dogodkih, ki so se dejansko zgodili (naslova se ne spomnim), ki govori o tem, kako so uspeli avtorji filma na otvoritev namišljenega nakupovalnega centra zvabiti ogromno, nakupov in ugodnosti lačno množico. Skratka, Ikea v Sloveniji: očitno nismo tako nezanimivi in povsem jasno je, da nam ne gre tako zelo slabo kot nas slepijo dnevni časopisi in zoprni politiki. Če se je gospod Kamprad na svoj ikejski teritorij odločil dodati našo državo, potem mogoče kljub vsemu  še obstaja upanje za nas. Pa ne zaradi Ikee.
Beseda Ikea v kontekstu pogovora zveni skoraj kot osebno ime. Napišem: " ... da v Slovenijo prihaja Ikea" in ne: " ... v Slovenijo prihaja švedska trgovina Ikea" ali: "švedski trgovec Ikea". Ikea je marketinški trik. In to zelo dober. Najboljši. Gospod Kamprad je namreč že dolgo časa nazaj ugotovil, da za dober zaslužek potrebujete maso, ki mora imeti občutek, da vaše produkte nujno potrebuje. Trgovec tako s produkti srednje, vendar povsem zadovoljive kvalitete, cilja na večinsko populacijo s srednje dobrimi prihodki. O popolni uporabniški izkušnji, ki se ob ogledu kataloga začne že doma in konča, ko se po nakupu prijetno siti usedete v avto, verjetno ni treba izgubljati besed. Ikea je namreč  neke vrste božji hram, ki vas zapelje v stanje transa, in vas, ko pridete čez vodo, ne pusti žejnih. Še več, celo siti ste!
Kar se mene tiče, je Ikea popoln fair play. Če seveda spregledamo dejstvo, da so delavci v deželah tretjega sveta, kjer je izdelanih večina produktov, izredno slabo plačani. Torej: Ikea ponuja pošteno kupčijo, kjer že vnaprej veš, da boš za solidno ceno dobil tudi dokaj soliden produkt. Nobenih presežkov sicer, razen tega, da je večina artiklov precej lično oblikovanih. Odtod moje navdušenje nad dejstvom, da v tem pohištvenem templju lahko tudi človek s slabim okusom kupi lepe stvari, kar je povsem v nasprotju z ustaljeno prakso, da gredo cenejši produkti praviloma z roko v roki z grdim in večinoma neuporabnim. Seveda se verjetno vsi zavedamo, da dom, ki bi ga Ikea spremenila v sanjsko domovanje, obstaja samo v katalogu. Naj si med ogledom vzorčno opremljenih prostorov še tako vizualizirate končno sliko vašega doma, ki bo po tem obisku čisto drugačna, vas ob povratku domov, potem ko vsako od nakupljenih reči zložite na svoje mesto (če ga ta sploh ima), spreleti misel, da pravzaprav ni nič drugače. Da bi, kljub prijetni uporabniški izkušnji, za "popolnost" verjetno potrebovali še več "Ikee".
Naj prvi vrže kamen, kdor v preteklosti ni rokoval s kakšnim od naštetih: mizica LACK, regal EXPEDIT, knjižna omara BILLY, predalnik MALM. Pa svečka TINDRA! Ali pa vsaj servetki.
Načeloma sem proti masovni proizvodnji in potrošnji, ter tozadevni "uniformiranosti". Tako kot mogoče  marsikoga izmed vas, tudi mene silijo na bruhanje podrajsane LACK mizice, ki jih lahko vidimo domala povsod, celo v javnih prostorih. Zakaj torej tale zapis? Ker se vsi strinjamo, da je Ikea benigen tumor, ki ga imamo, hočeš nočeš radi, pa čeprav trdimo, da nam gre na živce, pojasnjujemo, da mi pa že ne nakupujemo tam, v naslednji sapi pa že tečemo tja noter, samo po eno svečko, po paketek servetkov, po vrečko najboljšega čipsa ali pa na hot dog. Njihovo pohištvo sem že zdavnaj prerasla, po ostalih rečeh pa še vedno rada posežem - po navadnih belih krožnikih, ki jih lahko dokupuješ posamezno (in se praviloma nikoli ne razbijejo), pa po malenkostih kot je špatula za testo, stiskalec česna, lupilec krompirja, modelčki za piškote, kakšna lončnica in podobno. Mi je pa čisto vseeno ali trgovina, kjer  te malenkosti kupim, stoji v Sloveniji, Avstriji, Italiji ali na Hrvaškem.  Edina stvar, ki bi si jo pri slovenski Ikei želela, je, da v trgovini ne bi bilo slovenskih uslužbencev. Vse si lahko predstavljam, le Ikee, kjer mi bo grdogleda Biljana postregla mesne krogice, apatična Marija sedmih žalosti pa skozi blagajno spravila paketek servetkov, ne. Ampak ... pustimo se presenetiti, gospod Kamprad bo prav gotovo natuhtal kakšno zvijačo in kisle ksihte naših prodajalcev spremenil v malček manj kisle.

