sreda, februar 28, 2007

Cena življenja

Nujno moram omeniti en krasen kratki film, na katerega sem naletela v nedeljo zvečer. Vrteli so ga na nacionalki, pa sem ga, utrujena od ogleda Inconvenient truth, skoraj spregledala. Gledala sem z enim očesom, ni se mi dalo razmišljat in "ufuravat" v še eno zgodbo, zato sem dokaj anemično prikimavala D-jevi navdušenosti nad dobrimi kadri, posrečenimi dialogi in krasno glasbo. Moj prvi vtis je bil, da gre zgolj za zgodbo o hendikepiranem moškem, vendar je v rdeča nit filma v prvi vrsti sodoben ples. Drugo oko sem uspela fokusirati v ekran šele nekaj minut pred koncem in zadnji kader, ko eden od glavnih igralcev drugemu "posodi" svoje noge (zgoraj na sliki), me je dobesedno pribil na kavč.
Film mi ni dal miru - včeraj sem pošnofala po netu in našla kar sem iskala: gre za plesno skupino DV8 Physical Theatre. Seveda sem film pogledala še enkrat in koščke nedeljskega mozaika sestavila v celoto. Zgodba se dogaja na obali v Norfolku. Plesalca - jezni jezični Eddie in David, ki je brez nog - se odpravita na svojo pot, film kaže njun odnos z ljudmi, ki jih na svoji poti srečujeta. Posebno zanimiv je David, ki s plesom pravzaprav na nek način negira svoj hendikep. Njegov ples je kljub temu, da ima praktično samo pol telesa (ali pa prav zato ?!), dih jemajoč.
Trenutno se v drobovje kompjutra pretaka še drug material skupine DV8. Enkrat bi jih rada videla v živo!!

petek, februar 23, 2007

sreda, februar 21, 2007

Take mačje...

Tole sem dobila danes po mailu. Naslov slikce je: Kdor čaka - dočaka. Le kako jim rata, da nobeden od njih ne pade? In kako gre tisti, ki konča nazaj? Najbrž skoči na tla
Vir: avtor neznan

Mačkare - 2. del

Z veseljem sporočam, da je pustni večer uspel. Zoprni babi sta prišli na svoj račun.
Število popitih piv: vsaka 4 - bi še, pa so zapirali lokal
Število pokajenih cigaret: ne vem kolk - sva morali kupiti dodatno škatlico. Moram poudariti, da nobena od naju ne kadi. Nikakor. Sploh ne.
Predebatirane teme: za pet let nazaj in pet let naprej
Število ljudi, obranih do kosti: ene pet, šest, mogoče celo več...
Zdaj bom samo še poravnala pirino blazino, se zavalila na desni bok, pokrčila noge in dosanjala dananšnje sanje.

+ dneva: današnja (včerajšnja?) Piramida, ki je bila najboljši pustni show. In to celo brez mask! Imitatorji so bili celo boljši od originalov - samo še ti so manjkali na tribunah, pa bi bila oddaja popolna.

