sreda, december 27, 2006

Torbičino drobovje ali: Mislim da nisem prava dama


Od vsesplošnem prednovoletnem pucanju (ne samo tistemu v glavi, dihalih in še kje), sem na mizo pravkar izpraznila drobovje svoje neurejene torbice, ki je kar klicalo po tem, da jih moja nevestna roka razgrupira - predmeti so se imeli že skoraj sprijeti v veliko kepo. Prav nič damsko… Medtem ko sem na mizo stresala torbičarsko vsebino, sem se spomnila na svojo mamo in njene prijateljice, ki so na nekem rojstnodnevnem obhajanju prišle na idejo, da vsaka isprazni svojo torbico in vsebino razstavi prisotnim na vpogled. Mamin komentar na to »igro« je bil, da človek ne more verjeti, kaj vse se nahaja v ženskih torbicah…
Zadnjič sem na kar nekaj blogih opazila, da so bloggerji na ogled postavili svoje pisave, pa sem ob pospravljanju prišla na idejo, da bi (najbrž velja bolj za ženski del bloggerk) na ogled postavili(e) eno od naših intimnih stvari - vsebine naših torbic.

V moji oranžni adidaski se nahajajo naslednji predmeti:
3 zadrge (ki bodo nekoč všite v povštrčka in krilo)
3 spiski »kaj prinesti iz trgovine«
3 kovanci (očitno je 3 magična številka tele moje taške)
baterija
trak od MP3 playerja (kje se nahaja player mi trenutno še ni znano – tudi če ga nikoli več ne najdem se, glede na to, da baterija zdrži samo nekaj ur, ne bom kaj dosti sekirala )
mini kozmetična torbica (noter je poleg malček kozmetike tudi prva pomoč, ki pa ne vsebuje obližev – za to moram še poskrbeti),
vžigalnik in škatlica smrdljive vsebine z grozečim napisom - slaba razvada
prazna denarnica (v kateri je prva pomoč za tehnične primere),
5000 sit – zakaj niso tudi ti bankovci trije?!!
sončna očala (brez etuija)
nekaj računov iz trgovine (ne bomo tako pikolovski da bi jih šteli)
časopisni izrezek iz avgustovske izdaje Dela
decembrski urnik KinaDvor
nekaj smetk

Spisek niti ni tako zelo bizaren, je pa malo bolj bizarna fotografija torbičarskega »žmuklja«…
Kaj pa vi prenašate v svojih torbicah?

torek, december 19, 2006

Kaj je veseli december?

Veseli december je, ko v nedeljo zvečer v dobri družbi spiješ nekaj šilc žganega, čez žalosten obraz narišeš veselega, obuješ škornje in greš na Sindikat, kjer plešeš vse dokler se ne prižgejo neonke. Vse lepo in prav, ampak posledice divjega plesa so bile opažene šele naslednje popoldne...
Namreč, ko sem se obula in naredila par korakov, se mi je zazdelo da je v škornju kamenček, ki me je strašno žulil v podplat - niti slučajno se mi ni zdelo čudno, kako naj bi v obuvalo, ki sega skoraj do kolen padel kamenček?! S tem kvazi kamnom pod podplatom, sem nato še veselo odkrevsala do prve kofeinske točke, tam pa nič hudega sluteč sklenila poservisirati problem. No in izkazalo se je, da je "kamen" v bistvu polcentimetrska črepinja, ki se je zarila skozi podplat krasnih - v par postih nazaj opisanih - škorenjcev. Seveda sem se v trenutku spomnila tistih črepinj, po katerih sem prejšnji večer tako euforično skakljala. No, poleg tega bisera jih je bilo v obeh podplatih še kar nekaj, vendar se na srečo niso zarile tako globoko - moj priročni Švicarski nožek je spet dobil svojo priložnost in se - kot vedno - zopet izkazal. V podplatu pa po odstranitvi tujka zija 4 milimetrska luknja!! A lahko v enem tednu ne uničim svojih novih škornjev, prosim?!!
Sovražim veseli december. Če se boste zabavali, počnite to varno: pazite kod stopate...

ponedeljek, december 18, 2006

Prerokba žab


Obožujem francoske animacije! Moji favoriti so vsekakor Trojčice iz Belevilleja, Kirikou in pošast ter Stara dama z golobi.
In včeraj sem se (po nekajdnevnem uvajanju v Animateki) spet potopila v pravljični svet magične dvorane KinoDvora, ki me začara vsakič znova ko stopim vanjo - k čemur poleg prijetnega ambienta dodatno pripomore še Alina Arva Parta. Ko se pogrezneš v mehak naslonjačin se film zavrti, te odpelje v narisan svet - kar potopiš se vanj in naenkrat se spet počutiš kot bi bil star pet let in bi v stari kamniški dvorani gledal Sneguljčico ali Pepelko...
Prerokba žab je animacija s krasno grafično podobo ter zanimivo tematiko, ki obravnava ljubezen, ekologijo ter medsebojno spoštovanje. Zgodba: po štiridesetdnevnem deževju se na "ladji" znajdejo Tom, njegova krušna starša, prijateljica Lili ter živali iz kmetije ter iz Živalskega vrta. Pisana druščina je obsojena na sobivanje in samo od njih je odvisno ali in na kakšen način bodo preživeli...

sobota, december 16, 2006

RollOn...

Meseci in letni časi se kotalijo kot frnikule in z njimi vred se kotalimo tudi mi. Nekaj časa se kotalimo premočrtno, nato zavijemo levo, pa malo desno, trčimo ob drugo frnikulo, od nje se odbijemo v tretjo in tako naprej...
Letos bojkotiram božične in novoletne praznike. Ne pričakujte voščilnic in daril. Na tem mestu vam v letu, ki prihaja, vsem želim veliko sreče ter da bi imeli okoli sebe ljudi, ki vas imajo zares radi!

četrtek, december 14, 2006

četrtek, december 07, 2006

Še ena...


...Neprijetna resnica namreč. Za vse tiste, ki ob ogledu Neprijetne resnice niste ostali ravnodušni, si poglejte še tole: We feed the world (v originalu: Essen global). Nič manj grozljivo - še en film, ki odpira oči!
Ste se že kdaj vprašali, kje in kako je bil pridelan lep, svetleč in pološčen paradižnik z okusom po sredstvu za pomivanje posode, ki ste ga v bližnjem supermarketu kupili sredi zime, na deklaraciji pa je pod naziv države pridelovalke pisalo Španija (ali pa Italjia, Nizozemska... saj je vseeno)?! Jaz sem namreč se. Že večkrat. Predvsem takrat, ko sem ga - pozabljenega - po enem mesecu našla v hladilniku, pa ni bil niti uvel niti gnil. Odgovor sem našla v tem filmu: tukaj raste ta paradižnik. No, nehala pa sem ga pa kupovat že zdavnaj pred razjasnitvijo tega vprašanja - takrat enkrat, ko se je zgodila epizoda s pozabljencem v hladilniku. Ni vse zlato, kar se sveti...
Dokumentarec prikazuje absurdne načine pridelave hrane, ki so nastali kot posledica globalizacije in neenakomerno razporejenost le-te, naredili pa so ga Avstrijci. Film se, za razliko od ameriških dokumentarcev, ne trudi biti kritičen ali šokanten, niti ne obsoja ali vsiljuje kakršnokoli prepričanje, gre zgolj za prikazovanje dejstev, končno sliko oz. mnenje si gledalec ustvari sam. Režiser nas popelje v Francijo, Romunijo, Švico, Španijo, Brazilijo in odtod spet nazaj v Avstrijo.
Seznani nas s pridelavo paradižnika v Španiji in transportom povezanim s tem, pridelavo soje v Braziliji (na 350.000 hektarih za potrebe krme živine v Evropi gojijo sojo, medtem ko četrtina lokalnega prebivalstva strada in nima niti pitne vode), dobimo tudi vpogled v tekoči trak bizarne "produkcije" piščancev ... Med drugim je osupljivo naprimer dejstvo, kakšna enormna količina (nedotaknjenega!!) kruha na Dunaju dnevno konča v smeteh - količina bi naprimer zadoščala za dnevno prehrano prebivalcev drugega največjega Avstrijskega mesta Graza.
Skratka, vredno ogleda! Moje prepričanje glede hrane po ogledu filma: Manj je več!
Koristne povezave:

ponedeljek, december 04, 2006

The Puppini Sisters

Na tole muziko me je z besedami: "The Puppini sisters are very stupid and very nice at the same time" opozoril music-soulmate iz Berlina. Hecna glasba, ampak po parih poslušanjih ti nekako zleze pod kožo in potem si jo v mislih popevaš skozi dan...

nedelja, december 03, 2006

Vrni se!

Kako paše pogrezniti se v udoben naslonjač v zadnji vrsti levo in se dve uri hihitati v dobri družbi! Almodovar, Penelope Cruz in vsi ostali so zopet dokazali, da so mojstri svojega poklica! Zgodba tipično almodovarska, film očesu všečen – barvit in humoren. Iz kina prišla ravno prav dobrovoljna, da se je potem ta dobrovoljnost razpotegnila v lep večer...