ponedeljek, marec 31, 2014

Cop cop ...

-

Prejšnji vikend sem od prijateljice dobila zajeten skupek bombažnih trakov, pa sem se spravila h kvačkanju copat za goste. Tisti mlahavi natikači v nemogočih barvah so mi bili od nekdaj zoprni, ampak, po pravici povedano,  mi je bilo za kakšne bolj stajliš škoda denarja. Nakup lepih copatov za goste, kljub dejstvu, da imam svoje goste rada, pač ni ena od prioritet v našem gospodinjstvu.
Najprej sem naredila dve blazini, preostanek je šel v copate. Mislim, da sem mogoče malček pretiravala, saj sem iztržek potem komaj uspela nabasati v boben pralnega stroja. Ampak ja ... zdaj smo preskrbljeni. Dva para moških, tri pare ženskih, en par zame, ker sem prejšnje že ponosila in so šli v smeti, pa en par za babico. Babica bi sicer rada dva para, še enega za rezervo za hude čase, ampak ne bo šlo, ker je  zmanjkalo materiala. Če bodo na obisk prišli trije deci, bo tretji pač bos. Če bodo prišle štiri ženske, bo četrta obula moške copate. Otroških pa nimamo.

petek, marec 28, 2014

Trendi



"Veš kaj, marsikdo bi rekel, da sva čudna: sediva ob kaminu, v sobi brez televizije in kavča, poslušava glasbo s CD-jev in ti si ogrnjena v plet."

Kaj pa vem, nekako mi ni niti na misel prišlo, da bi bilo to kaj čudnega. Glasbo poslušam večinoma s CD-jev, ker imamo pač cedeje in "staromodno" frštekarijo, ki še vedno odlično deluje. Dokler staro odlično deluje, ni nobene potrebe po kupovanju novega. Kavča še ni, ker sva prelena, da bi ga do konca domislila in dala izdelati. Televizorja ni, ker ga nihče ne potrebuje. Dobro, pled sicer malo pika, ampak v volnena ogrinjala se ogrinjam odkar pomnim. Naj ga, samo zato, ker je po mnenju nekaterih staromoden, zaženem proč?

"Kdaj ste nazadnje poslušali glasbo s komponent?" se je pred časom glasil naslov prispevka v časopisu. Na fotografiji je bila črna naprava z velikim gumbom za uravnavanje jakosti. Konkreten gumb, ki ga zagrabiš in zavrtiš v desno, če hočeš glasbo poslušati glasneje in v levo, če se ti zahoče jakost zmanjšati. Pomislim, koliko so pravzaprav stare moje komponente. Dvanajst let recimo. Ni veliko. Vsaj meni se ne zdi. V desetletju, pa ne v desetletju, v polovici desetletja se je naše življenje popolnoma spremenilo. Nekdaj tako želene komponente so naenkrat postale navlaka, nebodigatreba, krama, ki krade prostor in moti pogled. Pri nas smo estetski problem, ki je nastal s to starodobno napravo rešili tako, da smo jo porinili v omarico, ki ima odpiranje prilagojeno tako, da se vrata v času ko je naprava v funkciji, poklopijo v notranjost. Če ne želiš gledati, jih preprosto zapreš. Potem ne vidiš ničesar motečega. Prelistavam revijo Ambient iz leta 2007. Na prvi strani predstavitev uredništva, ena izmed novinark v roki drži slušalko na žico. Si morete predstavljate, da bi se danes kdo fotografiral z ogromno slušalko v roki? Ne? Fotografija je bila posneta "samo" sedem let nazaj ...

