...

-

Naj bo vse tako kot je prav ... Srečno!

Velika in mala odkritja

-

Ne morem se odločiti kaj mi je v Trstu ljubše: strogo mestno jedro z lepo obnovljenimi fasadami ali tisti manj obljudeni deli mesta, kjer se meša obnovljeno in staro, kjer se med neskončnimi nizi ulic skrivajo mali trgi, prelepe fasade, vmes pa zanimive trgovinice, galerije in lokali. Vsakič se najde kaj novega, zanimivega, inspirativnega.

V muzeju Revoltella je na ogled prekrasna razstava hrvaške umetnice jagode Buić. Njenim umetninam interier Carla Scarpe vsekakor prida čisto posebno dimenzijo. Ko se sprehodiš med skulpturami in na vsake toliko časa skozi okenske odprtine zazreš v mestne vedute, te prevevajo prav posebni občutki. Pravo nasprotje ženske mehkobe, ki jo odsevajo dela Buićeve, pa je Kounellisova postavitev v bivši ribarnici. Ostro in neposredno. Tišina. Misel, ki zareže. Obe razstavi lahko še ujamete za rep in sicer do 6. januarja.

Počasi

-

V torek so v mestu prižgali novoletno dekoracijo. Okoli pete sva si v množici utirala pot do Prirodoslovnega muzeja, verjetno sva bila edina, ki sva hitela v smeri od Prešernovega spomenika čez Čopovo ulico, vsi ostali so namreč hiteli v nasprotno smer. Ne pomnim, da bi mesto že kdaj videla tako napolnjeno do zadnjega kotička. Ko sva hitela nazaj, so si vsi utirali pot v smeri ven iz centra, midva pa zopet v nasprotno smer. Sezona kuhanega vina se je začela. Kuhano vino na vsakem koraku. Kuhanček po evro in pol, kuhanček po dva evra. Kje si ga boste privoščili, pri Kljukcu ali pri Puški? Vino v plastičnih kozarčkih od Union piva. Beh, namrdnem se in pospešim korak. 

Četrtek ob pol dveh popoldne. Parkirišče pred Leclercom. Vse polno. Kje je kriza? A ljudje niso po službah? Če niso, od kod jim torej denar, je to od socialnih podpor? Mogoče od dela na črno? Dve uri časa pustim v trgovskem centru. Polovica reči na računu je takih, ki jih potrebujem, druga polovica so "frčki" - razvade razvadice. Utrujena, kot bi pretekla pol maratona, se sprašujem kaj mi je bilo tega treba in močno upam, da je bilo to zadnjič letos. Raje bi cel mesec jedla kislo zelje, kot da bi šla še enkrat v nakupovalni center.

Pridem domov, prižgem svečo, skuham čaj. Sedim ob oknu, pijem čaj in poslušam Chopina. To je moj veseli december. Zadnji mesec v letu zame vsekakor ni mesec histeričnega  množičnega veseljačenja, temveč mesec namenjen intimi. Pijem čaj v dvojini in odpiram vrata prijateljem.

The remains of the day II.

Da nadaljujem ... Razlogi za tri stroje neopranega perila so sicer med drugim tudi prijetne sorte in sicer druženje z ljudmi, ki so vir neskončnega navdiha, ali pa so navdihnili mene - obisk male deklice v soboto zjutraj, ki me je, nevede in nehote, vzpodbudila (in obenem spomnila na dejstvo, da na tem svetu kljub vsemu še vedno obstaja kakšen priden in prijeten otrok) za prav poseben projekt, učne ure izdelave ta pravega sušija pri prijateljih, pa obisk pri gospe, ki izdeluje krasne pletenine - šale in kape, pa ročno pletene barete pisanih barv z velikimi kvačkanimi cvetovi.
Ker se pri izbiri daril držim načela, da podpiram naše domače oblikovalce, sem se odločila, da mami za rojstni dan podarim živopisan šal, spotoma pa kupim še dve malenkosti za novoletno darilo prijateljicama. Namenoma sem šla od doma z limitirano vsebino v denarnici, a glej ga zlomka, ko sem se znašla tam, sem precej hitela pomerjati vse tiste pisane kape, gospa pa je (čisto nevsiljivo sicer) prinašala nove - iz kleti, iz omar, pa iz zabojev pod mizo, kaj kmalu so bile kape povsod kamor je seglo oko. Kakšna askeza neki, kakšen minimalizem, dajte no! Le kdo bi razmišljal o tem, medtem ko se s tako lepimi pokrivali na glavi zija in spakuje v ogledalu, za nameček pa še Miklavž, ki  vse to potrpežljivo opazuje, vleče denarnico iz žepa? In če dobro razmislim ... zaradi ene kape nam res ne bo treba zastekiti balkona ali dokupiti neizkoriščenega podstrešja nad stanovanjem!
Edini dosežek v minimalizmu je bil, da sem na koncu iz tiste nesrečne hiše tisočerih pokrival odpeketala s črnim kašmirskim turbanom na glavi. Takim brez vzorca. Hecno, a ne, kako ne moremo iz svoje kože. Ne gre in ne gre, na koncu se vedno vrnemo tja kjer smo bili na začetku. Jaz, na primer, k črni brez vzorcev in dodatkov.

Ampak suši je (bil) pa prav zelo zgleden, kajne?

The remains of the day

-

Kako zelo spokojna je spodnja fotografija, veliko bolj kot vloga nepremičninske agentke, ki sem jo, hočeš-nočeš, prevzela te dni, obisk urgence in razne take reči, ki rezultirajo tri stroje neopranega perila, prazen stol, ki sameva v žarkih popoldanskega sonca in mijavkajoče-javkajočo mačko, ki se oglasi vsakič posebej, ko se po nekaj urni odsotnosti vrneš domov.

Skratka, vloga nepremičninske agentke (ki mi, mimogrede, res ni pisana na kožo) o ljudeh razkrije marsikaj, med drugim predvsem to, da bolj kot prostor kjer bodo živeli, iščejo prostor, kamor bodo spravili svoje stvari. Stvariiiii. "Ampak veste, jaz imam stvari za tri omare!"  Ljubica, prišla si gledat stanovanje, ki meri slabih petdeset kvadratov, menda ne misliš, da boš vanj spravila 30 let svojega življenja? Dovolj si stara, da veš, da stanovanje ni Sport Billy torbica. Najbrž bi ji morala odgovoriti tako, kot je pred leti naročniku v biroju, ki je tarnal nad premajhnim stanovanjem, zabrusila kolegica: "Ja Kruno jebiga, kupi si večje stanovanje!" Usoda prenekaterega Slovenca je, da bo svoj konec dočakal zabarikadiran med neskončnimi metri do stropa segajočih rjavih ivernatih omar, v hermetično zaprtem, s plastičnimi okni ozaljšanem prostoru, z zidno plesnijo po kotih. Slovenec je strašansko iznajdljivo bitje (to se sicer ponavadi najbolj izrazi takrat ko je najmanj treba), zato si francoski balkon praviloma zazida in nadomesti z oknom, da lahko podenj postavi mizo, komodo ali karkoli že. Saj vendar nismo francozi, kaj nam bo torej bedasti francoski balkon, ki ni primeren za nič drugega, kot da skozenj stepamo preproge ali pa na ograjo obesimo oprane pvc vrečke?! Če Francelj poseduje balkon, potem ga je seveda treba nujno zastekliti, da bo nanj lahko naložil vso kramo tega sveta. No, če bi pogledal skozi okno, potem bi na dvorišču zagledal kontejner. Ampak Francelj kontejnerja ne vidi. Škoda. Če bi ga videl, potem bi si posledično prihranili čas, denar in prostor. Meni in še marsikomu pa bi prihranil pogled na fasado svojega izmaličenega bloka. Imam kar veliko srečo, da živim v hiši s tako specifičnimi balkoni, da na celem svetu ne obstaja metoda, ki bi omogočala zasteklitev le teh. Tako so ljudje prisiljeni, da na balkonih zasadijo lončke s cvetjem in v sezoni gor postavijo mizice ter ležalnike in tako lepo uživajo v popoldanskem soncu.

V bistvu obstaja prav malo reči, ki jih lahko neobremenjeno vržemo stran, saj vsi vemo, da čez sedem let vse prav pride. Tega, kaj je pravzaprav tisto, kar čez sedem let pride prav, vam načeloma ne bo nihče znal čisto dobro pojasniti, zagotovo pa to ni hrana, čevlji bodo po sedmih letih videti bolj zamodni kot po dvajsetih (dvajset let jih pa res ne boste hranili, kajne?), oblačil po sedmih letih ne boste oblekli niti enkrat, medtem ko bi se jih brezdomci utegnili, ravno tako, kot bi se jih razveselili jutri,  razveseliti čez sedem let. Ni potrebno, da bi drug drugemu kukali v omare, popolnoma jasno je, da imamo vsi (poleg krame) preveč stvari in da je morda kriza ravno pravšnji razlog za to, da se izurimo v blagi askezi in opustimo sistem nakupa novih stvari "na vrat na nos", poleg tega pa tisto, česar ne potrebujemo, podarimo naprej. Človek potem malo lažje diha. Nikakor sicer ne trdim, da sem sama, ko gre za nakup novih reči, zgleden primer asketskega človeka, saj sem si naprimer ravno včeraj na glavo nakopala novo kapo (ki je res nisem nujno rabila), se pa trudim v tej smeri in zaenkrat mi za silo uspeva. Poudarjam: za silo.

Največja packarija

-

Ko gre vse narobe. V piskru vrejo mali vulkančki, ki škropijo po rokah, masa pa se po dveh urah mešanja noče in niče strdit. Ko si odmeril več kot pol manjšo količino sladkorja kot je bilo navedeno v receptu, pa se na koncu izkaže, da je presladko. Ko se namesto treh ur masa peče sedem ur in po sedmih urah še vedno ne da željene konsistence. Kaj narediš takrat? Vsebino zapakiraš v kozarčke, na etikete pa pripišeš "najboljši"! Prvič, zadnjič in nikoli več. Vedno sem mislila, da bom najboljša gospodinja. Sem pa samo gospodinja. Ehja ...

Kadar mislim nate ...

-

Prebrskavanje lani posnetih fotografij ... Tale okvir bi imela na steni.

Pametni telefoni, pametno življenje, pametni mi ...