torek, februar 20, 2007

Mačkare: ena na temo pustnih travm

Meni so se mačkarade od nekdaj zdele fine, kajti moja roditeljica se je vedno potrudila in mi zašila kakšen zanimiv kostum. Ko sem bila še majhna nas je - mene in še dve prijateljici dvojčici - njuna mama nabasala v oranžno bolho, s fensi v bele prevleke oblečenimi sedeži (zelo dobro se spomnim da so bili beli, saj nam je vsakič neštetokrat zabičala, da se s pobarvanimi rokami ali obrazom ne smemo dotakniti prevlek) in odpeljala na maškarado v Festivalno dvorano. Kasneje, ko sem bila večja, smo s sošolci »hodili po bajtah«, kot se je to pač na vasi od nekdaj počelo. Meni »po bajtah hodit« sicer ni nikoli kaj preveč pasalo, a kaj si hotel, se je bilo pač treba ukloniti volji večine in prakticirati to obliko pustovanja…
Pa niso bili vedno vsi pusti lepi. Predvsem eden je bil bolj travmatične narave. Takrat se moji mami ni dalo ničesar zašiti in ker je strašna improvizatorka, se ji je v glavi porodila briljantna ideja: »Veš kaj, kar sneženi mož boš. Ti bom naredila kostum kar iz rjuhe.« In ker je rjuho škoda rezati, jo je preprosto sešila skupaj in pustila samo odprtino za glavo. Očitno se ji dejstvo, da imajo sneženi možje tudi roke, ni zdelo kdove kako pomembno. Posebej je sešila še belo pokrivalo z luknjami za oči in usta, ki jih je obrobila s črno barvo, nos pa je bil iz oranžnega filca. Na glavo sem fasala še plastično posodo za solato in bila sem nared za veliki obhod. In smo šli. Takrat pa se je začela moja kalvarija. Plastična posoda je bila gladka in je vseskozi padala iz glave. Seveda je nisem mogla pobirati, ker nisem imela prostih rok! Tako sem morala vsakič, ko se je posoda zakotalila na tla, prosit sošolko, naj jo pobere in mi jo posadi nazaj na glavo. Nakar me nikjer niso spoznali, kar bi se mi po vsej maškaradni logiki moralo zdeti fino, a kaj ko so vsi mislili, da sem sošolkin brat: »Aha, za njega pa vem kdo je: Čevka Marko!« Jaz pa skoraj v jok. Povsod so nam ponujali krofe in druge pustne dobrote, ki jih nisem mogla jesti, saj sem bila brez rok!! Seveda od gostiteljev nisem mogla pričakovati, da bi me pitali s cvrtjem. Ko so mi ponudili krofe, sem samo odkimala z glavo, nato pa poželjivo gledala ko so le-ti izginjali v požrešnih ustecih somaškar. Za povrh vsega se mi je od kodenziranega izdihanega zraka vlažno blago lepilo na usta in se za nameček nalezlo vonja po starih plesnivih hišah, katere smo obiskali. Ob prihodu domov, sem bila najbolj jezen hendikepiran sneženi mož na svetu. Če bi bila pravi sneženi mož, bi se zavojo silnega navala solz kar stopila. Res se mi je zdelo neumno, da sem morala zavoljo dveh neizrezanih lukenj tako trpeti! Takrat sem sklenila, da če bom kdaj sama imela otroke, mi zaradi njih nikoli ne bo škoda narediti lukenj v rjuho! Kaj pa je ena luknjasta rjuha v primerjavi z večnostjo?! Danes mi je spomin na to kalvarijo eden izmed najbolj posrečenih – tiste druge vesele pustne dni imam v precej bolj medlem spominu. Konec koncev je bil ta le nekaj posebenga!
Ko zdaj gledam, kaj je kapitlizem naredil iz pusta. Male maškare, ki hodijo po ulicah so vse podobne ena drugi – po večini se razlikujejo edinole v tem ali je bil njihov kostum kupljen v Tušu, Mercatorju ali Sparu. Na cesti je vse polno nindž, batmanov, samurajev, vojakov, luciferjev in kičastih princesk v roza satenu. Kam so izginili vsi kuharji, indijanci, metulji, pikapolonice in klovni?! Ena najbolj neposrečenih mask kar sem jih letos videla, je bil viking v tigrovem krznu - kakšna kombinacija!! V soboto sva na Bledu videla kar dva taka primerka – očitno je te vrste maska letos kar popularna?! Sta pa danes povprečje popravili ljubka mala kitajka in zebrica, ki sta prejle pozvonili pri naših vratih.
Včasih je bila izbira materialov in mask bolj borna, pa smo malo improvizirali in vedno je nastalo kaj zanimivega. Zdaj pa, ko je na razpolago vse, pa ljudje nimajo časa in volje za to, da bi zase ali za svoje otroke izdelali kakšen posrečen kostum, ki bi odstopal od sivega povprečja . Za nas ga v petih minutah naredijo kitajci… Seveda je potem tudi videz kostuma temu primeren…