Včeraj sem zasledila podatek, da menda ob gledanju teveja vedno več ljudi poleg daljinca v rokah drži še tablico ali pa vsaj pameten telefon. Takim revčkom bi moral nekdo priporočiti zanimivo napravo, ki jo je pred nekaj leti izumil Dominic Wilcox. Zadeva se imenuje Finger-nose stylus, prvotno pa je bila namenjena uporabi pametnega mobilnika v banji. Z eno roko držiš telefon, druga je lahko v banji (itak je recimo mokra, torej neuporabna za tapkanje po telefonu), z dodatkom, ki ga namestiš na nos, tapkljaš po ekranu. Kdo je zdaj bolj čuden, ta Ostržek, ki sedi v banji in z nekakšnim podaljškom nosu tolče po ekranu telefona, ali jaz, ki odeta v pled poslušam CD plošče? Tisti, ki uporablja napredno tehnologijo je vedno in, ostali smo out. 

Vse je relativno. Oblečen si po zadnji modi in poseduješ del najmodernejše tehnologije tega sveta. V vrsti za eplov telefon si bil prvi. Ne maraš Kitajske in Kitajcev. Ampak dobro, kljub temu, kot smo že omenili, tapkljaš po Eplu, ampak cvetje pa prirezuješ z nerodnimi škarjami, imitacijo takih, kot so jih pred cca 300 leti začeli izdelovati v tovarni Hangzou Zhang Xiaoquan na Kitajskem. Te, resda moderne, a po mojem mnenju skrajno okorne škarje, s katerimi je (preverjeno) precej težko rokovati,  je namreč možnost videti na vsaki šesti fotografiji z belim ozadjem, ki je objavljena  na družbenem omrežju Instagram. Hecno, da je moderno uporabljati nerodne škarje, samo zato, ker se je nekdo spomnil, da so neznansko stajliš, čeprav smo po 300 letih razvili povsem ergonomsko oblikovano različico tega orodja. In ta starodobni hec je modno uporabljati v času, ko tehnologija cveti s hitrostjo razraščanja invazivne rastline po imenu japonski dresnik. Seveda s to primerjavo merim na hitrost in ne na invazivnost, kajti od nas je odvisno kaj in koliko bomo "posvojili".

Še ena tovrstna "neumnost", preden popolnoma skrenem s poti: zadnjih nekaj let ob prelistavanju revij na temo notranje opreme lahko praviloma na skoraj vsaki drugi fotografiji vidite  jedilne mize, okoli katerih so razporejeni (beli) Eames plastic chairs. Če teh stolov ni v jedilnici, se pa prav gotovo v kakšni od sob najde različica v izvedbi gugalnika. Verjetno tudi vi vzdihujete za takimi stoli. Brez potrebe. Svetujem vam, da si nekje sposodite tak stol, ga postavite k mizi in en dan uporabljate. Pri jedi se še nekako obnese, ko pa si na mizo prinesete prenosnik, se ljubezen med vami in stolom počasi zaključi. Resda lep stol je za 2cm prenizek. Da bi bil uporaben in s tem prilagojen današnjim potrebam, bi ga morali vsaj za dva centimetra povišati. Kar bi seveda spremenilo proporce. Posledično bi ga morali verjetno tudi malček razširiti. Enak "problem" je z gugalnikom. Ste ozdravljeni? Jaz sem. Že nekaj mesecev.

Trendi so hecna reč.



torek, februar 25, 2014

Boš že videla ...



