Vse po starem

"Vse po starem" odgovoriš. Tisti, ki je postavil vprašanje, ponavadi pričakuje, da bo izvedel kaj novega, mene pa, za marsikoga dolgočasen, odgovor "vse po starem" kar pomirja. In zdi se, da bo po napornem zimskem rovarjenju končno nastopil čas, ko bom, vsaj upam, da, nekaj časa na tovrstna vprašanja odgovarjala s tem stavkom. Stvari se namreč počasi postavljajo na svoje mesto.

Male zmage se nizajo druga za drugo in skoraj vsaka izmed njih je opomin na to, kako ne gre podlegati mnenju konfekcijske večine. Da tudi trma, če je le na mestu, lahko prinese dobre rezultate. Včeraj sem recimo ostrmela nad polakiranim parketom v stanovanju. Da ne bo nič iz tega, so rekli mojstri,  naj ga vržemo stran, češ, da bi prelaganje stalo več kot nabava in polaganje novega, gotovega. Gotovega parketa nočemo, poleg tega me taka nepotrebna potrata vsakič znova rahlo ujezi. Vedno in za vsako ceno staro (sicer še vedno uporabno) nadomestiti z novim je mantra, ki jo ponavljajo trgovci, od njih pa se jo nalezejo/nalezemo kupci. Šestdeset let star hrastov les, ki je bil varno skrit pod linolejem, naj vržemo proč? Zakaj? Predloga seveda nismo upoštevali. Parket smo odpulili, očistili in položili nazaj. Včeraj sem dobila potrditev, da smo naredili prav.

Ena izmed reči, ki ji v teh sončnih popoldnevih posvetim večino časa, je urejanje male zaplate vrta. Pa niti ne vem, če je vrt to, kar me tako zelo navdušuje, tovrstno veselje me bo verjetno preplavilo kasneje, ko bo kaj zraslo, niti odstranjevanje kamenja, kaj šele puljenje plevela. Dejstvo je, da sva naletela na družbo med seboj zelo različnih ljudi, ki pa jim je skupen isti cilj. Vrt je nevtralno ozemlje, kot  majhen  izoliran del zunanjega sveta, na katerem smo vsi enaki in tako je tudi vzdušje. Nekako tako so bili  spontani ljudje in medosebni odnosti v prejšnjih časih, se mi zdi, potem pa je to kar naenkrat postalo nekaj, kar zdaj tako zelo pogrešamo.  Novinca kot sva, sva bila deležna "nadzora" in nasvetov o gnojenju, dobila sva gomolje zgodnjega krompirja ter seme okre, starejša soseda na desni je izrazila dobre želje v zvezi z vrtnarjenejm in dobrim pridelkom. Soseda na levi sta ponudila pivo in podarila seme ognjiča, tudi onadva se vrtnarjenja lotevata prvič, torej se ukvarjamo s podobnimi vprašanji. Ona o vrtnarjenju ve malo več, on je bolj mestni človek, pa jo sprašuje o tem kaj se "flanca" in kaj seje. Mak je menda ena redkih rastlin, ki se lahko le seje, flanca pa ne. Sadi, bi bila prava beseda, ampak meni je beseda "flanca" všeč. Skupaj modrujemo o sajenju v vrstah, pa o semenih na trakcu, o prenašanju grabelj in motike skozi mesto - na tem mestu se je porodilo vprašanje o tem ali bi skozi mesto raje nesli vrtno orodje ali golf palice, sama bi raje prvo kot drugo. Skratka, čas mine kot bi trenil, sploh ne opaziš žulja na roki in velikih kupov napuljenega plevela, med drugim tudi nadležnega osata, ki ima korenine dolge skoraj do pekla. Če gre res za njivski osat,  bo treba, kot smo prebrali, za izkoreninjenje biti veliko bitko. Dvajset let naj bi kalila semena, ki ostanejo v tleh. Ne pričakujem velikega pridelka letos, naj bo to za uvod, za učenje, na napakah se učimo. Upam, da jih bo čim manj.