Včeraj se je kolegica, ki ima v našem biroju svoj prostorček, meni in sodelavcu pohvalila z besedami: »A vesta da smo zmagali na natečaju!« in takoj zatem pristavila: »Joj, mi je tako zoprno, ker se hvalim!« »Ne, zakaj bi ti bilo zoprno!?« ji rečem. »Prav je da se pohvališ! Sama sem se hvale naučila dokaj pozno in se je še vedno učim.« Zakaj se nebi pohvalili, ker nam je nekaj dobro uspelo: zmagali smo na natečaju, spekli dobro torto, naslikali sliko, splezali na veliko goro, za nekoga naredili nekaj dobrega… karkoli?! Da se razumemo: s tem ne mislim, da se je treba hvaliti za vsako najmanjšo stvar – ne govorim o važenju, temveč o konstruktivni samohvali – da se pohvalimo, kadar je to res na mestu!
Na eni strani je samohvala, na drugi pa sprejemanje komplimentov. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste prijateljici rekli: »Joj, kako lepo krilo imaš!« In ta oseba je odgovorila: »Eh no, saj ni nič posebnega, kupila sem ga na eni razprodaji za 10 ojrov.« Zakaj nebi naprimer rekla: »Hvala! Tudi meni je zelo všeč in v njem se zelo dobro počutim!«
Poznam sposobne ljudi, ki delajo dobre stvari, pa jim ne uspe iz preprostega razloga: ker se ne cenijo dovolj. Na drugi strani pa imate ljudi, ki so perverzno samozavestni in jim, kljub temu, da od sebe ne dajo nobenih presežkov, uspeva vse česar se lotijo. S tem koliko se cenimo, si postavimo ceno in če si je ne bomo postavili sami, nas tudi drugi ne bodo cenili.
Na eni strani je samohvala, na drugi pa sprejemanje komplimentov. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste prijateljici rekli: »Joj, kako lepo krilo imaš!« In ta oseba je odgovorila: »Eh no, saj ni nič posebnega, kupila sem ga na eni razprodaji za 10 ojrov.« Zakaj nebi naprimer rekla: »Hvala! Tudi meni je zelo všeč in v njem se zelo dobro počutim!«
Poznam sposobne ljudi, ki delajo dobre stvari, pa jim ne uspe iz preprostega razloga: ker se ne cenijo dovolj. Na drugi strani pa imate ljudi, ki so perverzno samozavestni in jim, kljub temu, da od sebe ne dajo nobenih presežkov, uspeva vse česar se lotijo. S tem koliko se cenimo, si postavimo ceno in če si je ne bomo postavili sami, nas tudi drugi ne bodo cenili.
13 komentarjev:
O tem velikokrat razmisljam. Vedno se vse konca pri pretirani samokriticnosti. Zaradi nje se lastna hvala (s svoje strani ali kot kompliment) vedno zdi rahlo neokusna. Pocasi to preide tako globoko v navado, da je preskok cedalje tezji. Potem pa se ti se zgodi, da nemudoma, ko le zberes pogum in se pohvalis, dobis po dolgem jeziku. Potem pa nazaj na drevo...
OOOO še kako poznam to. Počasi se otresam tega pretiranega samokritiziranja. Je to naredil socializem? Zakaj se ne upamo nikoli pohvalit in rečt: ja res sem cool naredil in sem zadovoljen?
Če se ne zanš pohvalit, kdo te bo kupil? Če ne veš kako dober si, kako postati še boljši?
Super post in hvala!
Kot si že nakazala, je vse stvar mere in dobrega okusa.
Če mi kdo da kompliment za dobro coto, ga z veseljem sprejmem in ne grem vpit, da sem jo dobila za 10 ojrov (pa čeprav sem jo).
Hm, ko gre za profesionalne zadeve, so pa stvari bolj zapletene. Z besedami se ne hvalim veliko, pač pa, če se je že treba bahati, brez slabe vesti novemu delodajalcu (teh imam kot svobodnjakinja veliko) pomolim dosežke na papirju. Tako je skromnosti zadoščeno, dejstva pa govorijo zase. Nikoli namreč ne veš, kakšen je neznani človek na drugi strani, ali se kuri na bahanje ali bolj ceni zadržanost.