Aja, še tole: nagrade

Vir

Problemi urbanega človeka ali: nakup zimske obutve - kako potešena oditi iz trgovine

Ljudje imamo sami s sabo oz. s svojim izgledom veliko problemov. Eni so predebeli, drugi presuhi, eni imajo velike kljukaste nosove, drugi majhne potlačene, nekomu niso všeč njegove spuščene veke, spet drugi se pritožuje zavoljo podočnjakov ali izbuljenih oči, nekateri niso zadovoljni s svojimi intimnimi organi, so ljudje, ki imajo stopali različnih velikosti, eni so preveč poraščeni, spet drugi bi bili radi bolj, eni imajo kratke klobasičaste prste, drugi se lahko pohvalimo z lepimi dlanmi…
Jaz imam naprimer široka meča. In tega ne spremeni niti sto shujševalnih kur ali telovadnih vaj tega sveta. Tako pač je. Poleti me to načeloma ne moti. Pozimi pa zelo. Ker zima je čas za škornje. In dimenzije škornjev so umerjene po tisti čudni krivulji, ki se najprej dvigne in nato spet spusti. In oni na tisti graf postavijo dve točki in se orientirajo po merah, ki so tam vmes. That's it. Vsi drugi, ki nismo po DIN odpademo.
Pa ni problem samo z dimenzijami, problem je tudi z všečnostjo. Ker, če ti nobeno zimsko obuvalo ni všeč, potem pač par zim, če imaš srečo, da ne zapade preveč snega, naokrog hodiš v letnem obuvalu, v katerega po možnosti obuješ debeljše štumfe – na tak način sem do sedaj reševala problematiko zimskih obuval…
Pa sem se včeraj spet spopadla z obuvalno problematiko. Tokrat uspešno. Za kar so krivi profesionalni italijanski prodajalci obutve, ki se človeku posvetijo in dosežejo, da iz trgovine odide potešen. Nakup je izgledal takole: pridem v trgovino, oči zapičim v dva para škornjev in prodajalko zaprosim za ustrezno številko. Ko na nogo nataknem prvi par in boječe zapenjam zadrgo, se (po pričakovanjih) le-ta nekaj centimetrov pred koncem ustavi. Prodajalka takoj priskoči na pomoč in vleče in vleče tisto zadrgo, jaz ji govorim da ne bo šlo, ker pač nikoli ne gre in ona še kar vleče in na koncu se vda. Nakar s kislim ksihtom obuvam nazaj svoje stare Le coq sportif, ona pa predlaga naj še malo počakam, da mi bo prinesla ene take, ki so veliko bolj fleksibilni. Vrne se z nekimi – meni na prvi trenutek ne tako zelo všečnimi škornji na vezalke – in mi jih ponudi v obuvanje. In nato mi vezalke potegne fejst skupi in zadeva uspe! Ko se pogledam v ogledalo ugotovim, da sploh niso tako zelo slabi – nasprotno, super so in zelo lepo nogo naredijo! Kljub temu rečem, da bom še malo premislila in pogledala še drugod – da nebi po nepotrebnem sproducirala neprištevnega nakupa. Za premislek potrebujem slabe pol ure. Po pol ure se namreč obrnem in jo ucvrem nazaj do trgovine. Med hojo opazujem noge vitkih italijank, ki povečinoma tičijo v preširokih obuvalih. Kljub temu jim ne zavidam, ker če so preveliki spet ne izgleda ravno lepo. No, ker preveč pogledujem naokrog, medtem potoma stopim direkt v sredino svežega pasjega produkta, kar pa je dober znak: še en razlog več, da res potrebujem novo obutev! Ko stopim v trgovino, se mi sivolasi prodajalec, ki ga poprej zavoljo zaposlenosti s pomerjanjem sploh nisem opazila, na široko zasmeji: »O, a si prišla po škornje – tiste z vezalkami, kajne!« »Hh,« si mislim, »Najbrž v to trgovino pred mojo še ni stopila debelejša noga, če si me je takole zapomnil?!« Še enkrat jih pomerim, naredim dva koraka naprej in dva nazaj, plačam ter nato z novo pridobitvijo navdušeno odhitim iz trgovine!

100. post

Tole je moj stoti post.

petek, december 01, 2006

Preobrazba


Meni se zdi sila imenitno kozarce od kumaric spreminjat v unikatne umetelne svetilke. Samo nekaj kozarčkov potrebujete, eno polo pausa, prebijač + kladivo, lepilni trak in slabo uro časa.

sreda, november 29, 2006

torek, november 28, 2006

What's on telly?

...Res ne vem kaj mi je bilo, da sem se okoli osmih zvečer smukala okrog televizije - ravno takrat se je namreč začela tista nora oddaja in ko sem zagledala goste v studiu, me je kavč kot magnet potegnil nase in tam sem tudi - široko odprtih (česa takega nevajenih) oči - ostala do konca oddaje in razglasitve rezultatov. Že na začetku, po nekaj uvodnih stavkih, je izgledalo, da bo po vsej verjetnosti kakšen (ali celo več) od udeležencev iz studia odšel z razbitim nosom in/ali buško na čelu. Medtem, ko sem opazovala goste, ki so stali ob tistih "zaščitnih" ograjah, sem dobila občutek, da nebi škodovalo, če bi jih nanje kar prilisičili. Koliko je bilo zmerjanja, podtikanja in poniževanja... In to na nacionalki! Ne vem no, meni se oddaja takega tipa ne zdi primerna niti za na kakšno lokalno vaško televizijo. Čudi me, kako si lahko RTVSLO, privošči odkupit licenco za tako butasto oddajo, ki gledalce napeljuje k nestrpnosti in za to na koncu enega od njih celo nagradi!! 73% podpora Jelinčiču (43.000 klicev!!), pa samo dokazuje, koliko norcev-primitivcev-nestrpnežev in nevemšečesa še živi v Sloveniji. Kar malce strašljivo, a ne?!

ponedeljek, november 27, 2006

Kako si pravilno prerezati žile


...Pravzaprav ne vem kako in me to tudi niti malo ne zanima. "Kako si pravilno prerezati žile" je namreč drugi na lestvici petih keywords, preko katerih so v preteklem tednu naključni mimoidoči vstopali na moj blog. Se pozna da je november, da se bliža veseli december, da je bil pretekli teden apatično deževen ter da živimo v deželi, ki je po številu samomorov med vodilnimi v Evropi... No, častno prvo mesto še vedno zaseda striptiz (zaradi posta Striptiz in gumijasti škorenjčki, ki pravzaprav nima dosti skupnega s pričakovanjem vseh, ki ste odtipkali dotično besedo :-)). Sledijo policaj, siva mrena pri labradorcu ter življenje kameleona.
Opravičujem se vsem, ki vam na tem mestu ni uspelo izvedeti ničesar novega o tem kako si pravilno prerezati žile, o policajih tudi niste izvedeli ničesar novega (ker to kar piše verjetno že vsi veste) ter o sivi mreni pri labradorcu. Tudi o življenju kameleona (pardon kameleonke!) vas zadnje čase ta blog ni pobliže seznanjal - kameleoni namreč pozimi nismo kaj pretirano dejavni -vegetiramo in čakamo na pomlad...
P.S. Morda kdo ve ali se pravilno napiše "še s čim" ali "še s čem"? S tem vprašanjem se namreč ubadam že nekaj dni.

nedelja, november 26, 2006

Nakup tedna


Obešalnik za brisače! Belega imamo.
Takole piše na škatli: One man hang - Size does matter and naughty Mr. P once again proves that his hook is strong enough to withstand anything. Go ahead and make his day, if you dare, and hang something on him.

torek, november 21, 2006

Akcija ravioli makin': 35 raviolov + en tortelin


Na siv deževni dan se mi je zahotelo malo kuharske akcije (beri: zavihat rokave in s pomočjo valjarja trenirat mišice na rokah). Evo, recept za raviole, če slučajno še koga zasrbijo prsti:

Testo: 200g bele moke
50g polnozrnate moke
2 jajci
2 žlici vode + žlica olivnega olja

Nadev: tri žlice skute + 40g parmezana + sol

Slaba ura akcije: sestavine za testo zgneteš, pustiš počivat pol ure, nato ga na tanko razvaljaš, razrežeš na kvadratke, v sredino flikneš nadev, ob robovih stisneš skupaj in voila: dobiš 35 raviolov. Iz kepice – ostanka pa še en tortelin – za probo, da vidimo če jih znamo oblikovat.

Vse bi bilo krasno-čudovito, če jih le nebi ( sicer pomokane!) spravila v škatlico za kasnejšo uporabo. In po treh urah, ko sem jih - že pošteno lačna - hotela fliknit v vrelo vodo, je bil v škatli velik testen žmukelj, ki nikakor ni hotel ven. Tudi ko mi ga je s silo uspelo zbezat ven, sem uspela rešit pet raviolčkov. Žmukelj in tistih pet rešenih srečnežev sem kljub temu optimistično vrgla v pisker. Ampak vrela voda ni uspela razdružit zgrupiranih testenih povštrčkov. Kuhan produkt sva si nato s psom pravično razdelila: jaz sem dobila raviole, on pa testeno-skutin žmukelj, ki ga je z veseljem odnesel pod mizo, (kajti pri nas pes vse kar se mu zdi izredno dobro nese pod mizo) in tam je kepo tudi hlastno zajedel.

Recept je fin, samo končni produkt je treba takoj ko je zgotovljen vržt direkt v pisker!! Pa dober tek!

ponedeljek, november 20, 2006

Dvig rodnosti?

...Avtorica tega bloga, gospodična Kameleonka je pravkar prebrala ministrov osnutek. Gospodična meni, da si človek niti predstavljati ne more, kako zanimivo zna biti omenjeno čtivo! Na tem mestu nebi izpostavljala glavnega namena tega osnutka, ker je bil v preteklih dnevih obdelan na že kar nekaj blogih, njeno pozornost je med drugim pritegnilo slednje:

»Pristojni organ bo spodbujalo in omogočalo (spodbujal in omogočal!!) stroki, da pripravlja vedno nove programe za otroke in mladostnike in izvaja promocije zdravja, da bi ozavestila prebivalstvo. Pri tem bo postavilo v ospredje zdrave prehrambene navade, ustrezno telesno aktivnost, izogibanje vsem vrstam odvisnosti, kot so kajenje, uživanje alkohola, uživanje drog in podobno. Zdravlju škodljivo je tudi nepremišljeno in včasih nezdravo sledenje modnim smernicam. Narava njihove mode je minljivost in hitra menjava trendov, zato se le-ta ne ozira daleč v prihodnost in ne tehta posledic, ki jih povzročajo trendi. Pri tem je potrebno omeniti zlasti pretirano uporabo umetnih materialov, predvsem kar zadeva intimni del garderobe. Prav tako nevarno (nevarna!!) je dolgotrajna uporaba preozkih oblačil v predelu pasu in bokov, tako pri dekletih, kot pri fantih. Nevarno je tudi pretirano izpostavljanje nepokritih delov okoli pasu, predvsem pri dekletih, saj le-to lahko povzroči huda vnetna obolenja rodil in posledično neplodnost. V tem kontekstu ne smemo zanemariti niti tako moderne, pa vendar tako nevarne porjavelosti.«

Gospodični Kameleonki se zdi, da bi bilo dobro, da se omenjena problematika in ustrezno reševanje le-te malo bolj konkretno razdela, zato na tem mestu predlaga naslednje ukrepe za povečanje rodnosti:
1. Naj se z zakonom uvede uporaba primerne intimne garderobe za ženske – vsaka ženska bi od države dvakrat letno (pozimi in poleti) prejela paket primernih spodnjic (predlagani model spodnjega perila je razviden iz zgoraj objavljene fotografije: dva poletna modela, ter dva toplejša (volnena) zimska). Kadar bi v poročilih svetovali obvezno uporabo zimske opreme, bi slednje poleg verig in ustreznih pnevmatik veljalo tudi za volneno žensko spodnje perilo. Tako bi pristojen organ poleg preverjanja zimske opreme pri prevoznih sredstvih preverjal tudi ustrezno opremljenost ženskih intimnih delov telesa z volnenimi deli garderobe. Spodnjice bi šivali v Sloveniji in s tem obenem zagotovili tudi prepotrebna nova delovna mesta.
2. Uvedli bi kazen na pretirano sončenje oz. uporabo solarija – zakonsko bi določili število ur v dnevu, ko se ljudje lahko izpostavljajo sončnim žarkom. Pristojni organ bi oglobil vsakega, ki bi prekršil zakonsko določeno mejo osončevanja svojega telesa.
3. Prepovedali bi nošenje intimnih delov garderobe, ki niso v skladu z zakonsko določenimi smernicami. Državni organ bi nenapovedano obiskoval ženske na njihovih domovih ter jim zaplenil vse spodnje perilo, ki je bodisi preozko bodisi iz neustreznih materialov ter zasežene kose intimne opreme javno sežgal na grmadi. Določili bi tudi dan v mesecu, na katerega bi opravljali sežiganje, le-temu pa bi sledila velika veselica s srečelovom. Glavni dobitek bi bil paket spodnjic iz kašmirske volne.
4. Vsi ljudje bi morali seksati oblečeni (do kolikšne mere se to pač da), ker v nasprotnem primeru obstaja nevarnost, da bodo zadobili huda vnetna obolenja rodil in posledično postali neplodni! Tudi to področje bi bilo v domeni državnega organa, ki bi inšpiciral in preverjal ali spolno dejavni pari upoštevajo državna določila na tem področju.

