torek, december 25, 2007

Odštevam

_
_Za božično-novoletno darilo sem si podarila meglo. Samo še trikrat grem spat...

Slikca sposojena od tule.

ponedeljek, december 24, 2007

Voščilo

_
_
Lepo preživite praznike!
V prihajajočem letu pa bodite čimbolj nahumorjeni, kreativni, zadovoljni, zdravi, zaljubljeni, predvsem pa nikomur ne dovolite da vam hodi po prstih!
_

nedelja, december 23, 2007

Zlovoljna

_
No takole je to, ko se človek preveč veseli prostih pred+post+prazničnih dni. Ko ti en dan preden naj bi zaključil svoje letošnje službene obveznosti delodajalec zabiča, naj ti ob tako globokem kašlju niti na misel ne pride, da bi se naslednji dan prikazal na delovnem mestu, ti preostane le še to, da se uležeš v posteljo in nato naslednje dva dni resignirano strmiš v strop, namesto radosti predprazničnega Dunaja okušaš radosti pitja raznoraznih čajnih zvarkov in namesto veselja gojiš cinizem. Ugotovila sem, da je en dan bolščanja v televizijski ekran zame več kot dovolj - najboljše od vsega so kljub vsemu otroške nadaljevanke in filmi, vse ostalo je za bruhat slabo! Danes (tretji dan) sem se celo pustila zvabiti na sprehod v gozd - take vrste sprehod, da se pelješ z avtom - da ne bo pomote. Je pasalo vseeno.
Zdaj grem pečt piškote, morda z njimi celo koga razveselim!

sreda, december 12, 2007

Nostalgično

_
Karmen, slikano posebno zate! Ena izmed meni trenutno najlepših izložb. Ko so bili Miklavž, Dedek Mraz in Božiček še mladi, so kupovali takele igrače in bonbone ter piškote v takihle škatlah...
Fotografija nastala: pred izložbo antike na trubarjevi.

Prekleti kadilci!

Tole bo ena na račun kadilcev iz ust kadilke, ki od včeraj naprej deli mnenje z nekadilci. Nisem si mislila da bom tole kdaj napisala...
Odkar je v lokalih prepovedano kajenje niti ne trpim kaj preveč. Če je opcija sedim zunaj, če je ni sedim notri in pozabim na čik. Malo zoprno je kadar gre človek na žur do jutranjih ur, ker cigareti in alkohol fino plešejo z roko v roki, a kaj češ, človek pač nikoli ne more imeti vsega.
Pa sta me včeraj vražji par odvlekla v nek prostor, ki ima (ne boste verjeli) štiri stene in strop in v tistem prostoru se je kadilo da je bilo veselje. Se usedem, veselo prižgem prvi čik, zraven lokam pivo, prižgem drugi čik, pa nato še tretjega in tako naprej, ampak jih niti bilo tako zelo veliko. Po približno treh urah so me začele peči oči in prav zavoljo tega sem si želela čimprej domov. Pa ne samo zaradi pekočih oči, temveč tudi zaradi smradu za katerega se mi je zdelo da leze v vsako od mojih kožnih por. Ob prihodu domov na balkon odvržem cunje katerih se ne pere za vsak drek (beri: bundo), ostalo pa nemudoma roma v koš za umazano perilo. Nato pa se mi danes dogodi, da medtem ko v trgovini plačujem, zavoham da nekaj neznansko smrdi in še v isti sapi ugotovim, da je vir smradu pravzaprav moja torbica! Ko me je popoldan na Valejinem blogu Hirkani pobarala češ, kako je bilo včeraj na pivu, je bil moj komentar: "Bilo je zanimivo, ampak torbica mi še danes smrdi!"
Da ne omenjam da sem (po dveh pivih in pol!!) danes zjutraj imela mačka - najbrž tudi zaradi pasivnega kajenja, tako da sem se zjutraj v službo privlekla s polovično brzino in s tako brzino tudi "delovala" tekom dneva.
Od danes naprej sem načeloma proti kajenju v zaprtem prostoru - razen če ni prostor primerno prisilno prezračevan. Obenem pa menim, da bi morala biti gostincem vseeno dana pravica, da se odločijo za kadilski ali nekadilski lokal, kadilski seveda pod pogojem, da je smrdljiv zrak primerno odsesan.

Ponaredek!!

_

Očitno je včerajšnji post sprožil apetite po še več jelenčkih v izložbah. No, tale je prav gotovo postavljen "s konceptom", ampak morate priznati da ni pol toliko lep kot njegov gejevski brat!

ponedeljek, december 10, 2007

Dekor ob katerem se oko vzradosti...

_Ljubljana je letos še posebej radodarno okrašena. Ko človek zvečer zavije od mestne hiše proti prešercu, je od vsepovsod slišati radostne vzklike in škljocanje fotoaparatov, ki v svoje objektive lovijo spermije in raznorazne nebesne svode. Piko na i pa urbanemu decemberskemu okrasju dajo umetelno okrašene izložbe in posredno tudi razstavljeni produkti v le-teh (glej spodnjo fotografijo!). In tako se je danes budno kameleonsko oko vzradostilo ob pogledu na simpatičnega jelenčka, ki je z rahlo okrvavljenim gobčkom s svojimi steklenimi očesci izza izložbe neke pekarne strmel v mimoidoče. Morate priznati da je (če odmislimo okrvavljen gobček) res čeden! Če bi ga v velikosti šestnajstih metrov postavili na sredi prešerca, bi prav gotovo presegel lepoto diha jemajoče boksarske boginje Snežke. Verjamem, da si marsikdo izmed vas želi posedovati takle nadvse ljubek in očesu prijeten dekor. Predstavljajte si, kako lepo bi jelenček na božični večer nalegal poleg kamina, v katerem bi tiho prasketala brezova polena, pred kaminom bi bila pogrnjena bela preproga, na preprogi pa dekle v negližeju iz spodnje fotografije (sicer nisem prepričana ali se dotična zadeva res imenuje negliže, ker se na negližeje ne spoznam kaj prida), ki moškemu s katerim deli posteljo (ali pa je tudi ne deli, to na tem mestu ni tako zelo pomembno) nežno zašepeta v uho: "Dragi, bodi moj jelenček!"
Oh ta romantični december!

