sreda, november 16, 2011

Čas za film

_

Ljubljanski filmski festival je tisti, ki delno osmisli z meglo napolnjeni sivi november in ga morebiti malo pokrajša. Vem, dan za dnem se pritožujemo, češ da čas hitro teče, ampak zadnjih dni novembra se pa prav veselim. Če smo čisto iskreni, se še bolj kot zadnjih dni v novembru, veselim tistih prvih dni v decembru. Na dan volitev bom spila šilce žganja za pogum in s težko muko obkrožila številko pred imenom (pokvarjenega) kandidata. Morda bom morala spiti celo dve, da bom sploh sposobna obkrožiti tisto številko. Potem bom vsem, ki jih poznam, prepovedala, da mi poročajo o rezultatih volitev, se usedla v trup aluminijaste ptice, ki bo poletela proti glavnemu mestu Nemčije in se za nekaj dni predala hedonističnim užitkom vnovičnega raziskovanja tega simpatičnega mesta.
Dosedanji filmski izkupiček letošnjega festivala so trije filmi - po prvem pogledanem sem za okrevanje potrebovala cel dan, po naslednjih dveh pa sem film prevarala z gledališčem. Kar od ogledanih res priporočam, je vrhunski film z odlično Tildo Swinton v glavni vlogi - naslov filma je We need to talk about Kevin. Je pa ta film primeren za ljudi z natreniranimi želodci - živci. Kar želim povedati je, da sem kljub vsemu malo sita težkih filmov. Dopuščam možnost, da imam pač malček nesrečno roko pri izbiri, vendar pa leto za letom opažam, da v programu prevladujejo predvsem turobni filmi s težkimi tematikami. That's life! Pa vendar... Meni se ne da več. Naslednji film, ki ga bom šla pogledat, bo lahkotni, rahlo prismuknjeni francoski film z naslovom Gospodinja, izpod taktirke Francoisa Ozona.
Zmerno do pretežno asocialna sem zadnje čase, le z določenimi ljudmi se mi ljubi ukvarjati in vedno več dni je, ko jo v ednini mahnem na Rožnik, edino tako namreč lahko hodim v svojem tempu ter ne mislim na nič in vedno več večerov je, ko, podprta z ogromnimi puhastimi blazinami, s knjigo v roki občepim v kakšnem kotu. Morda je to zato, ker je november?! Da me pa le ne bi v svoje kremplje zvabilo dolgočasje, pa občasno poskrbi moja sostanovalka s svojimi hišnimi depoji - kakšen večer odpreva omare in iz njih privlečeva vso keramiko, nakupljeno po londonskih bolšjakih, zbirko nakita, katerega edina vrednost so zgodbe, ki jih ta veže nase ali pa se potopiva med neskončne kilometre second hand oblačil, ki v omarah prežijo na nove zgodbe. Samo slaba dva kilograma sta me ločila od možnosti, da bi se včeraj v gledališču prikazala opravljena v najbolj kičasto obleko vseh časov - Versacejevo tesno oprijemajočo se plišasto obleko. No ja, verjetno precej bolj zame, v kombinaciji z rdečo šminko in čevlji z visokimi petami bi nemara izgledala, kot da sem pravkar ušla iz Liffea - diret iz Almodovarjevega filma! Pa smo spet pri filmu... Kaj ste si pa vi ogledali v zadnjih dneh?


nedelja, november 13, 2011

"Poskusi na zadevo gledati iz pozitivne plati..."

So mi danes rekli, v zvezi z "nevemveččim". Zakaj?! Gledam in vidim in mislim si to, kar si mislim ob tem ko gledam. Zakaj bi sama sebi govorila, da moram na neko negativno stvar gledati iz pozitivne plati?! Enako prismuknjena je misel, da je treba nenehno misliti pozitivno. Neumnost! Če mislim pozitivno, mi to ne bo prav nič pomagalo, lahko pa se celo zgodi, da mi to škoduje.
Recimo, da iščeš službo in prideš celo tako daleč, da si povabljen na razgovor. In ti potem nekdo reče: "Če te ne vzamejo, niso dovolj dobri zate." Zakaj bi morala misliti tako?! Če me ne vzamejo, obstaja nešteto razlogov zakaj je temu tako in res ne vidim vzroka, da bi se tolažila z mislijo, da nekdo ni dovolj dober zame, če me zavrne. Enako je pri partnerskih zvezah. En partner zapusti drugega in kar naenkrat ni dovolj dober zanj. Hvala lepa za tako bedasto tolažbo!
Če bi imela pri roki električni paralizator, bi za vsak meni namenjen stavek v stilu "Poskušaj na zadevo gledati iz pozitivne plati" ali pa "Razmišljaj pozitivno", pritisnila na gumb. Ker take naprave nimam, rečem: "Saj gledam, ampak ničesar ne vidim."

petek, november 04, 2011

In these days...

-

Ni teksta.
_

Je pa pikapolonica, ki je priletela na mojo Almirino lisico.