Opcije za letošnje pustovanje pa so bile naslednje:
a. Greva nenamaškarana v Ljubljano na pivo ter obenem pozdravit namaškarane sorodnike, ki so se natlačili v sadomazo opemo. Škoda bi bilo namreč izpustiti priložnost, videti svojega brata v sadomazo opravi…
b. Se namaškarava in se pridruživa sadomazo maskama na večernem izhodu

Ker sva o namaškaranosti začela razmišljatii dokaj pozno (šele takrat, ko so bili vsi smrdljivi naftalinski fundusi in trgovine že zaprti), je bila opcija med drugim tudi ta, da se pokrijeva z rjuho (s štirimi izrezanimi luknjami seveda!) in predstavljava siamskega duhca. Ker imam z rjuhami bolj slabe izkušnje, sva se v Ljubljano raje odpravila nenamaškarana. Sadomazo sorodniki so s svojo opravo jemali dih, midva pa sva si postregla z ostanki iz njihove pustne bisage in se napol namaškarana pridružila odpravi. V množici dolgočasnih »pet minut cajta« mačkar v kvazi disko stilu sva bila s svojo instant preobleko kar opazna, saj so naju nekatere somaškare celo poprosile da jim pozirava pred fotoparatom.
Ko sva naslednji večer prenaspana prilezla iz postpustnega brloga, je padla ideja o tem, kaj bova za maškare naslednje leto: ščurka. To bo krasno ponazarjalo najin lifestyle - ščurki namreč prilezejo na plano šele ko pade noč!
P.S. Pravkar sem prejela telefonski klic prijateljice, s katero imava za zvečer napovedano piv(ov)sko seanso. Sprašuje me, če bom namaškarana in mi obenem sporoča da ona ne bo, torej tudi meni ni treba biti. Obenem mi je še sporočila, da je zelo nerazpoložena ter da bo predstavljala zoprno babo. Že vidim, da bo večer sila zanimiv...

ponedeljek, februar 19, 2007

Uradne ure: ponedeljek zvečer


Bled - dejstva, ki jih do sedaj še niste vedeli:

-Na Bledu zeleni čaj strežejo z medom in limono.
- Slaščičarna Šmon sploh ni tako zelo dobra, kot to trdijo množice. Torte so točno take, kakršne si lahko pred dvajsetimi leti zajedel v kakšni zanikrni slaštitarni z interierjem v stilu temen hrast + mesing, sicer lepe na pogled, vendar s puhastim biskvitom breizraznega okusa ter čoko-margarinsko kremo. No, taka torta bi bila vsekakor všeč komu, ki rad zganja nostalgijo po socialističnih časih. (Mene je recimo spomnila na tiste zimske večere, ko smo šli s starši po sindikalnem obdarovanju Dedka Mraza posedet v šutensko slaščičarno.) Sicer pa sem si sama kriva - glede na to, da je bila pustna sobota, bi se vsekakor morala odločiti za krof. Ali pa glede na to, da smo bili na Bledu za kremšnito. Vendar so bile oči (kot vedno) preveč požrešne. Sklenila sem, da je že čas, da spet sama spečem kakšno dobro torto. Makovo naprimer. Kajti ni je čez domačo kuho in peko. Problem je samo v tem, da imaš potem na razpolago 12 kosov pregrešno dobre torte...
- Zanikrni pubi so polni zdolgočasenih angleških turistov.
- V antiki lahko kupite original Durerjevega zajčka - vsaj tako je trdil lisičji trgovec. Zajčka vam bo prodal za samo 80 ojrov in zraven zatrdil, da je le-ta original. V dokaz bo obrnil sliko, ki ima zadaj "obtrgan" listek na katerem piše Durer. Če bo na vašem skremženem obrazu zasledil skepso, vam bo pod nos pomolil še eno Durerjevo delo: nabožen relief v vosku in s prstom pokazal na podpis AD rekoč: "Vidiš! V vosek se ne more podpisati kar vsak!" Ja to pa res ja...
Drugače je bilo pa lepo - imeli smo se fino.
P.S. Zajček domuje na Dunaju - v Albertini.

sreda, februar 14, 2007

Valentinovo

Današnja statistika:

Prejeti osladni sms-ji: nula
Prejeti maili z lepimi željami: eden
Prejete osladne voščilnice: nula
Prejete plišaste živali, ki v krempljih držijo srčke: nula
Prejete praline v obliki srčkov: nula
Prejete žametne vrtnice: nula
Prejeto kičasto seksi rdeče spodnje perilo: nula
Večerja ob svečah: ni bilo večerje ob svečah
Ogled holivudskega ljubezenskega filma v Koloseju: gledala Češke sanje na nacionalki
Ispečeno pecivo v obliki srčkov: spekla bananine muffine (v klasični obliki of course)

Kar v redu. Zadovoljna. Predvsem me veseli, da letošnja statistika ni pokvarila povprečja iz prejšnjih let.

Na mizi imam uvel nagnit tulipan od prejšnjega tedna. Kako me mika, da bi ga postavila na okensko polico – naj sosedje vidijo, da imamo pri nas tudi valentinovo!

All Is Full Of Love

Za vse zaljubljene in tudi tiste, ki to še bodo... All is full of love

"That song's from a moment when I'd had a pretty rough winter and then it was a spring morning and I walked outside and the birds were singing: Spring is here! I wrote the song and recorded in half a day. It just clicked - you know: you're being too stubborn, don't be so silly, there is love everywhere. The feeling, the emotion of the song was like completely melting and loving everything and feeling like everything loved you, after a long time of not having that. The song, in essence, is actually about believing in love. Love isn't just about two persons, it's everywhere around you. Even if you're not getting love from Person A, it doesn't mean there's not love there. Obviously, it's taking the piss too - it's the most sugary song ever. 'All Is Full Of Love' was written after the rest of Homogenic, which I'd wanted to be an aggressive, macho album. In Icelandic mythology, you have this saga where the Gods get aggressive and the world explodes and everything dies and then the sun comes up and everything starts all over again. It's the last track on Homogenic after 'Pluto' which stands for death. 'All Is Full Of Love' is like the birds coming out after a thunderstorm. In a way, in my head, 'All Is Full Of Love' is the first song on Vespertine." Bjork

torek, februar 13, 2007

Memori?

Tule lahko urite svoj spomin. In se zraven še česa naučite. Ali pa zganjate nostalgijo...

ponedeljek, februar 12, 2007

Gospa Marija

Ker smo se včeraj zvečer in danes šli vikend, je tudi cenzura glede ogleda Tv vsebin malo popustila. In medtem, ko sem včeraj primerno uhorizontaljena s pivom v roki pred Tv-jem preklapljala med tistimi petimi programi, katere pač lovi sobna antena (še to preveč), vidim, da se gredo na Kanalu A neko novo oddajo. Pravzaprav je bolj kot vsebina oddaje, moje oko pritegnil živordeč studio, našarjen z vsemogočimi penzlarijami s podobami lokvanjev in ostalih florističnih aktov - govorim o oddaji Katarina. Na kavču je sedelo polno gospa in nekaj kramljalo, oddaja je šla očitno že k koncu, ker so dame kar naenkrat druga drugo začele obsipati s cvetjem... No, najbrž vas zanima zakaj tole pišem: ko je voditeljica eni izmed gospa izročala šopek, smo slišali nekaj v stilu: "Gospa Marija, pogumni ste, bodite pogumni še naprej... da bi bilo danes zvečer doma vse v redu..." Iz pogovora je bilo razbrati, da gospo njen mož (partner ali karkoliže) psihično in fizično trpinči, ter da bo po koncu oddaje odšla naravnost nazaj v njegov objem. Bizarno! No, nakar danes med preklapljanjem na taistem kanalu v neki drugi oddaji zasledim prispevek o gospe Mariji, češ, da gredo preverit, ali se je gospa prejšnji večer srečno/uspešno (?!!) vrnila v zavetje moževega objema. Gospo Marijo in njenega psihopatskega dedca kličejo po telefonu in seveda se nobeden od njiju ne oglasi. Novinarka ostane pred zaprto zamreženo ograjo. Očitno je bila vrnitev gospe Marije uspešna ter je tudi oddaja dosegla svoj namen. Mogoče gospa sploh ne bo nikoli več prišla iz hiše?! Novinarki preostane le še to, da se sprehodi okrog sosedov in jih povpraša o tem kakšen je ta tip?". Sosedje seveda nimajo povedati ničesar novega: Ona je pač le ena izmed žensk v verigi njegovih žrtev.
Kar sem hotela povedati je slednje: V čem je smisel javnega razkazovanja neke žrtve, če gre ta žrtev iz oddaje naravnost domov. Ali ne obstajajo v ta namen neke varne hiše? Če bi nekdo takemu človeku res hotel pomagati, ga nebi vlekel na javno razkazovanje (no, seveda je šla gospa tja prostovoljno, pa vendar), temveč bi žrtvi lahko drugače pomagali. Oprostite, meni se zdi neumna tako tale gospa Marija, kot tudi snovalci omenjene oddaje. Vse skupaj je izpadlo kot izzivanje. Če je tip oddajo gledal - obstaja namreč precej velika možnost da jo je, sploh če ima sobno anteno je možnost toliko večja: 1:5 (v dobro gospe Marije upam, da ima tip kabelsko televizijo s stodvajsetimi programi oziroma, še bolje bi bilo, da televizije sploh nima!) - potem nebi bila rada v koži omenjene gospe, ko se je po oddaji z roza flamingovcem v roki vrnila domov. No, v njeni koži nebi bila rada niti pred oddajo...
Ob ogledu obeh prispevkov mi je na misel spet prišel stavek, ki ga ponavljam že nekaj časa: "Vsak si je sam kriv za svojo nesrečo. Mu že tako paše."
...Mi pa se še naprej naslajamo nad "reality showi" in komentiramo: "Tale gospa je pa res revca." In smo veseli da v varnem objemu pijemo pivo...

