nedelja, oktober 29, 2006

Melo-lullaby-drom

...Preden pa se odpravim v zaslužene mižale pa samo še tole: Firbec mi ni dal miru in sem si zloudala (ne me kregat, samo en komad za lušt sem ukradla, imam namen kupit CD, ki ga pa baje itak še ni...) Melodromčke - za uspavanko. Ma ja, kakšna uspavanka?! Counting Days je čisto presenečenje - electroclashovsko zveni! Sem takoj nehala bit zaspana - mi je kozmično privzdignilo pete! Ladytron v slovenski izvedbi... V glavnem, lušno!
Zdaj grem pa res spat. No, pa lahko noč!

četrtek, oktober 26, 2006

Filmofilska biblija v slovenščini


Hrvaški prevod tele knjige sem (praznih žepov in denarnice) lani spomladi zalistala v neki sila imenitni (žal se ne morem spomniti kako se imenuje) zagrebški knjigarni. Takoj me je pritegnil naslov, ki seveda kar kliče po tem, da vsak, ki se ima za vsaj malo filmofila (za kar se recimo jaz imam - poudarek na "vsaj malo", ker se mi zdi, da si jih moram ogledati še vsaj ene 700, da dosežem normo in potem še par 1000, preden se odpravim pogledat kakšne filme predvajajo "tam gor") knjigo zalista v trenutku ko jo zagleda. Kasneje sem, kadar sem se s solidno napolnjeno denarnico oz. bančnim računom, potikala po Konzorciju, omenjeno knjigo v angleškem jeziku večkrat iskala, pa je nikoli niso imeli (oz. so jo imeli v nekih okleščenih variantah, ki pa mi niso kdovekako dišale) - razen enkrat, ko mi jo je nekdo, lahko bi se reklo speljal skoraj "pred nosom" - mu oprostim, saj moramo upoštevat, da se je to zgodilo v času božičnih nakupov. Neznana oseba me je prikrajšala, da bi sama sebi podarila lepo božično darilo. Ko smo že ravno pri darilih; Fino se mi zdi, da imajo v omenjeni knjigarni v času predbožičnih nakupov zaposleno gospo, ki ti sveže kupljeno knjigo tudi zavije. Tako sem predlanskim dala zavit knjigo, katero sem si potem na božični večer položila pod smreko. Malo butasto bi bilo, da bi človek sam sebi zavijal darilo. Če to stori nekdo drug, je bolj prikladno in tudi elegantno. Nekaterim se seveda zdi butasto že predvsem to, da si človek božično darilo kupi sam, kaj šele da ga da zaviti sam sebi in si ga v končni fazi položi pod smrečico, a jaz ne sodim mednje. Malokdaj mi je kdo podaril darilo, ki bi me zares razveselilo (D glede tega pravi da sem "delikatna oseba"), zatorej mi ne preostane drugega kot da se obdarim sama.
Pojdimo nazaj k omenjeni Bibliji (ki bi jo moral vsak spodoben filmofil - ki si ogleda vsaj en film na teden - nositi na prsih): So spomladi objavili, da pripravljajo slovenski prevod, pa ja, bodimo ležerni, kdo bi se trudil z angleščino, če lahko počakamo na slovensko verzijo. Danes zjutraj jo ugledam, kako se blešči v Novakovem hramu. Najbrž mi ni potrebno posebej razlagati, kako silno so se mi zaiskrile oči! Dokler niso uzrle naslova. Bljak! Kot Schwarzwaldska torta brez kandiranih češenj navrhu. Zaradi šlampastega prevoda se mi omenjena bukva kar naenkrat ni več zdela tako zelo mikavna - šarm je izginil. Knjiga me kar naenkrat ne nagovarja več! Leži v izložbi in me mrtvo hladno opazuje, jaz pa enako mrtvo hladno zrem nazaj. "The thrill is gone!" (King). Pod naslovom "1001 film, ki si ga morate ogledati preden umrete" si predstavljam nekaj čisto drugega, kot pa pod "1001 film - najboljši filmi vseh časov". Tako ceneno in izrabljeno se sliši. Mogoče pa tak prevod zato, ker se je prevajalec zbal, da bi si utegnil kakšen zagrizen in obenem suicidno navdahnjen filmofil po ogledu vseh 1001 filmih prerezati žile?!
"It's only words..." Hm, se mogoče komu zdi da imam prav?
P.S. Drobovja knjige pa na žalost nisem mogla posebej preverjati, ker so knjige še poležavale in se skrivale pred prvimi jutranjimi obiskovalci.
P.S.S. Kljub neposrečenemu prevodu naslova pa sem vseeno vesela da imamo knjigo prevedeno!

