Kot sem omenila, Pika ni knjiga mojega otroštva, kar ne pomeni, da mi ni bila všeč. No, hudega vtisa pa ni naredila, kdo ve, zakaj.
Ampak tale naslovnica pa je nekaj - zdi se mi naravnost čudovita. Danes bi jo najbrž naredili v fluorescenčnih barvah.;-) No, ali vsaj v hudo živih, "veselih" farbah - da ubogi otročki ne bi doživeli travme in potem pri tridesetih psihoterapevtu razlagali, češ, kakšen šok so doživeli v otroštvu.
Za takšen osnutek, kot je tale, bi oblikovalca v letu 2007 itak po vsej verjetnosti zamenjali. Ker da nima pojma o otroški psihologiji.
Ne trdim, da zdaj ne nastajajo lepe naslovnice za otroške knjige, nasprotno, veliko jih je čudovitih, ampak zdi se mi, da se je nabor barv na tem področju precej zožil.
Kot otrok sem jedla knjige. V knjižnici sem prečepela vsak dan in z velikimi očmi odkrivala nove in nove knjige in tako mi je lepega dne pod roke prišla Pika Nogavička, tista od Zlate knjige. Bilo je to lepega sončnega poletnega dne. Prišla sem domov, se zleknila v ležalnik, jo odprla in še isti dan prebrala. Očarala me je. Od takrat sem jo prebrala še trikrat. In ja, Pika Nogavička je vsekakor poleg Bobrov knjiga mojega otroštva.
Meni je pa v spominu ostala Dedek Som, Dvojne pocitnice in Bratovscina sinjega galeba. Od tujih pa Betty Smith's Drevo raste v Brooklynu http://en.wikipedia.org/wiki/A_Tree_Grows_in_Brooklyn
(sm zhe pozabu kako se nardi link)... Res super knjiga, priporocam!!
Axa, glede nabora barv se mi zdi, da je na trgu itak za vsak okus nekaj, je pa res, da imajo otroci radi da je vse čimbolj pisano. Ob tem sem se spomnila na ilustracije Marije Lucije Stupica, ki so se mi kot otroku zdele naravnost bizarne oz. morbidne. Najbrž zato, ker v njih prevladujejo odtenki sive, bele in črne. Tiste bejbike z belimi obrazi in micenimi višnjevimi usteci so se mi zdele naravnost groteskne. Če taiste ilustracije pogledam danes, nanje gledam čisto drugače - zelo so mi namreč všeč. Ampak vsekakor niso primerne za otroške knjige. Tole naslovnico Pike je ilustrirala Marlenka Stupica, prav tako tisto, iz zbirke Zlata knjiga, ki je na fotki v prejšnjem postu. Vale, meni je Piko mami kupila v Svetu knjige na Nazorjevi ulici. Spomnim se, da sva šli nato na marelični sladoled, ki so ga prodajali v belem kiosku za Frančiškansko cerkvijo, nato sva šli sedet na "prešerca", in brat knjigo. Drugače pa sem tudi jaz veliko hodila v kjižnico in si sposojala po cele kupe knjig - da sem jih komaj odnesla domov. Knjižničarka mi je vsakič ko me je zagledala rekla: "Aha, ti si pa tista, ki rada bere!" London, Ambala: Meni so bili zelo všeč Emil in detektivi od Ericha Kastnerja (pa nasploh vse njegove. Dvojne počitnice so tudi njegove, ne?!), Otok zakladov (Stevens??),Bratec in Kljukec s strehe (Astrid Lindgren), Maček Mikeš (Josef Lada), Bobri... Od zgodnje-otroških pa Pekarna Mišmaš in Zrcalce. Ambala, hvala za link! Bom pošnofala po knjigarnah.
Anderson je za moje pojme pisal pravljice za odrasle ali pa je zelo sovražil otroke. Najlepše pravljice so mi še vedno od Svetlane Makarovič Sapramiška in Pekarna MišMaš.
Zvezdica Zaspanka mi je bila malo morbidna in je nisem preveč rada poslušala. Medvedek zleze vase pa ne poznam. Ena taka zelo fina radijska (sem prav napisala?) igra je bila Radio huda luknja, vendar ne verjamem da se jo da še kje dobiti. Pa Mojca Pokrajculja mi je bila med boljšimi - predvsem zaradi Duše Počkajeve, ki je svoj glas posodila Lisici. Ko že govorim o Počkajevi, ne smem prezreti njene Jedrt iz Pekarne Mišmaš. Tisti dialog s kurjim pekom je eden boljših!!
Pika Nogavička iz leta 1958! 
Pika Nogavička iz leta 1958! 
11 komentarjev:
Kot sem omenila, Pika ni knjiga mojega otroštva, kar ne pomeni, da mi ni bila všeč. No, hudega vtisa pa ni naredila, kdo ve, zakaj.