" ... pred petimi leti je bilo akrilno steklo nemogoče takole lepo odrezati z laserjem. No pa saj, če bi imel pred petimi leti pametni telefon, bi te marsikdo čudno gledal. " "Ah ti pametni telefoni, jaz ga še danes nimam." Ko to sliši, stopi korak nazaj in ne reče nič. Pogovor nato z laserjev in telefonov zaide na družabna omrežja. Povem, da se mi zdi življenje, odkar sem se izpisala iz Facebooka, precej lepše. "Jaz tega ne podpiram," ostro odgovori na mojo misel, malo grdo pogleda, navrže nekaj stavkov, ki me ne prepričajo in se nato po hitrem postopku - kot da je pravkar govoril z gobavcem - oddalji. Sama pri sebi se namuznem in se ob tem komaj vzdržim smeha.

Fashion week v Kinu Šiška. Medtem ko večina publike instagramira, twita in fejsbuka, se po "pisti" sprehajajo manekenke. Upam si trditi, da sem bila ob gospe Jožici B. mogoče celo edina, ki v vseh treh dneh ni iz torbice niti enkrat potegnila elektronske naprave. Pa to ne zato, ker bi me prireditev tako zelo zanimala, v bistvu me je večino časa dolgočasila. Verjetno sem strašansko staromodna, da ne uporabim izraza zategnjena, ampak še vedno si mislim, da človek ne more delati več stvari naenkrat, sploh pa, da ni vljudno, če ljudje na prireditvah nenehno brskljajo po svojih telefonih. Ampak od takrat ko sem nazadnje brala bonton, pa do zdaj ko tole pišem, se je verjetno na tem področju že marsikaj spremenilo, mogoče je celo kje zapovedanoo, da se nekako spodobi, da človek na prireditvah nenehno brsklja po teh nadvse pametnih napravah. Če kdo kaj ve o tem, naj me prosim razsvetli, da ne bom naslednjič izpadla kot zadnje teslce pod soncem. 

Vsa ta družabna omrežja in te reči iz nas pravzaprav delajo najbolj nedružabna bitja pod soncem. Pridevek "družaben" je v tem smislu  torej oksimoron. Od kje človeku misel, da mora vse kar se mu v življenju zgodi, takoj skopirati, arhivirati in pokazati. Ko se zalotimo, da ob vsakem momentu iz žepa potegnemo napravo, s katero bomo ta moment ujeli na fotografijo in hip zatem delili s širnim svetom, ki ga to niti malo ne zadeva, kaj šele zanima, pa tega ne ve, kot tega ne vemo mi, je morda čas, da se ustavimo, ugasnemo preklemansko napravo, jo odložimo na najbližjo mizo in globoko vdihnemo.

Zadnjič smo pri nas imeli obiske. To sem napisala tako, kot bi se zgodil pravi mali praznik. Ampak v bistvu je bilo res tako, saj so bili zadnji trije tedni tako natrpani, da se še sama s sabo nisem imela časa ukvarjati, kaj šele z obiski. No, kljub vsemu smo uspeli sprejeti nekaj malega obiskov. Po tem, ko sem postregla s katastrofalno sladico - zamorček v srajčki, utopljen v kropu vode, ki je izgledal kot napita rjava spužva - smo se zavlekli v dnevno sobo. Sedimo takole za mizo, srkamo vino, da odplaknemo nesrečnega zamorca ter ga, kot da ni bilo dovolj, da se je utopil v kropu vode, utopimo še v šampanjcu  in klepetamo, pa prijatelj naenkrat reče: "Meni je ta miza tako zelo všeč, jaz jo bom kar malo pobožal!" To rekoč, začne božati mizno ploskev. Ob njegovem (marsikomu bi se verjetno zdelo bizarno) početju, sem pomislila kako dragoceno je, da imamo prijatelje, ki čutijo podobno kot mi. Prijatelje, ki se radostijo ob podobnih knjigah, filmih, lepih predmetih, zanimivih ambientih, dobri hrani in pijači in raznih takih rečeh, ki nas popeljejo stran od vseh banalnosti, ki jih natrese življenje. Ni važno ali se z njimi vidimo in slišimo vsak dan, niti ne vsak mesec, niti ni važno to, kje so. Važno je, da so, da veš, da je nekje nekdo, ki deli podobne strasti in ko se srečamo, jih delimo skupaj.

Kot je včeraj v mailu napisala meni nadvse draga prijateljica: "super, vesela sem, da sva se srečali, čutim, da imava za nekatere stvari podobno strastno nagnjenje ... brez strasti je pa zivljenje en navaden prdec brez vonja, dihanje brez parfuma...

Pa vi, kdaj ste nazadnje pobožali svojo omaro?

Sobota v mestu

-

Spomladi sem jih hotela posejati, amerikanke, pa nisem našla semen. Resda se pri iskanju nisem kaj prida naprezala, pogledala sem v edini trgovini v mestu, ki so jo, medtem ko tole pišem, že zaprli, kam drugam se mi pa ni dalo hoditi. Saj res, kje naj človek kupi semena, v primeru, da se želi izognit nakupovalnim centrom? V kakšni kmetijski zadrugi, verjetno. Kar pomeni, da se je spet treba usesti v avto in nekam odpeljati. Eh ja...

Fotografija je bila posneta danes dopoldne, v parku Tabor. Cvetje v obtolčenem emajliranem vrčku je klicalo po tem, da bi vse skupaj odnesla s seboj. A ker sem se pred časom sama sebi zaobljubila, da ne bom postala "nabiralka", je v cekarju pristalo le črno-sivo-rdeče krilo z grafičnim vzorcem. Čas bo pokazal, če je bilo morda tudi to preveč.

Pa veliko zdravja ...

Deset do je, ko se obujem, zaklenem vrata, se spustim po stopnicah in odpeketam po ulici. Ob enajstih sem tam. Med potjo razmišljam o tem, kako sva se z A-jem, medtem ko sva iskala stanovanje, posmehovala oglasom z opisi "bližina UKC-ja". "Le kdo bi hotel imeti stanovanje v bližini bolnic, ko ti pod oknom noč in dan vozijo reševalna vozila z vključenimi sirenami?" sem takrat govorila. Hecno, da sva na koncu po naključju izbrala takega, ki je sicer v centru mesta, pa vseeno le deset minut stran od bolnišničnih kvartirjev, kar se je sicer v zadnjem času že večkrat izkazalo za sila priročno.

Medtem ko se približujem Polikliniki, premišljujem o svojem odporu do te stavbe. Ob pogledu nanjo se v spomin vedno znova zarisujejo enake podobe: zanikrna ordinacija, nizka mizica, katere površina je ozaljšana z zelenim ultrapasom, prekrita z gazo, na kateri se bleščijo zdravniški inštrumenti. Morala sem biti v najstniških letih, ravno toliko sem bila stara, da mi je bilo ob pogledu na ta boren, oguljen interier povsem jasno, da živim v državi, ki ji zdravstvo ni ravno priroriteta. Ampak kot nam pravijo zdaj, so bili to še zlati časi. To, kar opisujem, se je nekako poklopilo s podobo scenografije iz nadaljevanke o vojaški bolnišnici Mash. Gospod zdravnik, precej zajeten gospod v beli halji s kratkimi rokavi, iz katerih so kukale najbolj kosmate roke na svetu, je pogledom je ošinil moja ušesa, nakar me je zagrabil za področje čeljusti pod ušesom in močno pritisnil, rekoč: "Te boli? A to boli?" Kaj te ne bo bolelo, če ti obilni hrust z vso silo  pritiska na čeljustni sklep, seveda me je bolelo! V bistvu me je bolelo ravno toliko, kot boli vsakega človeka, če mu nekdo močno pritisne na zdrav del telesa in nato pritisk še stopnjuje. Kasneje je na izvid napisal, da imam vnetje čeljustnega sklepa ter, da priporoča prenehanje žvečenja. Izvid me je kar nasmejal. Ker sem ocenila, da bi bilo za prenehanje žvečenja nekako prezgodaj, sem veselo žvečila še naprej, nato pa, nekaj let kasneje po naključju odkrila kapljice, z uporabo katerih so se moje ušesne težave za vedno nehale. Druga štorija iz nesrečne Poliklinike, ki je v nasprotju s prvo dokaj hitro potonila v pozabo, je precej podobna prej opisani, vendar malenkost bolj neprijazna. Prazna soba, v kotu miza. V zelenem ultrapasu, kakopak. Za mizo sedi starejša gospa, visoka, z dolgim gubastim vratom, na glavi nekaj rdečega, sračjemu gnezdu podobnega, velike oči (po nepotrebnem) precej izdatno poudarjene s črno barvico. Svoje roke položim na mizico, čarovnica odpre posodico, iz katere se kadi bel dim. Iz posodice jemlje paličice in jih tišči na moje roke. Ne spomnim se ali sem tulila ali ne, vem le, da je vpila naj potrpim, da bom, če ne bom potrpela, ostala bradavičasta. Coprnica mi je tako mojstrsko požgala bradavice, da so se moje dlani za eno popoldne spremenile v dva rdeča balona. Spomnim se, da jo je mama kasneje poklicala po telefonu, pa je baba zabrisala slušalko nazaj na vilice. Po tistem sem imela pred nesrečno stavbo,  njeno notranjostjo in čudaškimi dohtarji dobrih petindvajset let mir. 

No ja, slej ko prej vsakdo pride na vrsto, tako sem se imela v letošnjem letu  možnost dodobra nagledati različnih bolnišničnih interierjev. Ker sem po naravi precej naivna duša, sem zmotno mislila, da grozljive bolnišnice obstajajo le še v mojem spominu, da se je v vseh teh letih morda le kaj spremenilo na bolje. Moram sicer reči, da Poliklinika v kategoriji "najgrozljivejše" vsekakor ni zmagovalka. Če vas ne motijo polomljene kljuke na oknih, poškodovani robovi sten, ofucani, stokrat prelepljeni okenčki v sprejemni pisarni in pozabljene sirkove metle po kotih, potem je Poliklinika kot nalašč za vas in verjetno se boste tam čisto dobro počutili. Če pa bi se radi premaknili za vsaj štirideset let nazaj, potem si pojdite pogledat staro porodnišnico, tako imenovano Leonišče, kjer vas v sprejemni pisarni pozdravi sobna rastlina, ki je verjetno že od leta 2010 ni nihče zalil. Tam pacientke, s katerimi so že "opravili", mimo na hodniku čakajočih in njihovih spremljevalcev, iz ordinacij v bolniške sobe pošiljajo v okrvavljenih spalnih srajcah. Razčlovečeno do konca. No, tam so se nekako zataknili v obdobju zelenega ultrapasa, medtem ko so na Polikliniki vseeno uspeli interier vsaj malo posodobiti. Ugotavljam, da se z leti res obrusimo in postanemo odporni na "drek". Žalostnih slovenskih bolnišnic, njihovih notranjosti, dohtarjev in sester, ki kraljujejo tam, se že zdavnaj ne bojim več, si pa vsakič znova mislim, kako žalostno je biti bolnik v tej državi.

