Do vnašanja starih kosov pohištva v sodobne ambiente imam načeloma rahle zadržke. Kakorkoli, pred časom sem eno obdobje živela v stanovanju, ki je bilo v tem smislu precej kaotično urejeno. Ker sem se tam zelo dobro počutila, sem se posledično tudi delno ozdravila zadržanosti do vnašanja starih kosov. Delno bi morala zapisati z mastnim tiskom. Roko na srce, malo zategnjenosti ne škodi, preveč pa.
Tale stol, grdo "abšlesan", z eno razmajano nogo, je bil na mrzlo nedeljsko jutro najden na pločniku blizu zgoraj omenjenega stanovanja. Sanjalo se nama ni, kam naj ga dava in kaj naj z njim počneva, a povsem jasno je bilo, da tam kjer je bil, ne more ostati. Vzela sva ga s seboj, a sem ga potem ob selitvi pustila v stanovanju. Preveč reči sem morala preseliti, stol me takrat ni zanimal. Nato ga je pot vodila v mizarsko delavnico nekam na Gorenjsko, kjer so mu pozdravili nogo. "Ga hočeš nazaj," je vprašala prijateljica. "Ne vem kam naj ga dam. Kar imej ga, lahko ga poslikaš." Pa ga ni, saj se ji je zdelo, da bi bilo škoda prekriti ornament na sedalu. Čez nekaj mesecev so se stvari spremenile in izkazalo se je, da bi stol lahko dobil prostor poleg svojih štirih sorodnikov, ki sem jih medtem dobesedno nalovila naokrog (no, za enega od njih se je bilo treba skoraj stepsti), pa sem jo pobarala kaj je s stolom. "Pridi ga iskat!" se je glasil odgovor.
Nesrečni stol, ki ga ni nihče maral, je bil bolj kot ne izhod v sili, eden od šestih, s katerim še vedno nismo vedeli kaj narediti. Bil je lisast, neenakomerno lakiran, lak je na mestih že pobelil, sedalna ploskev je bila polna madežev, ornament pa le bleda senca samega sebe. "Grd je, nimaš kaj početi s tem, kar prebarvajva ga," sem predlagala. Na srečo je bil predlog spregledan. Neverjetno, ko je bil stol obrušen z brusnim papirjem, je kar zasijal. Ornament je pobelil (očitno je kislina, s katero so ga jedkali, zelo dobro opravila svoje delo) in izstopil v prvi plan. Stol je nato dobil tanek nanos laka, zdaj pa čaka na finalnega. Prav žal mi je, da ga nisem fotografirala prej, ko je izgledal kot kup nesreče in je kazalo, da iz njega nič ne bo. Pravi feniks iz pepela! Strašno nobel, kajne?
6 komentarjev:
Prekrasen! In vec kot ocitno vama je bil namenjen. Naj dolgo sluzi namenu.
Jaz pa sem ves čas mislil, da je z Resljeve. Vse dobre stvari so na Miklošičevi.
A to pa ne, na Resljevi nismo še nikoli ničesar našli. Na Miklošičevi pa ... če nič drugega, človek tam vedno najde dober burek.
Ni grdega, le lepo in manj lepo je. :) Glede tega stola o grdoti človek le težko govori, tako da se mi je fino zataknilo pri besedah o starih stvareh...
Čudovit! Me veseli, da ste se končno našli;) sem pa zelo firbčna, kako je videt v družbi ostalih ...
Heh, to tudi mene zanima, pa tega trenutno (še) ne morem preveriti. Dirigiram na daljavo in se puščam presenetiti. ;)
Objavite komentar