Bolečina

Na današnji delavnici izdelovanja cvetlic iz odpadnega blaga nas je gostiteljica postregla s čajem iz listov koke, ki ga je ena od tečajnic prinesla s potovanja. Nič posebnega ni bil po okusu ta čaj, posebna je edinole posledica pitja- to, da sedaj, budna kot sova, sedim za računalnikom. Današnji dan je bil prav poseben, edini v obdobju enega tedna, ko se mi popoldan ni bilo treba "podpreti" s protibolečinsko tableto. No ja, sem se pa zato s koko.

Vse je enkrat prvič. Prvo puljenje zoba. Prva komplikacija (imam pa res srečo). Prva škatla Brufena. Prvo mesto v kategoriji bolečina - najmočnejše kar sem jih kdajkoli okusila. Prvi obisk stomatološke klinike. Zdaj končno vem kaj je tista grda zgradba nasproti cerkve sv. Petra, kjer so me, po enem tednu sobivanja s trmoglavo zobno korenino, ki se prejšnjo sredo nikakor ni hotela vdati pod prijemom klešč, z enim samim potegom rezila v dlesen, odrešili peklenskih muk. Obisk grde stavbe s še gršo notranjostjo, v kateri se je čas ustavil pred približno štiridesetimi leti, je bil dogodek, do katerega sem, z velikim veseljem, ure odštevala debela dva dneva. Pa se vrnimo k grdi stavbi, ki se ji reče stomatološka klinika. Naše zdravstvo ima zanimivo sposobnost, da človeka poniža na prav poseben način: čakalnica z oguljenimi stoli, v katero vodijo vrata s šipo, ki je na nekaj mestih strta, na površino šipe je nalepljena nalepka, ki je na določenih mestih ni več, pa nemarno nalepljena obvestila na stenah ... Ordinacija? Mala sobica z dvema zobozdravniškima stoloma, v kateri se tare osebja. Ti zevajoč ležiš na enem stolu, na tvoji desni leži druga, prav tako zevajoča oseba. Menda imajo tudi dvorano, v kateri so stoli postavljeni v več vrstah. Nočem vedeti kako izgleda, tole je bilo čisto dovolj.

Verjetno boste rekli, da greš lahko, če ti kaj ni všeč, tudi v kakšno privat zobno ambulanto/kliniko, kjer plačaš in za svoje plačilo dobiš dostojen interier, pomirjujočo glasbo v čakalnici,  lepe besede, visoko strokovnost in temu primeren visok račun. Radosti ene izmed tovrstnih privatnih ustanov sem, po priporočilu, izkusila lansko leto, ko mi je takrat izbrana zobozdravnica, brez da bi me predhodno napotila na slikanje, zdravila točno ta nesrečni zob in ga kasneje z besedami: "Nisem ga mogla dobro očistiti, ničesar ne garantiram." tudi zaprla. Res lepo in prijazno, da ti to povedo ko je zob že lepo zapolnjen s cementom, ko si brez možnosti, da bi se sam odločil ali boš v zdravljen zob investiral tistih 490€ ali pač ne.Treba ji je bilo to povedati, mar bi bila tiho. Kasneje sem poklicala tja in prosila naj mojo kartoteko pošljejo na novo izbranemu zobozdravniku. Niti niso vprašali zakaj.

Skratka, ko je tvoj teden skrčen na območje bolečine, imaš precej časa za razmislek. In o čem razmišljaš? Najprej o tehničnih detajlih pritrditve viseče police razpona 160cm, brez sredinske podpore. Po določenem času pa le še o bolečini, bolečini, bolečini in občasno, kadar ta malo pojenja, o  življenju. Ampak največ časa seveda razmišljaš o bolečini. Boriš se z njo, jo poskušaš prelisičiti, se celo spoprijateljiti z njo, a ne gre. Vizualiziraš kanal od koder prihaja in center v možganih, s katerim je povezana. Razmišljaš kaj neki bi se zgodilo, če bi si dal tisti del možgan amputirati. Brez bolečine spet ne bi šlo, saj je ta znak, da je nekaj narobe - je opozorilo, da se v telesu nekaj dogaja. Nato razmišljaš o tem, zakaj hudiča te boli zgornja šestica, če pa so ti vendar izdrli spodnjo. Pa zakaj neki te boli cel spodnji in zgornji del čeljusti in za povrh še cela polovica glave? Čisto nazadnje te doleti zanimivo spoznanje in bolečine v glavi povežeš z vsemi, po tri dneve trajajočimi glavoboli v preteklih letih.

Seveda vse skupaj ni bilo tako zelo črno. Vmes se je vendar tudi kaj malega dogajalo, montaža prvega dela kuhinje, recimo. En dan smo se odpeljali v Emo Celje in se dobro založili z emajliranimi piskri, piskrčki, pekači in posodicami. Žalostna je Emova zgodba, njihovi piskri so tisti, ki mi v spomin prikličejo vonj po šmornu v  kuhinji babice in dedija, tete in strica na Igu, kosil pri noni, pa vonja prežganega cukra v pikasti šalčki kadar sem bila bolna. Ker smo pri nas nostalgiki, bomo kuhali v emajliranih piskrih, vodo za čaj bomo vreli v emajliranem čajniku, čtivo v wc-ju pa hranili v beli emajlirani kahli z modrim robom. Ahja ...