petek, oktober 20, 2006

It's raining men...


Magritte, eden mojih najljubših "penzlarjev".
Precej podobno današnjemu pogledu skozi moje okno. Enako sive hiše, s to razliko, da so možički s klobuki precej manjši...

četrtek, oktober 19, 2006

Zijala

Zadnje čase vame od vsepovsod zijajo obrazi, ki me nagovarjajo, naj jim podarim zanje tako pomemben glas. Vsi z enako narejenim izrazom na obrazu, z bolj ali manj neposrečenimi slogani in lažnimi obljubami. Vsak dan se nekaj izmed teh obrazov znajde v nabiralniku, med rumeno-rdečimi reklamami ter letaki, iz firbca včasih kakšno od teh predvolilnih zloženk z nasmehljeno glavo na naslovnici celo zalistam...
Enako hecni so ti, ki nekaj obljubljajo, kot tudi tisti, ki naštevajo kaj vse so naredili. Eden izmed pomembnih uresničenih ciljev našega dosedanjega župana pod sloganom Bili smo uspešni, je to da ...mesto dobiva novo podobo. S tem se pa na žalost močno strinjam!! Podoba mesta je tako klavrna, kot ni bila še nikoli do sedaj!! Prazno staro mestno jedro dobesedno razpada, novonaf***** bloki (narejeni iz najbolj cenenih materialov in posledično zaradi tega tudi oblikovno zminimizirani na minimum) pa izgledajo kot začasna bivališča postavljena ob naravnih katastrofah - res škoda ker to niso ( vsi veseli novopečeni lastniki stanovanj v omenjenih monstrumih od zgradb naj mi prosim oprostijo!)
Nihče od naših županskih kandidatov ni med svoje predvolilne obljube zapisal, da bo, v primeru da bo zasedel želeni županski stolček, karkoli naredil za stari center Kamnika - je pa zanimivo, da je na nekaj plakatih v drugem planu vidno ravno staro mestno jedro - se pravi, da kljub temu, da se pogreza samo vase, očitno kot kulisa na predvolilnem plakatu kar dobro funkcionira. To pa je tudi vse.
Odločila sem se, da ne bom volila nobenega od gospodov kandidatov. Predvsem zato, ker je mojega mesta vsak dan manj. In ker se zaradi tega ne počutim več kamničanka. In ker me je sram, da živim v tako grdem mestu.