Ampak tale naslovnica pa je nekaj - zdi se mi naravnost čudovita. Danes bi jo najbrž naredili v fluorescenčnih barvah.;-) No, ali vsaj v hudo živih, "veselih" farbah - da ubogi otročki ne bi doživeli travme in potem pri tridesetih psihoterapevtu razlagali, češ, kakšen šok so doživeli v otroštvu.
Za takšen osnutek, kot je tale, bi oblikovalca v letu 2007 itak po vsej verjetnosti zamenjali. Ker da nima pojma o otroški psihologiji.
Ne trdim, da zdaj ne nastajajo lepe naslovnice za otroške knjige, nasprotno, veliko jih je čudovitih, ampak zdi se mi, da se je nabor barv na tem področju precej zožil.
Kot otrok sem jedla knjige. V knjižnici sem prečepela vsak dan in z velikimi očmi odkrivala nove in nove knjige in tako mi je lepega dne pod roke prišla Pika Nogavička, tista od Zlate knjige. Bilo je to lepega sončnega poletnega dne. Prišla sem domov, se zleknila v ležalnik, jo odprla in še isti dan prebrala. Očarala me je. Od takrat sem jo prebrala še trikrat. In ja, Pika Nogavička je vsekakor poleg Bobrov knjiga mojega otroštva.
Tajno drustvo PGC in Ko zorijo jagode To sta dve knjigi, ki sta mi najbolj v spominu iz osnovnosolskih dni :)
Meni je pa v spominu ostala Dedek Som, Dvojne pocitnice in Bratovscina sinjega galeba. Od tujih pa Betty Smith's Drevo raste v Brooklynu http://en.wikipedia.org/wiki/A_Tree_Grows_in_Brooklyn
(sm zhe pozabu kako se nardi link)... Res super knjiga, priporocam!!
Axa, glede nabora barv se mi zdi, da je na trgu itak za vsak okus nekaj, je pa res, da imajo otroci radi da je vse čimbolj pisano. Ob tem sem se spomnila na ilustracije Marije Lucije Stupica, ki so se mi kot otroku zdele naravnost bizarne oz. morbidne. Najbrž zato, ker v njih prevladujejo odtenki sive, bele in črne. Tiste bejbike z belimi obrazi in micenimi višnjevimi usteci so se mi zdele naravnost groteskne. Če taiste ilustracije pogledam danes, nanje gledam čisto drugače - zelo so mi namreč všeč. Ampak vsekakor niso primerne za otroške knjige. Tole naslovnico Pike je ilustrirala Marlenka Stupica, prav tako tisto, iz zbirke Zlata knjiga, ki je na fotki v prejšnjem postu.
Vale, meni je Piko mami kupila v Svetu knjige na Nazorjevi ulici. Spomnim se, da sva šli nato na marelični sladoled, ki so ga prodajali v belem kiosku za Frančiškansko cerkvijo, nato sva šli sedet na "prešerca", in brat knjigo. Drugače pa sem tudi jaz veliko hodila v kjižnico in si sposojala po cele kupe knjig - da sem jih komaj odnesla domov. Knjižničarka mi je vsakič ko me je zagledala rekla: "Aha, ti si pa tista, ki rada bere!"
London, Ambala: Meni so bili zelo všeč Emil in detektivi od Ericha Kastnerja (pa nasploh vse njegove. Dvojne počitnice so tudi njegove, ne?!), Otok zakladov (Stevens??),Bratec in Kljukec s strehe (Astrid Lindgren), Maček Mikeš (Josef Lada), Bobri... Od zgodnje-otroških pa Pekarna Mišmaš in Zrcalce.
Ambala, hvala za link! Bom pošnofala po knjigarnah.
@Kameleonka: yes, Kastner!
Nikoli pa nisem marala Andersenovih pravljic. Za uboge otroške dušice so preveč morbidne.
Anderson je za moje pojme pisal pravljice za odrasle ali pa je zelo sovražil otroke. Najlepše pravljice so mi še vedno od Svetlane Makarovič Sapramiška in Pekarna MišMaš.
Pekarno Mišmaš sem svoje čase znala celo na pamet - tisto radisko igro s kasete.
jaz jo imam pa na CDju. spiratizirano! Pekarno namrec. Pa Zvezdico zaspanko, Medvedek zleze vase in Zogico Marogico tud... oh those were the days!
Zvezdica Zaspanka mi je bila malo morbidna in je nisem preveč rada poslušala. Medvedek zleze vase pa ne poznam. Ena taka zelo fina radijska (sem prav napisala?) igra je bila Radio huda luknja, vendar ne verjamem da se jo da še kje dobiti. Pa Mojca Pokrajculja mi je bila med boljšimi - predvsem zaradi Duše Počkajeve, ki je svoj glas posodila Lisici. Ko že govorim o Počkajevi, ne smem prezreti njene Jedrt iz Pekarne Mišmaš. Tisti dialog s kurjim pekom je eden boljših!!
Objavite komentar