»Med mladimi v družbi je zaslediti mnenje o nesmiselnosti rojevanja otrok v tako nasilen, nepravičen in onesnažen svet, ki povzroča samo stisko, zapostavljenost, strah in trpljenje. Iz teh razlogov se bo vlada RS zavzemala za manj senzacionalistično in bilj realno poročanje medijev. Vzpodbujala bo poročanje tudi o pozitivni, lepi in vzpodbujajoči realnosti.«

5. V osrednjem televizijskem dnevniku bi namesto kronike prikazovali lepote narave: živali ter cvetoče rastline z ustrezno pomirjujočo zvočno podlago. Tudi dnevno časopisje bi nadomestili z drugim - primernejšim čtivom. Predlaga revije v stilu Otrok in družina, Moj malček, Moj vrt, Naša žena, revije za kvačkanje in vezenje... Le tako bi dosegli, da bodo ljudje nehali razmišljati o tem, kako krut, krivičen in onesnažen je ta svet. Obenem bi bilo treba onemogočiti dostop do svetovnega spleta in ostalih medijev.

Na koncu gospodična podaja še en dobronameren nasvet za snovalce raznih Osnutkov:
V bodoče naj razmislijo o obisku tečaju pravilne rabe slovenskega jezika. Tečaj naj vsebuje: sklanjanje besede "plod", spreganje glagolov "spodbujalo" in "omogočalo" ter pravilno postavljanje ločil.
Na tem mestu avtorica vljudno naproša, naj se vsi nasprotniki pravic do brezplačnega splava vzdržijo svojih komentarjev, ker tudi sama v zgoraj napisanem spisu na to temo ni želela podati nobenega mnenja. Kdor jo pozna, pač ve kaj si ona o tem misli...
Za konec vas avtorica bloga sprašuje sledeče: se morda komu zdi, da so se avtorji omenjenih smernic malo preveč izpostavljali sončnim žarkom?
za gdč. Kameleonko: mag. Petuncija Kuštrun- Splavnikova

četrtek, november 16, 2006

Art bizarnosti


Takele bizarnosti so - za razliko od opisanih v spodnjem postu - prav simpatične! Sowa. Njegovi sliki ste lahko videli tudi v Amelie - raco in psa, ki sta obešena nad posteljo. Kjut!

Bizarnosti kapitalizma ali: Smrt se izplača

Z Vzajemno imava očitno en love-hate odnos, glede na to, da ji namenjam že drugi post na temle blogu. Zadnjič sem od njih dobila neko pošto, s katero so me vabili naj "nekaj" podpišem... Preden sem začela brati kaj naj bi to bilo, sem med vrsticami opazila besedo smrt. Glede na to, da je bilo pismo naslovljeno name, sem upravičeno domnevala, da se omenjena beseda nanaša name in zato pošiljko jadrno zabrisala v smeti.
No, pa sem danes prejela še večjo kuverto, na kateri je z velikimi rdečimi tiskanimi črkami pisalo: OPOZORILO: ROK ZA VRAČILO PODPISANEGA SOGLASJA SE PRIBLIŽUJE (domnevam, da bo na tretji kuverti, ki mi jo bodo poslali, z velikimi rdečimi tiskanimi črkami pisalo: AKCIJA). Podobni prijemi kot pri založbi Rider's Digest, v stilu: Če ne boste tega pisma odprli v roku 3 ur, boste zadobili hude notranje krvavitve...
In v kaj me prijazno pisemce nagovarja? V sklenitev zavarovanja za nezgodno smrt, kot dodatek k moji osnovni polici. Med drugim v pismu piše: "...Kot rečeno, je sklenitev takega zavarovanja za vas zelo smotrna in ga hkrati lahko sklenete na zelo preprost način. Zdravniški pregled ni potreben, niti ni potrebno odgovarjati na vprašanja o vašem zdravju... ...Veliko zavarovancev se zaveda pomembnosti dobrega nezgodnega zavarovanja, zato vam v prilogi ponovno pošiljamo dokumente za sklenitev zavarovanja." (v krepkem tisku je pisalo, ker to je očitno zelo pomembno)
Are you talkin' to me?! Kako lahko neka kapitalistična krvosesna združba ve, kaj je zame smotrno?! In res hvala, ker so tako prijazni, da so me pripravljeni brez zdravniškega pregleda zavarovati za nezgodno smrt. Nisem še zasledila zdravnika, ki bi bil sposoben napovedati, da bo njegovega pacienta naslednji dan do smrti povozil vlak, ali pa, da mu bo na glavo padel delček meteorita?! Jaz takega zdravnika ne poznam, če ga poznajo v Vzajemni, jih lepo prosim naj mi pošljejo njegovo telefonsko številko. Potem bom nemudoma sklenila dodatno nezgodno zavarovanje za smrt, pa tudi če nikoli ne umrem... In kaj mene briga, če se veliko zavarovancev zaveda pomembnosti nezgodnega zavarovanja. Jaz se ga pač ne. In kljub temu čisto mirno in zadovoljno živim. Malo manj mirno samo takrat, kadar berem take nebuloze kot mi jih pošiljajo oni...
Tale spodaj podpisani gospod Pustatičnik je bil nemara do nedavnega zaposlen v kakšnem mega kapitalističnem nakupovalnem centru ali kataloški prodaji. S takim stilom pisanja bi me uspel nagovoriti kvečjemu k nakupu krvavice, k zavarovanju za nezgodno smrt pa na (njegovo) žalost ne.
Smrt se izplača - enim bolj, drugim manj...

Warning


Dragi moji, toplo vam polagam na srce: ne ga srat za računalnikom do pol šestih zjutraj. Sploh če nimate urejenega zdravstvenega zavarovanja! Pravkar sem namreč tako zazehala, da je počilo in prepričana sem bila, da se mi je zaskočila (ali pa zlomila) čeljust! Takoj grem na Klik da podojim Vzajemno - bom lahko potem vsaj brez skrbi zehala!
...Mogoče si potem lahko privoščim da še kakšno urco počakam in enkrat po dolgem času spet vidim kako se bo naredilo jutro!

ponedeljek, november 13, 2006

Skulpture



Na sončni strani alp

"Burnin' love" ali "Burnin' heart"... Novi slogan bo zagotovo dosegel svoj namen - naša država bo v svetu še naprej ostala neopažena. Škoda. Tako dolgočasen je tale slogan, da človek ob zazrtju vanj samo zdolgočaseno zazeha. Prva stvar, ki mi je ob pogledu nanj prišla na misel: "Kje sem že tole videla?" Kaj hitro so se mi pred očmi prikazale, kartice s počitnic - običajno je bil love v Slovenia močno prečečkan s kakšnim kemičnim svinčnikom. Tisti "bolj domiselni" so namesto besede love narisali srček. Ideja! Lahko bi združili novonastali slogan in logotip ter s tem dobili "two in one". Kar se pa logotipa tiče: bolj "voja(nšev)ški" bi že težko bil - na tistem temnomodrem ozadju deluje uniformirano - strogo, kljub temu, da deloma vsebuje tudi mehke linije. Narejeno "na prvo žogo" - Triglav, ki se preliva v lipov list (kar se mene tiče, klele ne vidim nobenega lipovega lista - sorry, but I must be blind?!). Vidim nek rožiček srčka rahlo zasukan v levo (čudi me, da ni zasukan v desno, glede na čase v katerih smo - mislim da bi bilo potrebno logotip še malce sfrizirati). Kar se grafičnega oblikovanja tiče, to ni ravno moje področje, znanja imam toliko, kolikor sem se ga pač lahko nalezla v tistem semestru ko smo imeli na urniku predmet grafika za arhitekte, vendar imam poleg tega dobro vizualno percepcijo. Tako da, če mene vprašate, temnomodra res ni preveč reprezentativna za neko državo, ki je tako mnogovrstna - in če že hočete pisana - kot ravno Slovenija. Kakšne živahnejše (in s tem opaznejše) barve bi prav gotovo pripomogle k večji prepoznavnosti logotipa in zapomnljivosti le-tega. Najbrž nas bodo še naprej zamenjevali s Slovaško...
Kar pa me pri celi stvari moti veliko bolj kot temnomodro ozadje logotipa, je ozadje natečaja. Ker namreč, kot že nekaj dni vemo, je tovariš Janša kapo z omenjenim sloganom nosil še pred zaključkom natečaja?! Na tem mestu se pojavi vprašanje: kako se lahko na javni anonimni natečaj prijavi nekdo, katerega ideja je znana že vnaprej in potem celo zmaga?! Ker meni se zdi, da klele nekaj ne štima! Na strani RTVSLO piše, da gre za najbolj liberalen razpis. Hm, bi rekla, ja...
Po drugi strani pa me tolaži to, da ga bomo verjetno v roku desetih let zamenjali - kot se je zdaj zgodilo z "warholskimi" rožicami Kranjčeve, ki (si upam trditi, da tako kot bodoči logo) niso kaj prida doprinesle k razpoznavnosti Slovenije - čeprav, bile so vsaj pisane če že drugega ne.
Ena od možnih interpretacij novega slogana in logotipa: V Sloveniji živijo ljudje gorečih src. V prostem času hodijo na Triglav. Radi se kregajo - včasih v navalu jeze drug drugemu govorijo grde besede, ki se kot oster predmet zarinejo globoko v srce. Najpogostejši vzrok smrti V Sloveniji so bolezni srca in ožilja. Prebivalci Slovenije (vključno s predsednikom vlade) so zaljubljeni in zelo radi poslušajo skladbo Donne Summer z naslovom: "I feel loooooooove" (v turbofolk priredbi seveda)...
Za vse nostalgične: včasih smo gledali tole! Se mi kar oko orosi ob tem spotu - čeprav malček patetičen (kot naj bi tak oglas itak po defaultu bil) - lep je in všečen in še danes bi bil primeren za predvajanje. Ko ga gledam zdaj, po tolikih letih, mi predvsem prikliče spomne na lepo in brezskrbno otroštvo. Ko so ga začeli vrteti, sem si strašno želela it pogledat kje so ga posneli in potem sem bila, ko smo prišli tja, razočarana, ker ob cesti ni bilo tiste velike rumene table. In še sedaj se, vedno kadar pridem v Logarsko, spomnim na to reklamo...

