petek, april 20, 2012

...

-

Muhasto aprilsko vreme s svojimi nenehnimi presenečenji mi je všeč. Česa tako dramatičnega, kot sem videla danes, nisem videla še nikoli. Tekla sem od Stožic proti pokopališču na Žalah, nebo v smeri proti gradu je bilo kar naenkrat grozeče temno sive barve, na moji strani je sijalo sonce, krošnje dreves so bile ožarjene, sijale so v zelenih odtenkih. Perfekten (skoraj) kič. Seveda sem bila, kot se za tako situacijo prav po murphyevsko spodobi, brez fotoaparata. Ampak ja, dežju nisem uspela ubežati, tam pri žalskem rondoju me je ujel dež s točo. Do kože premočena sem hitela mimo garaž v savskem naselju, ko se je ob meni ustavil avto. Prijazni voznik vpraša, če me lahko kam zapelje. "Najlepša hvala, nimam več daleč." odvrnem, tip pa mi ponudi dežnik. "Hvala, res ni treba, še par korakov imam." povem. Skoraj neverjetno je, si mislim, da še obstajajo taki ljudje.


Deževno popoldne me je parkiralo na posteljo - kup knjig in revij, najljubša kvačkana odeja in še kaj ... Doma se prav fino počutim, ne glede na to, kje sem doma. Zanimivo je, da se v preteklih domovih, kljub temu da ne živiš več tam, vedno počutiš prav domače. Ravno v torek sem šla v prejšnji dom obiskat I., pa se mi je v enem trenutku zazdelo, kot da nisem nikoli odšla. Že ko vstopiš v prostor, te pozdravi dobro znani vonj, ki pravi "doma si". Skratka, jaz sem rada doma. Rada domujem in rada se ob kom udomačim. Fino je živeti z ljudmi, katerim ni treba nenehno nečesa pojasnjevati. Lepo je biti svoboden.

nedelja, april 15, 2012

Neprisiljena statičnost

-

Miren in nedružaben vikend. Na sobotni deževni večer sem (ni lepo, priznam), namesto na dobrodelni koncert, zavila v Kinoteko. Misel na dejstvo, da je bil vsaj en član družine dobrodelen, sicer rahlo tolaži, a kljub vsemu ... Po petkovem ponesrečenem izboru ogleda Larsove Evrope, je bila misel na dvojni almodovarski večer naravnost odrešujoča. In v kino sem se, kot v dobrih starih časih, odpravila sama.


Ne pomnim, kdaj sem bila nazadnje tako nedeljsko lenobna kot danes. K zajtrku so me poklicali, na kosilo pa smo se odvlekli kar na Miklošičevo. Burek za kosilo?! Zakaj ne. Sem pa med zajtrkom in kosilom zložila perilo in s kisom očistila kuhinjo. Za nafutrat slabo vest je bilo čisto v redu.
Deževni vikendi so super.

sreda, april 11, 2012

Vse ženske so kurbe (in malokateri moški je peder)


Gledališče Glej, včeraj ob osmih zvečer. Na sporedu monodrama Kurba, pisateljice Vedrane Rudan, v izvedbi, kot se je v naslednji uri in pol izkazalo, za to predstavo več kot primerne, Violete Tomič. Pred vhodom stojijo ženske (kurbe, kot smo kasneje izvedeli) in sem ter tja kakšen moški (peder). Mislim, da sem v množici ljudi, ki so nekaj minut zatem napolnili dvorano, ugledala maksimalno šest pedrov. Kako to, se sprašujem?! Kje so in kaj počno pravi moški vseh teh gospa?! Možnosti je več. Čisto mogoče je, da ti, domnevno pravi moški mislijo, da se to, da neka igralka na odru uro in pol razlaga, da so ženske kurbe, njih ne tiče. Zato, da bi izvedeli nekaj, kar itak že vedo, jim vendar res ni treba hoditi v gledališče. Možno je tudi, da te gospe moških sploh nimajo. Lahko da so jih že pokopale (večina gospa je bilo namreč srednjih let) ali pa so jih njihovi možje morda zamenjali za mlajši model, kateremu rok uporabe še ni potekel. Ena izmed možnosti, ki se ponuja je, da imajo te ženske svojih pravih moških poln kufer, pa so se odločile, da bodo imele tako imenovani “ženski večer” - šle bodo na Kurbo in se neskončno zabavale. Po predstavi bodo zavile v najbližji lokal in družno udrihale po pravih moških.
Skratka, kar želim reči je, da vam ogled predstave Kurba, ne glede na to, ali ste kurba, peder ali pravi moški, toplo priporočam. Še bolj toplo, če ne celo gorko, pa predstavo priporočam vsem zagretim vernikom in vernicam ter cerkveni duhovščini. Slednji še posebej. Seveda nikakor ne trdim, da bo predstava zagretim vernikom, vernicam in duhovščini všeč, ampak ... saj tudi meni marsikaj ni všeč, pa moram to gledati dan za dnem.

Kurba v uri in pol mojstrsko nastavi ogledalo vsakdanjemu življenju - opravi s položajem ženske v družbi, seksualnostjo, abortusom, smrtjo, politiko, cerkvijo, z odnosi. Zame, ki sem knjigo brala z navdušenjem in se ob branju celo zabavala, je bil ogled, proti pričakovanjem, mestoma malce travmatičen. Pisateljica je v enem od intervjujev izjavila, da predstava “zadane bolj kot knjiga”. Vse skupaj me je pravzaprav rahlo čustveno pretreslo. Saj ne, da bi bila izvedela kaj novega, sploh ne, ampak koncentracija vsega naenkrat je bila podobna zadetku s pestjo naravnost v trebuh.