sobota, december 08, 2007

Včasih se ne prepoznam

_
Človek je kot hiša. Opeke, ki so položene na temelje in zaprte s streho. Na začetku brez fasade in vsebine, tiste vsebine ki se potem sčasoma nabere v njej. Te vsebine je vedno več in vedno bolj raznolika je, nabasana po vseh kotih, tako da sčasoma za nekatere od predmetov pozabiš kje so, pa se potem zgodi da jih kdaj pa kdaj spet najdeš in privlečeš na plano - nekatere od njih je ob redni inventuri potrebno zabrisati proč, ker drugače pač ne gre. Potrebno je biti kolikor toliko selektiven, ker se v nasprotnem primeru lahko kaj hitro dogodi, da stene pod težo vsebine začno pokati. Hiša ima izolacijo in bolj kot je le-ta debela, bolj prijetneje je v hiši kadar hoče vanjo zaglodati potuhnjen mraz. Za razliko od tiste ki obdaja hišo, se ta ki obdaja človeka z leti vedno bolj in bolj debeli. Ujeti smo nekam na toplo, kjer kupčkamo vsebino, jo občasno razstavljamo na prafaktorje, sem ter tja odpremo okno, malo prezračimo in obenem določene fragmente odvržemo na plano. Potem si skuhamo čaj, usedemo se v udoben naslonjač in si sami pri sebi rečemo: "Kako lepo pospravljeno imam danes!" Škoda ker v tv reklamah ne oglašujejo praška za vsakodnevno mentalno higieno. Upam si trditi, da bi omenjeni prašek razprodali še preden bi se pojavil na policah!
"Sem to res jaz?" je rekla A, ko je izvedela, da je njena mama na smrt bolna in da je njeno življenje limitirano na mogoče leto dni in še kak dan več, če bo šlo po sreči - če je to sploh sreča. "Sem to res jaz, ko ob njeni diagnozi pomislim: ja bolna je in umrla bo in ob tem ne čutim ničesar." "Ti nisi taka" ji rečem. "Veš, ne prepoznam se." odvrne. "I-ju sem povedala za svoje misli, pa je rekel, da bo vse to enkrat prišlo za menoj, da se bom lepega dne peljala skozi mesto in bo nekaj v meni eksplodiralo in se bom zjokala." "Morda." odvrnem in ob tem ne vem kaj naj si mislim.
Pa kaj si nismo vsi malo podobni?! Kako me gane, ko na cesti vidim povoženo žival, pa brezdomca, ki spi pod toplimi izpuhi prezračevalnega sistema trgovine, se zjočem ob dobri knjigi ali filmu, medtem pa včasih pozabljam na ljudi ki so mi blizu in me potrebujejo, jaz pa za njih nimam ne časa ne energije. Je to zato, ker sama v obdobjih kadar mi je res hudo ne računam na nikogar in nikogar ne obremenjujem s svojimi problemi?! Je to zato, ker se je moja izolacija tako zelo odebelila? Je postala predebela, da bi me skozi njo zadela bucika iz "zunanjega sveta"?!
Ne prepoznam se, ko na ulici srečam osebo, ki mi je nekoč, kljub temu da živiva in sva že takrat živeli v vzporednih svetovih, pomenila zelo veliko, prijateljico s katero sva zaradi bizarnega naključja in vpletenosti tretje osebe pred časom prekinili stike, pa jo mrtvo hladno pozdravim in povsem mirno odbrzim naprej - pa ne tako, kot na videz "mrtvo hladno" pozdraviš nekoga, ki ti je nekoč nekaj pomenil, pa te ob tem v predelu prsnega koša nekaj čudno zbode in s tem opomni, da srce ni le kos mesa. Ne, v tem primeru mrtvo hladno pomeni dobesedno mrtvo hladno. In potem še nekaj dni premišljujem: "Sem to res jaz? Ne prepoznam se", kljub temu, da vem, da sem se v izolacijski plašč odela zato, ker sem to osebo prizadela, pa tudi zato, ker si je taista oseba na svojo kožo nadela sloj, ki je neprimerno debelejši od mojega, v njegovem varnem zavetju pa pestuje zgodbo kakršno je želela slišati. Ta oseba verjame zgolj v smer enostranskega dialoga - v tem primeru torej monologa. Ko človek zapre svoja okna in vrata, mu preostane samo še monolog...
Moja vrata so načeloma vedno odprta. Kar se pa izolacije tiče, se pa včasih sprašujem naslednje: le kako dolga bi morala biti tista bucika, ki bi se me bila sploh še sposobna dotakniti?

četrtek, december 06, 2007

Kosilnica v pisarni

Da, točno tako kot piše v naslovu - ne boste verjeli, ampak v naši pisarni - točneje v sejni sobi (ki je ena taka zelo zelo mini soba, v kateri se nahajajo en regal s policami, ena omara, miza in štirje stoli) imamo kosilnico! Zakaj bi človek v sejni sobi, pa še decembra (če je mesec na tem mestu sploh še relevanten podatek?!), imel spravljeno kosilnico?! Odgovor na vprašanje je še bolj butast kot vprašanje samo. Ne boste verjeli, ampak kosilnico imamo v sejni sobi zato, da je nebi ukradel dimnikar! Kdor ne verjame, naj izvoli prebrati še enkrat!
Na tem mestu je potrebna razlaga: Te dni nas bo obiskal dimnikar. Ker se dostop do dimnika, v katerega bo dimnikar vtaknil svojo firbčno betico, nahaja v prostoru, v katerem ima naša najemodajalka spravljeno kosilnico, je bila le-ta (najemodajalka, ne pa kosilnica) v velikih skrbeh ali naj nam sploh zaupa ključ od dotičnega prostora ali pač ne, saj obstaja možnost, da dimnikar pobaše kosilnico. No, ta problem smo rešili, zato se kosilnica trenutno nahaja v naših službenih prostorih - varno spravljena tako pred dimnikarjevimi črnimi tatinskimi kremplji, kot tudi pred našimi obiskovalci - najbrž ni potrebno posebej razlagati zakaj: kdo od vas pa bi si želel svojim strankam razlagati o tem, da dimnikarji kradejo kosilnice?! Ne vem no, ampak še nikoli nisem videla nobenega dimnikarja, ki bi pod roko nosil kosilnico. Je morda kdo od vas že kdaj slišal, da pri njih obstaja ustaljena praksa, da ob obisku dimnika sunejo tudi kosilnico?! Ker če je to res, potem se v bodoče ob dimnikarjevih obiskih ne bom grabila za gumb, temveč bom raje zagrabila za kosilnico!

torek, december 04, 2007

5 neprijetnih človeških

Našla pri Pozicionirani.

1. Daleč najbolj neprijetni so mi lažnivci in hinavci.
2. Sledijo jim važiči.
3. Tudi dolgočasneži niso posebno prijetni, ampak so še vedno boljši od zgoraj omenjenih.

Vse ostalo lahko nekako toleriram!

Aja, motijo me ljudje, ki po pločnikih hodijo prepočasi (sem niso vključeni starejši ljudje, da ne bo pomote). Iritirajo me ljudje, ki se po svetu vlečejo "kot megle". Ampak to ne spada v zgoraj omenjeno kategorijo petih naj-neprijetnejših (ker se jih še vseeno da tolerirati). Bi pa včasih kakšnemu počasnežu malo podkurila pod nogami. Posebno me motijo tisti, ki z ogromnimi nakupovalnimi vozički zasanjano tavajo po trgovinah. Brrr!!

Požrtija

Danes smo se s sodelavci po službeni dolžnosti udeležili otvoritve novega - povečanega - trgovskega centra. No, vse je enkrat prvič in zame je bilo danes prvič, ker ponavadi na take pasje procesije ne hodim. Kaj si bom najbolj zapomnila? Ničesar drugega kot gručo "sestradanih" ljudi (recimo da jih je bilo tam okrog 30 - v sklopu enega lokala, ne celega centra, da ne bo pomote), ki so široko razprtih oči in z jeziki do tal (kot psi, ki čakajo na kosti) stali pred natakarjem, ki urno vrtel nož in z velike posušene prašičeve noge rezal koščke, katere je nato polagal v njihove roke. "Jej saj je zastonj! Jej, pa četudi potem bruhaš!"

petek, november 30, 2007

Odkritje dneva

Tale post je namenjen izključno nosečnicam, ki želijo izgledati šik. Prijateljica Malči (ki je v pričakovanju) mi je pravkar poslala mail z naslovom "Odkritje dneva", za katerega se mi zdi, da ga moram nujno objaviti. Takole gre:
...Rada bi s teboj delila odkritje dneva.
Ob vsej potrošnji in ponudbi je nakup žab v mojem primeru izjemno težak. Lahko kupiš take za stare mame, kajti edino take modele prodajajo za moj tip debelih ljudi (o korenčkastih hlačah in črtastih srajcah pa drugič...), ali pa tvegaš, da ti bo trebuh preščipnilo, pa še slabo ti bo cel dan.
No, danes sem našla rešitev. Kupiš izjemno lepe vzorčaste žabe št. 5 (!!!) in jih oblečeš z ritjo naprej. (Od časa do časa moraš sicer na stranišče, da si popraviš gube, ampak sicer pa lepo zgledaš in ne trpiš).
Ne samo, da sem tvoja najboljša prijateljica, sem tudi najpametnejša med njimi!
Škoda ker Malči ne piše Bloga, prepričana sem, da bi se ob branju le-tega nadvse zabavali!

Marciiiiiipannnn!!

_
Takale je trenutna situacija na moji delovni mizi - zavidljiva. Ždim kot "bubrek u loju", sama samcata, s pravkar načeto čokolado pred nosom. Pardon, pred usti. In to ne s kakršnokoli, temveč z marcipanovo. Situacija pa ne bo dolgo takale, možna sta namreč dva scenarija: po prvem (dober na kratki rok) čokoljado nemudoma pohrustam. Po drugem (ta je boljši na dolgi rok) mi jo pomagajo pohrustati sodelavci. Ker se mi močno dozdeva, da še nekaj časa ne bo nikogar od nikoder, jo bom po vsej verjetnosti morala zdelati sama. Dasiravno ni tako dobra kot kakšne njene sestre, Finessa naprimer ali pa Ritter sport. Najboljša je pa ena, ki ji ne vem imena, v kateri je marcipan pomešan z alkoholom. Kdo bi si mislil da zna biti kombinacija mletih mandljev in cukra tako zelo dobra!!

sreda, november 28, 2007

Prenovljena

_
Wolfova mi je všeč, ker je s prenovo dobila povsem nov karakter. Postala je nekakšna sprehajalnica s prostorčki za postanek. Poseben karakter pa prostoru dajejo na novo zasajena drevesa. Pri novi ureditvi so me malček razočarale edinole "flike" asfalta, ki po mojem mnenju ne spadajo med granitne kocke.
Tudi tile smetnjaki, ki so se razpasli po mestu so mi jako nesimpatični. Kot prvo so preveliki in kar vabijo k "ustvarjanju" smeti. Tudi z oblikovnega stališča niso ravno kakšen masterpiece, vendar bi kljub vsemu človek lahko zamižal na eno oko, dasiravno se pa tehle nagravžno zelenih vrečk pač ne da spregledati. Grdo.