četrtek, november 02, 2006

Poslastice

Komaj čakam!! Liffe.

A taste of blueberry frappe...

Prejšnji teden se je povsem nepričakovano zgodila prenova moje delovne sobe. Povod so bile stare fotke v "holcarskih" okvirčkih, ki so mi šle (poleg ostale krame!!) že pošteno na živce. Zaradi osmih lesenih okvirčkov sem se odločila, da bom prebarvala celo sobo. Ker namreč, ko daš okvirčke stran, v steni ostanejo žeblji. In ko izvlečeš žeblje, so v steni luknje. In ko pokitaš luknje, nastanejo veliki beli fleki - temu logično sledi, da je potrebno prebarvat celo sobo! In ker je bila barvna karta ravno pri roki, smo kar takoj izbrali barvo. In to ne kakršnokoli, temveč barvo borovničevega frapeja. Ne me vprašat zakaj, ker ne vem. Trenutni navdih pač. Ki se je na mojo tiho bojazen izkazal za pravo izbiro! No, ko smo začeli barvat, me je bilo malo strah, da nebi vse skupaj izpadlo kot otroška soba, ali pa nekaj v stilu pocukrane Laure Ashley , a sem si naslednji dan, ko se je barva posušila oddahnila (no, preden se je posušila, je bila pa približno takele barve kot tele črke). Kar je nastalo deluje zelo pomirjujoče, se pravi da je prostor zelo stimulativen - upam, da bo končni produkt stimulativnega okolja kmalu viden, zadeva zaenkrat deluje. (Aja, če koga zanima, barve smo kupili pri Jubu.)
Prenova je potekala hitro in efektivno: prvi dan sem zmetala stran vse, kar se je pač zmetati dalo - ob koncu dneva sem že poželjivo pogledovala k sosedovemu smetnjaku. In v smetnjak je letela vsa krama, ki se je imela nabrati v desetih letih - stari bloki z besedili iz srednje šole, tube polne zasušenih akrilov, zvrhan koš kaset, ki so zasedle cel predal, neposlušani - z neposrečeno glasbo prežgani CD-ji, Komplet prastarih vinilk z vajami iz angleščine (nisem vedela da jih sploh imam), pa katalogi, ki jim je potekel rok prebavljivosti, stare revije Art & Decoration, ki so bile preživete že takrat ko so izšle, vsi plakati ki so viseli po stenah, razne vazice, medvedki, slončki in ptički, ki so zasedali police - že nekaj časa sem se jih poskušala znebiti, a se mi je vedno zdelo, da se bo zgodila strašanska škoda, če jih fliknem stran - priznam: včasih se mi tudi predmeti smilijo. A pri prenovi ni časa in predvsem prostora za patetiko in usmiljenje do glinenih slončkov. Treba je biti radikalen, če ne, ne prideš nikamor. No, pa ne gre samo za usmiljenje do predmetov - v meni je nemara ostalo še malo duha socialističnih časov, ko smo spravili "vsak drek", češ da nam bo še prav prišel. Poleg bolezni povezane s socializmom, sem za kratek čas podlegla tudi kapitalistični (ikea and stuff!) - lahko si mislite kakšen rezultat je skupek obeh - a tudi te se zaenkrat uspešno otepam. Težko bi rekla katera je hujša, sta pa obe kar precej trdovratni. No torej, kje smo ostali: pri stranmetanju - za to dejavnost (ki je tudi malo terapevtska) sem porabila en švoh dan, naslednji dan za beljenje, pri katerem mi je požrtvovalno pomagal M (moje bratovje), medtem ko se je soba sušila sem šla na zaslužene "počitnice". Ko sem se po dveh dneh vrnila, je bila barva že suha, torej smo lahko pohištvo, ki je bilo nagneteno sredi sobe (med pohištvom je bil tudi komp v svoji začasni časopisni srajčki - delujoč je bil ves čas, ker med prenovo mora človek včasih skočit tudi na net - smo kar malo odvisni, a ne?!) porinili nazaj do sten, potem sem pa do pol petih zjutraj šlihtala stvari po predalih.
Realno ocenjen čas porabljen za prenovo: švoh tri dni dela in mojih 25m2 ima prepucane vse čakre in spet normalno diha!! In nikjer ni niti ene stvari, ki bi bila postavljena "za brezveze". Vse kar potrebujem in uporabljam je v predalih - ti so tako polni, da bi še šivanko težko spravil noter. Minimalizem brez primere. Še en velik (prazen) okvir od slike manjka, rdečo mizico zamenjam z belo in stvar opravljena. Naj bo po fengšuju ali nevemčem, manj je več in LAKŠE SE DIŠE! In ni bronhi, ampak borovničev frape z majhnim deležem borovnic - če bi bilo več, bi bilo že kičasto...
Edina slaba stvar vsega tega je, da trenutno še ničesar ne najdem, ter da moram vsako stvar, ki jo uporabim takoj pospraviti nazaj, ker v nasprotnem primeru je že razmetano. Me prav zanima, koliko časa mi bo uspevalo negovati minimalizem in red?

sreda, november 01, 2006

La double vie de Veronique



Danes ob 23.20 me nikar ne motite, ker bom gledala film. Sicer že n-tič, pa bi ga lahko še n-tič na tretjo potenco. Krasno bo nalegal na prvonovembrski dan. Priporočam!

nedelja, oktober 29, 2006

Melo-lullaby-drom

...Preden pa se odpravim v zaslužene mižale pa samo še tole: Firbec mi ni dal miru in sem si zloudala (ne me kregat, samo en komad za lušt sem ukradla, imam namen kupit CD, ki ga pa baje itak še ni...) Melodromčke - za uspavanko. Ma ja, kakšna uspavanka?! Counting Days je čisto presenečenje - electroclashovsko zveni! Sem takoj nehala bit zaspana - mi je kozmično privzdignilo pete! Ladytron v slovenski izvedbi... V glavnem, lušno!
Zdaj grem pa res spat. No, pa lahko noč!

četrtek, oktober 26, 2006

Filmofilska biblija v slovenščini


Hrvaški prevod tele knjige sem (praznih žepov in denarnice) lani spomladi zalistala v neki sila imenitni (žal se ne morem spomniti kako se imenuje) zagrebški knjigarni. Takoj me je pritegnil naslov, ki seveda kar kliče po tem, da vsak, ki se ima za vsaj malo filmofila (za kar se recimo jaz imam - poudarek na "vsaj malo", ker se mi zdi, da si jih moram ogledati še vsaj ene 700, da dosežem normo in potem še par 1000, preden se odpravim pogledat kakšne filme predvajajo "tam gor") knjigo zalista v trenutku ko jo zagleda. Kasneje sem, kadar sem se s solidno napolnjeno denarnico oz. bančnim računom, potikala po Konzorciju, omenjeno knjigo v angleškem jeziku večkrat iskala, pa je nikoli niso imeli (oz. so jo imeli v nekih okleščenih variantah, ki pa mi niso kdovekako dišale) - razen enkrat, ko mi jo je nekdo, lahko bi se reklo speljal skoraj "pred nosom" - mu oprostim, saj moramo upoštevat, da se je to zgodilo v času božičnih nakupov. Neznana oseba me je prikrajšala, da bi sama sebi podarila lepo božično darilo. Ko smo že ravno pri darilih; Fino se mi zdi, da imajo v omenjeni knjigarni v času predbožičnih nakupov zaposleno gospo, ki ti sveže kupljeno knjigo tudi zavije. Tako sem predlanskim dala zavit knjigo, katero sem si potem na božični večer položila pod smreko. Malo butasto bi bilo, da bi človek sam sebi zavijal darilo. Če to stori nekdo drug, je bolj prikladno in tudi elegantno. Nekaterim se seveda zdi butasto že predvsem to, da si človek božično darilo kupi sam, kaj šele da ga da zaviti sam sebi in si ga v končni fazi položi pod smrečico, a jaz ne sodim mednje. Malokdaj mi je kdo podaril darilo, ki bi me zares razveselilo (D glede tega pravi da sem "delikatna oseba"), zatorej mi ne preostane drugega kot da se obdarim sama.
Pojdimo nazaj k omenjeni Bibliji (ki bi jo moral vsak spodoben filmofil - ki si ogleda vsaj en film na teden - nositi na prsih): So spomladi objavili, da pripravljajo slovenski prevod, pa ja, bodimo ležerni, kdo bi se trudil z angleščino, če lahko počakamo na slovensko verzijo. Danes zjutraj jo ugledam, kako se blešči v Novakovem hramu. Najbrž mi ni potrebno posebej razlagati, kako silno so se mi zaiskrile oči! Dokler niso uzrle naslova. Bljak! Kot Schwarzwaldska torta brez kandiranih češenj navrhu. Zaradi šlampastega prevoda se mi omenjena bukva kar naenkrat ni več zdela tako zelo mikavna - šarm je izginil. Knjiga me kar naenkrat ne nagovarja več! Leži v izložbi in me mrtvo hladno opazuje, jaz pa enako mrtvo hladno zrem nazaj. "The thrill is gone!" (King). Pod naslovom "1001 film, ki si ga morate ogledati preden umrete" si predstavljam nekaj čisto drugega, kot pa pod "1001 film - najboljši filmi vseh časov". Tako ceneno in izrabljeno se sliši. Mogoče pa tak prevod zato, ker se je prevajalec zbal, da bi si utegnil kakšen zagrizen in obenem suicidno navdahnjen filmofil po ogledu vseh 1001 filmih prerezati žile?!
"It's only words..." Hm, se mogoče komu zdi da imam prav?
P.S. Drobovja knjige pa na žalost nisem mogla posebej preverjati, ker so knjige še poležavale in se skrivale pred prvimi jutranjimi obiskovalci.
P.S.S. Kljub neposrečenemu prevodu naslova pa sem vseeno vesela da imamo knjigo prevedeno!

petek, oktober 20, 2006

It's raining men...