Zagate nekega popoldneva

Sedela sem za mizo in po ustih, kot bi jedla drobce stekla, valjala grižljaj grške solate. Kljub temu, da sem jo trikrat solila, česar ponavadi ne napravim niti enkrat, nekako ni imela pravega okusa. Medtem ko sem premišljevala kaj bi bilo s solato pravzaprav lahko narobe, me je spreletelo spoznanje, da grška solata pač ne more biti jed, ki jo ješ na rahlo hladnikast jesenski dan. Neee, ko ješ grško solato, mora biti vroče. Če ješ sezonsko, potem nekako veš, kdaj je določeni jedi dokončno odzvonilo poldne. Sezona paradižnika se tako, hočeš nočeš, počasi končuje. Plodovi niso več živo rdeči, tudi okus je drugačen, bolj kašasti so. Dragi paradižnik nasvidenje, se vidiva spet v začetku avgusta!

Po kosilu je prispela pred časom naročena luč. Pri lučeh se vedno zatakne. Tiste, ki so ti všeč, so praviloma predrage, takšne, ki bi ti potencialno bile všeč in poleg tega imele še dostopno ceno, ne obstajajo. Če že, so spravljene nekje v skladiščih po Evropi in jih v našo deželo praviloma ne pošiljajo - jih verjetno tudi nikoli ne bodo. Najbrž na tem mestu ni potrebna razlaga o tem, da se včasih počutim, kot da živim nekje na koncu sveta, kjer tečem kot Francka za vozom. Da zaključim temo "všeč-ne všeč-cena":  kar je poceni in ti ni všeč, je, jasno, predrago. Pri stropnih svetilih je nekako šlo. Pri stoječih malo težje. Kljub vsemu mi je uspelo najti estetsko svetilo po dostopni ceni, točno tako, ki se bo lepo ujelo z zofo-to-be in pripadajoče mizico. Svetilka sicer ni bila prav poceni, po drugi strani pa, glede na večino podobnih produktov, spet ni bila pretirano draga. Včeraj je torej prispela, bela lepotica. Kar me je takoj zmotilo, je neugleden tanek črn kabel s (prav tako črnim) stikalom. Da ne govorim o adapterju: črna škatlica, kot polnilec pri telefonu, brivskem aparatu ali nekem podobnem masovnem izdelku za široko potrošnjo. Oprostite, pričakovala sem v celoti estetsko dovršen produkt! Sicer pa, prav mi je, kaj pa naročam reči preko interneta. Kje so dobri stari časi, ko si šel v trgovino, želeno reč pogledal, prijel v roke in se nato odločil za nakup ... No ja, nesrečni vtikač bomo skrili za kavč, kablovje tudi. Dejstvo, s katerim se težko sprijaznim, je spoznanje, da žarnice ne moreš zamenjati sam. Na to bi verjetno morala biti pozorna ob nakupu. Jasno mi na kraj pamenti padlo, da bi ob naročilu prodajalca povprašala o podrobnostih, ki so se mi (kako naivno) zdele same po sebi umevne. Skratka, ko bo žarnica pregorela, bomo morali nekoga poklicati, da jo bo zamenjal. Oziroma luč nesti na servis. Ali pa jo, preprosto vreči stran, ker taka žarnica takrat morda ne bo več obstajala. Tako lahko le upam, da te ledice res držijo neskončno dolgo časa, kot zatrjujejo prodajalci svetil, pa da bo, takrat ko bodo nehale svetit in bom morda ugotovila, da so nadomestne žarnice nehali izdelovati, še vedno obstajala dobra stara, več kot stokrat opsovana Ikea, kamor se bomo zapeljali in kupili novo luč v cenovnem rangu 20-30€. Samo zato, da bom lahko vsak dan zamenjala žarnico, če se mi bo tako zahotelo. Svetilka bo verjetno bela, s črnim kablovjem, kar me pri taki ceni seveda ne bo niti malo motilo.

Kar koli se odločimo, nikoli ni prav. Kapitalizem ima za nas na zalogi neskončno število pasti, katerim se je nemogoče upreti.

Sladke radosti nedeljskega popoldneva ali: ena o kuharskih knjigah

- -

Odkar so moje kuharske knjige, ene po več letih gnezdenja v škatlah, druge pa prekladanja po različnih policah, lepo postrojene na polici v kuhinji, često, lahko bi celo rekla precej redno, vržem uč vanje. Verjetno bi lahko lahko še več, ampak s slabo vestjo zaradi misli, da je bila določena od knjig v uporabi malo ali skoraj nič, sem že zdavnaj opravila. Eno od njih sem recimo včeraj odprla šele prvič.

Kadar pridejo obiski, skoraj vsi po vrsti sprašujejo naslednje reči: "Zakaj plin in ne indukcija?", "Zakaj banja in ne tuš?" ter "Zakaj tako ozka postelja (140x200)?". Do danes mi ni še nihče od zagretih "indukcijašev" podal odgovora na vprašanje, zakaj naj bi bila indukcija boljša od plina. Razen tega, da kuhalna plošča hitro razvije toploto ter to izgubi, potem, ko jo ugasneš, kar pa je, popravite me, če se morda motim, tudi lastnost plinskega kuhalnika. Poleg tega mojstri v kuharskih oddajah najpogosteje kuhajo na plin, torej nekaj že mora biti na tem plinu. No ja, kot že veste, sem strašansko starokopitna, torej me z raznimi novotarijam kot je indukcija in podobne reči, ne boste pridobili na svojo stran. Zakaj banja? Zato, ker se v banji lahko kopam ali tuširam, v tuš kabini se pa ne morem kopati, dasiravno mi morda to zapaše točno en dan v letu ali pa tudi ne, pa kaj potem. Všeč mi je, da imam na voljo več možnosti, pa tudi če potem kakšne od njih nikoli ne koristim, ampak lepo je vedeti, da bi si človek lahko zmišljeval, če bi mu to zapasalo. Poleg tega se mi zdi, da si svoje dolge lase, precej lažje kot v tuš kabini, umijem v banji. Odgovor na tretje vprašanje pa je: zato, ker ljudem, ki spijo v takooo zelooo ozki postelji, taka dimenzija ustreza. Ker se je fajn stiskat. Najbrž si mislite, da res ni prav nobene potrebe po tem, da javno pojasnjujem tako intimne reči, ampak s tem si mogoče delam uslugo, saj me v bodoče kdo od vas, v primeru, da se znajde v naši duplini, ne bo moril z istimi vprašanji. Kar sem hotela reči je, da sem pa tja pride tudi kdo, ki se po tem, ko dobi zadovoljive (ali pa tudi ne) odgovore na vsa tri zastavljena vprašanja, zagleda v knjige na polici v kuhinji in reče: "A pa vi vsak dan kuhate po receptih?" Ob takem vprašanju pojasnim, da pri nas po receptih kuhamo prav vsak dan ter, da me A. sem ter tja obupano prosi, naj za božjo voljo raje skuhava kakšno prežganko, kranjsko klobaso ali kaj podobnega. Potem debelo gledajo, ker jim je skoraj jasno, ne pa čisto, da sem jim natvezila veliko laž.

Za to, da človek dobro kuha, ne potrebuje prav nobene kuharske knjige. Če pa ne zna kuhati, potem pa potrebuje točno eno (dobro) kuharsko knjigo. Vse ostalo je "preseravanje". Sama kuharske knjige kupujem zato, kot verjetno tudi vsi meni podobni: ker s seboj nosijo zgodbe in obljubljajo nove, so vir inspiracije in navdiha, malo pa tudi zaradi fotografij. Ker sem vizualni tip človeka, se jedi, ki jo spremlja le opis, ne pa tudi fotografija, ponavadi sploh ne podstopim pripraviti. No, iz istega vzroka ne kupujem knjig, ki bi bile vizualno osiromašene, tako da je možnost, da kakšen od receptov ne bi bil uporabljen, bolj malo verjetna.

Ni boljšega, kot na nedeljsko popoldne sedeti ob oknu, skozi katerega se v snopih preliva topla svetloba prvoseptembrskega sonca in ob čaju razmišljati o tem, kaj bo šlo v pečico! Ker so snopi sončne svetlobe na kuhinjski mizi vsak dan daljši, to pomeni, da se daljšajo tudi sence, dan pa se bo vse bolj krajšal, sem se odločila, da spečem pito, ki bo po okusu bolj jesenska, čeprav smo imeli v hladilniku košarico borovnic. Hruške in fige so se kasneje vsekakor izkazale za pravo izbiro. Omenjen recept je iz knjige Fresh and easy, avtorice Jane Hornby, najdete ga na strani 278, v osnovi so v piti slive, ki pa sem jih, kot rečeno, zamenjala s hruškami in figami. Mogoče bom naslednjič v maso dodala malo marcipana, en tak mandeljnast okus mi je manjkal, verjetno zato, ker po pomoti v kremo nismo vmešali mletih mandljev. Ampak ja, marcipan bi mlete mandlje zelo lepo nadomestil, da ne rečem celo nadgradil, saj je, kot vemo, marcipanova zmes narejena iz mandljevega prahu  in sladkorja. Še nekaj o knjigi, ko že ravno govorimo o knjigah, kajneda: če že razveseli s fotografijami, pa vsekakor razočara pri tekstu. Kot prvo, sestavine niso razvrščene v sklope, temveč je vse napisano v enem stolpcu. Tako moraš, medtem ko bereš postopek, skakati nazaj in se spraševati o tem, katera od dveh navedenih količin masla recimo sodo v testo, katera pa v kremo. Poleg tega so opisi malenkost preveč dolgovezni. Sumim, da je tako zato, ker začetniki določenih reči ne vedo, a kljub temu ... Že dolgo nisem naletela na knjigo s tako konfuzno napisanim receptom. Pri kuharskih knjigah je zelo pomembno, da so opisi kratki in jedrnati, da te že na začetku priprave ne mine vsa volja do življenja. No tako, če kdo želi, lahko dopišem skrajšano različico recepta, če pa ne, pa tudi prav.
Skratka, nedelje so fajn. Le prekratke so in tako potem zvečer ugotoviš, da si pozabil iti na vodeno razstavo, ki se je zatvorila ravno v času, ko si iz pečice jemal dišečo reč in, kot že tolikokrat prej ugotoviš, da se ne da biti na dveh koncih naenkrat. Celo v nedeljo ne.

