Da nadaljujem ... Razlogi za tri stroje neopranega perila
so sicer med drugim tudi prijetne sorte in sicer druženje z ljudmi, ki
so vir neskončnega navdiha, ali pa so navdihnili mene - obisk male
deklice v soboto zjutraj, ki me je, nevede in nehote, vzpodbudila (in obenem spomnila na dejstvo, da na tem svetu kljub vsemu še vedno obstaja kakšen priden in prijeten otrok) za prav poseben projekt,
učne ure izdelave ta pravega sušija pri prijateljih, pa obisk pri
gospe, ki izdeluje krasne pletenine - šale in kape, pa ročno pletene
barete pisanih barv z velikimi kvačkanimi cvetovi.
Ker se pri izbiri daril držim načela, da podpiram naše domače oblikovalce, sem se odločila, da mami za rojstni dan podarim živopisan šal, spotoma pa kupim še dve malenkosti za novoletno darilo prijateljicama. Namenoma sem šla od doma z limitirano vsebino v denarnici, a glej ga zlomka, ko sem se znašla tam, sem precej hitela pomerjati vse tiste pisane kape, gospa pa je (čisto nevsiljivo sicer) prinašala nove - iz kleti, iz omar, pa iz zabojev pod mizo, kaj kmalu so bile kape povsod kamor je seglo oko. Kakšna askeza neki, kakšen minimalizem, dajte no! Le kdo bi razmišljal o tem, medtem ko se s tako lepimi pokrivali na glavi zija in spakuje v ogledalu, za nameček pa še Miklavž, ki vse to potrpežljivo opazuje, vleče denarnico iz žepa? In če dobro razmislim ... zaradi ene kape nam res ne bo treba zastekiti balkona ali dokupiti neizkoriščenega podstrešja nad stanovanjem!
Edini dosežek v minimalizmu je bil, da sem na koncu iz tiste nesrečne hiše tisočerih pokrival odpeketala s črnim kašmirskim turbanom na glavi. Takim brez vzorca. Hecno, a ne, kako ne moremo iz svoje kože. Ne gre in ne gre, na koncu se vedno vrnemo tja kjer smo bili na začetku. Jaz, na primer, k črni brez vzorcev in dodatkov.
Ker se pri izbiri daril držim načela, da podpiram naše domače oblikovalce, sem se odločila, da mami za rojstni dan podarim živopisan šal, spotoma pa kupim še dve malenkosti za novoletno darilo prijateljicama. Namenoma sem šla od doma z limitirano vsebino v denarnici, a glej ga zlomka, ko sem se znašla tam, sem precej hitela pomerjati vse tiste pisane kape, gospa pa je (čisto nevsiljivo sicer) prinašala nove - iz kleti, iz omar, pa iz zabojev pod mizo, kaj kmalu so bile kape povsod kamor je seglo oko. Kakšna askeza neki, kakšen minimalizem, dajte no! Le kdo bi razmišljal o tem, medtem ko se s tako lepimi pokrivali na glavi zija in spakuje v ogledalu, za nameček pa še Miklavž, ki vse to potrpežljivo opazuje, vleče denarnico iz žepa? In če dobro razmislim ... zaradi ene kape nam res ne bo treba zastekiti balkona ali dokupiti neizkoriščenega podstrešja nad stanovanjem!
Edini dosežek v minimalizmu je bil, da sem na koncu iz tiste nesrečne hiše tisočerih pokrival odpeketala s črnim kašmirskim turbanom na glavi. Takim brez vzorca. Hecno, a ne, kako ne moremo iz svoje kože. Ne gre in ne gre, na koncu se vedno vrnemo tja kjer smo bili na začetku. Jaz, na primer, k črni brez vzorcev in dodatkov.
2 komentarja:
črna je nartaboljša barva, sploh če je nekdo tako eklektičen kot ti in iz črne naredi ognjemet. in itak piše povsod , da je potrebno vlagat v kvalitetne črne kose, ki jih bomo lahko nosili tudi pri 85ih;D
Ja. Takrat bom mela kratke sive lase in kakšno živo šminko, imam že vse naštudirano! ;)
Objavite komentar