Bela nedela

Nedeljska jutra so prav posebna, po polžje počasi se ponavadi razvlečejo tja do poldneva. Ker sem včeraj zvečer, po napornem odstranjevanju preklemanega starega toplega poda v kuhinji zaspala, še preden bi utegnila prešteti do tri, mislim, da je moralo biti okoli desete, se mi je uspelo zjutraj  precej zgodaj izstreliti iz postelje. 

Le nekaj minut zatem me je v kuhinji, prislonjen na skodelico kave, pričakal in razveselil gospod Bowie. Otipljiv medij v rokah je, predvsem ko gre za Bowieja in podobne kalibre, nekaj čisto drugega kot, če glasbo kupiš v pretočni obliki. Ta stari, skoraj že pozabljeni občutek, ko novo ploščo primeš v roke, obrneš okrog, odstraniš folijo, odpreš, pregledaš vsebino ... Pa kaj potem, če glasbo nekaj ur zatem pretočiš v računalnik in hip zatem še na iPod, to je pri celi stvari res čisto nepomemben in zanemarljiv podatek.

Skratka ... če vstanete dovolj zgodaj, lahko do kosila opravite vse polno pomembnih reči, kot je naprimer  peka torte, sobno kolesarjenje, pa obisk bolšjaka na Viču in Bregu. No, preprodajalci rabljene robe na Viču so se danes očitno ustrašili zime, zato smo ostali brez kljuke za balkonska vrata. Tudi stojnice na Bregu so med pršenjem snega kazale precej klavrno podobo. Opazila sem, da se je splošni trend ponarejanja na vseh področjih zavlekel tudi na police bolšjaka, na mizah je bilo namreč mogoče opaziti izjemno veliko število evropskih "starin" kitajskega porekla. Nič fajn.

Torta, ki sem jo spekla za prijateljičino okroglo, v bistvu niti ni bila prava torta, temveč bolj pita. En tak zelo "en-dva-tri" recept, kjer sestavine zmešaš brez ločevanja beljakov in rumenjakov, na testo naložiš sadje in vse skupaj potreseš z mandlji. Ni, da bi človek kaj zelo pospešeno čaral v nedeljo ob osmih zjutraj. Ponoči se mi je sanjalo, da sem jedla nekaj, kar je bilo na debelo pomazano z nutello. Hecno, nutelle skoraj ne jem. Mislim no, saj jo jem, a si je nikoli ne zaželim. Pravzaprav sem se na nutellske sanje spomnila šele dve uri po tistem ko sem vstala, potem ko sem že opravila jutranje obveznosti tipa "speči torto" in že veselo gonila sobno kolo.

 Na nutellske sanje sem se vnovič spomnila popoldne, na praznovanju rojstnega dne, medtem ko sem k ustom nosila kos torte številka 3, ki je bil na debelo namazan s čokoladno kremo. Ta sicer ni bila nutella, je bila pa kljub vsemu zelo dobra. Na zelo poseben rojstni dan je bilo dovoljeno vnašati le darila v obliki hrane. In ker je bilo gostov veliko, prihajali so tekom celega dne, je bil ob šestih zvečer kup hrane na  kuhinjsem pultu temu primerno visok, bil je skoraj ekvivalenten višini kuhinjskega pulta. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje videla toliko različne hrane na kupu. Prijetno, spontano ozračje,  stanovanje polno zanimivih ljudi in različnih zgodb. Slavljenka je vsakega izmed nas obdarila s še svežim izvodom svojih, v knjigi izdanih kolumen. Že zdaj vem, da bom knjigo v hipu požrla.
Jutri grem na predstavitev prve knjige, ki jo je izdala prijateljica Malči. Sama zase v hecu pravi, da je gospodinja, a je veliko več kot to. Malči zelo dobro piše, zato, pa tudi zato, ker je Malči moja zelo dobra prijateljica, se njene knjige še posebej veselim.

-