Mir

 -

Če bi mi kdo rekel, da se bom selila v najhujši vročini v zadnjih petdesetih letih, bi ... Pa sva se. Zunaj je moralo biti približno enaintrideset stopinj, v stanovanju jih je bilo malenkost manj, točneje: sedemindvajset. Pisal se je petindvajseti julij. Najbolj fino je, ko se take velike stvari zgodijo čisto spontano. Nekaj neseš v stanovanje, se zasediš do večera in naenkrat ugotoviš, da bi pravzaprav lahko ostal do jutra. "Saj imava vse kar rabiva." "Imava, samo hrane ni." "Kako da ne, v hladilniku je malica za električarja." "Saj res!" Pa smo večerjali električarjevo malico, dobro je bilo. In ko se zjutraj zbudiš, ugotoviš, da si pravzaprav preseljen. Potem ene tri dni malo zmedeno hodiš gor in dol in se nasploh obnašaš, kot da si nekje na obisku. Večkrat na dan pozijaš skozi okno, pa v stene in strop, nato razvrstiš vse knjige in zalogo čajev,  čisto na koncu, ko že misliš, da si preselil in razvrstil čisto vse, ugotoviš, da pravzaprav nimaš ničesar za oblečt. Nato preseliš še oblačila. Tako je to.

Ponavadi v času, ko se dan preveša v večer, sedimo pri odprtem oknu in medtem, ko se spodaj v mestu počasi prižigajo luči, poslušamo Rachmaninova ali kaj podobnega. Medtem ko gledam obrise hišk z majhnimi okenci, v katerih sije rumena svetloba, ki tako zelo spominjajo na podobe iz otroških slikanic ali kakšne večerne magrittovske slike, razmišljam, da se svet zdi neverjetno, skoraj kičasto lep.

Teror v smeteh

V živo si jo predstavljam, prijateljico: v temno modri poletni obleki z belim cvetličnim vzorcem, s perlami okoli vratu in z dvema kosoma torte v roki, stoji pred košem za smeti: "Tole bom vrgla stran." "Ne! Zakaj?" skoraj kriknem.  "Vsilili so mi  za s sabo, kljub temu, da sem prijazno odklonila. Ljudje so strašno trmasti in ne poslušajo kaj jim govoriš. Veš, da sem celo popoldne jedla in mi zdaj res ni do še enega kosa torte. Jutri je pa tudi ne bom pojedla, to vem. Uh, ta gospa strašno dobro peče. Bi ti pojedla?" "Ne bi, hvala." "No, vidiš, potem je edina rešitev, da jo vrževa proč." To rekoč, zabriše torto v smetnjak in nadaljuje: "Z leti se človek marsikaj nauči. Ko boš starejša, boš videla, da imam prav. Ne moreš pojesti vsega, kar ti ljudje vsilijo, sam moraš presoditi koliko in kaj. Ko sem na obisku, jem kar mi ponudijo. Se ne upiram, saj vem, da nima smisla, ampak doma pa lahko naredim kar hočem. Veš, jaz veliko reči takole vržem. Si rečem, da je manj škode, če zaženem v smeti, kot pa vase." Nič nisem rekla, ampak njenega početja takrat vsekakor nisem odobravala. Čeprav sem ji čisto po tihem  pritrdila. Še več, na nek način se mi je zdela celo pogumna.

Pri nas doma se hrane ni nikoli metalo stran. Tudi sama se držim tega načela. Nakupi toliko kot misliš, da boš pojedel (če gre za hitreje pokvarljivo hrano), skuhaj toliko kot boš pojedel, enako je s hrano, ki si jo naložiš na krožnik.

Zadnje čase se vse bolj pogosto dogaja, da na naša vrata pozvonijo "čudne reči". Sedem palačink, namazanih z marmelado, štirje veliki kosi štrudla, protfan buhtljev ali pa kar cela potica. "Boste že pojedli."  Gre za vnaprej izgubljen boj, tu ne pomaga nobena razlaga. Če se le da, hrano ponudimo naprej - prijateljem, sorodnikom, če so blizu ali če ravno pridejo na obisk. Ampak ja, situacija ni vedno idealna ... En član gospodinjstva (to nisem jaz), se je zadnjič že poslužil metode moje prijateljice: "Veš kaj, ona ima prav, to je edina rešitev" reče in odpre pokrov koša za smeti. Nič nisem rekla.

Prinašanje in siljenje s hrano vedno bolj doživljam kot neke vrste teror. Čeprav bi me ali pa me morda celo bo, marsikdo označil kot nehvaležno ali pa mi celo upal pridigati v smislu, češ  "boš že še videla ...". Verjetno bom res videla in slišala še marsikaj. Mi pa zato kljub vsemu ni treba požreti vsega, kar mi porinejo pod nos. Zbiram pogum ...

Sladkorna sipa

-

Ne vem kdaj sem nazadnje kupila zavitek belega sladkorja. Sladkor pri nas uporabljamo le pri peki, pa še to rjavega in ponavadi v manjših količinah kot je navedeno v receptih. Tudi ko pridejo obiski in jim ponudimo kavo ali čaj, na sladkor ponavadi pozabim. V tem smislu res nisem preveč dobra gostiteljica.

Tole zgoraj je bil del današnjega zajtrka. Borovnice so ena redkih reči, ki se je ne lotim, ne da bi jih prej posula z belim sladkorjem. Se že najde kje kakšen zavitek belega kristalnega cukra, tistega, ki ga v lokalih postrežejo h kavi in ga včasih zbašem v torbico. 

Moja nona, ki jih ima že krepko čez 90, trdi, da se ima za to, da je med vojno preživela tifus, zahvaliti predvsem sladkorju. Glede na njeno bujno domišljijo in moje slabe izkušnje z verodostojnostjo nekaterih od njenih trditev sicer ne trdim, da je tole, kar bom napisala res, zato me prosim jemljite malo z rezervo, ampak kljub vsemu ... Nona trdi, da so jo že odpisali in prekrili z rjuho čez obraz, potem pa so le ugotovili, da "truplo" še malo miga. Ne spomnim se več s čim je pripovedovala, da so jo hranili, so pa menda rekli njenemu sorodniku, ki jo je obiskoval, naj ji, če le lahko, prinese kaj sladkega. Pa ji je nosil domače piškote, ki jih je spekla njegova žena. Pravi, da je takoj po tem, ko se je vidno popravila, sklenila, da bo, takoj ko bo mogoče, kupila žakelj sladkorja. In ga menda tudi je. Pri njej seveda ne gre brez cukra v čaju, čaj je tako presladkan, da  žlica skoraj stoji v njem. Če je v njeni zgodbi kanček resnice, potem se imam posledično tudi jaz za dejstvo, da obstajam, med drugim zahvaliti tudi cukru?

Zadnje čase sadje večinoma jem večinoma samostojno, me pa na momente zamika, da bi ga predelala v kakšno sladico. Borovnice gredo sicer odlično v vse sorte jedi - od palačink, pit, tort, sladoleda, do preliva za panna cotto. Danes jih bom spasirala in prelila čez jogurtovo strjenko z agar agar. Kako jih pa vi konzumirate?

Stol z Miklošičeve

-

Do vnašanja starih kosov pohištva v sodobne ambiente imam načeloma rahle zadržke. Kakorkoli, pred časom sem eno obdobje živela v stanovanju, ki je bilo v tem smislu precej kaotično urejeno. Ker sem se tam  zelo dobro počutila, sem se posledično tudi delno ozdravila  zadržanosti do vnašanja starih kosov.  Delno bi morala zapisati z mastnim tiskom. Roko na srce, malo zategnjenosti ne škodi, preveč pa.

Tale stol, grdo "abšlesan", z eno razmajano nogo, je bil na mrzlo nedeljsko jutro najden na pločniku blizu  zgoraj omenjenega stanovanja. Sanjalo se nama ni, kam naj ga dava in kaj naj z njim počneva, a povsem jasno je bilo, da tam kjer je bil, ne more ostati. Vzela sva ga s seboj, a sem ga potem ob selitvi  pustila v stanovanju. Preveč reči sem morala preseliti, stol me takrat ni zanimal. Nato ga je pot vodila v mizarsko delavnico nekam na Gorenjsko, kjer so mu pozdravili nogo. "Ga hočeš nazaj," je vprašala prijateljica. "Ne vem kam naj ga dam. Kar imej ga, lahko ga poslikaš." Pa ga ni, saj se ji je zdelo, da bi bilo škoda prekriti ornament na sedalu. Čez nekaj mesecev so se stvari spremenile in izkazalo se je, da bi  stol lahko dobil prostor poleg svojih štirih sorodnikov, ki sem jih medtem dobesedno nalovila naokrog (no, za enega od njih se je bilo treba skoraj stepsti), pa sem jo pobarala kaj je s stolom. "Pridi ga iskat!" se je glasil odgovor.

Nesrečni stol, ki ga ni nihče maral, je bil bolj kot ne izhod v sili, eden od šestih, s katerim še vedno nismo vedeli kaj narediti. Bil je lisast, neenakomerno lakiran, lak je na mestih že pobelil, sedalna ploskev je bila polna madežev, ornament pa le bleda senca samega sebe. "Grd je, nimaš kaj početi s tem, kar prebarvajva ga," sem predlagala. Na srečo je bil predlog spregledan. Neverjetno, ko je bil stol obrušen z brusnim papirjem, je kar zasijal. Ornament je pobelil (očitno je kislina, s katero so ga jedkali, zelo dobro opravila svoje delo) in  izstopil v prvi plan. Stol je nato dobil tanek nanos laka, zdaj pa čaka na finalnega. Prav žal mi je, da ga nisem fotografirala prej, ko je izgledal kot kup nesreče  in je kazalo, da iz njega nič ne bo. Pravi feniks iz pepela! Strašno nobel, kajne?

Vmesni čas

Večino časa bi se lahko počutila kot kraljica, ampak se ne. Ko ti vse k riti prinesejo in potem tudi vse odnesejo. Ni tako enostavno biti nemočen. Ko si cel dan v pižami ali nečem podobnem. Ko te skoz sprašujejo kaj bi jedla. Pa moram količino hrane zminimizirati, da se zavoljo počivanja ne razlezem kot palalalačinka. Ko dajem pisna navodila in težim ljudem po telefonu, da nečesa niso dobro naredili. Tega sicer ne bi smela početi, ker se ne smem vznemirjati, ampak po drugi strani se splača. Kajti kdor premore vsaj malo zdrave pameti, noče imeti opravka z zoprno babo, ki tuli v telefon: "Vsakič ko bom zagledala to napako, se bom spomnila na vas in na vaše podjetje!" zato raje vse naredi še enkrat, tako kot je treba.  Ko imam že dober teden nalakirane nohte (prvič po tem, ko smo lani jeseni začeli obnavljati stanovanje), pa se lak ni še prav nič okrušil. Ko mi moji veselo pošiljajo fotografije solate, ki dela glavice in raznega šavja z vrta, kateremu ne vedo imena, pa potem povem kaj je kaj. Ja, ranunkule rastejo. Cinije tudi. Še vedno se hvalim, da je tisto na sliki "moja solata" in "moja blitva", čeprav se le še medlo spomnim, da imamo vrt. 

