V živo si jo predstavljam, prijateljico: v temno modri poletni obleki z belim cvetličnim vzorcem, s perlami okoli vratu in z dvema kosoma torte v roki, stoji pred košem za smeti: "Tole bom vrgla stran." "Ne! Zakaj?" skoraj kriknem. "Vsilili so mi za s sabo, kljub temu, da sem prijazno odklonila. Ljudje so strašno trmasti in ne poslušajo kaj jim govoriš. Veš, da sem celo popoldne jedla in mi zdaj res ni do še enega kosa torte. Jutri je pa tudi ne bom pojedla, to vem. Uh, ta gospa strašno dobro peče. Bi ti pojedla?" "Ne bi, hvala." "No, vidiš, potem je edina rešitev, da jo vrževa proč." To rekoč, zabriše torto v smetnjak in nadaljuje: "Z leti se človek marsikaj nauči. Ko boš starejša, boš videla, da imam prav. Ne moreš pojesti vsega, kar ti ljudje vsilijo, sam moraš presoditi koliko in kaj. Ko sem na obisku, jem kar mi ponudijo. Se ne upiram, saj vem, da nima smisla, ampak doma pa lahko naredim kar hočem. Veš, jaz veliko reči takole vržem. Si rečem, da je manj škode, če zaženem v smeti, kot pa vase." Nič nisem rekla, ampak njenega početja takrat vsekakor nisem odobravala. Čeprav sem ji čisto po tihem pritrdila. Še več, na nek način se mi je zdela celo pogumna.
Pri nas doma se hrane ni nikoli metalo stran. Tudi sama se držim tega načela. Nakupi toliko kot misliš, da boš pojedel (če gre za hitreje pokvarljivo hrano), skuhaj toliko kot boš pojedel, enako je s hrano, ki si jo naložiš na krožnik.
Zadnje čase se vse bolj pogosto dogaja, da na naša vrata pozvonijo "čudne reči". Sedem palačink, namazanih z marmelado, štirje veliki kosi štrudla, protfan buhtljev ali pa kar cela potica. "Boste že pojedli." Gre za vnaprej izgubljen boj, tu ne pomaga nobena razlaga. Če se le da, hrano ponudimo naprej - prijateljem, sorodnikom, če so
blizu ali če ravno pridejo na obisk. Ampak ja, situacija ni vedno idealna ... En član gospodinjstva (to nisem jaz), se je zadnjič že poslužil metode moje prijateljice: "Veš kaj, ona ima prav, to je edina rešitev" reče in odpre pokrov koša za smeti. Nič nisem rekla.
Prinašanje in siljenje s hrano vedno bolj doživljam kot neke vrste teror. Čeprav bi me ali pa me morda celo bo, marsikdo označil kot nehvaležno ali pa mi celo upal pridigati v smislu, češ "boš že še videla ...". Verjetno bom res videla in slišala še marsikaj. Mi pa zato kljub vsemu ni treba požreti vsega, kar mi porinejo pod nos. Zbiram pogum ...
8 komentarjev:
Ha, ha, to je pa meni zelo znana situacija in se čisto strinjam s tvojo prijateljico, čeprav sem štartala iz pozicije - pri nas se nič stran ne vrže in vse poje. Ampak z leti se naučiš in tudi otreseš krivde, ker pač ne moreš drugače. Sama sem mnenja, da je ženska lahko super dobra kuharica, vendar če ne zna pravilno ocenit porabe hrane, je bolj slaba gospodinja. Pa ne da bi ženske sedaj želela postavljati pred štedilnik,...
Saša /Lunaspi
Seveda, če nečesa ne potrebuješ, potem gre to lahko stran. Vendar je pri hrani, in vedno bolj tudi glede drugih reči, prisotna moralna dilema. Ljudje so lačni in bosi, koši pa polni še dobre hrane. Načeloma hrane ne mečem stran, zlasti ne, če jo je moč kakorkoli uporabiti (tu ne govorim o torti). Če mi jo ob slovesu ponujajo, jo mirne vesti zavrnem, četudi tvegam zamero gostitelja. V trgovini kupujem tisto, kar potrebujem, seveda pa velja stara modrost, da je v tja treba hoditi sit, sicer kupiš preveč. Na obiske hrane ne nosim, razen čemi je izrecno naročeno ali je zaželeno, da jo prinesem. Ravnanja tvoje prijateljice tako niti razumem niti ne podpiram, ampak s tem nič ne spremenim, kajne? :)
Kar skuham(o) doma, nikoli ne vržem stran. V gostilni včasih pustim. s to neuspešno odklonjeno teror hrano pa ... sem v dilemi. če se prvo pokvari, potem lažje vržem stran.
ne dolgo nazaj sem dobila pol neke wannabe potice, ki je vsebovala....ma vse, kot če bi pospravil shrambo. na slab način. kaj naj se en teden po malo žrtvujem za zajtrk, ali raje potrpim v dveh malo večjih porcijah??
tudi meni se upira metanje, ampak siljenje mi je pa prav odvratno.
Joj, kako mi je to znano. Sploh v.d. tašče je imela grozno veselje z dajanjem hrane, jaz sem pa doživljala more, ker nisem vedela, kaj naj. No, enkrat sem ves ta višek hrane zmetala v vrečo za smeti - bila je nabito polna - in pokazala dragemu, da jo lahko nese nazaj mami ali pa vrže v smeti in potem mami pojasni, da je tega konec. In da je dovolj že en ne. No, po kratkem obdobju ohladitve smo prišli do normalnih razmer - vzameva zgolj tisto, za kar veva, da bova pojedla in v normalnih količinah (npr. tavelik pekač pite NI normalna količina). Ja, postavljanje mej ...
sovražim metanje hrane stran in sovražim siljenje. ker odločno zavrnem vse, za kar vem, da ne bom pojedla, sem bojda nevljudna ;) no, zdaj na bioresonančni dieti lepo povem, da ne smem (ker roko na srce, vsiljujejo ti ponavadi nek junk, ne pa kumarične omake) in ker imam resno bolezen, se noben ne vtikuje več v mojo prehrano. prej se je seveda vsak počutil poklicanega, da je povedal, kako on vse to je in mu nič ni ;) zdaj ko dobim pošiljko je to domača bio solata, ribez, ribe in tega se pač ne branim ;)
Oh how I hate that... ko te silijo z kupi neke hrane, ki je nihče ne bo več jedel.
Kot je že nekdo napisal, hrane, ki je skuham doma (razen res izjemoma) ne mečem stran. Kake sladkarije umetne, ki ne koristijo ničemur pa seveda najprej zavrnem, če se ne izide, pa ponavadi počaka v hladilniku dokler ne splesni, potem gre pa mirne vesti v smeti.
če je fino super! če ni fino...več variant odvisno o situacije ... res ne, mamo doma grmado palačink od včeraj zvečer, sem na dieti...vsi smo na dieti...tudi pesa je na dieti, uauuuu, hvala, super (koš)
...pravzaprav je darovanje hrana znak pozornosti, ker mi ziher še nikoli ni niće prinesel nekaj kar bi mu bilo odvratno...tako, da bi vso situacijo gledala samo iz tega uornega kota...kaj pa z darilom naredimo pa itak nihče ne ve (z vsako obliko darila...a ne)
mrzim pa, ko se skuha preveč hrane v smislu nek se nađe...pa še tu je v glavnem generacija, ki je doraščala v času, ki ni bil ravno radodaren. in gladko vržem višek v smeti.
Objavite komentar