Ponedeljkov vikend

Kdor cel vikend preždi za računalnikom in je nasploh sam svoj usmerjevalec časa, si vikend privošči šele v ponedeljek.
V nedeljo zvečer si postrežemo s sixpackom piva, v ponedeljek se gremo pa vikend. Najprej v shopping po futer, pa knjige vrnit v knjižnico (spet s 14 dnevno zamudo), potem pa na "jutranji" kafe v kombinaciji z goro trash časopisov - kot se za ležerni vikend spodobi. Kaj je v teh tračarskih cajtngih pisalo, se pa ne spomnim. Evo, niti ene stvari se ne spomnim, tako da od mene na žalost ne boste izvedeli, katera maskara je najboljša in kaj najraje je Pariz Hilton. Aja, se pa spomnim enega podatka: pri L'orealu so izdali neko serijo šmink s podpisi neke slavne osebe ali kajjastvemkoga. Sila pomemben podatek! Pri branju trash časopisov se moji možgani očitno samodejno spremenijo v švicarski sir z največjimi luknjami.
Potem smo se šli pa igrico shoe window shopping. Ampak smo se je hitro naveličali. Če bi mi rekli, naj si zastonj izberem katerekoli čevlje v eni izmed treh obiskanih trgovin, mi najbrž nebi uspelo najti niti enega para. Čeprav so se mi v bistvu najbolj fascinantni vsekakor zdeli škornji v imitaciji leopardovega vzorca, z vrtoglavo visoko ošiljeno peto in špičasto konico... Bruhastično, res. Mogoče bi jih lahko obula za v Gala halo na pustni večer?! Gala škornji za v Gala halo. Šik!
Na poti domov pobereva pikčastega psa, gremo v gmajno. Vsa zlenjena se na začetku le s težavo zaganjam v hrib, D me priganja in se mi smeji. Počasi se ufuram in začnem občudovati najlepši gozd kar sem jih kdajkoli videla. Prav žal mi je, da s sabo nisem imela fotoaparata: visoki bori, borovničeva podrast, na vsake toliko časa ozaljšana s cvetočim vresjem, med vsem tem pa nežne meglice, ki so se na vrhu kar naenkrat razkadile. "How scandinavian" bi rekla Bjork...
Mmm... potem pa tuš in zatem domača zelenjavna pica (z umetno špansko zelenjavo kakopak) iz moje kuhinje! Božansko. Zdajle bi se najraje nekam zavalila in počakala na naslednji vikend!

petek, februar 09, 2007

S čim si krajšam noči?