In tole vreme me prav nič ne moti. Egoizem se je naselil vame in malo malodušja: če že jaz nimam poletja, naj ga nimajo tudi ostali.

Ni lahko biti jaz. Ugotavljam, da zdravje človeka čisto preveč pomehkuži.

NNNP

"Še enkrat bom vprašala, je med vami kdo, ki ga tišči v prsih?" sprašuje mlada zdravnica polno čakalnico nestrpnih pacientov, medtem ko sama ravno stopam skozi vhodna vrata.

"Jaz." odgovorim.

"Stopite naprej."

Zrecitiram štorijo o izpuljenem zobu in prsni bolečini, ki se je pojavila prejšnji večer. Takoj zatem ležim na postelji, sestra priklopi ekg ... "Sestra poglejte. Poglejte, saj tole je mlada ženska ... Dajmo, naredimo še enkrat ..." Medtem gre zdravnica v čakalnico, odkoder slišim: "Ne gospa, niste na vrsti. Imamo nujni primer, moram iti z gospo na urgenco, ona lahko umre, če ne grem z njo, vi pa ne boste umrli od tega ker vas je uščipnilo v hrbtu!" "No, zdaj so pa še nekoga dobili" si mislim "zdaj bomo pa čakali". Seveda mi na kraj pameti ni padlo, da bi bila ta gospa, ki bi potencialno lahko umrla, ravno jaz. Neeee. Enako je razmišljal A, ki me je malo prej pospremil v čakalnico. "Gospod, stopite noter. Poglejte, gospa mora na urgenco, morda ni nič, ampak jaz moram posumiti na najhujše. Zdaj bomo šli na urgenco, vi ne smete z nami, peljite se za nami, lepo počasi" nadaljuje, medtem ko mi v roko baše kanal. "Mi bomo šli z lučkami" doda. "Super" odgovorim, "Super za vse vas, razen zame" se pošali reševalec. Tresla sem se kot da je temperatura padla na minus dvajset. Pa smo šli. Z lučkami, kakopak. "Ste videli, celo čakalnico ljudi sem poslala domov, zaradi vas" je v smehu rekla prijazna zdravnica.

Vse skupaj je izgledalo kot en hiter film, ki se seveda, še vedno ne dogaja meni. Čeprav je bilo jasno, kdo je tista gospa, ki se pelje v tulečem reševalnem vozilu in morda lahko celo umre. "Pri 37. pa res še ne bi umrla, no! Sploh pa ne zdaj, ko se moram ravno preseliti v sveže prenovljeno stanovanje." Urgenca, takoj v ambulanto, ekg, ultrazvok, slikanje srca in pljuč. Soba za opazovanje. Pravzaprav štiriindvajset ur sobe za opazovanje, ker na oddelku nimajo prostora.  Soba brez oken, nagnetene zasilne postelje, zoprni neučakani bolniki, prijazno osebje. "Gospa kakšen imate pa kaj sladkor?" "Ja ne vem, odvisno od tega kaj požrem" pove gospa. "Kaj se pa gredo, tu čakam že štiri ure, pa še vedno nič!" se usaja priletni gospod. "Ješprenj!" sikne neka druga gospa in jezno podvezne pokrovko nazaj na krožnik. Verjetno je mislila, da bo za večerjo svinjska krača. "Že dolgo se nisem tako dobro najedel" pove umirjen gospod na klopi in nadaljuje "Včasih imam komaj za kruh in mleko." Ostali se naredijo kot da ne slišijo. "Pička materina!" sikne gospa (tista, ki ne mara ješprenja) ponoči, ko ji pomagajo s postelje, da bo šla na vece. Že celo življenje poslušam zgodbe o nadutem osebju in ubogih bolnikih. Vam povem, vsaj eno tretjino bolnikov bi bilo treba, še preden se uležejo na posteljo, pošteno oklofutati. Toliko slabe volje in predrznosti na kupu nisem slišala že lep čas. Kot tudi to, iz dneva v dan ponavljajočo se "mantro", kako so nam vse pokradli in tovrstne "začimbe". Ne vem in pojma nimam kakšno je stanje v zdravstvu, predstavljam si, da je porazno, a bolnišnično osebje se trudi kolikor se more, pacienti ne občutijo prav nobenega  pomanjkanja. Večkrat sem imela priložnost slišati osebje, ko se drug drugemu pritožujejo, češ, da imajo "bolnišnico Franjo", ampak kot pravim, občutek je drugačen. Pravi čarovniki so.

Še posebej zdravniki in sestre ter medicinski tehniki na oddelku intenzivne nege, kjer sem imela priložnost bivati dva dneva in pol. Tisto pa je nadčloveško delo, ki ga vsi po vrsti opravljajo z dobro voljo in nasmehom, sem ter tja se celo pošalijo. Hecno, tistim, ki smo/ so zunaj, se ob omembi besede bolnišnica naježijo lasje. Ko pa  se enkrat znajdeš na drugi strani, te pa dejstvo, da si tam, neverjetno pomirja. Vsaj mene je. In vse tiste preiskave, ko ti s katetri šarijo po životu, ki so jih bolnišnični povratniki vedno z velikim veseljem opisovali kot nekaj najbolj grozljivega na svetu, niso prav noben bavbav. Koronarografija? Ne bi rekla, da bi si zadevo ravno želela ponoviti, je pa velika vijolično-modro-rumena proga v dimljah edina neprijetnost, ki spremlja to preiskavo. Tam, na koronarografiji so šele šaljivi. Tako te zamotijo, da še veš ne kdaj je konec "zabave", edinole ko odmaknejo screen, si presenečen, ko je vse skupaj malo oškropljeno s krvjo. V glavnem ... kar močan želodec dobi človek v bolnici. Tu mislim predvsem na kombinacijo fekalije-obroki. Ali pa je bil moj želodec že od nekdaj močan, pa nisem vedela? Ampak mislim, da ne. 

Skratka, diagnoza: perikarditis. Ne vedo, če je od zoba. Lahko da je, lahko pa tudi da ni. Pazite na svoje zobe! Ker zobje so hudič. Te zgodbe je, upam da, za nekaj časa konec. Saj je bilo zanimivo, da ne rečem na momente celo adrenalinsko, ampak imejte vi svojo bolnico, mene pa pustite pri miru. Bom pridna in tri mesece počivala. Dopust. Bolniška. Počitek. Bralni maraton. Pa veliko obiskov.

Zdaj vem, kdo so moji pravi prijatelji. In moja družina je zlata. Saj ne, da bi bila slednjega ne vedela že prej.

P.S. Samo tablete imam pa prav stajliš, a ne?

Nočni zvoki

V zadnjem letu živim precej urejeno nočno življenje. S tem mislim na bioritem, ki sem ga namenoma spremenila, prilagodila. Na začetku je bilo precej težko, a po pol leta vztrajnosti mi je uspelo. Se pravi, dobrega pol leta je že, odkar imam urejeno nočno življenje. 

Če si sam, hodiš spat in vstajaš kadar se ti zljubi, sredi noči poslušaš glasbo in plešeš, kuhaš špagete, počneš kreativne reči in take sorte stvari. Ko si v paru, ti še na misel ne pride, da bi leganje in vstajanje v posteljo in iz nje ter jutranji obred pitja čaja, postalo samotno opravilo. Kakor tudi ne prehranjevanje. Ampak pustimo to. Spat hodim približno štiri ure prej kot včasih in posledično tudi vstajam štiri ure prej. Kar je sila praktično, saj potem lahko človek zgodaj zjutraj opravi vse polno koristnih reči. Kdor me pozna, ni verjel, da je kaj takega mogoče. Nekateri še zdaj ne verjamejo. Da se lahko nočna ptica tako zelo spreobrne? Pa saj včasih se še meni čudno zdi, da je kaj takega mogoče.

Včerajšnji spanec mi je skratil čaj, današenjega prekomerno spanje tekom dneva. Razbolen gobček je zahteval lekadol in počitek, pa je šlo popoldne, noč se je pa podaljšala.

Stari časi so mimo, nočna kreativnost je izpuhtela, želja po spancu čaka zehanja. Pozabila sem že na čase nočnih zvokov. Škrebljanje dežja, zvok alarma v avtu spodaj, dvigalo se zdi, da ponoči spušča še hrupnejše zvoke, sosed zgoraj je prestavil mizo (najbrž se že pripravlja, da bo zjutraj zrezke potolkel), nekdo se je pozno vrnil domov. Rešilec. Škrebljanje dežja. Vsaka hiša ima svoje glasove. Zaželim si čivkanja ptic in jutranjega zvonenja v bližnjem zvoniku. In nikogar "nad glavo". Pa ne le ponoči, temveč tudi ob sobotah dopoldne, ko se tolčejo zrezki. Nočem vedeti kaj bodo imeli sosedje za kosilo. Hecno, človeka nisi še nikoli videl in ga verjetno tudi nikoli  ne boš, a vendarle veš, da soboto za soboto za kosilo hlastno natepava zrezke. Lahko noč!

Bolečina

Na današnji delavnici izdelovanja cvetlic iz odpadnega blaga nas je gostiteljica postregla s čajem iz listov koke, ki ga je ena od tečajnic prinesla s potovanja. Nič posebnega ni bil po okusu ta čaj, posebna je edinole posledica pitja- to, da sedaj, budna kot sova, sedim za računalnikom. Današnji dan je bil prav poseben, edini v obdobju enega tedna, ko se mi popoldan ni bilo treba "podpreti" s protibolečinsko tableto. No ja, sem se pa zato s koko.

