Deset do je, ko se obujem, zaklenem vrata, se spustim po stopnicah in odpeketam po ulici. Ob enajstih sem tam. Med potjo razmišljam o tem, kako sva se z A-jem, medtem ko sva iskala stanovanje, posmehovala oglasom z opisi "bližina UKC-ja". "Le kdo bi hotel imeti stanovanje v bližini bolnic, ko ti pod oknom noč in dan vozijo reševalna vozila z vključenimi sirenami?" sem takrat govorila. Hecno, da sva na koncu po naključju izbrala takega, ki je sicer v centru mesta, pa vseeno le deset minut stran od bolnišničnih kvartirjev, kar se je sicer v zadnjem času že večkrat izkazalo za sila priročno.
Medtem ko se približujem Polikliniki, premišljujem o svojem odporu do te stavbe. Ob pogledu nanjo se v spomin vedno znova zarisujejo enake podobe: zanikrna ordinacija, nizka mizica, katere površina je ozaljšana z zelenim ultrapasom, prekrita z gazo, na kateri se bleščijo zdravniški inštrumenti. Morala sem biti v najstniških letih, ravno toliko sem bila stara, da mi je bilo ob pogledu na ta boren, oguljen interier povsem jasno, da živim v državi, ki ji zdravstvo ni ravno priroriteta. Ampak kot nam pravijo zdaj, so bili to še zlati časi. To, kar opisujem, se je nekako poklopilo s podobo scenografije iz nadaljevanke o vojaški bolnišnici Mash. Gospod zdravnik, precej zajeten gospod v beli halji s kratkimi rokavi, iz katerih so kukale najbolj kosmate roke na svetu, je pogledom je ošinil moja ušesa, nakar me je zagrabil za področje čeljusti pod ušesom in močno pritisnil, rekoč: "Te boli? A to boli?" Kaj te ne bo bolelo, če ti obilni hrust z vso silo pritiska na čeljustni sklep, seveda me je bolelo! V bistvu me je bolelo ravno toliko, kot boli vsakega človeka, če mu nekdo močno pritisne na zdrav del telesa in nato pritisk še stopnjuje. Kasneje je na izvid napisal, da imam vnetje čeljustnega sklepa ter, da priporoča prenehanje žvečenja. Izvid me je kar nasmejal. Ker sem ocenila, da bi bilo za prenehanje žvečenja nekako prezgodaj, sem veselo žvečila še naprej, nato pa, nekaj let kasneje po naključju odkrila kapljice, z uporabo katerih so se moje ušesne težave za vedno nehale. Druga štorija iz nesrečne Poliklinike, ki je v nasprotju s prvo dokaj hitro potonila v pozabo, je precej podobna prej opisani, vendar malenkost bolj neprijazna. Prazna soba, v kotu miza. V zelenem ultrapasu, kakopak. Za mizo sedi starejša gospa, visoka, z dolgim gubastim vratom, na glavi nekaj rdečega, sračjemu gnezdu podobnega, velike oči (po nepotrebnem) precej izdatno poudarjene s črno barvico. Svoje roke položim na mizico, čarovnica odpre posodico, iz katere se kadi bel dim. Iz posodice jemlje paličice in jih tišči na moje roke. Ne spomnim se ali sem tulila ali ne, vem le, da je vpila naj potrpim, da bom, če ne bom potrpela, ostala bradavičasta. Coprnica mi je tako mojstrsko požgala bradavice, da so se moje dlani za eno popoldne spremenile v dva rdeča balona. Spomnim se, da jo je mama kasneje poklicala po telefonu, pa je baba zabrisala slušalko nazaj na vilice. Po tistem sem imela pred nesrečno stavbo, njeno notranjostjo in čudaškimi dohtarji dobrih petindvajset let mir.