torek, oktober 17, 2006

Roadtrip






Na roadtrip se spodobi iti po tastari cesti. Na izi. Malo nostalgije na stare čase, ko je bila pot na morje veliko daljša - morda tudi in predvsem zavoljo otroške percepcije?! Medtem ko D prehiteva tovornjake, se kratkočasim s škljocanjem snapshotov - ti so troplastni - v prvem planu umazana šipa, v njej moj odsev, v ozadju vijugasta avtocesta. Kasneje najbolj uspelega po nesreči zbrišem.
"Kafa sa šlagom" pod zanikrnim šotorom v slaščićarni pri Ekremu, kjer sva edina gosta, zato imava cel razgled zase. Pofotkam raci, ki plavata med smetmi - a mi lahko prosim nekdo pove od kdaj race plavajo v morju?!! Po sprehodu po Izoli ugotovim, da sva verjetno tudi edina gosta v mestu. Kasneje na Belvederu narabutam nekaj svežih fig, nastavljava se soncu - in vetru, zato si okoli glave zavežem ruto v stilu Grace Kelly.
Popoldanska kava na terasi s soc pridihom na Bellvederu - tudi tam sva edina gosta.
V denarnici najdem 5 eurov, greva pogledat kakšen kafe kuhajo v Miljah. Po hribu navzgor, skozi Hrvatine na italijansko stran. Na vrhu hriba se med hišami kar naenkrat pojavi hecna "mini" carina. Takoj za "mejo" nama nasproti pripelje italijanski možic v njihovem značilnem trikolesniku s prikolico, po strmi zaviti ozki cestici se mimo nagnetenih hišk spustiva v dolino. Večeri se že, v Tržaškem zalivu se prižigajo prve lučke.
Milje so hecno majhno mestece, ki sameva v senci Trsta, polno ozkih labirintov, v katerih se je zavoljo majhnosti nemogoče izgubiti. D na vsakem "križišču" vpije kot majhen otrok: "Pejva klele! Al pa ne, pejva raje klele..." Najdeva primeren kafič, vstopiva, naročiva kafe ter mineralno. Kelnarca zmajuje z glavo, s prstom kaže na kafičarski stroj in dvakrat za povrstjo pove: "Makina non funkcionata!" Greva naprej, najdeva majhen pajzelj kjer malo posediva, spijeva kafe in mineralno za 1.30 eura - ostalo nama je še za sladoled. Ker ne znam italijansko, izberem nekaj glede na barvo (umazano-temnovijolična) - izkaže se, da gre za zelo slasten robidov sladoled. V žepu nama ostane še 2 eura - to bo za naslednji izlet!
Domov se vračava po prazni cesti, igra Jarrett. Ugotavljam, da so roadtripi na obalo najboljši izven sezone, med tednom (ali pa v slabem vremenu), ko so ceste in kafiči prazni!

nedelja, oktober 15, 2006

Nedeljska jabolčna poezija


Jabolčni recepti:
Sveže, pravkar utrgano jabolko je najbolje pojesti surovo. Za zajtrk
V primeru da jih imate preveč, jih lahko posušite in pozimi grizljate suhe krhlje
Če nimate ideje za dobro in hranljivo malico/posladek po kosilu: jabolko narezano na kose popražite na maslu, dodajte med ter posujte z mletimi orehi/lešniki/mandlji!
Buon apetit!

četrtek, oktober 12, 2006

Lagati ni grdo



Zelo slabo lažem. In ker sem slaba lažnivka, načeloma (če se le da) ne lažem. Ko pridem v ne-zavidanja-vredno situacijo, se pravi kadar mi vprašanje bodisi ni všeč, bodisi da ima izpraševalec pričakovanja, ki niso v skladu s tem, kar naj bi mu/ji povedala ali pa kadar nečesa (zaradi osebnih razlogov) preprosto ne želim povedati, takrat naredim takole:

a. vprašanje preslišim. To ni vedno izvedljivo, pa tudi če je, to seveda lahko storim največ dvakrat. Če se izpraševalec še vedno ne da, prideta na vrsto varianti b (varianto b bi lahko preskočili, ker ni kdovekako uspešna) in c. Torej:
b. mirno povem, da bom na to vprašanje odgovorila enkrat drugič. To se je doslej izkazalo za daleč najslabšo opcijo! Ker potem, ko oseba zasluti, da ji nimaš namena povedati nič dobrega, še bolj vrta vate in potem pride na vrsto varianta c:
c. Poveš samo en del, drugega pa zamolčiš. Temu se reče "a white lie". Kot da se nisi zlagal, pa si v bistvu se. In kljub temu, da si odgovor "zavil v papir", je oseba malček užaljena. "No", si mislim, "še dobro da nisem povedala vsega"... Potem sledi še varianta d., ta je v bistvu najenostavnejša:
d. Poveš tako kot v resnici je (če gre za dogodek), oziroma tako kot ti misliš (v primeru da gre za mnenje). Najbolje bi bilo vedno narediti tako, a moramo predpostaviti, da niso vsi ljudje takšni, da bi hoteli stvari slišati take kot v resnici so.