Opazovanje kupovanja na zalogo me je spremljalo celo otroštvo. Spomnim se, ko sva z mamo hodili čakat v vrsto za prašek. Mamina prijateljica je poznala Makso, ki je bila zaposlena v bližnjem supermarketu in Maksa je potem povedala, kdaj bodo dobili prašek. Danes bi temu početju verjetno rekli korupcija.  Kakor koli, tisti dan in tisto uro, ko naj bi prašek dostavili v skladišče, si ga moral na poti v trgovino prestreči, zato se je bilo treba postaviti v vrsto pri vratih z železno roleto in nato kar nekaj časa čakati, da se je šklopotajoča zelena roleta dvignila, nato si dobil prašek. Včasih ga tudi nisi dobil, ker nisi prišel pol ure pred dogovorjeno uro, ali pa so ga pripeljali premalo.
Razmere v socializmu, kjer si moral stalno nekaj kupovati na zalogo, so tako med drugim rezultirale tudi metrske kupe še nikoli rabljenih brisač in posteljnine v vseh mogočih barvah in vzorcih, v omarah naših staršev in starih staršev. Tako je posledično naša babi pri šestinosemdesetih letih slovenska Imelda Marcos, saj je namreč še kako vesela vsakega novega para čevljev, ki ga potem postavi v omaro, poleg ostalih petdesetih parov, od katerih jih petintrideset verjetno še ni nosila in vsakič znova pove, kako je bilo včasih, ko niso ničesar imeli. "Vanja, ti ne veš, kako je bilo včasih!" Verjetno misli še na tiste čase pred in takoj po drugi svetovni vojni, ne spomnim se namreč, da bi v času rdeče zvezde in pionirskih kap kdo trpel zaradi strašnega pomanjkanja čevljev. In brisač. Pa predpasnikov. Krožnikov. Rut.
V moji omari sta dva mala kupčka brisač. Šest velikih, takih, v kakršne se lahko tudi zaviješ, štiri standardne velikosti, ter pet malih za k umivalniku. Menim, da jih je preveč, saj namreč vse nikoli ne pridejo na vrsto za uporabo, kljub temu, da se vsak dan umivamo in imamo včasih tudi goste, ki prespijo pri nas. Posteljnine imam dva kompleta, oba bela, ker barv (ali bognedaj vzorcev) v postelji ne maramo. Ko se eden umaže, ga zamenjam z drugim in umazanega fliknem v pranje. V omari je tudi točno ena posteljnina za obiske, saj sumim, da pri nas nikoli ne bo prespal cel avtobus ekipe folklorne skupine iz Srbije. Kuhinjskih servetov imam švoh deset. Velika večina je belih, ker v kuhinji servetov v barvah in vzorcih ne prenesem. Potem je tu en lanen od PolonePolone, tega razgrnem v košarico, kadar postrežem kruh in dva pisana, ki sta čisto zadaj v predalu, za rezervo, če je treba kaj pokriti, obložiti ali kajtijastvemkaj. Mislim, da sem kar srečna. Srečna, ker se ne dušim v kupih reči, ki bi me ob pogledu nanje vsak dan opominjale, da jih mogoče ne bom nikoli rabila. In strahotno srečna, ker v eno omaro v hodniku lahko zbašem vse in imam zato v sobah prostor za bivanje.
Potem pridejo obiski. Obiski, ki vprašajo koliko omar boš še kupil. Poveš, da, če bo vse po sreči, nobene več, razen ene komode v spalnici, čez nekaj let. Takrat se usta obiskov spremenijo v ravno črto. Nekaj časa ne rečejo nič, nato pa povedo, da bom že še videla in modro pristavijo, kako se z leti veliko reči nabere, naslednji moment pa že držijo za kljuko na vratih in malodane skozi zobe povedo, da morajo oni veliko reči odmetati, vreči stran, da imajo vse nabasano, da je nevzdržno. In še enkrat: da bom že še videla. Nato odhitijo domov. Pospravljat. Metat stran.
Boste rekli, da je danes, ko ne živimo več v času socializma, glede kopičenja stvari kaj drugače? Kje pa, nič drugače ni. Še huje je! Resda nam ni treba kupovati na zalogo, je pa razno razne reči treba kupovati, ker so tako zelo lepe. Ker česa tako lepega pa do zdaj še niste videli - ste mislili, da ste videli in kupili že vse lepe stvari tega sveta, zdaj pa tole! Seveda vse to nujno potrebujete. Ker take reči imajo vsi, ki nekaj veljajo. Kako smo lepo programirani, pridni, ubogljivi strojčki za masovno potrošnjo. Ker je sosedova Zofka rekla, da je letos modna črno-bela kombinacija, boste vse rdeče brisače potisnili v kot omare, prednje pa postavili dva kupa novih - črnobelih seveda, ker je Zofi take včeraj objavila na Instagramu. Zofi tudi ve, s kakšno posteljnino se je letos potrebno pokrivati in v kakšen kuhinjski servet je treba brisati ročice. Njen mož namreč dobro zasluži. Pred  leti ga je prijela za jajca in za kazen morate vi zdaj vsak dan gledati iz kakšne šalce je zjutraj (medtem, ko je držala moža za jajca)  pila čaj. Če seveda nimate nobenega drugega dela, kot da zijate v njen Instagram profil.
Sumim, da ima tudi Zofi jajca. Jajca, da potem vse te predmete, ko niso več tako zelo modni in v omari predstavljajo le še stara jajca, flikne v koš za smeti. Glede tega jo pa v bistvu kar občudujem. Ali pa tudi ne, to je namreč le zadnja  faza procesa, ki se imenuje potrošništvo. Ko vržeš proč, lahko namreč spet kupiš novo. Sem vam že povedala, da so letos v modi pastelne barve? No, kdor kaj da nase, ta bo imel letos pohištvo v pastelnih barvah. Pa ne samo pohištvo, tudi dodatke ...