Trenutno s temle. Zaenkrat se odlično razumeva. Navdušena.

sreda, februar 07, 2007

Virus

Pozor! Danes se je po slovenskih blogih razširil virus diareje. Vir okužbe je bila Hirkani, nato se je virus hitro razširil naokrog.
Moto dneva: "Dejmo ga srat še naprej!"

Magična glasba s podstrešja

Za radovedne...

torek, februar 06, 2007


Psapp: "ears friendly music"... Lahkotna, otroško nedolžna, čustvena, humorna... Zvoki akustičnih inštrumentov pomešani s piski otroških igrač in zvoki iz vsakdanjega življenja... Najboljši opis bi bil: ko risanke pojejo. Magična glasba s podstrešja... Njuna stran je pa preprosto čudaško-prikupna!

Dež


Ne maram dežja ker:

1. v dežju mraz še bolj leze pod kožo
2. je težko v eni roki držati dežnik, v drugi pa nositi tri vreče knjig.
3. so sveži pljunki na pločnikih še bolj nagravžni kot kadar ne dežuje.
4. se nasproti hodeči s svojimi dežniki zaletavajo v mojega

Maram dež ker:
1. Se lahko skrijem pod dežnik, kadar koga nočem videti
2. So takrat Benetke najlepše. Zato namreč, ker ni turistov.

slikca

sobota, februar 03, 2007

5 verižnih

Pri Ženski na poziciji sem naletela na novo blogersko verižno igrico: "pet stvari o meni, ki jih ne ve nihče ali vsaj velika večina ne - do tega trenutka".

Evo mojih pet:
1. Še nikoli v življenju se nisem spustila po toboganu.
2. Nikoli se ne češem.
3. Nervirajo me ljudje, ki se v javnosti pričkajo oz. nergajo drug na drugega v smislu: »Saj sem ti rekel… Veš, naša je takaintaka…«
4. Ne maram naslednjih vprašanj: »Kam greš na morje?«, »Kje boš za novo leto?« in »Kaj boš počela čez vikend?« Življenje je med drugim lepo in zanimivo tudi zato, ker nikoli ne vemo kaj bomo počeli naslednji dan…
5. Kakšen dan imam "sentimentalca" - takrat se mi skoraj vsi ljudje (iz neznanega razloga) smilijo. Nisem še zasledila, da bi kdo imel podoben "problem". Včasih se mi zasmili tudi kakšen predmet (to najbrž paše že pod točko 6.), posebno kakšno darilo, za katerega vem, da je bilo kupljeno in izročeno z ljubeznijo, meni pa ni všeč. Takrat me pogosto muči občutek krivde, ki običajno popusti, ko darilo predam naprej – seveda ne kot darilo.

Bi se jih našlo še nekaj... tole mi je najprej padlo na misel...
Aja, pa še to: Zelo me ziritira, če stvari niso "naravnost": naprimer postrani obešene slike ali police, ali če kakšno oblačilo ni zašito z "ravno štepo" itd... Moram poudariti, da gre pri tem za zelo majhna odstopanja (pri sliki naprimer cca. 0,5cm), ki jih moje budno oko vedno takoj opazi. Za to hibo ve prijateljica A, ki se mi zavoljo tega večkrat posmehuje.

petek, februar 02, 2007

Abstinenca

Prejšnjo soboto sva šla z D-jem žurat. Med tem dokaj napornim opravilom sva pokadila škatlico cigaret. V ponedeljek sem iz svojih depojev privlekla dve stari cigareti in jih solidarnostno podarila D-ju. Od takrat nisem kupila nove škatlice. D je trenutno poliman z Nicorette (jaz nisem polimana) in s kladivom besno zabija žeblje v zaključne letve. Pravi, da je nevarno biti v njegovi bližini, ter da naj mu pripeljem nekoga, na katerem bo sprostil svojo energijo in ga udaril "na gobec". Sicer imam v mislih kar nekaj kandidatov, vendar dvomim, da bi kateri od njih hotel priti na obisk. Mislim da imajo preveč dela s proslavljanjem sprejetja verskega zakona.