Vse je enkrat prvič. Prvo puljenje zoba. Prva komplikacija (imam pa res srečo). Prva škatla Brufena. Prvo mesto v kategoriji bolečina - najmočnejše kar sem jih kdajkoli okusila. Prvi obisk stomatološke klinike. Zdaj končno vem kaj je tista grda zgradba nasproti cerkve sv. Petra, kjer so me, po enem tednu sobivanja s trmoglavo zobno korenino, ki se prejšnjo sredo nikakor ni hotela vdati pod prijemom klešč, z enim samim potegom rezila v dlesen, odrešili peklenskih muk. Obisk grde stavbe s še gršo notranjostjo, v kateri se je čas ustavil pred približno štiridesetimi leti, je bil dogodek, do katerega sem, z velikim veseljem, ure odštevala debela dva dneva. Pa se vrnimo k grdi stavbi, ki se ji reče stomatološka klinika. Naše zdravstvo ima zanimivo sposobnost, da človeka poniža na prav poseben način: čakalnica z oguljenimi stoli, v katero vodijo vrata s šipo, ki je na nekaj mestih strta, na površino šipe je nalepljena nalepka, ki je na določenih mestih ni več, pa nemarno nalepljena obvestila na stenah ... Ordinacija? Mala sobica z dvema zobozdravniškima stoloma, v kateri se tare osebja. Ti zevajoč ležiš na enem stolu, na tvoji desni leži druga, prav tako zevajoča oseba. Menda imajo tudi dvorano, v kateri so stoli postavljeni v več vrstah. Nočem vedeti kako izgleda, tole je bilo čisto dovolj.

Verjetno boste rekli, da greš lahko, če ti kaj ni všeč, tudi v kakšno privat zobno ambulanto/kliniko, kjer plačaš in za svoje plačilo dobiš dostojen interier, pomirjujočo glasbo v čakalnici,  lepe besede, visoko strokovnost in temu primeren visok račun. Radosti ene izmed tovrstnih privatnih ustanov sem, po priporočilu, izkusila lansko leto, ko mi je takrat izbrana zobozdravnica, brez da bi me predhodno napotila na slikanje, zdravila točno ta nesrečni zob in ga kasneje z besedami: "Nisem ga mogla dobro očistiti, ničesar ne garantiram." tudi zaprla. Res lepo in prijazno, da ti to povedo ko je zob že lepo zapolnjen s cementom, ko si brez možnosti, da bi se sam odločil ali boš v zdravljen zob investiral tistih 490€ ali pač ne.Treba ji je bilo to povedati, mar bi bila tiho. Kasneje sem poklicala tja in prosila naj mojo kartoteko pošljejo na novo izbranemu zobozdravniku. Niti niso vprašali zakaj.

Skratka, ko je tvoj teden skrčen na območje bolečine, imaš precej časa za razmislek. In o čem razmišljaš? Najprej o tehničnih detajlih pritrditve viseče police razpona 160cm, brez sredinske podpore. Po določenem času pa le še o bolečini, bolečini, bolečini in občasno, kadar ta malo pojenja, o  življenju. Ampak največ časa seveda razmišljaš o bolečini. Boriš se z njo, jo poskušaš prelisičiti, se celo spoprijateljiti z njo, a ne gre. Vizualiziraš kanal od koder prihaja in center v možganih, s katerim je povezana. Razmišljaš kaj neki bi se zgodilo, če bi si dal tisti del možgan amputirati. Brez bolečine spet ne bi šlo, saj je ta znak, da je nekaj narobe - je opozorilo, da se v telesu nekaj dogaja. Nato razmišljaš o tem, zakaj hudiča te boli zgornja šestica, če pa so ti vendar izdrli spodnjo. Pa zakaj neki te boli cel spodnji in zgornji del čeljusti in za povrh še cela polovica glave? Čisto nazadnje te doleti zanimivo spoznanje in bolečine v glavi povežeš z vsemi, po tri dneve trajajočimi glavoboli v preteklih letih.

Seveda vse skupaj ni bilo tako zelo črno. Vmes se je vendar tudi kaj malega dogajalo, montaža prvega dela kuhinje, recimo. En dan smo se odpeljali v Emo Celje in se dobro založili z emajliranimi piskri, piskrčki, pekači in posodicami. Žalostna je Emova zgodba, njihovi piskri so tisti, ki mi v spomin prikličejo vonj po šmornu v  kuhinji babice in dedija, tete in strica na Igu, kosil pri noni, pa vonja prežganega cukra v pikasti šalčki kadar sem bila bolna. Ker smo pri nas nostalgiki, bomo kuhali v emajliranih piskrih, vodo za čaj bomo vreli v emajliranem čajniku, čtivo v wc-ju pa hranili v beli emajlirani kahli z modrim robom. Ahja ...

Kam pa kam?

-

Na kofe!

Vse po starem

"Vse po starem" odgovoriš. Tisti, ki je postavil vprašanje, ponavadi pričakuje, da bo izvedel kaj novega, mene pa, za marsikoga dolgočasen, odgovor "vse po starem" kar pomirja. In zdi se, da bo po napornem zimskem rovarjenju končno nastopil čas, ko bom, vsaj upam, da, nekaj časa na tovrstna vprašanja odgovarjala s tem stavkom. Stvari se namreč počasi postavljajo na svoje mesto.

Male zmage se nizajo druga za drugo in skoraj vsaka izmed njih je opomin na to, kako ne gre podlegati mnenju konfekcijske večine. Da tudi trma, če je le na mestu, lahko prinese dobre rezultate. Včeraj sem recimo ostrmela nad polakiranim parketom v stanovanju. Da ne bo nič iz tega, so rekli mojstri,  naj ga vržemo stran, češ, da bi prelaganje stalo več kot nabava in polaganje novega, gotovega. Gotovega parketa nočemo, poleg tega me taka nepotrebna potrata vsakič znova rahlo ujezi. Vedno in za vsako ceno staro (sicer še vedno uporabno) nadomestiti z novim je mantra, ki jo ponavljajo trgovci, od njih pa se jo nalezejo/nalezemo kupci. Šestdeset let star hrastov les, ki je bil varno skrit pod linolejem, naj vržemo proč? Zakaj? Predloga seveda nismo upoštevali. Parket smo odpulili, očistili in položili nazaj. Včeraj sem dobila potrditev, da smo naredili prav.

Ena izmed reči, ki ji v teh sončnih popoldnevih posvetim večino časa, je urejanje male zaplate vrta. Pa niti ne vem, če je vrt to, kar me tako zelo navdušuje, tovrstno veselje me bo verjetno preplavilo kasneje, ko bo kaj zraslo, niti odstranjevanje kamenja, kaj šele puljenje plevela. Dejstvo je, da sva naletela na družbo med seboj zelo različnih ljudi, ki pa jim je skupen isti cilj. Vrt je nevtralno ozemlje, kot  majhen  izoliran del zunanjega sveta, na katerem smo vsi enaki in tako je tudi vzdušje. Nekako tako so bili  spontani ljudje in medosebni odnosti v prejšnjih časih, se mi zdi, potem pa je to kar naenkrat postalo nekaj, kar zdaj tako zelo pogrešamo.  Novinca kot sva, sva bila deležna "nadzora" in nasvetov o gnojenju, dobila sva gomolje zgodnjega krompirja ter seme okre, starejša soseda na desni je izrazila dobre želje v zvezi z vrtnarjenejm in dobrim pridelkom. Soseda na levi sta ponudila pivo in podarila seme ognjiča, tudi onadva se vrtnarjenja lotevata prvič, torej se ukvarjamo s podobnimi vprašanji. Ona o vrtnarjenju ve malo več, on je bolj mestni človek, pa jo sprašuje o tem kaj se "flanca" in kaj seje. Mak je menda ena redkih rastlin, ki se lahko le seje, flanca pa ne. Sadi, bi bila prava beseda, ampak meni je beseda "flanca" všeč. Skupaj modrujemo o sajenju v vrstah, pa o semenih na trakcu, o prenašanju grabelj in motike skozi mesto - na tem mestu se je porodilo vprašanje o tem ali bi skozi mesto raje nesli vrtno orodje ali golf palice, sama bi raje prvo kot drugo. Skratka, čas mine kot bi trenil, sploh ne opaziš žulja na roki in velikih kupov napuljenega plevela, med drugim tudi nadležnega osata, ki ima korenine dolge skoraj do pekla. Če gre res za njivski osat,  bo treba, kot smo prebrali, za izkoreninjenje biti veliko bitko. Dvajset let naj bi kalila semena, ki ostanejo v tleh. Ne pričakujem velikega pridelka letos, naj bo to za uvod, za učenje, na napakah se učimo. Upam, da jih bo čim manj.

Vse najboljše za me!

-

Predvčerajšnjim sem ugotovila, da sem stara. Da me je čas povozil. Gledala sem Phillipsovo reklamo, ki je prikazovala žensko, ki priplava po zraku, nato pa prime za fen, vsaj mislila sem bila tako. Ampak glej ga zlomka, iz tistega "fena" je, namesto toplega zraka, posvetila rdeča lučka, ženska pa si je "fen" nastavila na podpazduho. Nastopil je tisti strašljivi moment, ko se počutiš kot stara teta iz brunarice v divjini, ki pojma nima o takšnih čudnih novotarijah kot je "fen" za podpazduho in ostale poraščene dele telesa. Khm ... 

Današnji rojstni dan me je pričakal z najbolj posrečenimi darili do sedaj: mojemu kolesu, pred kratkim kupljenem na Bolhi, je A podaril nova plašča, zračnici in zvonec - že takoj jutri ga grem preizkusiti na ljubljanske ulice, mama mi je obljubila deset domačih jajc, oče pa je položil parket v hodniku. Babi bo pripravila vrečo motovilca iz vrta,  tašča pa je ugotovila, da sem med prenovo uspela naluknjati nekaj parov nogavic, od nje sem torej dobila troje novih črnih nogavic. Kaj več si človek sploh še lahko želi?! Nov fen naprimer? Ne hvala! ;)

Sanjanja

Ponoči se godijo čudne stvari. Verjetno poznate občutek, ko sanjate, pa se potem v polsnu zaveste, da so to le sanje, a jih vseeno želite dosanjati naprej? Zadnje čase se mi veliko sanja o mačkah. Za nameček so se pred nekaj dnevi mačkam pridružile še koze. Velika čreda koz je meketala v eni od sob. Ko si odprl vrata, so skušale pobegniti na plano, ko si jih zaprl, ni bilo o nadležnih kozah nobegega sledu več. Popoln kaos!

Ampak te preklemane mačke, ki se nikakor nočejo spraviti iz sanj, so me začele zanimati. Čeprav nisem "sanjevraževerna", sem preverila razlage "sanjelogov". V glavnem ... nič dobrega naj ne bi pomenile mačke v sanjah. Da se na prijatelje ne morem  zanesti, že ne bo držalo, to vem. Če besedo prijatelj dovolj točno definiraš, skoraj ne moreš biti razočaran. Glavni pogoj, preden se lotite  preštevanja pravih prijateljev je, da so prsti ene roke pri tem opravilu čisto dovolj. Izjemoma, ampak res zelo izjemoma, lahko uporabite še kakšnega od prstov na ta drugi roki, ampak kljub vsemu svetujem, da glede tega raje dvakrat premislite. Če upoštevate tovrsten princip preštevanja, boste kasneje manj razočarani. Varneje je imeti več znancev kot prijateljev, za kakšnega znanca manj se pa res ne gre kaj prida sekirati, kajne? Hudo je, ko se prijatelj spremeni v znanca, še huje pa, ko se iz prijatelja nenadoma spremeni v neznanca. Moje dlani ostajajo odprte, roke razprte, en prst imam za vsak slučaj na rezervi. Mogoče se vrneš ...