Drugače pa mesto iz dneva v dan dobiva lepšo podobo. Ljubljana je dokaz, da mesto poleg sposobnega župana nujno potrebuje tudi mestnega arhitekta. Res škoda, ker večini slovenskih občin to še ni postalo jasno. Tako imajo namesto da bi imeli zaposlenega mestnega arhitekta zaposlenih "miljon tavžnt" raznoraznih parazitov, ki se v svojih stolčkih redijo zgolj od procentov, katere poberejo pri investicijah, kjer posel dobi najcenejši (največkrat diletantski) ponudnik. Najcenejši?! Zakaj že?!

Sem šla na knjižni sejem

malo prevohat. Itak vohljam sproti, tako da me ni nič kaj posebej presenetilo, za popuste mi je bilo pa že vnaprej jasn,o da nad 10% ne bodo šli. Ampak pejmo mal pogledat - kupit itak nič, ker je finančni bonus tekočega meseca že dodobra izkoriščen, ampak gledam pa lahko, saj ogledovanje nič ne stane. Ko se sprehajam med stojnicami zopet ugotovim, da nebi ničesar zamudila če nebi šla, saj mi je veliko ljubša kot sejem (in posledično gneča na njem) največja in moja najljubša knjigarna v mestu. In potem se med tistimi skladovnicami knjig spomnim, da bi si pa lahko kupila tisto novo Suskindovo knjigo s Sempejevimi ilustracijami, katere naravnost obožujem. Pretaknem vse stojnice, sprašujem po knjigi, katere naslova ne vem (avtorja pa). V Vale-Novaku jo imajo, ampak ne na stojnici, poleg tega se jim sanja ne pri kateri založbi je knjiga izšla (kao), naj jo grem iskat v trgovino na wolfovo, mi rečejo. V Mladinski knjigi me prijazna prodajalka usmeri k Sanjam, kjer pa imajo le Parfum. Vmes se ustavim pri Taschnu in zapravim znesek, katerega nisem imela namena zapraviti in bi zadoščal za plačilo opomina za dvomesečno zavarovanje. V jezi, ker mi ni uspelo najti želene knjige se poberem domov in na poti v prvi knjigarni (po regularni ceni seveda) nabavim želeno zadevo. In zopet ugotovim, da za eno v slovenščino prevedeno leposlovje dobiš dva Taschna.
Med vsemi založbami, ki sem jih na sejmu pretaknila, pa res nisem pomislila na Celjsko Mohorjevo. In prav pri tej založbi je izšla ta tanka mala knjižica, ki zdaj kraljuje na vrhu kupčka neprebranih na moji polici.

četrtek, november 22, 2007

Snežakinja

_
Okus ne pozna meja...


ponedeljek, november 19, 2007

Bad karma

Kakšen dan je pa res... eh, da bi človek glavo zakopal v pesek in odspal en teden dni v kosu... Zakaj se I-tunesov ne da naložit na Windowse dvatavžnt?! Zakaj laptopu, ki ima inštalirane Windows XP ravno takrat ko ga najbolj rabim crkne čardžer?! A mi lahko nekdo prosim pove zakaj že par dni v torbi prenašam (še) nedeluječ I-pod?! In ko se odločim vse poslati k vragu in si ogledati film na Liffe-u ni na sporedu ničesar primernega?! Zakaj služben računalnik že dve uri pošilja maile in jaz zavljo tega še ne morem domov?! Zakaj me že dva dni boli glava?! Zakaj moški nikoli ne rečejo tistega kar od njih pričakujemo?!
Na nekatera vprašanja najbrž nikoli ne bom našla odgovora... Si upa it kdo z mano na pir?!

torek, november 13, 2007

Vintgar

Tole sem imela namen postniti že pred dvema dnevoma... Včasih ne gre. So dnevi, ko človeku po prihodu domov komaj uspe premazati škornje z impregnacijskim sredstvom (pa še to počne v poznih nočnih urah), kdaj naj potem revež še piše o sobotnih potepanjih po gorenjski...
Idejo za obisk soteske sem dobila pri Tjaši.
Na vhodu v sotesko Vintgar naju je pričakala spuščena zapornica z napisom "Prepovedano", zato domačine povprašava ali je dostop do slapu sploh možen. "Ja ja, kar pojdita, saj se pride. Samo na lastno odgovornost, saj vesta: če vama slučajno na glavo pade kakšen kamen." "Aja, a pade?!" boječe povprašam. "Ne ne, kar pejta!" Mhm, nekako nisem preveč navdušena nad tem, da bi mi na (drugače kar trdno) betico padel kamen, a to me kljub temu ne odvrne od tega da si grem zadevo pobliže ogledat. Je kaj za videti! Pot med visokimi skalami je umetelno speljana preko lesenih "balkončkov" (mostičkov oz. tkim "galerij"). Voda kristalno čista, barva dih jemajoča (turkizno obožujem), zvok vode pa opozarja na ogromno moč, ki jo ima le-ta v sebi...
Ta sivi spot je riba!

Na vodno gladino so se ujeli odpadli lističi


Ko prideva do slapu, je tam okrog spet vse zaprto in polno napisov "Prepovedano". Gospod, ki na klopci ob koči malica pomarančo, naju pobara, da greva lahko naprej kljub zapori: "Kar pejta, kar pejta, to opozorilo je samo zato, da veš, da greš preko na lastno odgovornost - če ti slučajno kamen na glavo pade. Ker pozimi ne prodajajo kart nista zavarovana, drugače pa gresta vseeno lahko naprej." Odločiva se, da naprej v gozd ne greva, zato se obrneva v smer odkoder sva prišla, nakar zagledam veliko belo tablo, na kateri z velikimi črkami piše: "Obnovitvena dela v soteski. prehod smrtno nevaren!" Hm, no kaj češ, nazaj sva šla vseeno - tale post je vsekakor dokaz, da mi ni nič padno na glavo.
Fotke slapu pa ne dam gor - pojdite si ga sami pogledat! Pa pazite na glave!


ponedeljek, november 12, 2007

Campari, anyone?!

_ Že kar nekaj časa nazaj sem v neki reviji zapazila Campari Light. Zadnjič pa jo na poti v službo uzrem v znani prodajalni s svetili. Šibka rdeča svetloba, ki jo je skozi okno izložbe oddajala v turobnem sivem jutru me je, firbčno kakor sem (od daleč se seveda ni videlo, da je sestavljena iz stekleničk v katerih je grenka rdeča brozga), zvabila na drugo stran ceste. Ne rečem da bi si omenjeno svetilko ravno želela imeti v stanovanju, je pa vsekakor zanimiv kos za kakšnega obsedenca s svetili (sama imam enega v krvnem sorodstvu). Imela bi pa tole: Cooper shade! Morda nekoč...