Eno leto...

...blogovanja. Ne bom zganjala inventure v smislu »koliko postov sem naklofala ali koliko ljudi se je naklikalo sem gor«. Tok zavesti je nastal zato, ker rada pišem. Ker sem nočna ptica. Zame je noč v nekem smislu najlepši del dneva. Sedim za računalnikom, občasno si privoščim odmor, poslušam glasbo in premišljujem, včasih malo zaplešem, spet drugič kaj pribeležim...
Prvi bralci so/ste bili znanci in prijatelji, šele nato so/ste začeli prihajati soblogerji, poznani pa so se nato naklikavali vse manj. Stvar je taka, da če sam ne blogaš, te blogovanje ne zanima kaj preveč. No ja, peščica teh, ki ne blogate, vas je še vedno rednih obiskovalcev. Včasih mi kdo reče: »Pa kako da se ti da? Imaš pa res veliko časa! Koliko časa pa porabiš za en post?« Ne vem. Na ta vprašanja nimam odgovora. Pač, da se mi, tako kot se nekomu drugemu da vsak dan odteči 10 kilometrov, se ure in ure vlačiti po nakupovalnih centrih ali pa posedati pred televizijo… Med znanci in prijatelji obstajajo tudi taki, ki vedo da pišem, a me niso nikoli brali - ker blogov preprosto ne marajo - menijo namreč, da gre pri blogih povečini za ekshibicionizem. No ja, kaj pa vem, lahko da gre, lahko pa spet ne. Vsekakor se na nek način izpostaviš, kar pa ni nujno vedno povezano z ekshibicionizmom. Odvisno od človeka.
Blog je nek poseben "prostor", blogerska skupnost pa ena zanimiva mreža ljudi. Soblogerji so (vsaj po večini) anonimni ljudje, ki jih poznam samo preko tega, kar napišejo. Če me kdo od njih povabi na kakšno obredno čajno seanso, se povabilu z veseljem odzovem. Zanimivo, greš na čaj s človekom, ki ga vidiš prvič v življenju, nekako si predstavljaš da ga poznaš, ker ga pač bereš, a nato seveda ugotoviš, da je pred tabo čisto druga oseba, kot si si jo predstavljal. Ker poznati nekoga samo preko pisanja, je kljub vsemu nekaj čisto drugega, ko spoznati človeka v živo. Tu so zraven še kretnje, mimika, zven glasu itd…
Na Toku zavesti vsekakor ne boste našli kakšnih pretirano osebno-izpovednih zapisov, tudi kakšnih čustvenih izbruhov ne. Osebe, ki jih omenjam v postih, so imenovane zgolj z začetnicami svojih imen – preprosto zato, ker ne želim nikogar izpostavljati, saj ne vem ali bi mu/ji bilo to všeč ali ne.
Včasih mi blog služi tudi kot ventil za sproščanje jeze, spet drugič želim kaj lepega oz. zanimivega zabeležiti, kaj pokomentirati - deliti s še kom, "slišati" kakšno mnenje…
Od bloganja pa vsekakor nisem odvisna, kar se najbrž tudi opazi - ne obremenjujem se s količino postov, ažurnostjo pisanja ali obiskom. Če mi ne paše, tudi po kakšen teden ali dva ne napišem ničesar, spet drugič objavim po tri poste naenkrat.
No ja, na vsake toliko časa seveda pofirbcam, kdo in kolikokrat me obiščete. Včasih pač paše videti (vedeti), da si bran. Keep visiting...

četrtek, februar 01, 2007

Zakaj?

Zakaj vedno tako dolgo časa stojim pred omaro skodelic, preden mi uspe izbrati tapravo - tako, ki pritiče mojemu trenutnemu razpoloženju, času dneva in okusu ter barvi vsebine v njej? Življenje je včasih res zapleteno!!

Vsi se pritožujejo da imajo premalo časa. No, jaz ga imam očitno preveč...