Imam dve prijateljici, ki sta včasih bili prijateljici, zdaj pa že približno tri leta ne gojita prijateljskih stikov. Ne gojita nikakršnih stikov sploh. Pravega vzroka za to ne vem, niti ne verjamem, da ga ve katera od njiju. Pač, nažrli sta se druga druge in se nehali družiti. Preveč sta si različni. Niti skregali se nista. V nadaljevanju ju bomo imenovali oseba X in Y.
Oseba X mi zadnjič reče: "V trgovini sem videla osebo Y in bilo mi je strašno zoprno, zato sem se kar potuhnila. Vendar sem jo na poti domov zopet videla – tokrat na cesti, zato sem hodila bolj počasi, da mi je ni bilo potrebno prehiteti in je ogovoriti." "Tako obnašanje je neumno," rečem. "Zakaj nisi preprosto stopila k njej in ji naprimer rekla: Aha, ti si kupila paradižnik, no jaz sem pa papriko…" "Ja, saj res, le zakaj mi jo je bilo tako zoprno ogovoriti jo, saj druga drugi nisva ničesar naredili, niti skregani nisva. Jaz jo bom pa enkrat kar poklicala in povabila na kavo." reče. To omenim osebi Y in oseba Y reče, da ji je v bistvu čisto vseeno, ampak če si jo oseba X res tako zelo želi videti, naj jo pač pokliče. Ma briga me, osebi Y o tem ne poročam – se bosta že sami zmenili, si mislim.
Nakar mi čez nekaj dni oseba Y besno poroča: "Nikoli več nočem slišati o tem, da bi šla oseba X rada z menoj na kavo! Si moreš misliti: srečamo se na cesti, moj fant jo ogovori in se z njo pogovarja, ona pa stoji kot lipov bog in se obnaša kot da me ni! Gledala je mimo mene! Nikoli več naj ti ne reče, da se želi videti z menoj. Oseba X je res čudna!" "Zakaj pa je nisi ti ogovorila?" jo vprašam. "Kaj jo bom ogovarjala, niti me ne zanima kaj se z njo dogaja, sicer pa bi me itak lahko tudi ona prva ogovorila!"
Evo, zdaj pa zgodba osebe X: "Ne morem ti povedati, kako sem bila zadnjič žalostna! Na cesti sem srečala osebo Y in njenega fanta Njen fant je bil res vesel da me vidi in zapletla sva se v pogovor. Ampak ona! Kako trapasto se je obnašala! Obnašala se je kot da me ni! Kot da me ni! Gledala je mimo mene, kot da nisva bili nikoli prijateljici, kot da se ne poznava. Pa kaj sem ji naredila? Niti skregani nisva." "Zakaj pa je nisi ti ogovorila?" vprašam. "Ma kaj jo bom ogovorila, kaj pa naj ji rečem?! Kaj naj ji rečem?! Saj bi me lahko tudi ona ogovorila!"
A nismo ljudje včasih malo hecni?!
Oseba X mi zadnjič reče: "V trgovini sem videla osebo Y in bilo mi je strašno zoprno, zato sem se kar potuhnila. Vendar sem jo na poti domov zopet videla – tokrat na cesti, zato sem hodila bolj počasi, da mi je ni bilo potrebno prehiteti in je ogovoriti." "Tako obnašanje je neumno," rečem. "Zakaj nisi preprosto stopila k njej in ji naprimer rekla: Aha, ti si kupila paradižnik, no jaz sem pa papriko…" "Ja, saj res, le zakaj mi jo je bilo tako zoprno ogovoriti jo, saj druga drugi nisva ničesar naredili, niti skregani nisva. Jaz jo bom pa enkrat kar poklicala in povabila na kavo." reče. To omenim osebi Y in oseba Y reče, da ji je v bistvu čisto vseeno, ampak če si jo oseba X res tako zelo želi videti, naj jo pač pokliče. Ma briga me, osebi Y o tem ne poročam – se bosta že sami zmenili, si mislim.
