... bele šminke. Se mi zdi, da barvno karto s sabo prenašam le še zato, da ne bi kiksnila pri izbiri odtenkov, ki sploh niso barve. Bela na sivo, bela na beige, smetanasto bela ... Uh, kako so me srbele oči pri sivih odtenkih! Naj bo ena siva? Samo ena! Siva na beige, siva na vijola, morda mišje siva? Ampak bela je le bela, alfa in omega vseh ne-barv. Ko je zazvonil telefon, sem suvereno dahnila: RAL 9003.
Ko grem zdaj tam mimo, skozi ozko špranjo med dvema hišam vsakič znova pošpegam gor. Stopim na rob pločnika, obstojim, glavo premikam levo in desno, da ujamem pogled. Vse luči so prižgane, okna in vrata so odprta. Eno od oken, ki je prej, tako kot ostala, imelo na zunanji strani rjavo obrobo, je nima več. "Čudno, nekdo je tam in to nisem jaz, niti ključa nimam." "Čez deset dni" so rekli. Če dobro premislim, deset dni v primerjavi z dnevi, porabljenimi za praskanje stare barve (ko smo končali sem pomislila na to, da bi zmago nad stenami zalili s šampanjcem), niti ni tako zelo veliko - da bo le stara gospa zadovoljivo našminkana!
Moja najljubša barva je sicer zelena, a kljub temu zelenih nimam prav veliko stvari. Modra pa je barva, za katero pravijo, da mi zelo pristoji. Modra je edina izmed barv, katere ne maram.
Ni komentarjev:
Objavite komentar