Kot rečeno, čeprav mestoma humorna, predstava v širšem pogledu ni prav nič zabavna. Licemerstvo, dvoličnost, šovinizem, pedofilija, nasilje je nekaj, kar res ni in ne more biti zabavno. Tudi situacija, ko se “kurba”, ki sedi na stolu z razkrečenimi nogami, obrnjena stran od občinstva, pogovarja s svojim abortiranim fetusom ni zabavna, čeprav se nabito polni dvorani, na začetku mukotrpnega monologa morda zdi tako. “Se tebi tole zdi smešno?” vprašam pedra, ki sedi poleg mene. “Ne.” odgovori, z resnim izrazom na obrazu. “Meni tudi ne.” Kasneje ugotovim, da sva ena redkih, če ne celo edina, ki se ne smejiva. Morala bi si misliti, da je z menoj nekaj zelo narobe. Ampak ne mislim tako. Dober humor je lahko tudi za zjokat dober.

Ob koncu predstave je bilo prvo kar mi je prišlo na misel, kozarec vina. Tudi ženska, ki pije alkohol je, kot smo včeraj izvedeli, kurba. Na zdravje!


P.S. Kogar zanima kdaj je ženska kurba ter predvsem kdaj je moški peder, naj si prebere zbirko kolumen z naslovom "Ko je ženska kurba / Ko je moški peder. Povem vam, pedri so najboljše, kar se ženski lahko zgodi in ni jih prav veliko tod okoli.

petek, april 06, 2012

Kupujete slovensko?

Kupujem globalno.
Kupujem lokalno.
Kupujem dobro.
Kupujem poceni.
Kupujem precenjeno.
Kupujem v trgovini.
Kupujem na tržnici.
Kupujem Na planincah.
Aja, neee!! Ne kupujem Na planincah. Bojkotiram Na planincah?! Ne premorem dovolj nacionalne zavesti, da bi bojkotirala Na planincah?!
Že nekaj časa ne vem več kaj kupujem. Tudi vi ne. Mislite, da veste, a ne veste. Skoraj na smeh me sili, ko mi kdo razlaga o tem, da kupuje slovensko, ker naj bi bilo menda le slovensko dovolj kakovostno. Naj mislim, da kupujem slovenski sir (ki je bil pravzaprav narejen na Madžarskem), samo zato, ker ga je Marija iz mlečno predelovalnega obrata, ki stoji nekje v Sloveniji, zapakirala v slovensko folijo?! Naj kupujem "slovenske" jogurte, ki so narejeni iz mleka, ki je prišlo od kdove kod?! Ah, dajte no, v pravljice smo nehali verjeti z dnem, ko smo opazili, da Dedku Mrazu izpod plašča kukajo hlačnice od kavbojk.

Danone se je pač, precej zvito ali pa tudi ne, odločil, da se približa slovenskemu kupcu, zato nam je jogurt postregel z napisom "Na planincah". V tem pravzaprav ne vidim prav nič spornega. Boste rekli, da ste res tako zelo butasti, da je vaša odločitev o nakupu določenega izdelka pogojena z napisom na lončku?! Dajte no! Ampak ne, mi smo jezni, ker si je neka multinacionalka drznila prilastiti nekaj, kar naj bi z vzbujanjem asociacije na slovensko narodno pesem, po našem mnenju izkoristilo naklonjenost povprečnega slovenskega potrošnika. Skočili smo v zrak, ker "Kdor ne skače, ni Slovenc"! Obnašamo se kot užaljen petleten otrok, ki mu je nekdo vzel liziko. Kakšna škoda, da besedne zveze "Na planincah" ni uporabila slovenska firma - taki jogurti bi bili verjetno pravi prodajni hit. Vsi zavedni Janezi in Micke bi, obuti v gojzarje in oblečeni v pumparice, drli v nakupovalne centre ter v svoje vozičke nalagali cele palete jogurtov "Na planincah" , obenem pa bi si prepevali pesem z naslovom “Na planincah”. Ampak Danone je prehitel slovenske proizvajalce! In to ravno umazani nesramni Danone, ki obvladuje cel svet! Bojkotirajmo torej Danone in pokažimo, da smo zaveden narod, ki nekaj da nase! Kupujmo slovenske proizvode, ki nam jih bo prodala SLOVENSKA prodajalka!


Bojkotiram neumnost.

nedelja, april 01, 2012

Prvoaprilska nedelja

-

Umešana jajca z drobnjakom in bučnim oljem za zajtrk me spomnijo na Dunaj. Tak zajtrk bi človek lahko jedel vsak dan. Za nameček pa še redkvice z domačim kruhom in soljo.


Torta Caprese pa je nekaj, česar človek ne bi mogel jesti vsak dan, enostavno preveč močna je. Še posebej zato, ker sem, namesto 400g jedilne čokolade, noter fliknila 400g 75% čokolade. Tale torta je pravi čokoladni šok.


Ah, pride kakšen dan, ko se vse vrti okoli hrane. Utrujena sem!