Nakar mi čez nekaj dni oseba Y besno poroča: "Nikoli več nočem slišati o tem, da bi šla oseba X rada z menoj na kavo! Si moreš misliti: srečamo se na cesti, moj fant jo ogovori in se z njo pogovarja, ona pa stoji kot lipov bog in se obnaša kot da me ni! Gledala je mimo mene! Nikoli več naj ti ne reče, da se želi videti z menoj. Oseba X je res čudna!" "Zakaj pa je nisi ti ogovorila?" jo vprašam. "Kaj jo bom ogovarjala, niti me ne zanima kaj se z njo dogaja, sicer pa bi me itak lahko tudi ona prva ogovorila!"
Evo, zdaj pa zgodba osebe X: "Ne morem ti povedati, kako sem bila zadnjič žalostna! Na cesti sem srečala osebo Y in njenega fanta Njen fant je bil res vesel da me vidi in zapletla sva se v pogovor. Ampak ona! Kako trapasto se je obnašala! Obnašala se je kot da me ni! Kot da me ni! Gledala je mimo mene, kot da nisva bili nikoli prijateljici, kot da se ne poznava. Pa kaj sem ji naredila? Niti skregani nisva." "Zakaj pa je nisi ti ogovorila?" vprašam. "Ma kaj jo bom ogovorila, kaj pa naj ji rečem?! Kaj naj ji rečem?! Saj bi me lahko tudi ona ogovorila!"
A nismo ljudje včasih malo hecni?!
18 komentarjev:
Super napisano, Kameleonka - in žal tako običajno, tako pogosto, da boli glava ...
Tule bi namesto oseba X in oseba Y človek zlahka uporabil Ženska X in Ženska Y ... ;-)
Zaradi te neverjetne zapletenosti žensko-ženskih odnosov na prijateljski ravni, ki je žal nikoli nisem doumela, nimam prijateljice, pač nekaj znank na ravni "občasnega pitja kave".
Še vsakič sem bila namreč "nogirana" iz tako bizarnih razlogov, kot so:
1. Ženski X nisem telefonirala po dvakrat na dan.
2. Nisem vedela, kaj je narobe, če nočem z Žensko Y v šoping, če pa v šoping nočem niti sama s sabo in raje hodim po svetu v prastarih cotah in tistih, ki mi jih kupi mož. NI ga človeka na svetu, za katerega bi opravila to žrtev.
3. Ker Ženski Z nisem nameravala sproti izlivati vseh svojih & tujih srčnih skrivnosti.
4. ITD. Izpita iz ženskega prijateljstva pač nisem zmožna opraviti. Zdi se mi, da imeti prijateljico zahteva več diplomatskih spretnosti kot delo v francoski diplomaciji na njenem vrhuncu.
Z mojimi nekaj frendi je lažje. Delam tri mesece kot idiot in pri tem malo preveč pozabim na svet. Na prvi prosti večer pokličem Frenda 1.
A mislite, da zarjuje v telefon: "A zdaj sem pa dober, kaj, ko si si blagovolila vzeti nekaj časa zame?"
Ne, mirno reče: "Čao, stara, a si končala? A če greva na kofe? Meni je prav."
In če te frend ne pokliče, je običajno razlog pomanjkanje časa, ne pa nekakšna zarota.
A je damam včasih to tako prekleto težko razumeti?
Jaz imam prijateljico - to je oseba
Y iz pričujočega posta. Z njo grem vedno rada na kafe oziroma na pivo ali karkoliže. Običajno se ne pogovarjava o klasičnih ženskih temah. Ta oseba ima podobno bizaren smisel za humor kot ga imam sama. Kakšen večer takole ždiva na balkonu, kadiva čike, pijeva Pino Colado in se cel večer smejiva neumnostim, ki morda komu drugemu sploh nebi bile smešne. Nikoli se druga drugi ne opravičujeva, če katera dalj časa ne pokliče. In ta oseba mi nikoli ne reče: "Saj sem ti rekla."
Pri ostalih ljudeh pa mi zadnje čase zelo prav pride izgovor: "V službi imamo zelo veliko dela, pozno hodim domov..." Škoda časa za posedanje po lokalih in poslušanje o tem, kako njen dedec ne pospravlja štumfov, kakšna krava je njena tašča in o tem kako je v službi naporno... Veliko raje se usedem na teraso, prižgem čik in zalistam kakšno dobro knjigo. Po naravi sem samotarska. Skoraj nikoli mi ni dolgčas, razen takrat, ko s kakšno "prijateljico" sedim na kavi, gledam skozi okno in premišljujem o tem, kaj bom počela ko pridem domov. :-)
Kje delajo takšne? ;-)
Jih ne delajo več. Reariteta pač. ;-)
Veliko, veliko lažje je imeti moške za prijatelje. Povedo direkt, naravnost in TAKOJ in je z njimi mnogo manj komunikacijskih šumov :)
Hirkani res je. Pa še zavistni niso, kar je pri ženskah na žalost kar velikokrat prisotno...