Če poveš po pravici in odgovor ni skladen z izpraševalčevim pričakovanjem, te lahko doleti slednje:
a. Molk s strani izpraševalca (lahko traja par sekund, lahko par minut, nekaj mesecev, bognedaj da nekaj let)
b. Izpraševalec te označi za nesramnega (potem lahko sledi (ni pa obvezno - od izpraševalčeve čustvene inteligence je odvisno) še opcija a., ni pa nujno. Kajti, če je izpraševalec oseba, ki je sposobna tehtnega razumskega premisleka, se zgodi opcija c:
c. Izpraševalec bo sprejel tvoj odgovor / mnenje in pri njem celo pridobiš nekaj dodatnih točk, ker imaš "jajca" (v mojem primeru jajčnike), da poveš stvari take kot so.

Najbrž ni treba posebej poudarjati, da je velika razlika med tem ali te nekdo sprašuje za mnenje o naprimer dopadljivosti njegovega novega plašča ali pa o tem, kakšen se ti zdi njegov partner. Za plašč, ki ti ni preveč všeč recimo lahko rečeš: "v tem plašču izgledaš zelo majhen." Ali pa naprimer, kakor sem D-ju rekla za neko meni jako nedopadljivo jakno: " V tej jakni izgledaš starejši." (to je bilo načeloma - poleg tega da je bila ogabna - res). Nikoli več je ni oblekel!! Če pa te nekdo vpraša, kako ti je všeč njegov partner, pa pač ne moreš reči: "Ob njem izgledaš majhen" ali "Ob njem izgledaš star." No, takrat so stvari malo težje, sploh pa če veš, da ta oseba noče slišati tistega, kar bi ji ti imel namen povedati.

V zadnjem času se mi je iskrenost zelo lepo obrestovala:
- Z neko osebo že debela dva meseca nisva delili kofeinskih užitkov v enem od zanikrnih kamniških pajzlov
- Druga oseba že tri tedne ni odgovorila na email (ki je bil by the way poln dobrohotnih nasvetov za katere vem da ji niso bili po godu)
- Danes me je nekdo označil za nesramno.

Suma sumarum: Ljudje od vas pričakujejo da jim boste lagali!
Jaz se moram tega še naučiti. Želim si, da bi postala najboljša pretvarjalka kameleonka.

*P.S. Tisto na fotki so kamni, ki so se vrasli v drevesno korenino. Nekako se mi je zdelo da to paše zraven teksta... "Kar te ne ubije te okrepi."


nedelja, oktober 08, 2006

My life without me


Kaj bi naredili, če bi izvedeli, da vam je ostalo le še tri mesece življenja?
Lep (in žalosten, a obenem tudi malček vesel) film. Priporočam!

sobota, oktober 07, 2006

Ko najdeš psa...