No ja, slej ko prej vsakdo pride na vrsto, tako sem se imela v letošnjem letu možnost dodobra nagledati različnih bolnišničnih interierjev. Ker sem po naravi precej naivna duša, sem zmotno mislila, da grozljive bolnišnice obstajajo le še v mojem spominu, da se je v vseh teh letih morda le kaj spremenilo na bolje. Moram sicer reči, da Poliklinika v kategoriji "najgrozljivejše" vsekakor ni zmagovalka. Če vas ne motijo polomljene kljuke na oknih, poškodovani robovi sten, ofucani, stokrat prelepljeni okenčki v sprejemni pisarni in pozabljene sirkove metle po kotih, potem je Poliklinika kot nalašč za vas in verjetno se boste tam čisto dobro počutili. Če pa bi se radi premaknili za vsaj štirideset let nazaj, potem si pojdite pogledat staro porodnišnico, tako imenovano Leonišče, kjer vas v sprejemni pisarni pozdravi sobna rastlina, ki je verjetno že od leta 2010 ni nihče zalil. Tam pacientke, s katerimi so že "opravili", mimo na hodniku čakajočih in njihovih spremljevalcev, iz ordinacij v bolniške sobe pošiljajo v okrvavljenih spalnih srajcah. Razčlovečeno do konca. No, tam so se nekako zataknili v obdobju zelenega ultrapasa, medtem ko so na Polikliniki vseeno uspeli interier vsaj malo posodobiti. Ugotavljam, da se z leti res obrusimo in postanemo odporni na "drek". Žalostnih slovenskih bolnišnic, njihovih notranjosti, dohtarjev in sester, ki kraljujejo tam, se že zdavnaj ne bojim več, si pa vsakič znova mislim, kako žalostno je biti bolnik v tej državi.
7 komentarjev:
Žalostno, ampak resnično. Vanja, a mi zaupaš kaj zaene so te naključno odkrite kapljice za ušesne tegobe? Ravno danes bi jih nujno potrebovala za našo malo ropotuljo...
In želim ti, da bi bilo nujnih obiskov UKC-ja čim manj.
Uporabljam kapljice olja čajevca (tea tree). So pa to zelo močne kapljice, tako da je treba biti pri uporabi previden. NIKAKOR se jih ne sme ulivati v uho! Vzameš kosem vate, kaneš eno kapljico olja tea tree, narediš kroglico in vato vtakneš v uho. Kapljice nato na telesni temperaturi izhlapevajo v sluhovod in tako zdravijo vnetje. Pred tem sem imela ponavljajoča se vnetja, odkar sem začela uporabljati čajevec, pa že nekaj let nič več.
Mene so pred leti na Polikliniki za deset minut na urologiji posedli na en stol, podoben ginekološki mizi s stremeni za noge in obkrožeo z neskončnimi količinami katetrov v vseh velikostih.
HB so potem samo čez trebuh potipali moje ledvice in me poslali domov. Ampak tisto čakanje je bilo pa grozljivo!
Ojej ... Še dobro, da si jo dobro odnesla.
Uf, ko sem tole brala je bilo pa kot, da bi po mojih spominih brskala - enake bolnice, enake zdravniške podobe in enak odpor do celotnega ambienta. Le bolezni ne... :)
haha, res zanimivo :) ko sva se midva selila, sva tudi ugotavljala, da bližina bolnic ni fajn, ker mogoče slišiš več rešilcev kot sicer... no, ni bilo dolgo, ko sem se zahvaljevala usodi, ki me je pripeljala na to lokacijo. najprej sva bila vesela urgence, ker lahko parkirava kar doma, potem dežurne lekarne, najbolj pa onkološkega, kjer sem stalna stranka, med obsevanji sem nekaj tednov hodila tja po snegu vsak večer in to, da sem res 5 minut stran, mi je bistveno olajšalo... ko je imela mala rojstni dan, sem kar z žura skočila na obsevanje in bila en dva tri nazaj. za kemoterapije je pa bližina sploh zakon, ko greš zjutraj v laboratorij in dve uri čakaš hemogram. jaz sem šla medtem lepo v miru pojest zajtrk in kaj narest, drugi bogi reveži pa so pognali korenine na hodnikih... no, je pa onkološki precej udoben kot bolnica in se kar veselim, da grem naslednji teden tja in ne v kliničnega.
Špela, sem se prav nate spomnila, medtem ko sem tole pisala in predvidevala, da se boš verjetno oglasila.
Objavite komentar