torek, februar 18, 2014

Iz d(r)ekoracije v dekoracijo

-

Močno sumim, da pralna barva na stenah v mojem sekretu v resnici sploh ni pralna barva. Madeže na tisti drugi, ki je deklarirana za nepralno, se da namreč z mokro krpo zlahka odstraniti, medtem ko je pri tej, ki naj bi bila pralna, vsak madež, tudi vodna kapljica, ki se posuši na površini, permanenten.
Spomnim se, kako smo se s starši, kmalu po tem,  ko smo se vselili v novo, sveže opremljeno hišo, kjer se je zavesa ujemala s prtom ter blazinami na klopi in kjer je bilo nasploh vse "tip top", nekega večera odločili, da bomo večerjali ocvrte lignje. Rezultat procesa priprave hrane je bila med drugim tudi mastna stenska dekoracija v višini dveh metrov nad štedilnikom. Tisti madeži so nas še do naslednjega beljenja spominjali na eno prvih večerij v novi hiši. Najbrž ni potrebno dodati, da potem še lep čas nismo cvrli lignjev.
Ker se zgodovina rada ponavlja, se je meni pripetilo enako. Stena v wc-ju je namreč že po dveh dneh bivanja v stanovanju postala ena sama nesreča. Človek si ne more misliti, kakšno drastično spremembo lahko na steni pusti uporaba enega navadnega milnika za tekoče milo. In to ne kateri koli, ampak en tak prav stajliš - ti so še posebej nevarni! Pravzaprav je bolj kot milnik nevarno tekoče milo z vonjem kumarice in mete, ki se zasuši v glavi pumpice. Posledično smo potem v sekretu imeli na steni dve (razmazani!) vzporedni liniji v dolžini cca 20cm.
Ker se mi z barvo, še manj pa z malarjem, ne ljubi ukvarjati, oziroma nekako nimam prave volje za tovrstne podvige in ker smo sklenili, da poleti prebelimo wc in kopalnico, sem se nekega večera, medtem ko sem ždela na sekretu in že dvestotič ali tristotič zijala v preklemane madeže, domislila sijajne ideje. Sicer se mi šarjenje z lepinimi trakovi po sveže prebarvanih stenah strašno upira, ampak tale je kar klicala po odrešitvi. Odprla sem škatlo, v kateri hranim kartice in polovico vsebine nalepila čez fleke. Ker sem imela pomislek, da bi vse skupaj lahko precej hitro izpadlo kot "že videno" (Instagram and stuff), sem ČB kombinacijo namenoma razbila z nekaj barvnimi kosi. Niti ni izpadlo tako zelo slabo. Ostale stene so, z izjemo ene, še vedno  nedolžne kot prvi sneg.


