NNNP

"Še enkrat bom vprašala, je med vami kdo, ki ga tišči v prsih?" sprašuje mlada zdravnica polno čakalnico nestrpnih pacientov, medtem ko sama ravno stopam skozi vhodna vrata.

"Jaz." odgovorim.

"Stopite naprej."

Zrecitiram štorijo o izpuljenem zobu in prsni bolečini, ki se je pojavila prejšnji večer. Takoj zatem ležim na postelji, sestra priklopi ekg ... "Sestra poglejte. Poglejte, saj tole je mlada ženska ... Dajmo, naredimo še enkrat ..." Medtem gre zdravnica v čakalnico, odkoder slišim: "Ne gospa, niste na vrsti. Imamo nujni primer, moram iti z gospo na urgenco, ona lahko umre, če ne grem z njo, vi pa ne boste umrli od tega ker vas je uščipnilo v hrbtu!" "No, zdaj so pa še nekoga dobili" si mislim "zdaj bomo pa čakali". Seveda mi na kraj pameti ni padlo, da bi bila ta gospa, ki bi potencialno lahko umrla, ravno jaz. Neeee. Enako je razmišljal A, ki me je malo prej pospremil v čakalnico. "Gospod, stopite noter. Poglejte, gospa mora na urgenco, morda ni nič, ampak jaz moram posumiti na najhujše. Zdaj bomo šli na urgenco, vi ne smete z nami, peljite se za nami, lepo počasi" nadaljuje, medtem ko mi v roko baše kanal. "Mi bomo šli z lučkami" doda. "Super" odgovorim, "Super za vse vas, razen zame" se pošali reševalec. Tresla sem se kot da je temperatura padla na minus dvajset. Pa smo šli. Z lučkami, kakopak. "Ste videli, celo čakalnico ljudi sem poslala domov, zaradi vas" je v smehu rekla prijazna zdravnica.

Vse skupaj je izgledalo kot en hiter film, ki se seveda, še vedno ne dogaja meni. Čeprav je bilo jasno, kdo je tista gospa, ki se pelje v tulečem reševalnem vozilu in morda lahko celo umre. "Pri 37. pa res še ne bi umrla, no! Sploh pa ne zdaj, ko se moram ravno preseliti v sveže prenovljeno stanovanje." Urgenca, takoj v ambulanto, ekg, ultrazvok, slikanje srca in pljuč. Soba za opazovanje. Pravzaprav štiriindvajset ur sobe za opazovanje, ker na oddelku nimajo prostora.  Soba brez oken, nagnetene zasilne postelje, zoprni neučakani bolniki, prijazno osebje. "Gospa kakšen imate pa kaj sladkor?" "Ja ne vem, odvisno od tega kaj požrem" pove gospa. "Kaj se pa gredo, tu čakam že štiri ure, pa še vedno nič!" se usaja priletni gospod. "Ješprenj!" sikne neka druga gospa in jezno podvezne pokrovko nazaj na krožnik. Verjetno je mislila, da bo za večerjo svinjska krača. "Že dolgo se nisem tako dobro najedel" pove umirjen gospod na klopi in nadaljuje "Včasih imam komaj za kruh in mleko." Ostali se naredijo kot da ne slišijo. "Pička materina!" sikne gospa (tista, ki ne mara ješprenja) ponoči, ko ji pomagajo s postelje, da bo šla na vece. Že celo življenje poslušam zgodbe o nadutem osebju in ubogih bolnikih. Vam povem, vsaj eno tretjino bolnikov bi bilo treba, še preden se uležejo na posteljo, pošteno oklofutati. Toliko slabe volje in predrznosti na kupu nisem slišala že lep čas. Kot tudi to, iz dneva v dan ponavljajočo se "mantro", kako so nam vse pokradli in tovrstne "začimbe". Ne vem in pojma nimam kakšno je stanje v zdravstvu, predstavljam si, da je porazno, a bolnišnično osebje se trudi kolikor se more, pacienti ne občutijo prav nobenega  pomanjkanja. Večkrat sem imela priložnost slišati osebje, ko se drug drugemu pritožujejo, češ, da imajo "bolnišnico Franjo", ampak kot pravim, občutek je drugačen. Pravi čarovniki so.

Še posebej zdravniki in sestre ter medicinski tehniki na oddelku intenzivne nege, kjer sem imela priložnost bivati dva dneva in pol. Tisto pa je nadčloveško delo, ki ga vsi po vrsti opravljajo z dobro voljo in nasmehom, sem ter tja se celo pošalijo. Hecno, tistim, ki smo/ so zunaj, se ob omembi besede bolnišnica naježijo lasje. Ko pa  se enkrat znajdeš na drugi strani, te pa dejstvo, da si tam, neverjetno pomirja. Vsaj mene je. In vse tiste preiskave, ko ti s katetri šarijo po životu, ki so jih bolnišnični povratniki vedno z velikim veseljem opisovali kot nekaj najbolj grozljivega na svetu, niso prav noben bavbav. Koronarografija? Ne bi rekla, da bi si zadevo ravno želela ponoviti, je pa velika vijolično-modro-rumena proga v dimljah edina neprijetnost, ki spremlja to preiskavo. Tam, na koronarografiji so šele šaljivi. Tako te zamotijo, da še veš ne kdaj je konec "zabave", edinole ko odmaknejo screen, si presenečen, ko je vse skupaj malo oškropljeno s krvjo. V glavnem ... kar močan želodec dobi človek v bolnici. Tu mislim predvsem na kombinacijo fekalije-obroki. Ali pa je bil moj želodec že od nekdaj močan, pa nisem vedela? Ampak mislim, da ne. 

Skratka, diagnoza: perikarditis. Ne vedo, če je od zoba. Lahko da je, lahko pa tudi da ni. Pazite na svoje zobe! Ker zobje so hudič. Te zgodbe je, upam da, za nekaj časa konec. Saj je bilo zanimivo, da ne rečem na momente celo adrenalinsko, ampak imejte vi svojo bolnico, mene pa pustite pri miru. Bom pridna in tri mesece počivala. Dopust. Bolniška. Počitek. Bralni maraton. Pa veliko obiskov.

Zdaj vem, kdo so moji pravi prijatelji. In moja družina je zlata. Saj ne, da bi bila slednjega ne vedela že prej.

P.S. Samo tablete imam pa prav stajliš, a ne?