S prijateljico sva na sprehodu srečali psa, ki se je odločil, da se nama pridruži. Vse lepo in prav, a ko smo prišli do ceste, je šel na sredo ceste in manevriral med avtomobili, zato sva ga poklicali nazaj in se razšli - P je šla ob cesti v svojo smer proti domu, midva s psom pa nazaj ob vodi, odkoder smo prišli. Nekaj časa me niti ni motilo da hodi z mano, a vse bolj je izgledalo, da me je žival "posvojila". Po dvajsetih minutah hoje se odločim, da pokličem na policijsko postajo in povprašam ali morda kdo pogreša psa. Ta nadvse zanimiv pogovor je je izgledal takole:
Policaj: Prosim, policijska postaja
Jaz: Dober večer, tapata iz tlepatle pri telefonu. Našla sem psa pasme basset hound in me zanima ali ga mogoče kdo pogreša?
Policaj: Ne, nihče ne pogreša psa. Kje pa ste? Ali je pes nasilen?
Jaz: (Ja, z nožem mi grozi!) Ne, ni nasilen, sem blizu trgovine tepate.
Policaj: Ali lahko počakate tam, bom poslal nekoga, ki bo psa peljal v zavetišče.
Jaz: A kar v zavetišče?! A lahko mogoče raje jaz pri vas pustim številko in psa zadržim, v primeru da bi ga kdo iskal, pa mu daste mojo številko in lahko pride psa iskat k meni?
Policaj: Ne gospa, to pa ne gre tako. Pes mora v zavetišče!
Jaz: Aha...Hm, ja zelo mi je žal, ampak pes je šel pravkar za enim drugim človekom. (sliši se butasto, a kaj če je pa res)
Policaj: Aha. Dajte mi prosim vaše podatke. Povem podatke (zakaj že?!!), nakar reče: Aja, itak ne rabim podatkov, če je šel pes za drugo osebo, potem to ni več vaš problem. Vseeno bom nekoga poslal pred tointo trgovino da pobere psa. (Pozabila sem ga vprašat, kako ve, da bo pes res tam in da jih bo čakal?!)
Jaz: Nasvidenje.
Prebrisani pes po parih minutah spet priteče za mano - očitno sem mu bolj všeč od moškega s samokolnico, kateremu se je prislinil med mojim modrovanjem s policajem. Kaj naj zdaj naredim?! Grem mimo reke domov, nočem mimo trgovine, ker mi ni do tega, da bi psa odpeljali v zavetišče - kajti nekje sem slišala, da če ga po štirinajstih dneh (ali treh tednih mogoče?) ne pride nihče iskat, oziroma če ga v tem času nihče ne posvoji, da ga usmrtijo. V redu, šla bom domov in psa zaprla na dvorišče ter poklicala na radio Hit in vprašala, ali ga mogoče kdo pogreša. Pri vodi se ustaviva, pes pije, aha, žejen je, torej je nemara že dalj časa na poti. Kar naenkrat se žival postavi pred mene in začne lajat kot obsedena. Dokaj majhen pes z dolgim trupom na kratkih nogicah proizvede hujši lajež kot kakšna nemška doga! Predstavljam si, da me nagovarja naj ga pospremim domov, zato mu pripovedujem, da mu ne morem pomagat tudi če bi mu še bolj rada. Nakar me začopati za hlačnico in me ne pusti nikamor!! Medtem ko me drži, premišljujem, ali nisem enkrat nekje prebrala, da imajo ravno psi te pasme "škarjast ugriz", kar pomeni, da ko te enkrat ugrizne, te ne more izpustiti, ne da bi ti iztrgal zagrizeno meso. Kaj mi je bilo tega treba, mar bi počakala z njim, da gre v tisto trapasto zavetišče! Zdaj pa imam! Kako zelo si zaželim sedeti na terasi in srebati topel čaj z okusom pine colade. Namesto tega sem nekje za vodo - in the middle of nowhere, s psom, ki se mu je očitno zmešalo in me ne pusti ne naprej ne nazaj. Po nekaj minutah se umiri in mi, kot da ni bilo nič, dovoli nadaljevati pot. No, na poti do doma me je potem še dvakrat ustavil - levo hlačnico imam poslinjeno do kolena. Glede na to, da si z našim psom nista bila preveč všeč, mu seveda nisem mogla nuditi začasnega azila. Nekaj časa je stopicljal pred ograjo, jaz sem šla medtem izvajat telefonske pogovore. Trikrat pokličem na Hit. Nihče ne dvigne. Nato kličem še v zavetišče Gmajnica. Oglasi se neka zaspana oseba:
Jaz: Dober večer, tapata iz klepakle, našla sem psa pasme basset hound, pa me zanima, če morda veste ali ga morda kdo pogreša?
Zaspana oseba: Kakšna pasma pa je to?
Jaz: Ne veste kakšna pasma je basset hound?
Zaspana oseba: Ne. Prvič slišim.
Jaz: (opišem pasmo basset hound...)
Zaspana oseba: Mi poveste prosim vaše ime, priimek, naslov, številko telefona...
Jaz: Mu povem ime in priimek, nato vprašam zakaj sploh rabi moje podatke. Naj si zapiše kje se pes potika, če bi ga slučajno kdo iskal in to je to.
Nakar hoče izvedet še barvo psa ter kakšen vzorec ima. Povem da je trobarven in skoraj rečem še da je karirast, a se na srečo pravočasno ugriznem v jezik...
Ko pridem nazaj psa ni več tam. Skoraj vseeno mi je kam je šel - itak je bil čudaški. Glede na to, da imam preveč opravka s čudaškimi ljudmi, si ne želim še družbe čudaških psov. Upam le, da ni bil tako neumen, da bi šel šel sedet pred trgovino in čakat policaje.
Zanima me, zakaj je tako pomembno, da dam jaz vsem tem osebam svoje podatke, skoraj vključno s številko noge in dnevom zadnje menstruacije, nihče pa ni vprašal ali je pes mlad ali star, ima mogoče ovratnico, kje sem ga našla - od kje do kje je hodil za mano... Ne, to nikogar ne zanima. Važno je, da imajo moje podatke. Naslednjič, ko bom spet našla kakšno žival, ne bom poklicala nikamor več. Če bi psa lahko zadržala (ako naš nebi bil tako negostoljuben), bi ga pofotkala in pomejlala naokrog ter sliko nalepila na kakšno vidno javno mesto. To bi bilo, se mi zdi, še najboljše. Moram pa našemu labradorcu v najkrajšem možnem času kupit tisto ovratnico, na katero lahko napišeš njegovo ime in lastnikovo telefonsko cifro, da ga ne bi slučajno kakšen policaj odvlekel v zavetišče.
P.S. Za vse policaje in delavce v azilih, takale je ta pasma: bassethound

