V zadnjem letu živim precej urejeno nočno življenje. S tem mislim na bioritem, ki sem ga namenoma spremenila, prilagodila. Na začetku je bilo precej težko, a po pol leta vztrajnosti mi je uspelo. Se pravi, dobrega pol leta je že, odkar imam urejeno nočno življenje.
Če si sam, hodiš spat in vstajaš kadar se ti zljubi, sredi noči poslušaš glasbo in plešeš, kuhaš špagete, počneš kreativne reči in take sorte stvari. Ko si v paru, ti še na misel ne pride, da bi leganje in vstajanje v posteljo in iz nje ter jutranji obred pitja čaja, postalo samotno opravilo. Kakor tudi ne prehranjevanje. Ampak pustimo to. Spat hodim približno štiri ure prej kot včasih in posledično tudi vstajam štiri ure prej. Kar je sila praktično, saj potem lahko človek zgodaj zjutraj opravi vse polno koristnih reči. Kdor me pozna, ni verjel, da je kaj takega mogoče. Nekateri še zdaj ne verjamejo. Da se lahko nočna ptica tako zelo spreobrne? Pa saj včasih se še meni čudno zdi, da je kaj takega mogoče.
Včerajšnji spanec mi je skratil čaj, današenjega prekomerno spanje tekom dneva. Razbolen gobček je zahteval lekadol in počitek, pa je šlo popoldne, noč se je pa podaljšala.
Stari časi so mimo, nočna kreativnost je izpuhtela, želja po spancu čaka zehanja. Pozabila sem že na čase nočnih zvokov. Škrebljanje dežja, zvok alarma v avtu spodaj, dvigalo se zdi, da ponoči spušča še hrupnejše zvoke, sosed zgoraj je prestavil mizo (najbrž se že pripravlja, da bo zjutraj zrezke potolkel), nekdo se je pozno vrnil domov. Rešilec. Škrebljanje dežja. Vsaka hiša ima svoje glasove. Zaželim si čivkanja ptic in jutranjega zvonenja v bližnjem zvoniku. In nikogar "nad glavo". Pa ne le ponoči, temveč tudi ob sobotah dopoldne, ko se tolčejo zrezki. Nočem vedeti kaj bodo imeli sosedje za kosilo. Hecno, človeka nisi še nikoli videl in ga verjetno tudi nikoli ne boš, a vendarle veš, da soboto za soboto za kosilo hlastno natepava zrezke. Lahko noč!
1 komentar:
haha tole z zreski je pa super. Mi smo imeli, ko smo še živeli v bloku nad sabo družino ki je tudi (pa ne samo v sobotah) jedla veliko zrezkov. Meni se zdi, da so jih kar naprej tolkli.
To sem še posebno občutila ko sem, po dolgiprebedeni noči pre računalnikom, poskušala spati, medtem ko se je sosed neusmiljeno in silovito lotil zrezkov.
Jaz bi dala marsikaj, da bi si spremenila bioritem, zdaj ko ti praviš da ti je uspelo, se mi ne zdi več tako nemogoče.
Še posebno odkar imam otroke mi je postalo jutranje ustajanje nočna mora in kar naprej sem neprespana. Bom morala začet mislit na lepoto...mogoče mi na ta način uspe ;).
Upam da si že dobro.
Objavite komentar