Magritte, eden mojih najljubših "penzlarjev".
Precej podobno današnjemu pogledu skozi moje okno. Enako sive hiše, s to razliko, da so možički s klobuki precej manjši...

četrtek, oktober 19, 2006

Zijala

Zadnje čase vame od vsepovsod zijajo obrazi, ki me nagovarjajo, naj jim podarim zanje tako pomemben glas. Vsi z enako narejenim izrazom na obrazu, z bolj ali manj neposrečenimi slogani in lažnimi obljubami. Vsak dan se nekaj izmed teh obrazov znajde v nabiralniku, med rumeno-rdečimi reklamami ter letaki, iz firbca včasih kakšno od teh predvolilnih zloženk z nasmehljeno glavo na naslovnici celo zalistam...
Enako hecni so ti, ki nekaj obljubljajo, kot tudi tisti, ki naštevajo kaj vse so naredili. Eden izmed pomembnih uresničenih ciljev našega dosedanjega župana pod sloganom Bili smo uspešni, je to da ...mesto dobiva novo podobo. S tem se pa na žalost močno strinjam!! Podoba mesta je tako klavrna, kot ni bila še nikoli do sedaj!! Prazno staro mestno jedro dobesedno razpada, novonaf***** bloki (narejeni iz najbolj cenenih materialov in posledično zaradi tega tudi oblikovno zminimizirani na minimum) pa izgledajo kot začasna bivališča postavljena ob naravnih katastrofah - res škoda ker to niso ( vsi veseli novopečeni lastniki stanovanj v omenjenih monstrumih od zgradb naj mi prosim oprostijo!)
Nihče od naših županskih kandidatov ni med svoje predvolilne obljube zapisal, da bo, v primeru da bo zasedel želeni županski stolček, karkoli naredil za stari center Kamnika - je pa zanimivo, da je na nekaj plakatih v drugem planu vidno ravno staro mestno jedro - se pravi, da kljub temu, da se pogreza samo vase, očitno kot kulisa na predvolilnem plakatu kar dobro funkcionira. To pa je tudi vse.
Odločila sem se, da ne bom volila nobenega od gospodov kandidatov. Predvsem zato, ker je mojega mesta vsak dan manj. In ker se zaradi tega ne počutim več kamničanka. In ker me je sram, da živim v tako grdem mestu.

torek, oktober 17, 2006

Roadtrip






Na roadtrip se spodobi iti po tastari cesti. Na izi. Malo nostalgije na stare čase, ko je bila pot na morje veliko daljša - morda tudi in predvsem zavoljo otroške percepcije?! Medtem ko D prehiteva tovornjake, se kratkočasim s škljocanjem snapshotov - ti so troplastni - v prvem planu umazana šipa, v njej moj odsev, v ozadju vijugasta avtocesta. Kasneje najbolj uspelega po nesreči zbrišem.
"Kafa sa šlagom" pod zanikrnim šotorom v slaščićarni pri Ekremu, kjer sva edina gosta, zato imava cel razgled zase. Pofotkam raci, ki plavata med smetmi - a mi lahko prosim nekdo pove od kdaj race plavajo v morju?!! Po sprehodu po Izoli ugotovim, da sva verjetno tudi edina gosta v mestu. Kasneje na Belvederu narabutam nekaj svežih fig, nastavljava se soncu - in vetru, zato si okoli glave zavežem ruto v stilu Grace Kelly.
Popoldanska kava na terasi s soc pridihom na Bellvederu - tudi tam sva edina gosta.
V denarnici najdem 5 eurov, greva pogledat kakšen kafe kuhajo v Miljah. Po hribu navzgor, skozi Hrvatine na italijansko stran. Na vrhu hriba se med hišami kar naenkrat pojavi hecna "mini" carina. Takoj za "mejo" nama nasproti pripelje italijanski možic v njihovem značilnem trikolesniku s prikolico, po strmi zaviti ozki cestici se mimo nagnetenih hišk spustiva v dolino. Večeri se že, v Tržaškem zalivu se prižigajo prve lučke.
Milje so hecno majhno mestece, ki sameva v senci Trsta, polno ozkih labirintov, v katerih se je zavoljo majhnosti nemogoče izgubiti. D na vsakem "križišču" vpije kot majhen otrok: "Pejva klele! Al pa ne, pejva raje klele..." Najdeva primeren kafič, vstopiva, naročiva kafe ter mineralno. Kelnarca zmajuje z glavo, s prstom kaže na kafičarski stroj in dvakrat za povrstjo pove: "Makina non funkcionata!" Greva naprej, najdeva majhen pajzelj kjer malo posediva, spijeva kafe in mineralno za 1.30 eura - ostalo nama je še za sladoled. Ker ne znam italijansko, izberem nekaj glede na barvo (umazano-temnovijolična) - izkaže se, da gre za zelo slasten robidov sladoled. V žepu nama ostane še 2 eura - to bo za naslednji izlet!
Domov se vračava po prazni cesti, igra Jarrett. Ugotavljam, da so roadtripi na obalo najboljši izven sezone, med tednom (ali pa v slabem vremenu), ko so ceste in kafiči prazni!

nedelja, oktober 15, 2006

Nedeljska jabolčna poezija


Jabolčni recepti:
Sveže, pravkar utrgano jabolko je najbolje pojesti surovo. Za zajtrk
V primeru da jih imate preveč, jih lahko posušite in pozimi grizljate suhe krhlje
Če nimate ideje za dobro in hranljivo malico/posladek po kosilu: jabolko narezano na kose popražite na maslu, dodajte med ter posujte z mletimi orehi/lešniki/mandlji!
Buon apetit!

četrtek, oktober 12, 2006

Lagati ni grdo



Zelo slabo lažem. In ker sem slaba lažnivka, načeloma (če se le da) ne lažem. Ko pridem v ne-zavidanja-vredno situacijo, se pravi kadar mi vprašanje bodisi ni všeč, bodisi da ima izpraševalec pričakovanja, ki niso v skladu s tem, kar naj bi mu/ji povedala ali pa kadar nečesa (zaradi osebnih razlogov) preprosto ne želim povedati, takrat naredim takole:

a. vprašanje preslišim. To ni vedno izvedljivo, pa tudi če je, to seveda lahko storim največ dvakrat. Če se izpraševalec še vedno ne da, prideta na vrsto varianti b (varianto b bi lahko preskočili, ker ni kdovekako uspešna) in c. Torej:
b. mirno povem, da bom na to vprašanje odgovorila enkrat drugič. To se je doslej izkazalo za daleč najslabšo opcijo! Ker potem, ko oseba zasluti, da ji nimaš namena povedati nič dobrega, še bolj vrta vate in potem pride na vrsto varianta c:
c. Poveš samo en del, drugega pa zamolčiš. Temu se reče "a white lie". Kot da se nisi zlagal, pa si v bistvu se. In kljub temu, da si odgovor "zavil v papir", je oseba malček užaljena. "No", si mislim, "še dobro da nisem povedala vsega"... Potem sledi še varianta d., ta je v bistvu najenostavnejša:
d. Poveš tako kot v resnici je (če gre za dogodek), oziroma tako kot ti misliš (v primeru da gre za mnenje). Najbolje bi bilo vedno narediti tako, a moramo predpostaviti, da niso vsi ljudje takšni, da bi hoteli stvari slišati take kot v resnici so.

Če poveš po pravici in odgovor ni skladen z izpraševalčevim pričakovanjem, te lahko doleti slednje:
a. Molk s strani izpraševalca (lahko traja par sekund, lahko par minut, nekaj mesecev, bognedaj da nekaj let)
b. Izpraševalec te označi za nesramnega (potem lahko sledi (ni pa obvezno - od izpraševalčeve čustvene inteligence je odvisno) še opcija a., ni pa nujno. Kajti, če je izpraševalec oseba, ki je sposobna tehtnega razumskega premisleka, se zgodi opcija c:
c. Izpraševalec bo sprejel tvoj odgovor / mnenje in pri njem celo pridobiš nekaj dodatnih točk, ker imaš "jajca" (v mojem primeru jajčnike), da poveš stvari take kot so.

Najbrž ni treba posebej poudarjati, da je velika razlika med tem ali te nekdo sprašuje za mnenje o naprimer dopadljivosti njegovega novega plašča ali pa o tem, kakšen se ti zdi njegov partner. Za plašč, ki ti ni preveč všeč recimo lahko rečeš: "v tem plašču izgledaš zelo majhen." Ali pa naprimer, kakor sem D-ju rekla za neko meni jako nedopadljivo jakno: " V tej jakni izgledaš starejši." (to je bilo načeloma - poleg tega da je bila ogabna - res). Nikoli več je ni oblekel!! Če pa te nekdo vpraša, kako ti je všeč njegov partner, pa pač ne moreš reči: "Ob njem izgledaš majhen" ali "Ob njem izgledaš star." No, takrat so stvari malo težje, sploh pa če veš, da ta oseba noče slišati tistega, kar bi ji ti imel namen povedati.

V zadnjem času se mi je iskrenost zelo lepo obrestovala:
- Z neko osebo že debela dva meseca nisva delili kofeinskih užitkov v enem od zanikrnih kamniških pajzlov
- Druga oseba že tri tedne ni odgovorila na email (ki je bil by the way poln dobrohotnih nasvetov za katere vem da ji niso bili po godu)
- Danes me je nekdo označil za nesramno.

Suma sumarum: Ljudje od vas pričakujejo da jim boste lagali!
Jaz se moram tega še naučiti. Želim si, da bi postala najboljša pretvarjalka kameleonka.

*P.S. Tisto na fotki so kamni, ki so se vrasli v drevesno korenino. Nekako se mi je zdelo da to paše zraven teksta... "Kar te ne ubije te okrepi."


nedelja, oktober 08, 2006

My life without me


Kaj bi naredili, če bi izvedeli, da vam je ostalo le še tri mesece življenja?
Lep (in žalosten, a obenem tudi malček vesel) film. Priporočam!

sobota, oktober 07, 2006

Ko najdeš psa...