Klišejska tale zgodbica o X in Y in poučna. Frendov je malo. Sama imam dve prijateljici ... B in M ... pri nobeni ne rabim pazit kaj čvekne, pri obeh sem lahko tečna, pri obeh sprejmem, da so lahko tečne, pri obeh lahko zginem, ne da bi me katera vprašala kje hudiča hodim in ko pridem nazaj je vse isto kot prej ...
:)
To je VELIKO neumno, ne sam malo, Kameleonka!
Glede prijateljevanja oz družbe pa sem jaz ugotovila definitivno na jadranju, da je moška družba edino normalna - med regato se lahko derejo en na drugega, kolnejo, se pošiljajo ne vem kam .. ko se gre čez ciljno črto, se spije pir in se loh debatira do jutra o strategijah in ne vem čem.
V ženski ekipi .. a joj .. PAZI kaj in KAKO rečeš, ne bit tih, ker to tud ni vredu, pa če slučajno v žaru tekme ti kaj uide - adijo ostanek tedna, surla do pakisatana in še dlje ..
ah ja, pa kaj je z nami, ženske?
Ta ženska čustva... Kdo bi vedel zakaj je tako?! Je treba vedno vse maksimalno zakomplicirat. Le zakaj bi bilo življenje enostavno..."Kaj je tapata misli, ko je to rekel? Zakaj je to rekel? Zakaj ni rekel?"
HVALA ZA TA POST. Sem oseba A, prijateljica osebe B. Nekoč sva se veliko bolje razumeli. Sedaj pa je situacija enaka kot met X in Y. Prejle sem ji pisala mail... Pač... posledično po branju tega posta.
Tako zelo res... ;)
I feel like Mother Teresa! ;-)
hehe! nimam pojma, o kom govori tale spis, ker res nimam takih težav. Imam zelo pošlihtane odnose z vsemi ljudmi okrog sebe, še najbolj s tistimi, ki me ne pozdravljajo...
Ampak, kje hudiča pa piše, da bi se moral ves čas družiti z enimi in istimi?! Kaj pa tisti, ki se npr. ločijo? No, kaj?!
Skoraj nikoli mi ni dolgčas, razen takrat, ko s kakšno "prijateljico" sedim na kavi, gledam skozi okno in premišljujem o tem, kaj bom počela ko pridem domov. :-)
In kaj boš napisala v dnevnik. ;)
Medved Pu, ti si torej ena redkih, ki nima težav. Le kako ti to uspe?! Tudi jaz imam z ljudmi ki me ne pozdravljajo pošlihtane odnose - mogoče celo bolj kot s tistimi, ki me.
Ne, ni se treba skoz družiti z enimi in istimi. Če bi bilo to uzakonjeno, bi moralo biti legitimno tudi nošenje pištole.
Ja Ervinator, prav imaš!
a lahko ob tem opišem še odnose moški-moški in ženska-ženska v otroškem obdobju? lahko.
torej, ni je hujše muke, kot če se ti skregata dve 7-letni deklini. ne mine dan, da ne bi 15x slišala takšnega dialoga:
A: "učitlca, teja me je uščipnla!"
B: "ona je pa men rekla krava!"
A: "ja kaj, če se pa z leo šuntate!"
B: "ja učitlca, ampak ona je bla kr tam pa ni hotla it stran!" itd.
moški to rešijo bolj elegantno:
A: "a lahko uzamem to kocko?"
B: "ne, pust jo k je moj tank!"
A: "pa če jo rabm za pištolo!"
B: "ma drugo si najd!" (ena okol ušes)
ekola. v moški družbi je lažje. nobenih tožibab. to mi je všeč.
tvoj post je pa odličen.
Arctic Donkey, hvala! Ko že govorimo o donosih ženska-ženska: mogoče malo off topic, a vseeno: najslabši šefi so ženske. Meni je veliko lažje in prijetneje delati pod moškim šefovstvom.
Objavite komentar