četrtek, november 08, 2007

Recepti Branke Berkopec Peterle

Če bi zmagal naš osvoboditelj Lojze, bi najbrž v nabiralnike vsak mesec prejeli revijo, v kateri uvodniku bi nas prijazno nagovarjala simpatična Urška, par strani naprej pa bi si slovenske gospodinje lahko prebrale recepte gospe Branke in si jih zapisale v svoje kuharske zveščiče. Na nacionalki bi v soboto zvečer namesto HriBarja vrteli oddajo Kuhajmo z Branko, v kateri bi nam prva dama (v stajlingu Podlogarjeve) pod budnim očesom novinarja Voduška razkrivala svoje kuharske adute: skupaj bi vkuhavali ozimnico, mesili kruh in kuhali marmelade. Kmalu bi zasenčila samega Jamieja Oliverja in sestro Vendelino. Aja, sestra Vendelina je itak mrtva. Ampak če bi bila še živa, bi prav gotovo ne spregledala nobene od teh sila zanimivih in poučnih oddaj.
Zanima me, če je kdo od vas že preizkusil recept gospe Peterletove, ki je bil objavljen v reviji (hm, ne spomnim se naslova) recimo ji "Zadnji obupan poskus pridobivanja volilvev in volilk, ki še verjamejo v sadne pite Branke Berkopev Petrle". No, morda bom pa preizkusila recept in v nedeljo zvečer spekla to tako opevano sadno pito BBP. Ampak samo pod pogojem, da bo volilni rezultat tak kot je treba! Me pa močno zanima ali bodo žene naših politikov, ki so trenutno na oblasti v bodoče pekle sadne pite ali pa raje vlagale kisle kumarice, kaj menite ?
P.S. Razmišljam, da bi tožila tistega, ki je v Kamniku obesil cestni transparent z napisom: "Kamnik podpira osvoboditelja Lojzeta." Le kako si lahko nekdo jemlje pravico v mojem imenu razglašati koga jaz podpiram?! To, koga podpiram je moja osebna stvar in nihče nima pravice tega javno razglašati, se vam ne zdi?!

sreda, november 07, 2007

Mmm

Včasih človeku v glavo zleze kakšna melodija in potem noče in noče ven. Meni danes tale. Hecna gospa je tale Amanda!

nedelja, november 04, 2007

18. Liffe

_
Moj seznam za Liffe je nared.
Favoriti: Prosto plavanje, Stregel sem angleškemu kralju, Ti, ki živiš, Svež zrak, Slutnja
Malo manj favoriti: Dva dni v Parizu, Gozd žalovanja, Igralke, Izgon, Jesenski vrtovi, Lady Chatterley, Past, Povratne steklenice, Še slabše bo.
Vaši favoriti?
P.S. Če mi bo uspelo videti vsaj polovico filmov s spiska bom nadvse zadovoljna!

Postpraznična inventura

Število prebranih knjig: ena. Ne priporočam. Dolgočasno branje brez zapleta - se pravi tudi brez razpleta. Sicer mestoma humorna, a nič več kot to.
Število odloženih knjig (že na kupčku za vrnitev v knjižnico): ena. Ambala, ni šlo. Vseeno me zanima tvoje mnenje o knjigi!
Število ulovljenih glodalcev (mala miš temno sive barve): ena.
Število na svobodo spuščenih glodalcev (mala miš temno sive barve z lepilom na eni tački): ena. (Da, že od nekdaj se mi je dozdevalo, da sem dobrega srca!)
Število odsotnosti z neta (zaradi gostujočega malega glodalca): tri dni.
Število sprehodov v dobri družbi: eden.
Splošno praznično počutje: za en drek.
_
Umetniška inštalacija (NN)

Trdoleska. Dobesedno.

Še več trdoleske

Pred nevihto

ponedeljek, oktober 29, 2007

Oprala sem kavbojke

_
Nakup kavbojk je moja nočna mora. Najti kavbojke, ki mi bodo prav čez boke, da ob tem ne bodo preširoke v pasu, da mi bo kroj všeč, poleg kroja še barva, navsezadnje pa še cena. Ponavadi pred nakupovanjem potrebujem en dan psihičnih predpriprav, poleg tega si moram obvezno organizirati spremstvo (mojega osebnega stilista, kateremu edino zaupam), šele nato gremo v akcijo...
Prejšnji teden nisem imela namena kupovati kavbojk. Ogledovala sem si volneno oblekico, ki pa se nosi čez ozke kavbojke. Glede na probleme, ki jih imam ponavadi pri nakupu kavbojk, na ozke še v sanjah pomislila nisem, niti mi niso bile nikoli kaj preveč všeč. Pa me trgovka vpraša, če mi da lahko k oblekici za pomerit še kavbojke, ker se to pač nosi skupaj in precej sem za, čeprav kot sem že rekla, kavbojk nisem imela namena kupiti, poleg tega se je moj stilist nahajal kilometre stran, prisoten je bil samo pomožni stilist, ki je tudi ok, a mu vseeno ne zaupam 100%. Navleka kavbojk je uspela v prvem poskusu!! Pomožni stilist je vztrajal naj grem kar v njih iz trgovine, svoje stare kavbojke pa pustim kar tam, ker itak niso za nikamor več. Kljub temu, da se z njim strinjam, se vseeno nabašem v tiste ta stare, ta nove pa napadem naslednji dan in odtlej se od njih ločim samo še ponoči. Razmišljam celo, da bi šla iskat še ene identične.
Ko se mi kakšen oblačilni kos takole hipno priraste na rit, ga pred uporabo seveda niti operem ne. Nočem pomisliti na to, kje vse se je valjalo blago in kaj vse je že skozi njega šlo... Me ne zanima. Ni jako higiensko, vem.
Včeraj pa sem na supergah (tam kjer rob hlač nalega na čevelj) opazila temno modro črto! In ta črta ne gre stran! Razlog za alarm! Zato sklenem, da je treba hlače nemudoma oprati - en dan bom že zdržala brez, tudi krilo in škornji so kar ok, dasiravno bom morala zjutraj vstati pet minut prej, da bom nase v miru navlekla najlonke (in to tako, da ne bodo okoli vsake noge po dvakrat navite, kar pa je za zjutraj že pravi podvig). Premišljujem ali naj hlače fliknem v stroj ali naj jih operem na roke (da mi ne razbarvajo perila, samo enega kosa pa pač nebi prala). Preden jih potopim v vodo, vržem uč na všivni listek, ker sem v dilemi ali naj jih perem v vroči ali v hladni vodi. Na všivnem listku je narisano vedro, v vedru pa ročica!! Kaaaj?! Ste že kdaj slišali, da naj bi človek kavbojke pral na roke?! Da smo si na jasnem: vedno več oblačil ima na všivnem listku označeno, da jih je potrebno prati bodisi na roko bodisi jih odnesti v čistilnico. Ponavadi oblačilni kos pred nakupom prečekiram in takih, ki zahtevajo kemično čiščenje nikoli ne kupim. Sem pa že kupila spodnje perilo, na katerega všivnem listku je bila narisana ročica v lavorju, pa sem tako perilo vedno brez škode zbasala v stroj.
S temile barvo puščajočimi hlačami si pač nisem upala tvegati, zato sem jih oprala tako, kot so to počeli v starih časih: z žajfo, v topli vodi. Skoraj si upam trditi, da bi vodo, ki se je netekla iz oblačilnega kosa lahko shranila in poslala v Aero, da bi z njo napolnili bombice za nalivnik - tole kar vidite na sliki, je voda po drugem izpiranju! Oprala v petih vodah, nazadnje pa izprala v kisu, ki baje fiksira barvo. Obesila na štrik, zdaj čakam, da juri vidim ali so to še moje najljubše kavbojke ali pa morda le druge najljubše (lisaste?!) kavbojke.
Pri vsej stvari me zanima tole: Recimo da so na trgu vedno boljši in kvalitetnejši materiali. Predpostavimo, da ne kupujem ravno šmafuja, se pravi da so moja oblačila srednjega cenovnega razreda. Vendar čedalje bolj opažam, da se veliko stvari potrga. Včasih se zadeve potrgajo po šivih, zgodilo se je tudi že, da se je kar na lepem pokazala luknja v blagu, da ne govorim o tem, kako slabo so prišiti gumbi. Poleg vsega naj človek še na roke pere. Kot da nimam ničesar pametnejšega za početi... Vi perete na roke?! Jaz bom najbrž naslednjič spet, glede na to, da je na koncu od njih še vedno kapljala modra voda...

Grdogled

oseba A: "... no a veš, potem sem ga pa zelo grdo pogledal, v bistvu sem ga pogledal tako, kot da sem zelo jezen, pa še umsko moten povrhu in mu rekel, naj ne teži več, ker če ne ga bom na gobec!"
oseba B: "Mhm, ni mi čisto jasno kakšen si ti, ko zelo grdo pogledaš?!"
oseba A: "Veš kako jaz grdo pogledam?! Predstavljaj si me, kako bi pogledal, če bi Peterle zmagal na predsedniških volitvah - tak sem jaz, ko zelo grdo gledam!"
oseba B: (malo premišljuje, nato pa začne na svojem obrazu izvajati čudne grimase - mešanico jeze in začudenja.) "Da, povsem jasno mi je, kakšen je moj sodelavec ko zelo grdo pogleda!"

sobota, oktober 27, 2007

Dobro jutro!