S prijateljico sva na sprehodu srečali psa, ki se je odločil, da se nama pridruži. Vse lepo in prav, a ko smo prišli do ceste, je šel na sredo ceste in manevriral med avtomobili, zato sva ga poklicali nazaj in se razšli - P je šla ob cesti v svojo smer proti domu, midva s psom pa nazaj ob vodi, odkoder smo prišli. Nekaj časa me niti ni motilo da hodi z mano, a vse bolj je izgledalo, da me je žival "posvojila". Po dvajsetih minutah hoje se odločim, da pokličem na policijsko postajo in povprašam ali morda kdo pogreša psa. Ta nadvse zanimiv pogovor je je izgledal takole:
Policaj: Prosim, policijska postaja
Jaz: Dober večer, tapata iz tlepatle pri telefonu. Našla sem psa pasme basset hound in me zanima ali ga mogoče kdo pogreša?
Policaj: Ne, nihče ne pogreša psa. Kje pa ste? Ali je pes nasilen?
Jaz: (Ja, z nožem mi grozi!) Ne, ni nasilen, sem blizu trgovine tepate.
Policaj: Ali lahko počakate tam, bom poslal nekoga, ki bo psa peljal v zavetišče.
Jaz: A kar v zavetišče?! A lahko mogoče raje jaz pri vas pustim številko in psa zadržim, v primeru da bi ga kdo iskal, pa mu daste mojo številko in lahko pride psa iskat k meni?
Policaj: Ne gospa, to pa ne gre tako. Pes mora v zavetišče!
Jaz: Aha...Hm, ja zelo mi je žal, ampak pes je šel pravkar za enim drugim človekom. (sliši se butasto, a kaj če je pa res)
Policaj: Aha. Dajte mi prosim vaše podatke. Povem podatke (zakaj že?!!), nakar reče: Aja, itak ne rabim podatkov, če je šel pes za drugo osebo, potem to ni več vaš problem. Vseeno bom nekoga poslal pred tointo trgovino da pobere psa. (Pozabila sem ga vprašat, kako ve, da bo pes res tam in da jih bo čakal?!)
Jaz: Nasvidenje.
Prebrisani pes po parih minutah spet priteče za mano - očitno sem mu bolj všeč od moškega s samokolnico, kateremu se je prislinil med mojim modrovanjem s policajem. Kaj naj zdaj naredim?! Grem mimo reke domov, nočem mimo trgovine, ker mi ni do tega, da bi psa odpeljali v zavetišče - kajti nekje sem slišala, da če ga po štirinajstih dneh (ali treh tednih mogoče?) ne pride nihče iskat, oziroma če ga v tem času nihče ne posvoji, da ga usmrtijo. V redu, šla bom domov in psa zaprla na dvorišče ter poklicala na radio Hit in vprašala, ali ga mogoče kdo pogreša. Pri vodi se ustaviva, pes pije, aha, žejen je, torej je nemara že dalj časa na poti. Kar naenkrat se žival postavi pred mene in začne lajat kot obsedena. Dokaj majhen pes z dolgim trupom na kratkih nogicah proizvede hujši lajež kot kakšna nemška doga! Predstavljam si, da me nagovarja naj ga pospremim domov, zato mu pripovedujem, da mu ne morem pomagat tudi če bi mu še bolj rada. Nakar me začopati za hlačnico in me ne pusti nikamor!! Medtem ko me drži, premišljujem, ali nisem enkrat nekje prebrala, da imajo ravno psi te pasme "škarjast ugriz", kar pomeni, da ko te enkrat ugrizne, te ne more izpustiti, ne da bi ti iztrgal zagrizeno meso. Kaj mi je bilo tega treba, mar bi počakala z njim, da gre v tisto trapasto zavetišče! Zdaj pa imam! Kako zelo si zaželim sedeti na terasi in srebati topel čaj z okusom pine colade. Namesto tega sem nekje za vodo - in the middle of nowhere, s psom, ki se mu je očitno zmešalo in me ne pusti ne naprej ne nazaj. Po nekaj minutah se umiri in mi, kot da ni bilo nič, dovoli nadaljevati pot. No, na poti do doma me je potem še dvakrat ustavil - levo hlačnico imam poslinjeno do kolena. Glede na to, da si z našim psom nista bila preveč všeč, mu seveda nisem mogla nuditi začasnega azila. Nekaj časa je stopicljal pred ograjo, jaz sem šla medtem izvajat telefonske pogovore. Trikrat pokličem na Hit. Nihče ne dvigne. Nato kličem še v zavetišče Gmajnica. Oglasi se neka zaspana oseba:
Jaz: Dober večer, tapata iz klepakle, našla sem psa pasme basset hound, pa me zanima, če morda veste ali ga morda kdo pogreša?
Zaspana oseba: Kakšna pasma pa je to?
Jaz: Ne veste kakšna pasma je basset hound?
Zaspana oseba: Ne. Prvič slišim.
Jaz: (opišem pasmo basset hound...)
Zaspana oseba: Mi poveste prosim vaše ime, priimek, naslov, številko telefona...
Jaz: Mu povem ime in priimek, nato vprašam zakaj sploh rabi moje podatke. Naj si zapiše kje se pes potika, če bi ga slučajno kdo iskal in to je to.
Nakar hoče izvedet še barvo psa ter kakšen vzorec ima. Povem da je trobarven in skoraj rečem še da je karirast, a se na srečo pravočasno ugriznem v jezik...
Ko pridem nazaj psa ni več tam. Skoraj vseeno mi je kam je šel - itak je bil čudaški. Glede na to, da imam preveč opravka s čudaškimi ljudmi, si ne želim še družbe čudaških psov. Upam le, da ni bil tako neumen, da bi šel šel sedet pred trgovino in čakat policaje.
Zanima me, zakaj je tako pomembno, da dam jaz vsem tem osebam svoje podatke, skoraj vključno s številko noge in dnevom zadnje menstruacije, nihče pa ni vprašal ali je pes mlad ali star, ima mogoče ovratnico, kje sem ga našla - od kje do kje je hodil za mano... Ne, to nikogar ne zanima. Važno je, da imajo moje podatke. Naslednjič, ko bom spet našla kakšno žival, ne bom poklicala nikamor več. Če bi psa lahko zadržala (ako naš nebi bil tako negostoljuben), bi ga pofotkala in pomejlala naokrog ter sliko nalepila na kakšno vidno javno mesto. To bi bilo, se mi zdi, še najboljše. Moram pa našemu labradorcu v najkrajšem možnem času kupit tisto ovratnico, na katero lahko napišeš njegovo ime in lastnikovo telefonsko cifro, da ga ne bi slučajno kakšen policaj odvlekel v zavetišče.
P.S. Za vse policaje in delavce v azilih, takale je ta pasma: bassethound

četrtek, oktober 05, 2006

Inventura hladilnika moškega spola

Načeloma zagovarjam mnenje, da naj bi se svet ne delil na ženskega in moškega, vendar to ne drži vedno in povsem. Predvsem ta teza ne zdrži pri hladilnikih. Poznamo namreč hladilnike ženskega ter hladilnike moškega spola.
In včeraj sem se spopadla z izzivom, ki se imenuje inventura hladilnika moškega spola. To je bilo dokaj nujno opravilo, saj je drobovje prenapolnjenega ohlajevalnega sredstva že kar samo - s svojim vonjem - nakazovalo, da je inventura nujna.
To opravilo izgleda takole:
Najprej vse zložiš ven, nato odpreš koš za smeti in noter vržeš:
Majonezo, ki ji je rok uporabe potekel pred petimi leti
Žarko margarino, ki je ostala od zimske peke piškotov
Maskarpone, ki je tam že odkar pomnim, zato roka uporabe nismo posebej preverjali
Dva kozarca kislih kumaric - v vsakem so bile poleg kisa po tri osivele kumarice (roka uporabe zavoljo sive barve ni bilo treba posebej preverjati)
Dva kozarca domačih vloženih breskev, brez označenega roka proizvodnje (raje ne tvegam)
En kozarec nečesa doma vloženega, ki je izgledalo kot jabolčna čežana
Prazen kozarček od gorčice (2x)
Smrdljiva nedoločljiva zmes črne barve v pvc vrečki
Dve plastenki mleka (rok še ni potekel, sta pa že zelo dolgo časa odprti)
Jogurt (rok potekel julija - ta bi bil mogoče še užiten)
Tri odprte buteljke vina.
Oseba, ki je lastnica dotičnega hladilnika - najbrž ni treba posebej poudarjati, da je to oseba moškega spola - je vsebino koša za smeti sproti pridno odnašala ven v tavečji smetnjak in tako v košu naredila prostor za nove vsebine...
Nazaj sem zložila:
Eno jajce
Dve limoni
Dve konzervi pelatov
Domačo hruškovo marmelado
Nutello
Dve buteljki vina
Ko je bilo delo končano, je lastnik hladilnika noter pomolil svoj nos in zadovoljno ugotovil prednost inventure: Namreč, takoj ko odpreš hladilnik vidiš kaj imaš na razpolago. Nič.
Naslednji podvig: izlet v trgovino!!