Če pa gre za hvaljenje z dosežki pred frendi, se ne opevam za vsako traparijo, ki je nisem zamočila. To mi je zoprno poslušati in s tem ne mislim utrujati drugih. Če pa sem za kaj res vesela (npr. ob izidu prevoda knjige, ki si ji nedavno namenila pozornost tudi ti), hej, tedaj pa kakšnega frenda z veseljem peljem na kavo in se malo pobaham.
Zelo dobro. Žal je svet obrnjen v smer, kjer najbolj uspejo tisti, ki se hvalijo za nič i.e. glumijo. Ker jih je 90% (dobrohotna ocena). Izdelek je v sekundarni poziciji.
Tjaša, samokritičnost je res težko pravilno dozirati. Kadar jih dobiš po jeziku, pa sploh.
Ambala, Ni zakaj! ;-) Se strinjam: vsekakor je v neki meri k pretirani samokritičnosti nekaj doprinesel tudi socializem.
Axa, pri profesionalnih zadevah je res malo bolj zapleteno, ampak ponavadi situacijo nekako intuitivno začutim, in mi je približno jasno,kaj človek od mene pričakuje. Poznam pa primere, ko so se ljudje na razgovorih za službo bahali s tem, kaj vse obvladajo (nešteto računalniških programov naprimer), potem jim je pa zaškrtalo, ko jih je delodajalec vzel v službo. To je tistih 90% (po dobrohotni oceni Ivana Groznega)...
Ivan Grozni, upam da si se v svoji oceni zmotil za kakih +10% ;-)
@Kameleonka: se strinjam, ja, da včasih prehudemu bahaču le spodleti. Včasih je prav hecno: spoznaš človeka, razlaga ti o sebi tako, da si čedalje manjši, da se počutiš enega čistega luzerja. Na osnovi povedanega pomisliš, da je naredil hudiča in pol.
No, ampak že nekajkrat se mi zgodilo, da me je kakšna taka oseba tako fascinirala, da sem jo nato še poguglala ali "vrgla" v Cobbiss. Tam pa - bolj ali manj nič. Ok, drži, da vse ne pristane v Cobissu ali guglu, pa vendar lahko približno oceniš, kakšne narave so ti "projekti" in približno koliko jih je.
Ne vem, do takšnih primerkov imam odpor, veliko večjega kot do frenda, ki naredi res fejst fotko ali frendice, ki spacka res luštno svečko in reče: "Je luštna, kaj? Se mi zdi, da se je kar posrečila." In to je to. Fotka/svečka, ki jo vidiš, ki je res luštna in za katero človeku z veseljem daš kompliment, ker si ga zasluži.
@ Kameleonka: tudi jaz, tudi jaz ...
Še posebej, če bi teh +10% pomenilo, da je končni znesek 80 in ne 100%. :>
Axa, take na prvi vtis fascinantne osebe jaz vedno jemljem malo z rezervo - pa s tem sploh ne mislim samo dosežkov, ki jih o sebi navaja dotična oseba, ampak prvi vtis na splošno. Se mi je že velikokrat zgodilo, da sem ugotovila, da sem se zelo dobro pobrala z ljudmi, kateri so se mi od začetka zdeli malce rezervirani, morda celo antipatični. Taki so me večkrat pozitivno presenetili. O teh izkušnjah bi lahko napisala cel post ;-)
Ja Ivan Grozni, morda sem se malček dvoumno izrazila: seveda naj bi bil končni rezultat 80 in ne 100!
Mene je enkrat v Sloveniji vprašal nek Nizozemec (ko še nisem živel v A'damu), zakaj vsi Slovenci delujejo, kot da jim je čisto vseeno za neko delo? Zakaj so tako indiferentni?
Pa sem mu odgovoril: nihče noče pokazat, da se resnično trudi, da si za kaj prizadeva:
1. če mu uspe, bo itak cel šel, ker se sploh ni nič trudil in je uspel. 2. če ne uspe, je pa itak vseeno, ker se tako ali tako ni nič trudil!
Podobno je s samohvalo. Bohnedaj, da bi sami vedeli kaj so naše kvalitete...
Oh to pa ne! Jaz točno vem kaj so moje kvalitete, problem je v tem, da tega ne vedo drugi. ;-)
Kameleonka, vedo že, samo priznali ti ne bodo tega nikoli.
Ja vem ja. I've got used to it. :-(
zelo zanimivo razmišljaš. če bi ti iz svojega bloga izdala knjigo, bi bla uspešnica. majkemi.
Objavite komentar