_

Takole koristim vikend: oči odprem ob pol dvanajstih, noge pa položim v copate eno uro kasneje. Za povrh vsega se še čudim zakaj me glava boli - očitno prevelika doza spanja škoduje!

četrtek, oktober 25, 2007

Hiša št. 3


Pri delu ki ga opravljam, me včasih doleti delo na terenu, kar pomeni, da je treba iti na objekt in ga izmeriti, da ga kasneje lahko polepšamo - mu damo nov videz in program.
Danes sva šla s sodelavcem izmerit hišo številka 3 - stavbo častitljive starosti blizu petsto let. Na stare hiše vedno gledam s čudno mešanico občudovanja in gnusa. Ko odpiramo ozka nizka škripajoča vrata, vstopamo v neke druge čase in zgodbe, poleg tega pa tudi v zmes prahu, pajčevin in čudnih vonjev.
Ne morete si misliti, kaj vse se skriva za urejenimi pročelji ljubljanskih hiš:
Temna klet, v katero se spustiš po majavih lesenih stopnicah, katerih nastopna ploskev je preozka, da bi človek svoj "ošiljeni" čevelj nanjo lahko položil tako kot se to počne pri hoji po stopnicah. Stopalo je potrebno na stopnico položiti malo pod kotom, pri tem pa glavo držati sklonjeno, tako da človek nehote daje vtis, kot da ponižno stopa v ta zatohli kletni hram. Spust v klet se odvija kot v Svetlanini Pekarni Mišmaš: stopnišče pokrivajo debele plasti pajčevin, pajki na njih pa so mumificirani v ovoj iz bele plesni. Fuj! S sodelavcem v temi z metrom šariva po prostoru. On meri, jaz zapisujem, on korajžno zaokrožuje, da bi bilo delo čimprej končano. Ob vsakem šumu pogledam naokrog, da se od kje ne prikaže kakšna podganica ali dve... Nato spet po nerodnih stopničkah nazaj gor, ven na atrij in po stopnicah v mansardo. Vstopiva v zapuščeno, v temno leseno oblogo odeto stanovanje, v katerem je živel moški. To vem takoj ko vstopim: v kotu na tleh se nahaja mučilna naprava za oblikovanje mišic, na mizi v kotu star monitor in poleg njega nekaj tehničnih revij. V kopalnici ob umivalniku kolonjska voda, katere ime mi, ne da bi stekleničko odpirala, na obraz izvabi nakremženost: Brut. V kuhinji na pultu stojijo kozarci, kot da bi iz njih pravkar nekdo pil pivo in si ob tem z obraza obrisal belo dišečo peno. Na kuhinjskem "šanku" dva kozarca za vlaganje, polna raznoraznih ključev vseh možnih velikosti in oblik, pa še ducat raztresenih po namizni ploskvi. "Zakaj bi nekdo imel toliko ključev?" ugibam naglas. "Morda je bil po poklicu ropar?" V shrambi najdeva staro sliko, na kateri je gospod, ki bi po izgledu in pokrivalu, ki ga ima na glavi sodeč, lahko prihajal nekje iz Srbije. Na vratnem podboju zataknjena antikviteta: umeteln srebrn nož - najbrž je bil nekoč last brkatega gospoda s slike. Raje ne pomislim, za kaj vse ga je njegov lastnik uporabljal... V (delujočem!) hladilniku dva tetrapaka mleka z datumom uporabe februar 07. Zraven mleka kozarec oliv. Kot da bi nekdo v naglici odšel, pa je kljub temu v prostoru še vedno prisoten... Označuje ga peščica nepomembnih predmetov.
Po stopnicah nazaj, skozi atrij v notranjost, pa po drugih stopnicah v prvo nadstropje. Komaj uspeva obvladati mali labirint. V prvem nadstropju bivše študentsko stanovanje, na vhodna vrata je pred sedmimi leti nekdo z belim sprejem napisal: Srečno 2001! Borna oprema, stene "polepšane" z dekoracijo roza geometričnih likov. Študentka je na steno pod obokom v kopalnici narisala tri vzporedne roza črte. Dekor ne pomaga kaj dosti. Na kuhinjskih vratih spet napis: "Srečno 2001!". Pri vratih stacionarni telefon. Predstavljam si študentko, ki 31. decembra leta 2000 ob pol polnoči v telefon vpije: "Potem pa pridite sem, hiša št. 3! Po hribčku navzgor ja. Joj, tako sem že pijana..."
V naslednjem stanovanju je pri vratih namontirano opiralo iz nerjavečega jekla. "Tu je najbrž živel gospod, ki je imel samo eno nogo." spet naglas ugibam. "Najbrž." odvrne P. Pogledava v omarico s čevlji, da nama vsebina omarice razjasni, če imava prav. V omarici se nahaja par copat. "Morda sta tu živela dva človeka, vsak s po eno nogo. Eden z levo, drugi z desno" se šaliva v najinem običajnem slogu. "Ti, da ne boš mislila da je to nemogoče," reče P "Poznal sem gospoda in gospo, ki sta imela vsak po eno roko: eden levo, drugi desno." "Mogoče sta se šla nenavadne spolne prakse: rezanje rok drug drugemu med seksom" razmišljam... "Te strašijo hiše v katerih je nekdo umrl?" vpraša P. "Strašijo me vse hiše, kjer je nekdo že živel. Ne maram stvari, ki s seboj nosijo preveč zgodb" odvrnem. "Da, strašijo me hiše kjer je neko umrl." "Nekateri se radi zavlečejo v posteljo kjer je nekdo umrl, zavijejo se v odejo in potem tam ždijo." pretirava P. "Ne verjamem." ugovarjam "Zagotovo ni veliko ljudi, ki bi ždeli v postelji v kateri je nekdo umrl zaradi samega navdušenja nad tem dejstvom." "O ja, pa so taki." nadaljuje P v sebi lastnem tonu...
Do konca izmeriva, stopiva na ulico in veselo zakleneva. "Fuj, samo da sva fertik!" reče P veselo. Hitro jo ucvreva nazaj proti službenim prostorom. Ko se vrneva, si takoj opereva roke. Ugotovim, da se mi stare hiše kar naenkrat ne zdijo več tako zelo idilične, kot so se mi zdele včasih. Preveč neznanih zgodb nosijo s seboj in vse kar je neznano, mi vzbuja občutek nelagodja...

"V hiši št. 3 se godi sto stvari..." ali kako že gre...

sreda, oktober 24, 2007

Geđet

h

Tale je eden boljših. Lepo kičasto dovršen. Njihove izdelke sem odkrila v enem vzhodnjaškem shopu v Celovcu. Z D-jem sva se kot otroka zapodila med police, vendar po dolgem ogledovanju nisva izbrala ničesar, saj človek ugotovi, da veliko večino teh stvari sploh ne potrebuje - gedžeti pač. Ampak ogledovati jih je pa luštno. Med ogledovanjem se nama je pridružil še simpatično prismuknjeni prodajalec, ki se je ob vsaki stvari ki sva jo vzela v roke in preučevala smejal, kot da zadevo prvič vidi... Ampak takale metlica bi mi pa prav prišla - tla bi jo bila pa vsekakor še bolj vesela kot jaz.
Drugo leto si bom kupila novo kolo in nanj namontirala tole - da nebi slučajno komu prišlo na misel da mi ga spizdi!

torek, oktober 16, 2007

Tek za zmajem

Že dolgo časa me ni kakšna knjiga tako prevzela kot tale. Dobesedno požiram jo. O vsebini si lahko preberete tukaj, naj dodam samo še to, da sem jo na poti domov na avtobusu brala s sončnimi očali na nosu - v javnosti namreč nerada jokam.