sobota, september 30, 2006

Lisička

Ženske v naši familiji imamo dve čudni bolezni. Ena je ljubezen do čevljev, skodelic, oblačil ter nakita, druga pa prenašanje stvari iz točke A do točke B in nazaj.
Vse se je začelo pri babici in preskočilo na mami ter nato name. Moja babica je sicer zelo babičasta, obenem pa pri svojih skoraj osemdesetih tudi zelo moderna. Lahko si predstavljate, da oseminsedemdesetletna babica ne uporablja kletvic, a pri čevljih vedno naredi izjemo. Kadar so ji kakšni zelo všeč vzklikne: »Kurba so lušni!«
Nemalokrat me je, ko sem bila še v puberteti, tudi seznanjala s tem kaj je moderno – ker se je veliko vozila z vlakom in medtem opazovala, kako so ljudje oblečeni. V najstniških letih je bilo "skladišče pri babici" moja edina oskrba s cunjami vseh vrst. Vse kar sem si zaželela, sem dobila pri njej: hipijevske klobuke, kvačkane brezrokavnike, plahutajoča dolga črna krila, hlače na zvonec, pa razne pisane svilene rute, lesene ogrlice (kolavdre jim pravi babi), broške in še kaj bi se našlo. Najbrž mi ni potrebno poudarjati, da sem bila na naši šoli ena izmed boljše oblečenih, če ne celo najboljše in najbolj izvirno oblečena. V najhujših najstniških letih, pa še potem, ko sem bila že kakšno leto na faksu, me trgovine z oblačili niso nikoli dobile v svojo past. A ta pretok cunj ni potekal samo v eni smeri. Ona je namreč od mene dobivala (in še vedno dobiva) stvari, katerih sem se bodisi naveličala, ali pa so bile passe. Trenurno čaka na moje "Le coq sportif" in mi je to tudi že parkrat povedala. Ampak teh ji še ne dam, ker jih že dve leti nosim in so še vedno taki kot novi, poleg tega se v njih se počutim kot bi bila bosa (btw, priporočam!)... Naš dedi se je vedno jezil, češ da iz hiše v hišo prenašamo vreče »kot mačke mlade«.
In potem danes ta zgodba s krznom; Sva bili z mami pri njej na kafet in se je babi začela razburjat, češ koliko da ji prostora v omari zaseda krznena jakna iz korejskega psa, ki ji jo je dala naša mati pred leti v hrambo (Zakaj že? Ker doma nima prostora namreč!!). In medtem, ko se takole usaja, ji pade na misel, da bo pa ona zdaj to "žival" poskusila obleči. In res privleče iz omare tisto maso od krzna ter zleze noter in midve z mami se ji začneva smejat; Neznansko hecno je gledati svojo babi, oblečeno v neko kosmato žival. Mislim, a ni zanimivo, da je taka bedasta stvar včasih veljala za ta hoh prestiž?! Za povrh vsega naša mati prijavi, da je ona to zadevo celo vzela na kredit!! Nosila pa je ni na srečo nikoli, ker ji je bilo prevroče - valjda, saj ne živimo v Sibiriji! Nato smo se družno odločile, da jakno podarimo v dobrodelne namene. Mogoče je bo celo vesel kdo, ki si ne more privoščit kurjave, ker to je po mojem tudi njena edina funkcija... In medtem, ko je babi tlačila jakno nazaj v vrečo, je ven padla kučma iz lisice in jaz nebi bila jaz, če si je nebi takoj pogreznila na svojo novo frizuro in si bila še bolj všeč kot po ponedeljkovi frizerski seansi. Nakar sem se odločila, da jo obdržim ter da jo bom to zimo nosila. Malo imam sicer pomislekov glede dandanašnjih nazorov o nošenju krzna, a po drugi strani si mislim, saj nisem jaz kriva zavoljo ene lisice, ki je storila svojo bridko smrt še preden sem se jaz rodila?! Sicer pa je nemara imela čisto lepo življenje - dokler je seveda ni ustrelil lovec - kar me posledično tudi opere krivde, češ da je zaradi mene cel lajf ždela v kletki, ker ni.
Lisice bojte se me, prihajam!!

ponedeljek, september 25, 2006

"Frikat"

Danes je bil dan za frizerja. A zakaj vam to pripovedujem? Ker sem navdušena nad svojim frizerjem, zato. To namreč ni frizer kot vsak frizer, striže namreč po principu free cut, sploh pa ne striže vsakega, temveč samo tiste, ki poštekajo njegovo filozofijo. Predvsem pa ne mara, da ga kdo "komandira". Rade volje pošiša celo kolonijo otrok - in to zastonj - ampak samo pod pogojem da mu nihče ne govori kako naj to počne oz. kakšen naj bo končni rezultat. In tamali so ful navdušeni... Za starše sicer ne vem. ;-)
Njegova filozofija mi je pa všeč predvsem zato, ker me nikoli ne posiljuje s kakršnimikoli barvami za lase, prelivi, balzami, voski in ostalo frizersko navlako. Itak že od nekdaj nisem bila nevemkakšen poseben potrošnik barv za lase - glede na to, da sem se včasih barvala enkrat do dvakrat na leto, zdaj pa še to ne več - ker sem se odločila da "mene pa že ne bojo farbal" in da sem mogoče lepa tudi taka kot sem - s svojo mišjo-rjavo dolgočasno barvo las vred. Ker lepota ni barva mojih las, ukrivljenost trikrat povečanih trepalnic, belina mojih zob, francoska manikura na nohtih in pol kile šminke na žnablih. In danes je ta moj frizer izjavil, da se je odločil, da svojih strank ne bo več barval, ker noče bit kriv za morebitnega raka, ki bi si ga utegnili z barvanjem navleči nase ( btw: prejšnji teden je v Delu pisalo, da barva za lase dokazano povzroča raka na jetrih in mehurju)!! Koliko frizerjev, ki si upajo to reči poznate?! Jaz sem do sedaj poznala same take, ki ti na glavo naserjejo cel kemijski laboratorij, za povrh vsega pa te še tako minimalno pošišajo, da se jim moraš čez en mesec spet namalat na stol. Ne hvala!
Po drugi stani si pa mislim - tudi če recimo odmislimo, da je vsa ta kemija za telo škodljiva, se vse to z vodo odplakne v naravo. Večkrat premišljujem, da bi morali biti izdelki, kot so naprimer razna čistila in podobne kemične zadeve, dodatno obdavčene prav zaradi svojega škodljivega vpliva na okolje.
Ampak kljub vsemu povedanemu, pri nakupu tudi mene včasih zanese, čeprav kupujem samo najnujnejše in (recimo) neškodljivo zame, za živali (na katerih delajo poskuse) ter za naravo, pa tudi če takšne stvari stanejo malo več. Prejšnji teden sem namreč pri "sosedu" kupila žajfo z vonjem po naftalinu! Res fino. Valjda sem nasedla napisu na ovitku, na katerem je pisalo, da je iz avokada. Zraven pa: Made in Bolgaria. Ponavadi človek pri nakupu mila ne razmišlja o tem, da v Bolgariji nemara še nikoli niso videli avokada, pa tudi če bi ga, ga najbrž nebi stlačili v kos žajfe, ki stane 80 sit!! V wc-ju od te kvazi avokadove žajfe tako smrdi, da te nekam prime, tudi če te pred vstopom v wc še ni... Tako da na tem mestu omenjeno smrdečijo priporočam vsem, ki imate ali težave z zaprtostjo ali molje, ki veselo papajo vaše zimske plaščke. Upala bi si trditi, da žajfa molja ubije na razdalji enega metra! Aja, še nekaj, ko že ravno govorimo o raznoraznih kemijah: Danes sem med mimohodom ob tv-ju spet slišala: "Varni z Brefom v hiši!" Ne glede na to, kolikokrat sem ta slogan že slišala, sem se danes prvič zamislila nad tem kaj mi hočejo sporočiti. Pa se me ni kaj dosti dotaknilo. No, mi nimamo Brefa, pa se mi ni še nikoli zdelo da je pri nas doma nevarno. Hm...
Skrenila s teme. Hotla sem povedat samo tole: B me je postrigel in frizura stoji kot je treba. Brez krtače, fena in kemije. To je zame čista umetnost. Še bolj me pa veseli to, da ima moj naglavni dekor rok trajanja 4-6 mesecev.
Zelo sem si všeč!

nedelja, september 17, 2006

Izled
















Prve dni preteklega tedna sem se blizu tromeje Nemčija-Francija-Luksemburg (Meetlach) seznanjala s skrivnostmi izdelave skretov in ostale kopalniške keramike, doživljala bližnja srečanja s tuš kabinami vrednimi 19.000 eurov ter z različnimi vrstami šob v masažnih sistemih. Da ne omenjam bližnjih srečanj s šampanjcem in rdečim vinom... :-)
Na zgornji slikci lahko vidite kje smo spali: Schloss Saareck - dvorec Bochove familije, lociran sredi čudovitega angleškega parka. Začuda po hiši ni strašilo. Duhovi trofej losov iz Alaske, ki visijo v sprejemnici so nas pustili pri miru, strašile so samo veverice, ki so se lovile po bršljanu, ki obrašča hišo.
Kar fascinantno se je bilo takole prestavit za 100 let nazaj - sem se te tri dni v tejle sobi za "Barbike", ki (upravičeno) nosi naziv Nice, počutila kot kakšna baronica. Je pa zanimivo, da je v hiši še vse tako kot je bilo, vštevši original pohištvo. Do pred par let nazaj sploh niso imeli ključev za zaklepanje sob. Vse je jako "domačinsko"...
Splača se videti eno tako tovarno, kjer prevladuje tradicija (nastala leta 1748) in je za povrh vsega še vedno v družinski lasti. Ko vidiš kako izdelujejo sanitarno keramiko, ti postane jasno odkod visoke cene. Velik del te keramike namreč še vedno proizvajajo ročno, po skritih recepturah (kamenine, ki sestavljajo zmesi, so zakodirane v imena a la: Klaus, Susie, Bertha...).
Njihov salon kopalniške keramike je čista poezija, čeprav kasneje, ko človek nekatere od teh dizajnerskih presežkov preizkusi, ugotovi, da ni vse zlato kar se sveti. Kar zna biti šok za nekoga takega kot sem jaz - ker običajno dajem prednost formi pred funkcijo (in ne: osel ne gre samo enkrat na led, meni se je to zgodilo že večkrat), kasneje pa ponavadi ugotovim, da stvari itak niso kdovekako praktične in se potem vedno jezim sama nase... Po preizkušnji meni najbolj dopadljivega proizvoda - kad Aveo - ugotovim, da mi je naša navadna stara emajlirana kad, še najbolj všeč - predvsem zato, ker lahko migam z nogami in mi ni treba bit noter ukleščena kot velikonočna šunka v testu, pa še knjigo lahko berem. Tudi če bi imela na razpolago miljon in pol tolarjev, si banje Aveo najverjetneje nebi privoščila... Običajno te stvari ljudje itak kupujejo predvsem kot statusni simbol... No, ko smo že pri statusnem simbolu, je zanimiva tuš kabina Aquagate, vendar samo v primeru, da imate "odveč" 19.000 eurov, drugače lahko tole branje v miru preskočite... Steklen kubus s konzolo, izvedeno v lesu/kamnu/jeklu, z displayem, -dostopnim iz inside in outside - kjer si izbirate program tuširanja (wake up, irish rain, californian rain, fitness masažo in nevemkajševse), sauno ter predvajate vaše najljubše MP3 komade... Zveličavno, vendar za moje pojme precenjeno. Ena fina pogruntacija pa je prav gotovo wc, kjer senzor, ko zazna, da na wc-ju sedi vaša pojava, sproži ventilator, ki odsesa vonj, ki nastane kot stranski produkt vašega proizvoda. Jako praktično, say goodbye to Ambi pur!! Kot vidite sem postala pravi strokovnjak za kopalnice, so if you need an advice: Here I am!
Zame osebno je bil najbolj fascinanten njihov muzej, kjer so razstavljeni produkti razvrščeni po časovnem nastanku - ena izmed zanimivosti je vsekakor remake ploščic iz Titanika. Če imate doma kakšne starejše V&B-ove kose, jih lahko nesete tja ocenit. Jaz jih na žalost nimam.
Za "posladek" smo si privoščili shoppingiranje: tovarniška trgovina, kjer je možno kupit samo kose II. kvalitete: glede na to, da je komplet new wave - skodelica s podstavkom in zavito žlico (zgoraj na sliki) - stal 25 eurov, (še enkrat poudarjam da gre v bistvu za "škart") in da me je potem ko sem izračunala, koliko bi me prišel cel komplet šestih (prva kvaliteta: 300 eurov), sem obrzdala svoje dinnerware apetite in iz trgovine odšla zgolj z dvema darilcema, za katera sem odštela "samo" 40 eurov. Več kot preveč - draga je tale tradicija!

