sreda, julij 27, 2011

Nakvačkaj mi lep(ši) svet...

-

Vale je nekoč na svojem blogu napisala, da bo, ko bo šel svet k vragu, sedela na balkonu, pila pivo ter se na ves glas smejala. Njena izjava se mi je zdela precej posrečena - če gre vse skupaj k vragu, potem naj se to vsaj zgodi s stilom! Če bi prišlo tako daleč, bi tisti trenutek rada sedela nekje na toplem, ob kozarcu dobre alkoholne pijače, katero se nalije v kozarec s pecljem in kvačkala. Ugotovila sem, da kvačkanje pomirja - v zadnjih nekaj dneh mi je postalo jasno, zakaj v raznih mentalnih ustanovah svojim gojencem predpisujejo terapije z ročnimi deli. (Hm, morda sem pa zrela za obisk mentalne ustanove, kdo bi vedel?!)
Lahko rečete, da sem črnogleda, ker flancam o svetu, ki bo šel k vragu. Povem vam: niti črnogleda nisem več in to me rahlo skrbi, saj bi bila še vseeno raje to, kot pa da imam občutek, da sem brezčutna. Sita sem vsakodnevnih prenapihnjenih novic in komentarjev ob njih (včasih kljub vsemu ne morem mimo teh), vzajemne jamrarije na vrtovih ljubljanskih beznic in vsega kar paše zraven. Ob bedastih novicah, namesto, da bi se usajala, le še zeham. Preprosto, naveličala sem se - če se človek vsega lepega enkrat naveliča, potem se slabega naveliča še toliko prej, kajne?!
Včeraj sem kupila Modno Jano, ki je po mojem mnenju sicer ena izmed revij v rangu "bi šlo tudi brez", kriva pa je NinaLena, kajti naslovnica dotične revije je njeno maslo. Skratka, vsebina revije niti ni tako zelo slaba, intervju s fotografom Jakom Vinškom, ki živi in dela v New Yorku, sem hlastno prebrala, odličen je! Med drugim Vinšek trdi, da je kriza na nek način dobra, saj ljudi sili k razmišljanju in akciji. Se strinjam, da je to še kako res. Ljudje smo sprogramirani tako, da se ob "poku"sicer ustavimo in za nekaj časa otrpnemo, ampak vsak šok v nas slej ko prej izzove akcijo, kajti nekje pod kožo imamo vstavljen program, ki se imenuje "preživetje".
Med drugim v teh dneh prebiram knjigo z zanimivim naslovom Guernseyjsko društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov. Knjiga, ki deloma bazira na resničnih dogodkih, govori o življenju skupine ljudi, ki so med drugo svetovno vojno prebivali na okupiranih Kanalskih otokih. Njihovo društvo za književnost nastane zgolj kot posledica pretveze, predočene nacistom, ki jih na prostem legitimira v času policijske ure, vendar pa se to kasneje, za potrebe dokazovanja, udejanjeni v realnosti - društvo res nastane in deluje, njegovi člani pa kasneje ugotovijo, da jim je bilo s pomočjo knjig obdobje okupacije veliko lažje preživeti. Kljub temu, da je ta del zgodbe fikcija, nas potihem opominja, da je umetnost vendarle ena izmed reči, ki življenje v še tako hudih trenutkih naredi znosnejše.
Sama ta teden negujem asocialnost, ki pa, zanimivo, posledično producira ustvarjalnost. Povsem namerno sem se izolirala od vsakodnevnih druženj in na vsake toliko časa se mi zdi, da bi mi bilo pravzaprav čisto vseeno, če bi bil konec sveta. Tisti trenutek bi morda pogledala skozi okno, privzdignila levo obrv, nato pa se lotila katerega izmed neskončnih opravil, ki krojijo moj dan.

Tisto, česar ne vidite na fotografiji, oziroma vidite le del tega, je moja nova kapa. Prva iz serije l.r. (lastnoročno). Nastala je kot projekt raziskovanja tutorialov na Youtubeu, prvotno je bila mišljena precej manjša, nato pa je, tekom nastajanja, dobivala vedno večji volumen, jaz pa sem posledično vsako jutro hitela tja na konec trubarjeve po še eno dodatno klobko, dokler nisem pokupila vseh grafitno črnih. Kar štiri so se preobrazile v tole volneno gmoto, kar pomeni, da bom letošnjo zimo na glavi prenašala 2o dekagramov volnene niti. Če seveda ne bo prej konec sveta...