Fensišmensi

k
Danes mi je poštar v lični kuverti prinesel tole taško. Ani še enkrat najlepša hvala, za vse firbce pa link na ogledovalnico, kjer si lahko napasete oči še ob drugih Fensišmensi izdelkih.

ponedeljek, oktober 15, 2007

Blog action day

j
U
Danes nimam navdiha za pisanje posta z ekološko vsebino. Blog action day se mi zdi super zamisel, vendar je težko na točno določen dan na določeno temo napisati kvaliteten post. Ker ponavadi pišem spontano - to kar mi pač v določenem trenutku prekriža pot ali pade na misel. Sicer pa je bilo na teh straneh na ekološko temo že veliko povedanega...
Še vedno zavračam pvc vrečke. Še vedno me debelo gledajo, ko jim razlagam, naj za božjo voljo ljudem ne rinejo v roke vrečk, temveč naj le-te pustijo na pultu, pa naj jo vsak sam odloči in jo vzame, če jo potrebuje. Zadnjič prodajalec na bencinski črpalki ob tem, ko z besedami "preveč je tega onesnaževanja s plastiko" zavrnem vrečko, mojemu spremljevalcu reče: "Jah no, saj po svoje ima prav, sam kaj čmo, nimaš kej!" in ob tem zamahne z roko.
Videli smo že mnogo dokumentarcev na temo podnebnih sprememb ter na temo neekološkega obnašanja, kateremu botruje kapitalizem. Željno pričakujem dokumentarec, katerega glavna tema bodo smeti. Dokumentarec, ki bo prikazoval kam gredo vse te smeti, ki jih dnevno sproduciramo. Kaj se reciklira v kaj. Kam gre tisto, česar ni mogoče reciklirati?! Kako je možno, da se ob taki masovni produkciji odpadkov človeštvo še ni zadušilo v smeteh?!
Veliko razmišljam tudi o onesnaževanju druge sorte - o onesnaževanju s slabo, konkretno za naš prostor neprimerno arhitekturo. O onesnaževanju, ki bo tu ostalo še leta in leta. In to samo zaradi pohlepa nekih tajkunov, ki so še pred nedavnim ob štruci belega kruha prigrizovali pasjo radost, danes pa jedo račja prsa v omaki belega martinija in ob tem premišljujejo, koliko kvadratov bruto bodo naštepali na svojo novokupljeno parcelo in posledično: s kakšnim novim avtom ali jahto se bodo vozili, da bodo zadostili svoji tajkunarski nečimrnosti. V primeru da svojih želja ne uspejo preriniti mimo "ostrega" očesa pristojnih, le-te mastno podkupijo, pa je volk sit in koza cela (Prejšnji teden je bil v Mladini na to temo objavljen zanimiv članek). Potem so tukaj še "običajni smrtniki"- slovenčki, ki okoli svojih že tako prevelikih hiš naštepajo po tri anekse (z dovoljenjem nesposobnežev iz uradov za okolje in prostor seveda), po možnosti v barvah, ob katerih človek stakne vitaminozo, ob obliki teh monstrumov pa zadobi odstop mrežnice. Ni treba da ste strokovnjak na tem področju, da opazite "nasmetenost" v okolju, samo malo feelinga je treba imeti... Zdaj boste trdili, da sem zašla s teme, jaz pa trdim obratno: okolje je onesnaženo tudi vizualno! Pa pojdimo še k obliki: ljudje gradijo prevelike hiše, ki so poleg tega neustrezno umeščene v prostor, posledično pa za ogrevanje porabijo prevelike količine energije... Google it: pasivna hiša!
Po svojih močeh se trudim, da za okolje (in s trem posledično tudi zase) naredim čimveč pozitivnega: uporabljam javni promet, pri nakupovanju uporabljam vrečke iz tekstila, kadar imam na voljo dva identična izdelka izberem tistega, ki je zapakiran v embalaži katera čimmanj obremenjuje okolje, redkokdaj kupujem pijače v plastenkah (pijem samo čaj in vodo), električnih aparatov ne puščam na stand-byu temveč jih izklopim, uporabljam mooncup... Vem, da je to le kaplja v morje, a se še vedno tolažim s tem, da je to vseeno bolje kot nič. Najbrž se boste strinjali, da imam po svoje prav, nekateri izmed vas pa bodo morda resignirano dodali: "Jah no, sam kaj češ, nimaš kej!" in ob tem zamahnili z roko. No, upam da ne. Vsak naj se trudi po svojih močeh...

sobota, oktober 13, 2007

Zametki

Zametki letošnje zimske garderobe. Ko se človek naveliča kot podivjan konj tekati po trgovinah in se vračati domov ves prepoten od neuspešnega pomerjanja... Back in black!

petek, oktober 12, 2007

Brez besed...




Najbolj elitna lokacija v Ljubljani. Ena najlepših secesijskih stavb.
Zoki, spedenaj nam še tole, prosim.

četrtek, oktober 04, 2007

Umetnost

j
Včeraj sem na avtobusu nehote poslušala pogovor, ki mi je dal misliti. Pogovarjali sta se dve gospe, ki delata v proizvodnji: ena v podjetju, ki proizvaja pogrebno opremo, druga pa tule. Ta druga dela pri strojih, ki producirajo produkte, pri proizvodnji katerih uporabljajo TNT. Neka njena kolegica je pri tem stroju delala samo en dan, nato pa zadobila rdeče lise po celem telesu, tako da potem seveda ni mogla ostati na tem delovnem mestu - kakšna sreča zanjo, si mislim! Si morete misliti, da človek s poklicno srednjo šolo, ki je osem ur na dan izpostavljen strupenemu plinu in poleg tega opravlja težje fizično delo, zaradi katerega si je pri štiridesetih letih že nakopal okvaro hrbtenice, zasluži borih 500 eurov (s potnimi stroški vred!)?! Si lahko predstavljate, da je ista oseba na prošnjo za delo snažilke v nekem drugem podjetju dobila odgovor: "Ne izpolnjujete pogojev za delo." Kako lahko nekdo osebi pri štiridesetih, ki ima narejeno srednjo šolo, odgovori, da ne izpolnjuje pogojev za delo snažilke?! Njene besede so bile (citiram dobesedno): "Ob njihovem odgovoru sem se počutila kot drek."
Zanima me, s čim ta gospa svojemu sedemnajstletnemu sinu plača mesečno vozovnico (ki stane okrog 100 eurov.)?! S čim plača stroške, hrano? Da človek pririne skozi mesec s petstotimi evri, mora biti umetnik! Evo, to je zame umetnost!
Zmrazi me, ko slišim da ima neurokirurg pripravnik mesečne plače malo čez tisoč ojrov. Zmrazi me, ko slišim da nekdo, ki pride na dom malo "pošraufat" odtok, v pol ure zasluži toliko kot jaz v pol dneva.
Tudi jaz bi s svojim mesečnim avtorskim honorarjem lahko le vegetirala v kakšni vlažni najeti luknji, katero krasi linolej in pohištvo z nalimki v imitaciji hrasta. Imam srečo, da mi ni treba najemati stanovanja, tako da prisluženi denar lahko porabim za svoje male (limitirane) razvade.
Sedemnajstega grem protestirat. Zase in za vse tiste umetnike, ki čez mesec prigurajo s 500 evri in so se poleg tega v življenju še sposobni česa veseliti...
Plakat: sposojen

sreda, oktober 03, 2007

Disleksija

794847847476383736215
Ne, nisem dislektična. Vsaj kar se tiče črk ne. Imam pa probleme s številkami. Tako kot jih imajo dislektiki s črkami. Morda kdo ve, če obstaja kakšna podveja dislektičnosti - številčna disleksija?! Ker če do sedaj še ni obstajala, sem jaz prvi primer! Poleg vsega se mi zdi, da mi je odmrlo nekaj možganskih celic, tistih, ki imajo ključno vlogo pri "in manj in koliko". Vsled tega imam posebno sposobnost, da kljub petkratnemu računanju dobim vsakič drugačen rezultat. In namesto želene visoke cifre (procent pozidanosti namreč) dobim ob vsakem rezultatu nižjo. Danes ni dan za preračunavanje!

ponedeljek, oktober 01, 2007

Miramare

Izkupiček včerajšnjega fotosešna pri gradiču Miramare v Trstu. Priporočam za kakšen nedeljski izletek. V mesto na najboljši sladoled (amaretto), potem pa na špancir po grajskih vrtovih in na ogled zatohlih soban grajske gospode!
K