sreda, januar 08, 2014

Kako me je žival naučila, da ni treba iti vsakič po najtežji poti do cilja

Mačka ponoči kiha. Peljemo jo k veterinarju, kjer dobi antibiotike. Veterinarka pokaže kako živali razpremo gobček, globoko noter položimo tableto, gobček zapremo, pomasiramo po vratu in zadeva je opravljena. Videti je enostavno. Poleg tega kasneje A pove, da je apliciranje tablete v mačji gobček zelo uspešno vadil že pred leti.
Naslednje jutro rekoč: "Mucek, odpri gobček", mačko zagrabi za čeljust, mačka odpre gobček in medtem ko ji skuša vstaviti tableto, mačka ugrizne. Iz prsta teče kri. Izgledalo je preprosto, si mislim, da mora biti človek strašno neroden, če ga ena taka, sicer mirna mačka, uspe do krvi ugrizniti, zato poskusim zadevo opraviti sama. Zgodba se ponovi, le da iz mojega prsta teče kri na treh mestih. Krasno čudovito, navsezgodaj zjutraj oba tiščiva prste pod mrzlo vodo, mačka pa debelo gleda. Kasneje žival nesrečno tableto dobi servirano vmešano v tunino in zvarek nemudoma poje. Problem rešen. Postopek dvakrat na dan ponavljamo naslednje tri tedne.
Čez tri tedne kontrola pri veterinarki, postopek odpiranja gobčka z ugrizom se ponovi, tokrat prst pod vodo tišči veterinarka. Dobimo novo dozo antibiotikov, za naslednjih štirinajst dni.
Včeraj zvečer, medtem ko se mu mačka smuka okoli nog in se trudi dajati vtis, kot da je tisti trenutek najbolj lačna žival pod soncem, A iz ovoja jemlje tableto,  pa ji, rekoč: "mucek, a boš tableto?" to pomoli pod nos. Mačka vzame tableto, jo zgrize in poje. Midva debelo gledava, mačka se oblizuje. Pogled govori: "Imata mogoče še kakšno?"


 Včasih je vse zelo preprosto, a ne?

torek, december 31, 2013

...

-

Naj bo vse tako kot je prav ... Srečno!

ponedeljek, december 30, 2013

Velika in mala odkritja

-

Ne morem se odločiti kaj mi je v Trstu ljubše: strogo mestno jedro z lepo obnovljenimi fasadami ali tisti manj obljudeni deli mesta, kjer se meša obnovljeno in staro, kjer se med neskončnimi nizi ulic skrivajo mali trgi, prelepe fasade, vmes pa zanimive trgovinice, galerije in lokali. Vsakič se najde kaj novega, zanimivega, inspirativnega.
V muzeju Revoltella je na ogled prekrasna razstava hrvaške umetnice jagode Buić. Njenim umetninam interier Carla Scarpe vsekakor prida čisto posebno dimenzijo. Ko se sprehodiš med skulpturami in na vsake toliko časa skozi okenske odprtine zazreš v mestne vedute, te prevevajo prav posebni občutki. Pravo nasprotje ženske mehkobe, ki jo odsevajo dela Buićeve, pa je Kounellisova postavitev v bivši ribarnici. Ostro in neposredno. Tišina. Misel, ki zareže. Obe razstavi lahko še ujamete za rep in sicer do 6. januarja.



