Novo blogersko verigo našla pri Ambali.
"Ko bom velika bom..." Ne vem. Ne spomnim se, da bi v otroških letih kdaj kaj prida premišljevala o tem, kaj bom, ko bom velika. Enkrat na začetku osnovne šole se mi je zdelo, da bi lahko bila slikarka. Kasneje sem ugotovila, da imam za ta "poklic" premalo talenta in zato misel kaj hitro opustila. Proti koncu osnovne šole sem bila skoraj zatrdno odločena da bom modna oblikovalka. Risala sem anoreksične dolgonoge manekenke v svinčniku in sanjala o svojem butiku. Starši me sicer niso prepričevali naj ne grem delat sprejemcev, so mi pa svetovali, da bo zame (ker sem pač ležerna oseba) šolanje v Kamniku na srednji ekonomski šoli veliko bolj prikladno, kot pa vsakodnevno odhajanje v Ljubljano. Poleg tega (takrat smo bili še v socializmu) naj bi bilo težko dobiti službo v tekstilni stroki, s srednjo ekonomsko bi pač imela poklic, s katerim bi tudi lažje dobila zaposlitev. Pa smo se vpisali na ekonomsko. Kljub temu, da smo imeli pogoje za gimnazijo. Zahvala za to gre predvsem nesposobni socialni delavki gospe Baraga.
Srednješelska leta so bila najhujša leta v mojem življenju. Trpela sem kot na verigo priklenjen pes. Že takoj prvi dan mi je bilo jasno, da ne spadam med tiste dvojkarje in trojkarje, ki so komaj dosegali pogoje za vpis. Nikoli se nismo kaj pretirano marali. Njim sem se zdela čudna, oni pa meni tudi. Potem so bili tu še nesposobni profesorji, ki so nam cela štiri leta tupili, češ, kako iz nas nikoli nič ne bo. Edina svetla zvezda na šoli je bila profesorica Vilfan (žena Petra Vilfana), ki je dolgočasne grafe s topovi na abscisi in maslom na ordinati znala razložiti tako, da si jo gledal z odprtimi usti. Srednjo šolo sem naredila po liniji najmanjšega odpora, s kampanjskim učenjem in jo uspela končati brez vedenja o tem, kaj sta aktiva in pasiva, debet in kredit oziroma "v breme" in "v dobro". No, si predstavljate kakšna srednja šola je to bila?! Danes vem le to, da "v dobro" pomeni, da to zate ni dobro.
Enkrat v tretjem letniku sem se odločila, da bi bila rada arhitektka, šla na tečaj risanja in se nato vpisala na faks. Sprejemce sem naredila v drugem poskusu. Na prvih korekturah me je profesor, ki mu je bila moja risba strašno všeč, pred celo predavalnico vprašal: "Na katero srednjo šolo ste pa hodili?" Precej zoprno mi je bilo odgovoriti: "Na ekonomsko." "No vidite, tudi tam so jih nekaj naučili!" se profesor obrne k mojim kolegom. Leta preživeta na faksu, so bila najlepša leta v celotnem času mojega šolanja. Tam so nam pustili tisto individualnost, za katero sem prej tako neuspešno borila. Z vikanjem in nazivom "kolegi" so do nas pokazalo neko spoštovanje, ki ga od prej nisem bila vajena.
Tako imam dva poklica. Ampak nikoli ne bom bančna uslužbenka v svetlo modrem kostimčku in belih štikelcih. Raje si s krhko "glažovno" prerežem zapestje!!
P.S. Mi je pa nadvse ljuba misel, da bi bila oblikovalka nakita. Ampak to željo lahko še vedno uresničim. Nikoli ni prepozno. Spomnite se samo na Gaugena!
12 komentarjev:
Hm, tvoje pisanje kar sili k razgaljanju ...
Prva močnejša želja: izvedenka za sodno medicino. Želodec imam že od nekdaj močan, pa všeč mi je bila zamisel, da bi bila v nobel črni obleki, z "melono" na glavi in cigaro med zobmi (otrok je gledal preveč starih kriminalk).
Sledi kratka faza arhitekturnega navdiha.