četrtek, oktober 05, 2006

Inventura hladilnika moškega spola

Načeloma zagovarjam mnenje, da naj bi se svet ne delil na ženskega in moškega, vendar to ne drži vedno in povsem. Predvsem ta teza ne zdrži pri hladilnikih. Poznamo namreč hladilnike ženskega ter hladilnike moškega spola.
In včeraj sem se spopadla z izzivom, ki se imenuje inventura hladilnika moškega spola. To je bilo dokaj nujno opravilo, saj je drobovje prenapolnjenega ohlajevalnega sredstva že kar samo - s svojim vonjem - nakazovalo, da je inventura nujna.
To opravilo izgleda takole:
Najprej vse zložiš ven, nato odpreš koš za smeti in noter vržeš:
Majonezo, ki ji je rok uporabe potekel pred petimi leti
Žarko margarino, ki je ostala od zimske peke piškotov
Maskarpone, ki je tam že odkar pomnim, zato roka uporabe nismo posebej preverjali
Dva kozarca kislih kumaric - v vsakem so bile poleg kisa po tri osivele kumarice (roka uporabe zavoljo sive barve ni bilo treba posebej preverjati)
Dva kozarca domačih vloženih breskev, brez označenega roka proizvodnje (raje ne tvegam)
En kozarec nečesa doma vloženega, ki je izgledalo kot jabolčna čežana
Prazen kozarček od gorčice (2x)
Smrdljiva nedoločljiva zmes črne barve v pvc vrečki
Dve plastenki mleka (rok še ni potekel, sta pa že zelo dolgo časa odprti)
Jogurt (rok potekel julija - ta bi bil mogoče še užiten)
Tri odprte buteljke vina.
Oseba, ki je lastnica dotičnega hladilnika - najbrž ni treba posebej poudarjati, da je to oseba moškega spola - je vsebino koša za smeti sproti pridno odnašala ven v tavečji smetnjak in tako v košu naredila prostor za nove vsebine...
Nazaj sem zložila:
Eno jajce
Dve limoni
Dve konzervi pelatov
Domačo hruškovo marmelado
Nutello
Dve buteljki vina
Ko je bilo delo končano, je lastnik hladilnika noter pomolil svoj nos in zadovoljno ugotovil prednost inventure: Namreč, takoj ko odpreš hladilnik vidiš kaj imaš na razpolago. Nič.
Naslednji podvig: izlet v trgovino!!