Mir

 -

Če bi mi kdo rekel, da se bom selila v najhujši vročini v zadnjih petdesetih letih, bi ... Pa sva se. Zunaj je moralo biti približno enaintrideset stopinj, v stanovanju jih je bilo malenkost manj, točneje: sedemindvajset. Pisal se je petindvajseti julij. Najbolj fino je, ko se take velike stvari zgodijo čisto spontano. Nekaj neseš v stanovanje, se zasediš do večera in naenkrat ugotoviš, da bi pravzaprav lahko ostal do jutra. "Saj imava vse kar rabiva." "Imava, samo hrane ni." "Kako da ne, v hladilniku je malica za električarja." "Saj res!" Pa smo večerjali električarjevo malico, dobro je bilo. In ko se zjutraj zbudiš, ugotoviš, da si pravzaprav preseljen. Potem ene tri dni malo zmedeno hodiš gor in dol in se nasploh obnašaš, kot da si nekje na obisku. Večkrat na dan pozijaš skozi okno, pa v stene in strop, nato razvrstiš vse knjige in zalogo čajev,  čisto na koncu, ko že misliš, da si preselil in razvrstil čisto vse, ugotoviš, da pravzaprav nimaš ničesar za oblečt. Nato preseliš še oblačila. Tako je to.

Ponavadi v času, ko se dan preveša v večer, sedimo pri odprtem oknu in medtem, ko se spodaj v mestu počasi prižigajo luči, poslušamo Rachmaninova ali kaj podobnega. Medtem ko gledam obrise hišk z majhnimi okenci, v katerih sije rumena svetloba, ki tako zelo spominjajo na podobe iz otroških slikanic ali kakšne večerne magrittovske slike, razmišljam, da se svet zdi neverjetno, skoraj kičasto lep.