nedelja, december 08, 2013

Počasi

-

V torek so v mestu prižgali novoletno dekoracijo. Okoli pete sva si v množici utirala pot do Prirodoslovnega muzeja, verjetno sva bila edina, ki sva hitela v smeri od Prešernovega spomenika čez Čopovo ulico, vsi ostali so namreč hiteli v nasprotno smer. Ne pomnim, da bi mesto že kdaj videla tako napolnjeno do zadnjega kotička. Ko sva hitela nazaj, so si vsi utirali pot v smeri ven iz centra, midva pa zopet v nasprotno smer. Sezona kuhanega vina se je začela. Kuhano vino na vsakem koraku. Kuhanček po evro in pol, kuhanček po dva evra. Kje si ga boste privoščili, pri Kljukcu ali pri Puški? Vino v plastičnih kozarčkih od Union piva. Beh, namrdnem se in pospešim korak. 
Četrtek ob pol dveh popoldne. Parkirišče pred Leclercom. Vse polno. Kje je kriza? A ljudje niso po službah? Če niso, od kod jim torej denar, je to od socialnih podpor? Mogoče od dela na črno? Dve uri časa pustim v trgovskem centru. Polovica reči na računu je takih, ki jih potrebujem, druga polovica so "frčki" - razvade razvadice. Utrujena, kot bi pretekla pol maratona, se sprašujem kaj mi je bilo tega treba in močno upam, da je bilo to zadnjič letos. Raje bi cel mesec jedla kislo zelje, kot da bi šla še enkrat v nakupovalni center.
Pridem domov, prižgem svečo, skuham čaj. Sedim ob oknu, pijem čaj in poslušam Chopina. To je moj veseli december. Zadnji mesec v letu zame vsekakor ni mesec histeričnega  množičnega veseljačenja, temveč mesec namenjen intimi. Pijem čaj v dvojini in odpiram vrata prijateljem.

ponedeljek, november 18, 2013

The remains of the day II.

Da nadaljujem ... Razlogi za tri stroje neopranega perila so sicer med drugim tudi prijetne sorte in sicer druženje z ljudmi, ki so vir neskončnega navdiha, ali pa so navdihnili mene - obisk male deklice v soboto zjutraj, ki me je, nevede in nehote, vzpodbudila (in obenem spomnila na dejstvo, da na tem svetu kljub vsemu še vedno obstaja kakšen priden in prijeten otrok) za prav poseben projekt, učne ure izdelave ta pravega sušija pri prijateljih, pa obisk pri gospe, ki izdeluje krasne pletenine - šale in kape, pa ročno pletene barete pisanih barv z velikimi kvačkanimi cvetovi.
Ker se pri izbiri daril držim načela, da podpiram naše domače oblikovalce, sem se odločila, da mami za rojstni dan podarim živopisan šal, spotoma pa kupim še dve malenkosti za novoletno darilo prijateljicama. Namenoma sem šla od doma z limitirano vsebino v denarnici, a glej ga zlomka, ko sem se znašla tam, sem precej hitela pomerjati vse tiste pisane kape, gospa pa je (čisto nevsiljivo sicer) prinašala nove - iz kleti, iz omar, pa iz zabojev pod mizo, kaj kmalu so bile kape povsod kamor je seglo oko. Kakšna askeza neki, kakšen minimalizem, dajte no! Le kdo bi razmišljal o tem, medtem ko se s tako lepimi pokrivali na glavi zija in spakuje v ogledalu, za nameček pa še Miklavž, ki  vse to potrpežljivo opazuje, vleče denarnico iz žepa? In če dobro razmislim ... zaradi ene kape nam res ne bo treba zastekiti balkona ali dokupiti neizkoriščenega podstrešja nad stanovanjem!
Edini dosežek v minimalizmu je bil, da sem na koncu iz tiste nesrečne hiše tisočerih pokrival odpeketala s črnim kašmirskim turbanom na glavi. Takim brez vzorca. Hecno, a ne, kako ne moremo iz svoje kože. Ne gre in ne gre, na koncu se vedno vrnemo tja kjer smo bili na začetku. Jaz, na primer, k črni brez vzorcev in dodatkov.


Ampak suši je (bil) pa prav zelo zgleden, kajne?

