četrtek, september 12, 2013

Zagate nekega popoldneva



Sedela sem za mizo in po ustih, kot bi jedla drobce stekla, valjala grižljaj grške solate. Kljub temu, da sem jo trikrat solila, česar ponavadi ne napravim niti enkrat, nekako ni imela pravega okusa. Medtem ko sem premišljevala kaj bi bilo s solato pravzaprav lahko narobe, me je spreletelo spoznanje, da grška solata pač ne more biti jed, ki jo ješ na rahlo hladnikast jesenski dan. Neee, ko ješ grško solato, mora biti vroče. Če ješ sezonsko, potem nekako veš, kdaj je določeni jedi dokončno odzvonilo poldne. Sezona paradižnika se tako, hočeš nočeš, počasi končuje. Plodovi niso več živo rdeči, tudi okus je drugačen, bolj kašasti so. Dragi paradižnik nasvidenje, se vidiva spet v začetku avgusta!
Po kosilu je prispela pred časom naročena luč. Pri lučeh se vedno zatakne. Tiste, ki so ti všeč, so praviloma predrage, takšne, ki bi ti potencialno bile všeč in poleg tega imele še dostopno ceno, ne obstajajo. Če že, so spravljene nekje v skladiščih po Evropi in jih v našo deželo praviloma ne pošiljajo - jih verjetno tudi nikoli ne bodo. Najbrž na tem mestu ni potrebna razlaga o tem, da se včasih počutim, kot da živim nekje na koncu sveta, kjer tečem kot Francka za vozom. Da zaključim temo "všeč-ne všeč-cena":  kar je poceni in ti ni všeč, je, jasno, predrago. Pri stropnih svetilih je nekako šlo. Pri stoječih malo težje. Kljub vsemu mi je uspelo najti estetsko svetilo po dostopni ceni, točno tako, ki se bo lepo ujelo z zofo-to-be in pripadajoče mizico. Svetilka sicer ni bila prav poceni, po drugi strani pa, glede na večino podobnih produktov, spet ni bila pretirano draga. Včeraj je torej prispela, bela lepotica. Kar me je takoj zmotilo, je neugleden tanek črn kabel s (prav tako črnim) stikalom. Da ne govorim o adapterju: črna škatlica, kot polnilec pri telefonu, brivskem aparatu ali nekem podobnem masovnem izdelku za široko potrošnjo. Oprostite, pričakovala sem v celoti estetsko dovršen produkt! Sicer pa, prav mi je, kaj pa naročam reči preko interneta. Kje so dobri stari časi, ko si šel v trgovino, želeno reč pogledal, prijel v roke in se nato odločil za nakup ... No ja, nesrečni vtikač bomo skrili za kavč, kablovje tudi. Dejstvo, s katerim se težko sprijaznim, je spoznanje, da žarnice ne moreš zamenjati sam. Na to bi verjetno morala biti pozorna ob nakupu. Jasno mi na kraj pamenti padlo, da bi ob naročilu prodajalca povprašala o podrobnostih, ki so se mi (kako naivno) zdele same po sebi umevne. Skratka, ko bo žarnica pregorela, bomo morali nekoga poklicati, da jo bo zamenjal. Oziroma luč nesti na servis. Ali pa jo, preprosto vreči stran, ker taka žarnica takrat morda ne bo več obstajala. Tako lahko le upam, da te ledice res držijo neskončno dolgo časa, kot zatrjujejo prodajalci svetil, pa da bo, takrat ko bodo nehale svetit in bom morda ugotovila, da so nadomestne žarnice nehali izdelovati, še vedno obstajala dobra stara, več kot stokrat opsovana Ikea, kamor se bomo zapeljali in kupili novo luč v cenovnem rangu 20-30€. Samo zato, da bom lahko vsak dan zamenjala žarnico, če se mi bo tako zahotelo. Svetilka bo verjetno bela, s črnim kablovjem, kar me pri taki ceni seveda ne bo niti malo motilo.
Kar koli se odločimo, nikoli ni prav. Kapitalizem ima za nas na zalogi neskončno število pasti, katerim se je nemogoče upreti.

1 komentar:

valentina vovk pravi ...

sam res, kdo bi pomislil na to, da je pametno vprašat, če se žarnica lahko zamenja? no zdaj veš, za drugič na kaj moraš bit pozorna, ko boš kupovala svetilko, jaz pa tudi ;).