In novo volno sem kupila danes, da sem malo potolažila svojo, od napornega tedna utrujeno dušico. Iz ognjeno rdeče volne bo nastal najdaljši ognjeno rdeč šal, ki prežge zenice. Ifi me bo naučila štrikat! :)
In z mislimi sem že čisto malo nekje drugje. Vmes se mora pa še polno stvari zgoditi...

sreda, november 02, 2011

Netipičen praznik

Netipičen praznik se je začel nekako takole: alarm na snooze, vmes zvonjenje telefona
"Ja, prosim." "Vanja živjo... ja a še spiš?" "Aaaaa?! Koliko je ura??" "Ja velik. Ne vem koliko je..." "Daj ne zafrkavaj se, povej mi prosim". "Ja, po novem je devet, po starem deset...." "Ne po novem, po starem... koliko je ura?!" skoraj kričim, popolnoma zbujena."Devet." "A no dobro, ker imam ob desetih sestanek." "No, potem pa hitro pejd." "Se slišiva... adijo". Lušno...
Kasneje, ko vse postorimo, z bratovjem "oddirjava" v rodni kraj, na udeležbo "obvezne" ceremonije na britofu. "Kozmetično spremljanje roditelja" se temu reče. Letos sva zamenjala vlogi, on je spremljal mamo, jaz pa papana. Se mu dobro zdi, da ima spremstvo, posledično sem tudi jaz vesela, ker je on vesel. Namesto pelc mantla ali lisice si okoli vratu nadanem lisico iz tekstila, ustnice pa na debelo namažem z živo rdečo šminko - malo kostumografije ne škodi. Na britofu srečanje z (ne)najljubšo teto (edino, ki jo pač imam), stresanje dovtipov in poslušanje starih štosov in zgodbic v stilu kako je njo pred žnj leti nekdo osvajal. The samo old story. Some people never change...
Britof tudi ni najbolj primeren prostor za hece. S fotrom sva sarkastična, ona pa rahlo zmedena, ker ne ve kdaj bi se smejala in kdaj ne. Njeno "prijazno" špikanje v stilu "Bo pa ja tvoja mati dobila kakšnega vnučka, zdaj ko bo kmalu v penziji", ji vrnem s trikratnim zbodljajem in želja po nadaljevanju debate na to temo jo nenadoma mine. Kar me  seveda rahlo užalosti, saj imam na zalogi še kar nekaj štofa na to temo.  No ja, ona je svojo nalogo "dobro" opravila. Edino hčer je porinila v zakon prvemu, ki je prišel mimo, zdaj pa se pritožuje nad dejstvom, da mora 24 ur na dan skrbeti za tri vnuke, saj njena hčerka tej nalogi preprosto ni kos. Slovenska cankarjanska mati pač, ki se pritožuje, v resnici pa uživa v vlogi žrtve, saj (misli da) na celem svetu ne obstaja ničesar drugega kar bi bila lahko počela.
Preostali čas namenim opazovanju ljudi. Opazim, da se veliko mojih vrstnikov spreminja v svoje starše. Nekateri izmed njih so kar precej postarani. Hecno, kako živimo v prepričanju, da se vsi ostali spreminjajo, mi pa smo ves čas enaki. Prešine me misel, da verjetno tudi sama ne izgledam več kot da jih imam 20. Kljub dobremu genetskemu materialu. Res zoprno, ker nimam otrok, kakšna škoda, da bodo take dobre lastnosti, ki bi jih lahko prenesla naprej, po vsej verjetnosti šle v nič.
Ko se se razidemo, (ne)najljubša teta reče: "Pa oglasi se kaj!" Nikoli se ne oglasim in še preden me je povabila, je vedela, da me ne bo, zato z odkrito narejenostjo rečem: "Mislim, da me ne bo, veš, RES nimam časa." "Nima časa." enako narejeno pristavi foter. Sledi histeričen smeh. Njen. Ko se razidemo, papan reče svoji sestri: "Se vidimo čez eno leto!" Spet histeričen smeh. Pa nasvidenje!
Sledi še en sestanek. Precej neformalen. S prijateljico, ki je obenem tudi bratova naročnica, sedimo v prostoru, ki je bil včasih mestna kavarna (menda naj bi bil še vedno) in se družno zgražamo nad hladom, ki veje po prostoru: separeji v rjavem skaju, uniformiran tlak in strop, ki se nikakor ne more odločiti ali bo imel videz tlaka ali stropa, vseeno pa se bolj nagiba k misli, da bi želel biti tlak. Ne bo šlo, ljubček - ti si strop in strop boš tudi ostal! Ceneno, ki želi izgledati neceneno. Ne gre. Včasih smo radi posedali tam notri, zdaj vsi trije komaj čakamo, da pobegnemo. Spisek čajev iz čajne hiše Cha: natakarica ob "črni earl grey z mlekom" debelo pogleda. Prijazno ponovim naročilo. Dete ni nič krivo, če še ni slišalo za earl grey. Kasneje pride nazaj in pove, da earl greya nimajo. "Katerega od ostalih 40 naštetih pa potem imate?" upajoče vprašam. "Imamo čaj znamke Dilman". "Ne, iz čajne hiše?" "Nobenega." "Aha... Kavo z mlekom, prosim!". Bratovje hlepi po vroči čokoladi. Na voljo ima tako z aromo kostanja ali jagode. Odloči se za kostanj, čeprav se zaveda, da obstaja velika mera tveganja, da bo dobil sintetično zmes čokolade in nečesa kar je morda nekdo pobral iz cevi, medtem ko je čistil sesalec. Prijateljica po hudih mukaj naročanja pristane na nek čaj z aromo granatnega jabolka, za katerega se kasneje izkaže, da ga ne bo mogla popiti do konca, ker je grenak. 1001 cvet - kadar zagledam ta čaj, si mislim, da bi raje pila prevreto vodo brez česarkoli, kot pa to nesnago. Sklenemo, da gremo naslednjič Pod grad, edino mesto v Kamniku, kamor človek lahko gre, nekaj naroči in to tudi dobi. 
Ekspresno pakiranje zimskih cunj in divjanje nazaj v Ljubljano, si skoraj ne zaslužita omembe, ampak ko sem ob devetih zvečer stopila v stanovanje in zaprla vrata, se je začel moj praznik. Kratko, al slatko! :)