No ja, v sanjah se je, ravno včeraj, pojavila tudi bela mačka. Kar je menda v redu. Bela mačka naj bi simbolizirala ljubezen. Meni mačka simbolizira dom. Psi se bolj kot na dom navežejo na človeka, pri mačkah je drugače. Mačka se naveže na dom, na prostor. Znani so primeri, ko je mačka ob selitvi lastnika zavračala hrano in zbolela. Za ljudi jim je bolj malo mar, mi smo njihovi veliki sužnji, ki smo jim (v glavnem) vedno na razpolago: čistimo jim weceje, kupujemo najboljšo hrano in priboljške, jih krtačimo, strižemo kremplje, jih crkljamo kadar se oni tako odločijo, ponoči se naše noge hočeš nočeš spremenijo v njihovo blazino. Mačke se ne da prelisičiti, če ti mačkonka zameri, se lahko postaviš na trepalnice, pa se ne bo prav nič omehčala.

Sumim, da bo naša mačka po vrnitvi iz nekajmesečnega prebivanja pri moji babici uveljavljala pravico do gledanja televizije. Točneje, do ogleda oddaje Svet na Kanalu A, vseh poročil, Tednika, Preverjeno in podobnih oddaj, ki jih gledata skupaj z babi. "Veš, zdaj boš morala tudi ti kupiti televizijo, jaz sem namreč mačko socializirala." je rekla babi. Mačka se, ko je čas za to, usede na kavč, gleda od daljinca nazaj do babi in gibe z glavo ponavlja toliko časa, da služabnica prižge televizor. Potem sedi strumno vzravnano in budno spremlja dogajanje, medtem ko recimo babi v jedilnici pije kavo. Da ne omenjam, da so bolj kot novice zanimive reklame. Ob reklamah je potrebno steči do omare na kateri stoji nesrečna zoprna škatla, skočiti na polico in čisto od blizu buljiti v ekran. Babi tega ne dovoli. Potem sta do jutra skregani. 

No ja, teve je bil sicer v planu, a izključno za namen gledanje filmov. Menda obstajajo screen saverji za mačke, ribe recimo, akvarij. Po mojem je to ena izmed stvari, ki si jo bomo omislili. Norost? Najbrž že, a za razliko od ostalih norosti je ta popolnoma neškodljiva.

Danes zjutraj sem, malo preden sem odprla uč, sanjala, da je sobota. Ob spoznanju, da je le  torek, sem bila čisto nesrečna, saj je to pomenilo, da bo za zajtrk le čaj, ne pa tudi smoothie in omleta, ki ju A. pripravi ob sobotah in nedeljah zjutraj. Morda je tudi v meni malo mačje krvi ...

Ste opazili, da nisem napisala ničesar o vremenu! Pa o razdrapenem starem parketu, o zatiranju škodljivcev v starem pohištvu, o parketnih letvah, ki jih v Bauhausu še vedno niso dobili, o bolečem zobu, obisku pri dermatologu in o Fashion weeku. O nekaterih rečeh res ni vredno izgubljati besed. Hura zame!

P.S. Ker letos pomladi ni, je slika lanska.

Bela nedela

Nedeljska jutra so prav posebna, po polžje počasi se ponavadi razvlečejo tja do poldneva. Ker sem včeraj zvečer, po napornem odstranjevanju preklemanega starega toplega poda v kuhinji zaspala, še preden bi utegnila prešteti do tri, mislim, da je moralo biti okoli desete, se mi je uspelo zjutraj  precej zgodaj izstreliti iz postelje. 

Le nekaj minut zatem me je v kuhinji, prislonjen na skodelico kave, pričakal in razveselil gospod Bowie. Otipljiv medij v rokah je, predvsem ko gre za Bowieja in podobne kalibre, nekaj čisto drugega kot, če glasbo kupiš v pretočni obliki. Ta stari, skoraj že pozabljeni občutek, ko novo ploščo primeš v roke, obrneš okrog, odstraniš folijo, odpreš, pregledaš vsebino ... Pa kaj potem, če glasbo nekaj ur zatem pretočiš v računalnik in hip zatem še na iPod, to je pri celi stvari res čisto nepomemben in zanemarljiv podatek.

Skratka ... če vstanete dovolj zgodaj, lahko do kosila opravite vse polno pomembnih reči, kot je naprimer  peka torte, sobno kolesarjenje, pa obisk bolšjaka na Viču in Bregu. No, preprodajalci rabljene robe na Viču so se danes očitno ustrašili zime, zato smo ostali brez kljuke za balkonska vrata. Tudi stojnice na Bregu so med pršenjem snega kazale precej klavrno podobo. Opazila sem, da se je splošni trend ponarejanja na vseh področjih zavlekel tudi na police bolšjaka, na mizah je bilo namreč mogoče opaziti izjemno veliko število evropskih "starin" kitajskega porekla. Nič fajn.

Torta, ki sem jo spekla za prijateljičino okroglo, v bistvu niti ni bila prava torta, temveč bolj pita. En tak zelo "en-dva-tri" recept, kjer sestavine zmešaš brez ločevanja beljakov in rumenjakov, na testo naložiš sadje in vse skupaj potreseš z mandlji. Ni, da bi človek kaj zelo pospešeno čaral v nedeljo ob osmih zjutraj. Ponoči se mi je sanjalo, da sem jedla nekaj, kar je bilo na debelo pomazano z nutello. Hecno, nutelle skoraj ne jem. Mislim no, saj jo jem, a si je nikoli ne zaželim. Pravzaprav sem se na nutellske sanje spomnila šele dve uri po tistem ko sem vstala, potem ko sem že opravila jutranje obveznosti tipa "speči torto" in že veselo gonila sobno kolo.

 Na nutellske sanje sem se vnovič spomnila popoldne, na praznovanju rojstnega dne, medtem ko sem k ustom nosila kos torte številka 3, ki je bil na debelo namazan s čokoladno kremo. Ta sicer ni bila nutella, je bila pa kljub vsemu zelo dobra. Na zelo poseben rojstni dan je bilo dovoljeno vnašati le darila v obliki hrane. In ker je bilo gostov veliko, prihajali so tekom celega dne, je bil ob šestih zvečer kup hrane na  kuhinjsem pultu temu primerno visok, bil je skoraj ekvivalenten višini kuhinjskega pulta. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje videla toliko različne hrane na kupu. Prijetno, spontano ozračje,  stanovanje polno zanimivih ljudi in različnih zgodb. Slavljenka je vsakega izmed nas obdarila s še svežim izvodom svojih, v knjigi izdanih kolumen. Že zdaj vem, da bom knjigo v hipu požrla.
Jutri grem na predstavitev prve knjige, ki jo je izdala prijateljica Malči. Sama zase v hecu pravi, da je gospodinja, a je veliko več kot to. Malči zelo dobro piše, zato, pa tudi zato, ker je Malči moja zelo dobra prijateljica, se njene knjige še posebej veselim.

-

Nakaljevanje

-

Letošnjo zimo sem obudila navado vsakodnevnega nakaljevanja, kalčki so namreč v zimskih in teh zgodnjepomladnih dneh odličen vir vitaminov, mineralov, encimov in aminokislin, nakaljevanje pa ne zahteva nobenega truda, posebnega znanja ali napora. Pa še cenovno ugodno je.

Ko sem pred leti začenjala z nakaljevanjem, sem kalila zgolj  kalčke lucerne, pa čičeriko sem nakaljevala, da se je potem hitreje skuhala in bila bolj okusna. Letos sem izbor semen razširila na redkvice, triplat, ajdo, rukolo in konopljo. Slednji sta bili tudi edini, ki se pri nakaljevanju nista izkazali. Mala semena rukole se hitro zasluzijo in nemogoče jih je izpirati. Z malo vztrajnosti in potrpljenja bi mi morda uspelo, ampak ker je rutina pri izpiranju omejena zgolj na minimalen potreben čas za to opravilo (zjutraj in zvečer odpreš vodo in spustiš skozi vsa nadstropja kalilnika), sem seme  rukole pospravila, da ga bomo zasejali na vrtu. No, konopljino seme pa  v 99% sploh odprlo ni, niti po 12 urnem predhodnem namakanju ne.

Po okusu so mi daleč najljubši kalčki redkvice. Pa še lepo pisani so na pogled. Kalčki redkvice na zgornji fotografiji so bili postreženi s skuto, ponavadi pa jih fliknem v živopisano mešano solato, sestavljeno iz radiča, naribane sveže pese, korenčka in čičerike. Živopisana solatna bomba nastane, ko vse to zmešaš skupaj.

Kot rečeno, čičeriko nakaljujem zgolj do meje, da požene majhen kalček, potem pa jo skuham. Tako nakaljeni čičeriki se čas kuhanja skrajša za dve tretjini, je bolj polnega okusa, pa še, kar ni tako nepomemben podatek, nima tako močnega vonja kot če jo kuhate nenakaljeno. Tudi z ajdo naredim podobno (kalim 24 ur), nato pa jo ali pojem presno ali pa minimalno pokuham.

Predvčerajšnjim sem v Hiši začimb kupila seme gorčice, katerega del je že končal v kalilniku. Prav zanima me kakšen bo končni rezultat, po prvem preizkušanju komaj odprtih semen sem dobila občutek, da bodo zelo pikantni.

Kaj pa vi, kaj kalite?

Petdeset odtenkov

-

 

... bele šminke. Se mi zdi, da barvno karto s sabo prenašam le še zato, da ne bi kiksnila pri izbiri odtenkov, ki sploh niso barve. Bela na sivo, bela na beige, smetanasto bela ... Uh, kako so me srbele oči pri sivih odtenkih! Naj bo ena siva? Samo ena! Siva na beige, siva na vijola, morda mišje siva?  Ampak bela je le bela, alfa in omega vseh ne-barv. Ko je zazvonil telefon, sem suvereno dahnila: RAL 9003.