sobota, julij 16, 2011

Sobotno poročilo iz terena

-





Celovec
Število na novo odkritih štarcun vrednih ogleda: 2 - ena s pohištvom in dodatki za dom ter ena z oblačili.
Število uplenjenih kosov v obeh na novo odkritih trgovinah: 0.
Število na novo odkritih štarcun, vrednih obiska in nakupa ob vsakem obisku: 1 trgovina s tajsko hrano.
Število uplenjenih reči v tajski trgovini: 2 praška za masaman curry, 1 paket tamarind ter 1 kozarec sweet mango chutneja.
Število reči uplenjenih drugje: 1 siva jopica.
Nakup dneva (ne moj): 1 zelena piknik odeja z vrtnicami v Eduschu za 12€ - danes smo jo amortizirali za 6, jutri pa jo bomo za preostalih 6€.

Vrbsko jezero
Število pojedenih ribjih konzerv in enot kruha: 1 konzerva in 1 enota kruha.
Število skokov v vodo: 2
Število voženj po vodnem toboganu: 1 (prvič).

Kaj me je presenetilo
Zelo lepa objava o Ljubljani ter napotkih kaj si v njej ogledati, v avstrijski reviji Madame.
Vrbsko jezeros 24 stopinjami ter kultivirani kopalci (Hrvatje izvzeti).

Kaj me ni presenetilo
To, da so izmed vseh ljudi na plaži Hrvatje najglasnejši.
Lepo urejeno javno kopališče - Avstrijci pač.

Zdaj moram pa zaključiti, ker grem pripravljat tabuleh za jutrišnji piknik. Ste ga vi že poskusili?

petek, julij 15, 2011

Tabuleh na tabuleh... tabuleh

Ko sem rekla, da se en teden ne vidimo, seveda nisem mislila resno, kje pa! Danes objavljam en super fin kuharski recept, ki pa nima slikice - ravno sem en kup neuspelih fotografij zagnala v globoko brezno nepovrata. Če bi organizirali tekmovanje za najbolj nefotogenično jed, bi bil tabuleh nedvomno zmagovalec!

Skratka, kilogram marelic na dan sem prevarala s tabulejem, moja repetitivna prehranska motnja se je namreč v zadnjem tednu zataknila pri tej krasni zveličavni jedi. Ena velika skleda v soboto, preostanek pojeden v nedeljo, nova produkcija predvčerajšnjim, včeraj različica z baziliko, ker mi je mete zmanjkalo - sicer po mojem mnenju eden izmed glavnih 7. kulinaričnih smrtnih grehov - baziliko tlačiti v arabsko jed, ampak sem ravno imela pri roki sladko baziliko, pa je bilo treba nekako zapolniti osvežilno metino praznino...
Recept sem vzela od Novakovih (to niso tisti Novakovi pri katerih rabutamo hortenzije) in ga bom zdaj z velikim veseljem delila z vami, saj je to ena izmed najbolj finih osvežilnih poletnih jedi kar si jih človek more zamisliti. In kar je najvažneje - za pripravo te ni treba niti prižigati štedilnika. Krasno, čudovito!
Načeloma se tabuleh dela z bulgurjem, ampak sama naredim različico s kus kusom. V električnem grelcu za vodo zavrem vodo, ter dve skodelici kus kusa prelijem s tremi skodelicami vode - v zmes dodam šluk olivca ter malo soli. Pokrijem in grem v mesto na kavo. :)
Ko pridem zlakotnjena nazaj, je kus kus že ohlajen, sledi nadaljevanje zgodbe: z rutinirano natančnostjo "sfiliram" kumarico - drobovje odstranim, kumaro narežem na filigransko tanke koščke, na malo večje koščke narežem tudi dva srednje velika paradižnika. Načeloma naj bi tudi pri paradižniku semena pobrali ven, vendar sama tega ne storim, ker se mi paradajzovo drobovino zdi škoda zavreči. Pri kumarah je problematično dejstvo, da po določenem času (sploh skupaj s soljo) spustijo vodo. Če vas to moti, jih, preden jih zamešate v jed, osolite in počakajte, da spustijo vodo. Nato narežem zajeten šop petršilja ter meto po okusu - sama uporabim meto peperminto, ki je ena najmočnejših met, seveda pa bi šlo tudi s katero koli drugo meto.
V veliki skledi zmešam kus kus, zelenjavo in zelišča, v manjši pa naredim omako, ki je sestavljena iz jogurta, čilija v prahu, soka polovice limone ter ščepa soli. Najbolj idealna situacija je, da se tabule v hladilniku "medi" čez noč, da se sestavine lepo prepojijo. Na koncu v jed vmešam še jogurtovo polivko. Pri meni je skorajda nemogoče, da bi se tabuleh tekom noči prepojeval v hladilniku, saj ga, takoj ko je pripravljen, napadem z največjo žlico. Zdaj lažem, saj v bešteku nimam nobene take žlice, ki bi bila večja od drugih, ampak mislim, da si na tem mestu lahko privoščim rahlo pretiravanje, katerega pogojuje navdušenje nad jedjo.
V knjigi je cela zadeva skombinirana nekolikanj drugače - če se ne motim je limonin sok vkomponiran v kus kusovo mešanico, postreženo naj bi bilo tako, da na krožnik naložite kus kus, okrog pa polijete jogurt. No, jaz naredim tako, da jogurt vmešam direkt v maso, vi pa naredite kakor hočete...