četrtek, september 27, 2007

Čičerika mix

h

Jed je pravzaprav izpeljanka iz enega indijskega recepta, katerega sem pobrala ne spomnim se več kje. Takle mix si naredim za kosilce, kar ostane, pa naslednji dan vzamem s sabo za malico. Osnovni recept je sila preprost: na prepraženo čebulo fliknete paradižnik in indijske začimbe (predvsem veliko currya), v vse to pa kuhano čičeriko. Lahko kupite čičo v pločevinki, ali pa jo skuhate sami - v tem primeru jo je potrebno vsaj pol dneva prej namočiti. Kuhate jo cca. pol ure.
Moja priredba recepta pa je takale: na olju popražite na kocke narezano gomoljno zeleno, bučke in paradižnik, dodate indijske začimbe, na vse to pa fliknete čičeriko. Posebej popečete na kocke narezan tofu, ki ga zalijete s svetlo sojino omako. Tofujeve kocke potresete čez čičeriko.
Na koncu naj izdam, da nisem taka gurmanska svetnica, kot si verjetno predstavljate. Danes se namreč ukvarjam z mislijo kakšnega okusa neki bi bili špageti z nutello...

sreda, september 26, 2007

Lep dan

Kakšen dan! Že drugič v moji kratki službeni karieri se mi je zgodilo da sem zaspala! Sicer pri nas ni zacementirano kdaj naj bi se človek prikazal na delovnem mestu, naj bi se pa to vsekakor zgodilo tam nekje med osmo in deveto. Ponavadi prihajam ob osmih, to pa zato, da jo ob štirih lahko kaj hitro ucvrem. In danes sem oči odprla, ko je ura kazala dvajset čez osem. Nekako mi je celo uspelo, da sem točno ob deveti in deset minut zasedla službeno mi mesto! Nato pa me je doletelo tisto kar najbolj sovražim: prenašanje sličic iz programa v program: cel dan. Od vseh pln psd jpg ai in indd, resolucij in dimenzij se mi je že kar mešalo v glavi. Zapovrh vsega je računalnik javljal da je "virtual memory low" in tudi obnašal se je v stilu "enkrat danes enkrat jutri". Za povrh vsega me med vsem tistim prenašanjem sličic s čudnimi končnicami, oseba, ki sedi poleg mene gnjavi, da sem mu za osebno tajnico in tipkarico (ker on pač ne zna slovensko - ja kaj, naj se pa nauči), sam pa me za zahvalo že tretji dan posiljuje s Tulijom Iglesiasom (ne vem kaj je huje Tulio ali Robbie Williams). Da ne rečem, da me medtem ko se sklanjam proti računalniku našega dj-ja skoraj pobere zavoljo postanega vonja po česnu, ki ga le-ta oddaja. Za povrh vsega se vsako jutro polije še z enormnimi količinami parfuma. Pa bog ne daj da bi človek vrata odprl, ker potem bi od mraza vse pobralo. A zadušimo se pa lahko?! Vsa tečna se od tam poberem točno ob peti in deset minut.
Takole na poti domov premišljujem o polnozrnatih kruhkih za tolst, katere potem neuspešno iščem v treh trgovinah zapored in na koncu dobim v četrti. Čakam v vrsti... čakam... čakam. Pridem domov... čakam da se bo računalnik nakonektal na internet. Po desetih minutah me mine potrpljenje in ga od silnega navala jeze skoraj vržem skozi okno, vendar se pravočasno spomnim da to nebi bilo dobro, ker dotična zadeva sploh ni moja, zato hudiča raje reštartam. Za povrh vsega je pa zdajle še deževati začelo. Optimist sem, ker mislim da se bom na današnjem koncertu imela fino. Mogoče pa vendar... Komaj čakam da se poberem odtod, nekje spijem flašo pira in prižgem čik!

torek, september 25, 2007

Včasih in danes

h

Gospo Bernardo Jeklin so enkrat v nekem intervjuju vprašali, v čem se ji zdi bistvena razlika med včasih in danes. In gospa je odgovorila, da se ji bistvena razlika zdi v tem, da je včasih nove čevlje postavila zraven postelje in jih nato še cel teden z veseljem ogledovala, danes pa kupi več parov naenkrat, vrečko z nakupljenimi čevlji pa postavi v kot in nanjo pozabi.
Enkrat se mi je prijateljica potožila, da si čustveno praznino zafila s kupovanjem instant cunjic, ki jih po prihodu domov flikne v najbližji kot, nato pa jih po nekaj dneh nerazpakirane zopet najde. "The thrill is gone" bi rekla BB King in Tracy Chapman...
Zgodbe o mojih odisejadah povezanih s škrpeti se ponavljajo kot stare plošče. Ampak tale zgodba ima srečen konec. Še obstajajo ljubezni na prvi pogled. Zgodilo se je prejšnji teden med hudim nalivom, ko sem vsa premočena hitela po trubarjevi. Kar posrkalo me je v notranjost trgovine - sklenila sem kupiti neke čevlje za vsak dan: take, ki se že na prvi pogled ne trudijo biti lepi, še manj pa všečni, vzljubimo jih prav zaradi njihove, skoraj bi reki, grdote. Moja mati je enkrat kupila nekaj podobnega, pa jih je fotr označil z besedo "tružni", kakor bi nemara označil tudi tole mojo pridobitev. In zraven "tružnih" so stali tejle štiklci s fotke in čakali, da nekdo pride mimo in jih pograbi. Ampak potrebovala sem nekaj "za vsak dan" in "tružni" so bili kot nalašč za to. Vendar nisem mogla mimo tega, da nebi poskusila še štiklov, ki pa jih načeloma ne kupujem, saj jih nisem vajena in ponavadi nato vsa žuljava in krevljasta prav nedamsko krevsam naokoli. Ampak ko sem jih imela enkrat na nogi, je bilo konec. Za vse prestane muke - ko sem celo leto divjala okrog in iskala nekaj, kar bi sedlo na mojo razvajeno nogo in bilo poleg tega še všečno mojemu razvajenemu okusu - sem si sklenila poplačati z nakupom dveh parov naenkrat. Z mislijo, da bodo eni za nosit, uni ta drugi pa za gledat, če ne drugega (glede na mojo razvajeno šapo ni dvakrat za rečt da ne bo tako).
Zdaj stojijo poleg postelje in bolj kot jih gledam, bolj so mi všeč. Ne, ni vedno tako, da nove stvari fliknemo v kot in nanje pozabimo. Še vedno se zgodi, da jih postavimo poleg postelje in se jih po nedolžno otroško veselimo!

ponedeljek, september 24, 2007

Pika na i

h

Tale ne preveč posrečena fotka je nastala prejšnji teden kot posledica moje fascinacije nad odrom pri Kavarni pločnik. Celo poletje sem v mimohodu občudovala njihov krasen barski pult iz Kerrocka, tale domiselno urejen oder pa je samo še pika na i. Ne, nočem vedeti kakšen kofe strežejo na pločniku...

Prismoda


Našla sem blog, ob katerega vsebini sem se tako neizmerno zabavala, da mi je ob branju uspelo dišečo basmati rižoto spremeniti v prismodo z vonjem po pečeni koruzi. Jedro jedi sem sicer uspela pravočasno rešiti, vendar je bila zategadelj porcija bolj švohistična.
Jackie, tale post prosim vzemi kot kompliment tvojemu pisanju!

