Včasih sem redno brala časopis. Branje Dela je bil moj jutranji ritual. Najprej sem preletela prvo stran, zalistala pa vedno z zadnje. Poglobljeno predelala napovednik dogodkov, kulturo, zanimivosti po svetu, znanost, turizem, vse do prvih strani, katere sem ponavadi bolj preletela, ravno toliko, da sem izvedela, kaj se dogaja v politiki doma in po svetu. Sobotna priloga je vedno veljala za obvezno sobotno jutranje čtivo. Branje se je ponavadi itak zavleklo skozi dan... Dnevnik obvezno na RTVSLO, uč sem vrgla tudi Odmeve. Od nekdaj se mi je zdelo, da je spremljanje javnih občil pogoj, da človek "normalno funkcionira". Danes se mi ne zdi več tako. Časopis smo odjavili, ker ga kar naenkrat ni nihče več bral. Dnevnika ne gledam, ker so informacije v njem dirigirane oz. okrnjene, prenapihnjene ali pa določenih informacij sploh ni. Če bi že gledala novice, bi gledala tiste na POP-tvju. Na žalost je komercialna televizija v trenutnih razmerah vseeno boljša izbira kot pa nacionalka. Na vsake par dni pokukam na Vest, Razglede ali v Drugi Dom. Trenutno že nekaj časa povsod enake teme: Sova, kandidati za predsednika, spremembe v šolstvu, cerkev se vmešava v politiko, sinhronizacija filmov pod krinko skrbi za slovenski jezik... Ta scena s Sovo je naravnost bizarna. Zanima me, kaj se dogaja v ozadju. Katere informacije bodo šle mimo nas, ker se vsi tako ukvarjamo s Sovo?!
Od časopisov kupujem edinole Mladino, ki je po mojem mnenju trenutno tudi edini dober časopis v naši mali državici ptičjestrašilni, pa še za to mi je potem nemalokrat žal. Zakaj? Sedim na vlaku in se ob branju političnih cvetk sama pri sebi razburjam, namesto da bi z blaženim nasmehom na obrazu brala o manikiranju nohtov, depilaciji, hujšanju in o tem, kako na 1001 način zadovoljiti moškega. Zakaj si vedno otežujem življenje?! Prejšnji teden sem zavoljo tega sklenila kupiti Jano, pa me je dekle na naslovnici (mednarodno priznana zdravnica pri sedemindvajsetih) in velik naslov "Njena življenjska zgodba" odvrnilo od tega nepremišljenega dejanja. Me je pa potem nekaj dni po tistem babi seznanila z dejstvom, da je bila revija razprodana. No, saj je bilo za pričakovati... Je morala biti res zanimiva tale življenjska zgodba na osmih ali ne vem več koliko straneh!
Od vsakodnevnih novic sem se namenoma distancirala. Zakaj? Ker me vedno nekaj spravi v slabo voljo. Cel halo zaradi ene letalske karte za zdravilca, medtem ko neka mednarodno priznana zdravnica po nebu drsi na državne stroške (Vir: Mladina). Kakšen primitivizem in dvoličnost! Kakšna usrana država, da tako blati svojega predsednika. Zaradi ušivih 1000 evrov!Dajmo tole vsoto malo preračunat v oklepnike. Koliko letalskih kart se skriva v oklepnikih, katerih nihče ne potrebuje?!
V svojem informacijskem mrku se čisto dobro počutim. Enkrat na teden informacijski primanjkljaj začinim z Mladino ali oddajo Studio City. Takrat potem ponavadi malo poskočim v zrak, nato pa do naslednjega ponedeljka spet čisto mirno in zadovoljno živim.
Oh, kako se veselim časov, ko bom spet lahko vsako jutro brala "svoj" časopis!
11 komentarjev:
Sobotno jutro z vonjem melone in svežih jagod bi se mi zdelo popolno, če še SP ne bi bila tako zanič kot je. Če v njej prebereš le eno stran v celoti, že ne more biti kaj prida. Postala je kot kinder jajček, ki tudi ni več to kar je bil. Tudi Mladina se mi zdi čedalje slabša, čeprav je to edini časopis, ki ga tudi jaz vsaj včasih kupim. Aleksiča se splača brat, Marcela spoznam že po naslovu. Se mi zdi, da imamo v bistvu preveč informacij: vsepovsod nas filajo z njimi, zrak je prenasičen z njimi. Meni je včasih čisto fajn, če česa tudi ne vem.
Joj, kako te razumem in kako enako mislim! Delo sem ja (sobotno) imel celo naročeno v Amsterdam. Dokler ni postal šef Slivnik in sem protestno odpovedal. Dokler niso Delo odpovedali in se naročili na Dnevnik še naši doma. Zdaj protestno ne berem niti Dela online. RTV gledava preko neta, ker sva v hiši oba delala in poznava vse ljudi tam. A tudi to me vedno bolj razjezi, kot pa veseli. Novice iz Slovenije so pa tako ali tako bedne, da se lahko človek samo smeji. Ali pa joče...
HVALABOGU ZA BBC!
Delo sva odpovedala enkrat lani, menda februarja ali marca, in posledično - tako kot ti - prenehala gledat tudi TV.
Včasih kupiva zagrebški Globus, kjer ima književno kolumno Perišić.
"Naročena" sem samo na Artservis.org, ki me seznani, kaj (in kdaj) smo svobodnjaki dolžni oddati/plačati ministrstvu za kulturo in Dursu, to pa je tudi vse, kar me v zvezi z državo, v kateri živim, sploh še zanima.
Too much information running through my brain
Too much information driving me insane
...če se še spomnite The Police.
Manj veš, manj boli.
Kamelonka ti si smotka, ker včasih napišeš točno to, kar bi sama. Samo Mladino še berem, pa še ta je pogojno berljiva, malo se popravljajo zadnje čase. Vse ostalo je naravnost živi obup, TV sem odklopila že lani, radia tudi ne poslušam več.
Dragi somišljeniki: Predlagam da ustanovimo društvo "Info-odklop" in začnemo izdajati lasten časopis. Skrajni čas je že, da se na informacijskem področju v Sloveniji zgodi kaj novega. ;-)
Aha, ni slaba ideja ... naredimo anti ženski cajtng v katerem negiramo vse kozlarije, ki jih ženski cajtngi priporočajo in pravijo, da pomagajo ...
To je dobra ideja! Ženskam bi najbolj pomagalo ako teh revij sploh nebi brale... Za našo revijo bom napisala članek o tem, kako se se namesto z dragimi kozmetičimi preparati nadležnih dlak znebimo kar s kolofonijo za mavžanje prašičev.
Hmm ... restavracija, slaščičarna in lasten časopis ... treba bo začet resno razmišljat o firmi :-)
Da, vsekakor! :-)
Wow super ideja... pokrivam mednarodno rubriko! :P
Objavite komentar