sreda, julij 13, 2011

Čarobni čas brezdelja

-

V teh dneh se prav nič ne pritožujem. Vročina je in fajn je, da je. Ko je ne bo več, bomo spet jamrali nad dežjem, gnečami na trolebusih, nad nemarnimi vozniki, ki zapeljejo skozi največjo lužo ravno takrat ko gremo mi mimo in nad raznimi takimi rečmi, nad katerimi se ponavadi pritožujemo takrat, ko se nimamo čez ničesar drugega za pritoževati se. Iz omare sem potegnila edino pregrešno kratko krilo ki ga imam in poskusila pozabiti, da posedujem par ne ravno idealnih nog. Če vam moje noge niso všeč, me glejte kam drugam, če ne, pa zaradi mene lahko pogledate stran, dovolj drugih nog je na pločnikih, ki kar kličejo po pogledih.
Tako, javila sem se in zdaj imam za kakšen teden mir. Se vidimo, lepo se imejte tudi vi, kjerkoli že ste...

petek, julij 01, 2011

Wild is the wind...

_

Čas tako hitro teče, da se včasih, v določenih situacijah zazdi, kot da tistega vmesnega časa ni bilo. Nekateri dogodki povežejo za vedno in z N. sva in bova ostali povezani, tudi, če se bi se morda zgodilo, da bi se bili danes nazadnje videli. Nekateri ljudje pridejo v tvoje življenje, pa se ne vrnejo nikoli več, nekateri ostajajo, spet drugi gredo in se vračajo. Medtem ko sediva pred saxom in klepetava, kar naenkrat dobim občutek, kot da od začetka najinega prijateljevanja niso minila tri leta. Zdi se mi, da bosta pravkar, kot takrat po trubarjevi, mimo prišla P. in A., kasneje bomo šli skupaj na kosilo, nato pa zažurali do poznih jutranjih ur, potem pa mi bo P., takrat popolni neznanki, ob jutranji zori, tam ob ob oknu razlagal svoje najbolj intimne zgodbe. Nimam njegove številke, nikoli se nisva družila, nikoli klicala, na divjih zabavah tistega poletja pa vedno končala nekje ob oknu in vsak s svojim kozarcem vina v roki reševala svet, medtem ko je po zakajeni sobi odmevala Space oddity, Wild is the wind ali kaj podobnega. "V umetni komi je. So rekli, da ima tri procente možnosti" reče prijateljica in ob tem dobi solzne oči. "Prekleti rak!" pristavi in prižge cigareto. "Vidiš, pa kadim zraven" doda. Pogovarjava se o tem, kako prekleta bolezen spremeni človeka, kako kar naenkrat ti nisi ti, ampak se spremeniš v nekoga drugega. Vsi tvoji hobiji, vse kar si bil, se usmeri v eno točko: premagati bolezen. Ko se posloviva, ji hočem reči naj mi sporoči, če... Ne morem izreči. Ne rečem. Močno upam, da bo P. eden izmed tistih magičnih treh odstotkov, da bova morda čez tri leta spet stala ob oknu, zunaj se bo danilo, iz zvočnika pa bo donela I’m a surviver.

Kasneje v Maksiju kupim modno revijo, verjetno prvo po desetih letih. Želim si zalistati v nekaj trivialnega. Želim gledati fotografije in ne misliti na nič. Kasneje bom morda pogledala kakšnega od filmov, ki že četrti dan čakajo na kupu, da se jih kdo usmili. Pravi drek, če zunaj dežuje in (spet) nisem šla na Ano Desetnico. Nepomembno, zares...