Ko grem zdaj tam  mimo, skozi ozko špranjo med dvema hišam vsakič znova pošpegam  gor. Stopim na rob pločnika, obstojim, glavo premikam levo in desno, da ujamem pogled. Vse luči so prižgane, okna in vrata so odprta. Eno od oken, ki je prej, tako kot ostala, imelo na zunanji strani rjavo obrobo, je nima več. "Čudno, nekdo je tam in to nisem jaz,  niti ključa nimam." "Čez deset dni" so rekli. Če dobro premislim, deset dni v primerjavi z dnevi, porabljenimi za praskanje stare barve (ko smo končali sem pomislila na to, da bi zmago nad stenami zalili s šampanjcem), niti ni tako zelo veliko - da bo le stara gospa zadovoljivo našminkana!

Moja najljubša barva je sicer zelena, a kljub temu zelenih nimam prav veliko stvari. Modra pa je barva, za katero pravijo, da mi zelo pristoji. Modra je edina izmed barv, katere ne maram.

Liebster award

-

Tole nagrado mi je "napopala" Zulejka iz Uglašene kuhinje. Zulejka, hvala!

Pravila velevajo, da izberem pet blogov, ki imajo manj kot 200 sledilcev (sanja se mi ne kje pridem do teh podatkov). Moji favoriti so:

 Ovca

Ruth

Chattebox

GoLa

Ljubeznice

Dobitniki, delite naprej ... Vsem želim veliko sreče in dober glas v deseto vas.

Kaj imajo skupnega popolne pite in zarečen kruh?

-

Prav nič. Zanima me, ali je tisti nadev v limonini piti s sivko iz bistroja Bazilika pečen ali ne. Močno namreč sumim, da ni. S taistim vprašanjem smo se ukvarjali včeraj, med oblizovanjem ob popolni sladici. Sicer pa tudi slana špinačna pita s pinjolami in feta sirom ni bila kar tako. Moram reči, da me je malo zbudila iz zimskega kulinaričnega dremeža, zadnje čase sem namreč zapadla precej rutinirani zimski kuhinji: gomolji, čičerika, leča, kislo zelje in repa. Glede na to, da se na tržnici že da ujeti liste mlade špinače (tisto mlado, ki se dobi skozi celo leto in pride iz Italije, gladko spregledam vsakič ko naletim nanjo), se bom verjetno v bližnji prihodnosti po dolgem času podstopila narediti špinačno pito. Določene reči so tako zelo enostavne za izdelavo, pa nanje kar pozabimo.

Sicer se pa včeraj nismo najedli le dobrih pit, z drago prijateljico M. sva se nekaj minut kasneje v bližnji trgovini najedli še zarečenega kruha. Običajno se z zarečenim kruhom bašemo bolj  vsak zase in verjetno se strinjate, da ni preveč fajn, v dobri družbi pa je taisto opravilo, še posebno če se v nakupovalni vrečki znajde zadovoljiv rezultat, nadvse prijetno.

Da ne bo pomote, steklenička na spodnji sliki ni stvar o kateri govorim v zgornjem odstavku, je simpatično darilo od M. Raje ne bom povedala s kakšnimi besedami je bila pospremljena predaja. ;)

P.S. M. je ena tistih, z alergijo na plastična okna. "Okna boste seveda obdržali?!" je bil njen prvi komentar na situacijo.

Gospa, pri nas smo malo starokopitni

-

"Živjo, zanima me cena tiste luči tamle." "Ja... ta luč je pa znižana, je zadnja in je za štirideset odstotkov cenejša, blablabla ... Delaš kakšen nov, zanimiv projekt?" "Da. Svojega." "Aha ... lepo." Ja, to ti misliš ... Najtežje je delati zase.

"Ja gospa, ampak okna boste pa zamenjal, a ne?" "Ne gospa, pustili bomo obstoječa." "Ja zakaj?" "Ker so lepa, samo obnovili jih bomo." "Ampak gospa ... veste, ko je meni umrl mož, sem najprej zamenjala okna. Vam povem, to je bila ena najboljših odločitev! Ja gospa, ampak to je pa škoda, da jih vi ne boste zamenjal. A jih res ne boste? Vam bo žal, veste" "Zaenkrat jih ne bomo, če se kasneje odločitev izkaže za napačno, jih bomo pa takrat zamenjali." "Ja, samo, če jih ne boste zamenjali, se vam bo poznal pri kurjavi. Moja zdaj tako tesnijo. Gospa, pridte pogledat, pridte k men pogledat kako moja dobro tesnijo." "Saj vam verjamem, ampak mi jih res ne bomo zamenjali. Veste, pri nas smo malo starokopitni." Hm ... naša okna zdaj kazijo fasado hiše, vsi ostali imajo namreč plastična.

"Ko bosta menjala vrata, mi povejta, imam en kontakt za dobra vrata." "Ampak midva jih ne bova menjala." "A res?" "Ja, obnovila bova obstoječa." "Ampak saj so lesena, les se krivi. Jaz sem zamenjala vsa vrata." "Les je pač tak, da deluje, naju to ne moti." "Aja ..."

"A bosta imela talno gretje?" "Ne, ohranila bova obstoječ parket." "Ampak v kopalnici bosta pa najbrž imela talno gretje?" "Ne, v kopalnici bova imela po tleh terrazzo." "Ampak to je mrzlo!" Nikogar ne poznam, ki bi tarnal, da zaradi hladnih tal v kopalnici slabo živi. Poleg tega pozimi radi hodimo obuti v štumfe iz domače volne.

Nikakršna retro ptička nisem, kakšen dom si želim, vem že od nekdaj - sodoben, z rahlim pridihom časa v katerem je nastal. Docela zminimizirano lupino, z vsebino, ki jo naplakne čas. Ob omembi bambusovega, tikovega ali kakšnega podobnega "egzotičnega" parketa zastrižem z ušesi in zavijem z očmi. Obstoječa parjena bukev in hrast v hodniku, položena na ribjo kost, pa nov ladijski pod iz slavonskega hrasta v kuhinji. Mimogrede, v Sloveniji imamo tudi gozdove, kajne? Obdržali bomo obstoječa macesnova okna, katerih napaka je menda ta, da prepuščajo malo zrakca - plesni v kotih se nam torej ni treba bati, smrti zaradi zadušitve, tudi ne. Zadnje čase sem še toliko bolj alergična na odvratne strupeno bele debele plastične okvirje, ki so zakraljevali skorajda v vsakem kotičku mesta. Nič ne rečem, na nove zgradbe zaradi mene dajte kar vam pride na pamet, stare pa ali obnovite kot je treba ali pa jih pustite pri miru. Naša hiša se je pred kratkim za las ognila menjavi docela ohranjenih lesenih oken na stopnišču, s plastičnimi. Sokrivka za nemenjavo sem tudi sama (kar si štejem v čast), okna je bilo namreč treba pozapreti, da se je le izkazalo, da niso pokvarjena. Samo slabih deset minut časa ti vzame, da s pomočjo izvijača pozapreš pet tridelnih oken. Slabih deset minut, da ugotoviš, da sploh niso pokvarjena. Na hišnem sestanku je potem nekdo precej pametno navrgel, češ da so okna umazana ter, da so se med šipami zaredile muhe. Če so umazana, se jih pač pomije, kajne, za debele mesarske muhe pa obstaja insekticid. Menjava lesenih oken za plastična bi morala biti  okarakterizirana kot osmi smrtni greh.

V sanitarnih prostorih smo pod debelim slojem keramičnih ploščic ostrmeli nad najdbo: terrazzo mi je na obraz narisal nasmeh, ki bi se verjetno lahko kosal z nasmehom arheologa, ki je pravkar našel vstop v Tutankamonovo grobnico. Tlak v wc-ju je bil ohranjen do te mere, da se ga da spodobno obnoviti, kopalniškega pa je tekom let doletelo preveč nesreč, tako, da ni dajal kakšnih obetajočih znakov življenja. Roditelj, sicer operativni vodja projekta, pred časom niti slišati ni hotel o izdelavi terrazza v kopalnici, zato smo za tjakaj naročili keramične pološčice. V nedeljo zjutraj pa je zacingljal telefon: "Ti, veš kaj ... malo sem razmišljal, ne vem no... malo razmislita, kako bi se vama zdelo, če bi v kopalnico dali terrazzo." Ni bilo kaj razmišljati. Tudi dejstvo, da dva paketa ploščic verjetno nikoli ne bosta ugledala luči naše kopalnice, ni botrovalo odločitvi v prid keramike. No, če kdo od vas hlepi po novih ploščicah v kopalnici, kuhinji ali kjer koli že, prilagam link do naših nesojenih lepotic: tukaj. Specifikacija: keramične ploščice serije Minoo, dimenzije 20x20 cm, barva A9 (siva), 2,40 m2 (= 60 kosov). Kupljene so bile z 20% popustom, po enaki (ali celo za spoznanje nižji ceni) jih prodamo naprej. Možnost dokupa v Sloveniji.

Tako, zdaj pa prosim še vi povejte kaj si mislite o plastičnih oknih, muhah v škatlastih okvirjih, kahlcah ali ne-kahlcah, o bambusovem parketu ter o starokopitnosti.

V svetu majhnih

Obstajajo kraji, kamor ne more prav vsak. Družinski center  Mala ulica v Ljubljani, ki se nahaja v stavbi, v kateri je bilo včasih mestno ljudsko kopališče,,je že eden takih, vanj namreč lahko vstopite le v spremstvu otrok. No, če niste starš in si kljub temu želite od bliže ogledati ta zanimivo zasnovan prostor, vam predlagam, da si otroka "sposodite" pri znancih in prijateljih. Vse polno je namreč ljudi, ki  imajo predšolske otroke (predvsem njim je ta prostor namenjen)  in bodo prav gotovo veseli, če se ponudite za varstvo in jih za kakšno uro razbremenite. Lahko pa greste na kavo s kakšno od mamic in njenim otrokom, kot sem naredila zvedava pišoča.

Edina stvar v stavbi, ki je prilagojena odraslim, so kavarniške mize in stoli ter wc, vse ostalo pa je izvedeno v miniaturnih merah: ulica, po kateri se otroci vozijo v oblazinjnih avtomobih, mali kavarniški stoli z mizicami ob pločniku,  miniaturne hiške z lepo porisanimi fasadami, oblazinjen ribnik, pa stanovanjce s tako nizkimi stropovi, da se odrasli le s sklonjeno glavo prebije skozi. Iz strehe se otroci skozi tobogan zadričajo na drugo stran ceste, kjer se nahajajo skrivni rovi in votline.  Ob polžastem stopnišču raste mini čarobni gozd, v nadstropju se nahaja igralnica ter knjižnica pod oblaki čisto zgoraj.

Zelo prijeten ambient in pomembna pridobitev, tako za mesto, kot seveda tudi za uporabnike.