petek, september 15, 2006

Žiloreznica

Everybody's talking at me. I don't hear a word they're saying, only the echoes of my mind. People stopping staring, I can't see their faces, only the shadows of their eyes. I'm going where the sun keeps shining thru' the pouring rain, Going where the weather suits my clothes, backing off of the North East wind, sailing on summer breeze and skipping over the ocean like a stone. ...Poje Madeleine Peyroux

Žilorezni petek.
Počutje, ki bi ga lahko opisali kot zmačkano, čeprav včeraj popila le eno pivo. Jesenska utrujenost pač. Čudno je spet biti doma - po vsem tem času.
Z D-jem ne moreva nikamor, ker nobenemu od naju še niso nakazali honorarjev. Tako sem obsojena, da deževen petkov večer preživim v domačinskem duhu. Najraje bi se ulegla v posteljo in si na glavo položila mokro gazo...
Kratkočasim se z razvrščanjem nanovonakupljenih knjig po policah ter obenem poskušam minimizirat količino nepotrebne krame. Kar se minimizacije krame tiče, dokaj neuspešno.
Z veseljem bi pojedla kakšen antidepresiv, ako bi ga pač imela pri roki, če bi se ga dalo kupit v trgovini kot sveže žemljice... Namesto tega sem prižgala vse luči ter sobo naparfumala z vonjem kandiranega sadja. Iz zvočnikov odmeva
Madeleine Peyroux, ki s svojim nežnim vokalom asociira na mešanico Beth Gibbons in Billie Holiday. V teh uvodno jesenskih dneh mi za spremembo spet paše jazz - vštevši vse tone žametnih ženskih vokalov.
»September je za te stvari…« September je jutranja megla, je rosa, so dolge sence, dež in škornji. Voham kostanj, jabolčni sok in mrtvaške počitnice – na slednje (lanskoletne) imam prijetno žgečkljive spomine. Če malo premislim, zna bit jesen tudi lepa...
Grem pogledat kaj bodo zanimivega povedali naši estradniki v Polnočnem klubu. Če sploh kaj...

torek, avgust 29, 2006

Rogljiči na bokih


Najprej so krivi francozi. Potem pekarna Pečjak. Nato D-jeva roditeljica, ki je redna obiskovalka dotične trgovine, nato zamrzovalna skrinja, ki kljub svoji starosti še vedno korektno deluje. Najbolj je kriv D, ki največkrat okoli enih ali dveh zjutraj vpraša: »A bi jedla rogljičke?« Jaz nisem kriva nič. Rečem namreč: »Ne bom rekla, da jih nebi.«

Sem šla danes zjutraj po ulici in čutila svoje boke, kako drgnejo ob kavbojke (ko bi se vsaj znucali! Se bojim da se bodo kavbojke prej.) in me prešine:« D-jevi francoski rogljiči so se mi obesili na boke!« In ker imam probleme s tem, da si včasih kakšne stvari preveč nazorno predstavljam (in ker se mi je malo vrtelo v glavi, saj sem si ponoči odmerila samo enourno dozo spanja - insomnia is back!), se mi ker naenkrat pred oči prikaže podoba same sebe, z na vsakega od bokov pripopanim francoskim rogljičem. Hecno. »A moment on the lips, a lifetime on the hips!« Ampak kljub temu še vedno mislim, da se splača kdaj pa kdaj (če je huda sila) zajesti kakšen frišen rogljič, pa čeprav je to ob dveh zjutraj. Ker enostavno paše. Takrat so najboljši. In D vpraša zelo korektno: Koliko jih boš, tri ali štiri? In potem mi prinese dva. In sem vesela da sta samo dva, ker to je namreč pol manj kot štiri!! In ju zato brez kančka slabe vesti zmažem!

Takole

Če se je slučajno kdo vprašal kje sem - itak se najbrž ni, a kljub temu:
"Po svetu" se potikam s torbo polno osnovnih življenjskih potrebščin (majce, gate, štumfi, muska moja, knjiga, minimal od kozmetke in malček dekoracij, ki jih izmenično navešam nase). Še vedno delamo pri S. Zavoljo nightshifta zjutraj zelo pozno vstanem, potem nahitro smuknem ob reko posedet in spit kakšno kavico z S, D, K, ali komerkoli že, nato ponavadi s kolesom na trg, sledi kuhanje kosilca, potem spet delat. Okoli dveh, treh zjutraj se nam vsem trem začne mičkeno fecljat - včasih že okrog polnoči, takrat S in M ponavadi gledata forenzike (meni zaenkrat še ne gre tako slabo) - včasih odrecitiramo kakšno čudno molitvico, se sprašujemo o pomenu naprimer besede hozana, na kekse mažemo nutello, oponašamo napol namišljene osebe ali pa (v skrajnem primeru!!) skozi okno opazujemo sosedinega prijatelja, ki napol gol beli in obenem s kladivom tolče po steni (opolnoči!!) ali pa njenega tipa, ki skozi okno meče smeti (!!) in obenem nagravžno riga. Včasih se tipu in bejbi zgodi tepež, med katerim on skozi okno meče njene stvari, ona pa tuli kot žival. Takrat S pokliče policijo. Naslednje jutro bejba pod oknom pobere svoje stvari. Zvečer ju spet vidiš, ko si direkt pred oknom brišeta svoje genitalije - ti dve sceni se izmenično ponavljata- v glavnem se jima bolj ali manj vse dogaja ob oknu. Posledično včasih med odmorom tudi nam. S včasih poskuša pritegniti njuno pozornost ter z roko malo potoklja po žlebu - potem se hihitamo kot Bratec in Kljukec s strehe... V drugem stanovanju gojijo dva najstniška stvora, ki cele noči prilepljena na ekran bulita porniče. Hrbtenice imata že čisto deformirane. To je, bi rekla, slabost starih meščanskih stanovanj, ki so obrnjena na notranjo stran atrija - vsak vse vidi in vse ve. No ja, S ima na srečo - z razliko od ostalih - zavese.
Včasih mi uspe prebegnit ven, na kakšno večerno seanso, v soboto naprimer v Tivoli na Umeka - bilo dokaj zveličavno, če odštejem dejstvo da je bilo preveč ljudi. No, pa spet ne toliko preveč, da nebi z D-jem po naključju trčila drug v drugega. :-) Včasih se zgodi (celo ob kanti za smeti)... "You were meant to be..." je rekla K.
Na vsake toliko časa se pridem v svoj domicil malo poservisirat. Takole potem cel dan zabijem za to, da se bojujem z med tednom naraščenimi dlakami, s škarjami krotim podivjane lase, ki mi silijo na oči, klikam po Kliku, mulim na muli, blogam po bloggerju ter trikrat na dan jem paradižnikovo solato z okusom po paradižniku. Lepo je biti doma - zaradi paradižnika namreč!!
Poslušam: Wolfsheim - A million lovesongs. Njam!!

petek, avgust 18, 2006

Velika požrtija

Tako bizarnega filma še niste videli! Klik!

nedelja, avgust 13, 2006

Fuzija da se ti sfuzla

Kljub nič kaj toplemu večeru sem se pustila zvabit na streho Kamnika, kjer sem po dolgem času abstinence končno zadostila svoji potrebi po hrupu. In to ne kakršnemkoli, temveč kvalitetnemu hrupu! In Katalena nas (kot vedno) ni pustila ravnodušnih!! Uigranost benda, fuzija različnih glasbenih stilov, dodelani prehodi, improvizacija ter interpretacija vokalistke te definitivno kozmično privzdignejo. Domov odšla s potešenim ušesnim drobovjem in dušico - upam samo, da ne tudi z volkom v tazadnji!
Se vidimo na trnu!

Rainy day, dream away

Rainy day, dream away
Ah let the sun take a holiday
Flowers bathe an' ah see the children play
Lay back and groove on a rainy day.
(Jimi Hendrix)
V teh dneh s čudno frekvenco (beri: dež in mraz) sem postala ekstremist v:
- nespanju: ta teden mi ni uspelo it spat pred tretjo in odspat več kot štiri ure v enem kosu
- količinah popitega čaja:za zajtrk črni, zatem roiboosh, po kosilu zeleni, tekom popoldneva še par črnih,
- minimalni količini pokajenih cigaret: približno dve na dan!! (yess!!)
- iskanju štiriperesnih deteljic, pa ne namenoma: med enominutnim telefonskim pogovorom našla devet štiri in eno petperesno,
- neješčosti,
- količini opravljenega dela in v pospravljanju.
P.S. A mi lahko prosim nekdo razloži, kaj je treba spremeniti v nastavitvah, da mi po pritisku entra ne bo za celo (prazno) vrstico preskočilo?! Zelo grdo je namreč gledat tele prazne spejse!!

sreda, avgust 09, 2006

ponedeljek, avgust 07, 2006

Kriza

Tele moje ponedeljkove izpovedi o dolgočasnih nedeljah se že ponavljajo kot preskakujoča plošča...
Nekam kulturno nepotešena sem zadnje čase in tudi drugače imam že kar močno potrebo po hrupu. Po enem malo večjem koncertu recimo, ne po tem da mi kdo z megafonom zatuli v uho. No ja, včasih za bujenje nebi škodilo tudi to. Danes naprimer.
Včerajšnje dogajanje v Lj (vsaj zame) preverjeno dolgočasno. Festival Sanje se je dogajal v razglašenem muziciranju avstrijske mladine - začuda je bilo kar nekaj publike - v Trnovem se je v precejšnji - meni dokaj nerazumljeni - statičnosti dogajala gledališka predstava - še pivo ni hotelo steči po grlu!! Pristala kje drugje kot na metelkovi, v Jalla jalla in nekako ugotovila, da se kljub vsemu tam še najbolj počutiva "kot doma" - sede na klopci, opazujoč mimo-v-lokal-idoče osebke in njihove pse, ki so si prazno dvorišče okupirali za svoje igrice. Vsaj zlakotnili smo se in se godni za burek odvlekli v Nobel, ki pa je kljub pregrešnim vonjavam tokrat razočaral (mogoče zato, ker je bila nedelja?!) s pretrdo skorjo in neslanim drobovjem. Višek večera je bila zatorej nazajvleka domov, potem pa v posteljo in ogled (spet!!) Amelie!! Božansko.
Danes pa s polno paro in z veliko energije v nov delovni teden! :-(