Med šolanjem na srednji glasbeni pa je resno kazalo, da bi utegnila postati glasbenica. To je bila prva povsem stvarna in uresničljiva reč, a mi je pot prekrižala bolezen, čemur je sledil večleten, travmatičen in popoln odmik od vsega, kar je kakorkoli povezano z glasbo.
Proti koncu gimnazije je kazalo, da bom končala na elektrotehniki, po družinski tradiciji. Bila sem že vpisana, vse ok.
A kaj, ko je v zadnjem hipu na morju padla stava, sklenjena pod vplivom opojnih substanc. Tako sem lepega dne sedela in na primerjalni čakala sprejemce, jih opravila - in to je bilo to.
Od diplome do tega, kar počnem zdaj, je bila seveda še dolga in zavita pot.
Joj super post! Zanimivo, kako se obrnejo zadeve, a? Jaz sem imel večje probleme v OŠ.
Topovi in maslo Vilfanove :))))) S katere pete si to potegnila, res sem se mogla nasmejat?
[...]Danes je siv dan in zbudil sem se z glavobolom. Potem sem pri Kameleonki prebral zapis, kako se je grozno počutila v srednji šoli in sem se spomnil svojih travm osnovne šole.[...]
Axa iz tegale sestavka se vidi, da si zelo vsestranska oseba. Hehe, elektrotehnika... :-)
Ambala, krasen zapis!
Nininica, Vilfanovo z njenimi topovi in maslom si bom zapomnila za vedno! Ne spomnim se pa tistih "ta drugih" grafov; krivulja v povezavi s hrano, ki je dosegla vrh (takrat si bil sit), potem pa se je obrnila navzdol, kar je pomenilo, da ti je od prenajedanja že malo slabo, potem si pa samo še bruhnil. Super primerjava. Aja, pa Zabretka je bila kul, ko nam je pri množenju vektorjev prinesla plastični desni vijak (igračko svojega sina), da smo si ga podajali in vrteli - s tem sem si za vedno zapomnila "smer desnega vijaka".
Ko bom velika bom kuharca ... to sem vedela že pri šestih, ko smo pisali prvi spis na to temo in želim še danes ...
Gospa baraga (socialna socialka) mi je rekla: "Ti pa na to šolo tako ali tako ne moreš, ker nisi iz take družine!" A?! Iz kakšne družine pa gredo na tisto šolo (ki sem jo,mimogrede, čisto v redu končala)?!
Toliko o svetovalkah na oš.
Mojemu bratu je pa gospa Baraga rekla: "Ti misliš, da moraš iti na oblikovno, ker si iz take družine, ampak jaz ti ne priporočam da greš tja. Hotela ga je uturit na aranžersko (kjer je btw tudi naredil sprejemce) a se je na koncu vseeno odločil za oblikovno. Svet bi bil veliko lepši, če bi gospo Barago njena socialna delavka usmerila v kakšen drug poklic, vendar najbrž v tistih časih še niso imeli svetovalnih služb...
@Kameleonka & Medvedpu: Smrt vsem gospem Baraga, ki nekaznovano mrcvarijo otroke!
@Ambala: OŠ je bila pa itak taka travma, da sem jo zakopala globoko v podzavest. In zdaj greš in drezaš po mojih (najbrž bi bilo bolje zapisati: naših) starih ranah ... ;-)
jaz pa nikoli nisem vedela, kaj bi rada bila. mislim, da mi je moj učiteljski poklic prinesel kar čas sam. kot da bi žrebala.
in zato mislim, da na tej postaji ne bom ostala prav dolgo. moja (ne)zainteresiranost za karkoli je botrovala temu, da v času vpisa na faks nisem kej dosti vedela, kateri poklici sploh obstajajo. še zdaj ne vem, kaj me najbolj pritegne. obsedena sm z muziko, ampak nisem glih talent za mjuzišna ... ah nevem. bom počakala, da se mi kaj postavi na pot.
Arctic Donkey, fino je imeti tak poklic, ki ima zadosti širok profil, da ti je vedno odprtih več možnosti. Če si naprimer frizer, ti preostane le to, da se seliš iz salona v salon. No, pa še to ni obvezno. Menim, da so nam vedno vse opcije odprte. Naj te zanese v pravo smer!
Sorry Axa... blog kot psihoanaliza?! hehe
Objavite komentar