petek, september 21, 2007

Kavarniški snob

K
Klele se je avtor pred časom razpisovali o kofetu. Na napisano sem imela namen podati komentar, saj se je med komentatorji razvila burna debata, a sem se odločila, da bomo kar tukaj spet eno rekli o kofetu. Smo pred časom že govorili na to temo, a nič ne de...
Večkrat sem že povedala, da nisem kakšen strasten kofetar. Brez kofeta bi lahko čisto mirno in zadovoljno živela do konca svojih dni, a to še ne pomeni da kave ne pijem. Pijem jo enkrat na dan - ponavadi v družbi sodelavcev. Doma je že nekaj časa ne kuham več.
Vsak dan visimo v enem in istem kafiču, v katerem smo postali skoraj inventar. Predvsem jaz, ker v istem kafiču včasih pristanem tudi sredi noči in tam tolčem viskije (moj sov(r)iskač je nedavno tega ugotovil, da se ga človek z viskijem elegantno napije, sama dodajam, da je temu res tako). Na vrtu "zijalnice" kjer ponavadi kafetkamo je vedno senca. In ker imamo v službenih prostorih mrzlo, smo se pred nekaj dnevi želeli malo pomrtinčkati in zavili tja nekam na Igriško, ne vem kako se reče lokalu - če ima tak zanikrn pajzl sploh kakšno ime?! K mizi se privleče mozoljast zelenec in izdahne nekakšen: "Aaaa?!" Poleg tega je še nemarno žvečil. Če v rokah nebi držal pladnja, bi si človek utegnil misliti, da gre za retardiranca, ki je pobegnil z zaprtega oddelka ustanove "saj veste katere". Da ne govorim o tem, da je trajalo pol ure, da je pritovoril tiste kafete... Da bi mu človek vrat zavil! O okusu kafeta itak nebi, ker v Ljubljani pač ne obstaja pajzelj, kjer bi to dišečo rjavo brozgo znali korektno pripraviti... Ok, v Caffetinu morda, vendar tega ne morem z gotovostjo trditi, ker se tja še nisem uspela posesti. Ampak se mi zdi, da ga najbrž znajo, ker vedno kadar grem tam mimo zelo lepo diši.
No, da se vrnem tja, kjer kofe strežejo z bebavim izrazom na obrazu: Naslednji dan smo si spet zaželeli posedanja na soncu, vendar smo raje zavili v bližnjo vegi restavracijo na slice pizze. Nikomur od nas namreč ni bila ljuba misel da bi šel spet tja, dasiravno je kava cenejša kot v "zijalnici", pa še osončenje je tam mnogo boljše...
Res je, pri naših natakarjih ni olike. Po večini te tikajo, skoraj nikjer h kofetu ne prinesejo vode, tudi če jo naročiš, jih moraš včasih večkrat opomniti, da bi poleg kofeta želel imeti tudi vodo - kar je samo po sebi umevno - da se voda streže zraven, ampak očitno mislijo, da jim tega pač ni treba vedeti, ker jim je odveč pomivati kozarce. Kava je pošastno draga, v primerjavi s tem kaj dobiš. Ja, ponavadi dobiš kislo brozgo.
Da ne omenim, da se včasih kakšne skodelice drži masten odtis ustnic. Zgodi se redko, a vendarle. Če se mi to zgodi, postanem zelo zoprna: ker, če plačam neko uslugo, želim da je le-ta opravljena korektno, torej želim, da je pijača postrežena tako kot je treba, ter da je kafetarski inventar brezhiben in miza čista. Zaradi tega med znanci veljam za tečko: veljam za nekoga, "ki se usaja za vsak drek" - za neke vrste snoba. In se bom še naprej usajala "za vsak drek". Kot sem že rekla, se usajam tudi takrat, ko miza ni čista. Najprej naročim in počakam, da mi prinesejo naročeno, nato pa natakarja lepo poprosim, če lahko pobriše mizo - v tem vrstnem redu zato, da mi kakšen od njih nebi pljunil v kafe - človek mora biti previden, kadar ima opravka z natakarji...
V rodnem mi mestu - Kamniku imamo nek pajzelj, o katerega interierju na tem mestu nebi izgubljala besed (da, pri kofetu je tudi interier zelo pomemben - zame zadnje čase sicer malo manj, ker se s kofetom nalivam zunaj, a vseeno...). Lastnica tega pajzlja je svoja leta živela in stregla v Švici. Malo posebna je ta gospa. Kljub temu, da je interier grozljiv, da je lastnica hecna, ter da pripravljajo kafe, ki bi ga na spisku dobrih kofetov človek uvrstil tja nekam proti koncu druge polovice spiska, vseeno svetujem, da se ob priliki oglasite pri njih. De Cecco se reče lokalu (vzporedna zgodba: Preden je šla gospa v Švico se je sicer pisala Golob, po prihodu nazaj pa DeCecco, a o tem se ne govori na glas). Zdaj se boste najbrž vprašali, zakaj za hudiča bi človek hodil v lokal, ki je očesu neprijeten, lastnica je malo hecna, pa še dobrega kofeta ne premorejo. Odgovor je preprost: Ker ga gospa zna postreči. Kavo boste dobili postreženo na (dizajnersko sicer ne preveč posrečenemu) pladenjčku, pod skodelico bo papirnati podkladek, zraven kave pa kozarec vode, četudi ga niste naročili. Tako delajo v Švici. Tudi pivo vam gospa postreže tako kot je treba: ob tem ko na mizo postavi steklenico, jo obrne tako, da je etiketa obrnjena proti vam. Pod steklenico dobite tudi podkladek. Vam rečem, če pridete v Kamnik, se morate obvezno oglasiti "pri Tončki".

Po vsem napisanem bom zaključila takole: rada sem lepo in dobro postrežena in za svoj denar vedno želim dobiti to kar mi pripada. Kisle obraze in kisel kofe naj pa gostinci obdržijo zase!
Poznonočni pripis: Pogled z druge strani šanka najdete pri Striti.

Ironično

...Ko greš na slice pizze v vegi restavracijo (ne, nisem vegetarjanka, zakaj sprašujete?) in poskušaš nadležno oso, ki se hoče polastiti grižljaja, potolči s časopisom, ki je na mizi - časopis pa se imenuje "Osvobodite živali" ali nekaj podobnega - saj smo vendar v vegi restavraciji!! Osa je sicer za las ušla bridkemu koncu, ampak bi bila, v kolikor nebi pravočasno odletela stran, do smrti potolčena prav z dotičnim časopisom. Zdaj lahko samo še čakam, da se nad temle postom začnejo usajat kakšni nasilni varuhi živali... No ja, še pes ima rad mir pri jedi. Človek tudi.

torek, september 18, 2007

Treskanje

Zunaj treska, jaz pa počnem tisto, česar se ne sme: sedim na postelji in jem kosilo ( mhm, večerja je v bistvu) in obenem brskam po kompjutru. Človek naj bi jedel v miru, da hrana lepo počasi zdrkne v želodček... Ampak prav to zame pomeni "v miru" - da zraven brskam po netu, berem ali počnem karkoli že. Hranjenje je obred - ampak zame samo kadar jem v družbi. Kadar jem sama se dolgočasim, zato zraven vedno počnem še taužnt reči. Aja, kaj sem sploh hotela povedat: zunaj grmi in treska. No in včasih so nas učili, da je, kadar grmi in treska, potrebno izključiti televizor in računalnik. Televizorja tukaj, kjer se trenutno nahajam ni, torej mi ga ni potrebno izključiti. Pri računalniku pa nastane problem: ali lahko trešči, če imaš net na wireless?! Evo, pri takih stvareh se meni pamet neha...

ponedeljek, september 17, 2007

Moja babi je frajerka!

Babi je pri 79-ih letih dobila svoje prve adidaske! Take za pozimi, podložene z mucko, in z "izrastki" na podplatih, da ji ne bo drselo.
In pri 79-ih je prvič gledala košarko. "Kaj si pa gledala včeraj po televiziji?" "Tekmo!" "Kakšno tekmo? Nisi gledala oddaje "Na zdravje?" "Ne. Me je zanimalo za kaj se gre, ko so vsi toliko okrog te tekme govoril. Veš, potem sem pa začela gledati in me je noter potegnilo in nisem mogla nehati. Vsakič ko so naši dali koš sem bila tako vesela! Potem sem šla spat, da nebi ob spanje prišla, ampak sem, preden sem zaspala prižgala radio, da sem slišala rezultat. Sem bila tako jezna, ker naši niso zmagali! Pa toliko košev so dali! Ti povem, krvavo zaslužijo tisti denar!"

Ob tem sem se spomnila, kako sta včasih z dedijem gledala boks - naš dedi je namreč oboževal boks. Izbrala sta si vsak svojega tekmovalca - babi ponavadi kakšnega kremežljavega in nebogljenega, dedi pa tistega drugega, ki je bil "bolj pri sebi" in potem sta navijala vsak za svojega. Babi je ponavadi takole pripovedovala povzetek igre: "Moj je bil tak manjši in suh v rdečih hlačah, dedijev pa velik črnc v modrih hlačah. Veš kako je bil moj ubogi, tisti v modrih hlačah ga je tako premlatil!" V glavnem: dedi je gledal zaradi igre same, babi pa zato, da si je vedno izbrala nekoga, da se ji je smilil... Take so pač babice - babičaste. In moja babica je najbolj babičasta babica na svetu!

sobota, september 15, 2007