The remains of the day

-

Kako zelo spokojna je spodnja fotografija, veliko bolj kot vloga nepremičninske agentke, ki sem jo, hočeš-nočeš, prevzela te dni, obisk urgence in razne take reči, ki rezultirajo tri stroje neopranega perila, prazen stol, ki sameva v žarkih popoldanskega sonca in mijavkajoče-javkajočo mačko, ki se oglasi vsakič posebej, ko se po nekaj urni odsotnosti vrneš domov.
Skratka, vloga nepremičninske agentke (ki mi, mimogrede, res ni pisana na kožo) o ljudeh razkrije marsikaj, med drugim predvsem to, da bolj kot prostor kjer bodo živeli, iščejo prostor, kamor bodo spravili svoje stvari. Stvariiiii. "Ampak veste, jaz imam stvari za tri omare!"  Ljubica, prišla si gledat stanovanje, ki meri slabih petdeset kvadratov, menda ne misliš, da boš vanj spravila 30 let svojega življenja? Dovolj si stara, da veš, da stanovanje ni Sport Billy torbica. Najbrž bi ji morala odgovoriti tako, kot je pred leti naročniku v biroju, ki je tarnal nad premajhnim stanovanjem, zabrusila kolegica: "Ja Kruno jebiga, kupi si večje stanovanje!" Usoda prenekaterega Slovenca je, da bo svoj konec dočakal zabarikadiran med neskončnimi metri do stropa segajočih rjavih ivernatih omar, v hermetično zaprtem, s plastičnimi okni ozaljšanem prostoru, z zidno plesnijo po kotih. Slovenec je strašansko iznajdljivo bitje (to se sicer ponavadi najbolj izrazi takrat ko je najmanj treba), zato si francoski balkon praviloma zazida in nadomesti z oknom, da lahko podenj postavi mizo, komodo ali karkoli že. Saj vendar nismo francozi, kaj nam bo torej bedasti francoski balkon, ki ni primeren za nič drugega, kot da skozenj stepamo preproge ali pa na ograjo obesimo oprane pvc vrečke?! Če Francelj poseduje balkon, potem ga je seveda treba nujno zastekliti, da bo nanj lahko naložil vso kramo tega sveta. No, če bi pogledal skozi okno, potem bi na dvorišču zagledal kontejner. Ampak Francelj kontejnerja ne vidi. Škoda. Če bi ga videl, potem bi si posledično prihranili čas, denar in prostor. Meni in še marsikomu pa bi prihranil pogled na fasado svojega izmaličenega bloka. Imam kar veliko srečo, da živim v hiši s tako specifičnimi balkoni, da na celem svetu ne obstaja metoda, ki bi omogočala zasteklitev le teh. Tako so ljudje prisiljeni, da na balkonih zasadijo lončke s cvetjem in v sezoni gor postavijo mizice ter ležalnike in tako lepo uživajo v popoldanskem soncu.
V bistvu obstaja prav malo reči, ki jih lahko neobremenjeno vržemo stran, saj vsi vemo, da čez sedem let vse prav pride. Tega, kaj je pravzaprav tisto, kar čez sedem let pride prav, vam načeloma ne bo nihče znal čisto dobro pojasniti, zagotovo pa to ni hrana, čevlji bodo po sedmih letih videti bolj zamodni kot po dvajsetih (dvajset let jih pa res ne boste hranili, kajne?), oblačil po sedmih letih ne boste oblekli niti enkrat, medtem ko bi se jih brezdomci utegnili, ravno tako, kot bi se jih razveselili jutri,  razveseliti čez sedem let. Ni potrebno, da bi drug drugemu kukali v omare, popolnoma jasno je, da imamo vsi (poleg krame) preveč stvari in da je morda kriza ravno pravšnji razlog za to, da se izurimo v blagi askezi in opustimo sistem nakupa novih stvari "na vrat na nos", poleg tega pa tisto, česar ne potrebujemo, podarimo naprej. Človek potem malo lažje diha. Nikakor sicer ne trdim, da sem sama, ko gre za nakup novih reči, zgleden primer asketskega človeka, saj sem si naprimer ravno včeraj na glavo nakopala novo kapo (ki je res nisem nujno rabila), se pa trudim v tej smeri in zaenkrat mi za silo uspeva. Poudarjam: za silo.