torek, december 04, 2007

Požrtija

Danes smo se s sodelavci po službeni dolžnosti udeležili otvoritve novega - povečanega - trgovskega centra. No, vse je enkrat prvič in zame je bilo danes prvič, ker ponavadi na take pasje procesije ne hodim. Kaj si bom najbolj zapomnila? Ničesar drugega kot gručo "sestradanih" ljudi (recimo da jih je bilo tam okrog 30 - v sklopu enega lokala, ne celega centra, da ne bo pomote), ki so široko razprtih oči in z jeziki do tal (kot psi, ki čakajo na kosti) stali pred natakarjem, ki urno vrtel nož in z velike posušene prašičeve noge rezal koščke, katere je nato polagal v njihove roke. "Jej saj je zastonj! Jej, pa četudi potem bruhaš!"

6 komentarjev:

Vale pravi ...

Včeraj smo imeli konferenco. Po konferenci je sledila požrtija, za katero sem že na začetku konference napovedala, da se je ne mislim udeležiti:
1. Ker mi gredo small talki ob požrtijah na živce.
2. Ker mi gredo ljudje, ki žrejo na požrtijah na živce.

Seveda tega nisem na glas povedala, ker pač določenih stvari ipak, kljub velikemu gobcu, ne povem. Reakcija na odpoved kosila je bila pri vseh enaka:
"Kako ne greš? Saj je zastonj. Boš pa ja šla jest."

Ja, dober tek, naj se vam zatakne.

sv3der pravi ...

to me spominja na dni, ko sem še hodil na večino otvoritev (razstav). tam sem srečeval vedno ene in iste face, ki so se že med otvoritvenim govorom drenjali pred mizami.

@vale: egzektli, poznam to ...

-sv3

Vale pravi ...

V naši ustanovi imamo dva dogodka, ki se ga lahko udeležijo vsi zaposleni. Na njih je seveda vse zastonj. Potem vidiš modele, ki spravljajo stvari v vrečke in jih potem dajo komu od domačih, ki stoji pred vrati in čaka, da odnese domov. Ogabno ...

Anonimni pravi ...

Uahahhaaa, od kod pa ste vi prišli...iz vrtca?!? To je tako tipično slovensko, ponavljam slovensko...tako kot je zadolževanje za superavte, pa makar živeli v jarku!

Včasih imam občutek, da si nihče od povabljenih ne more v real lajfu privoščiti pršuta, ker le-ta izgine v treh sekundah, kljub vsem ostalim dobrotam, ki so na mizi. Bajdevej, se ukvarjam s catteringom in pršut, ki ga pogoltnejo je tisti najbolj topoceni iz Špara (dober!) in si ga lahko privošči tudi moja stara mama, ki ima eno mikeno penzijo.

Drugače pa me je na začetku (zdaj nič več) presenečalo kako se vsi zasidrajo pred mizo (princip je kroženje) in si delajo sendviče, katere mečejo vase - otvoritev gledališkega festivala.

IrenA pravi ...

a to si bla u merkatorju? k jst sm bla tud dam.. je blo treba VSE pofotkat :-) je pa res, ja, tole s pozrtijo.. ceprav.. ko sm gledala folk, ki so uzivali v hrani sm pomislila, da si pa verjetno ti ljudje res ne morejo privoscit vseh dobrot, ki se kupicijo na mizah... in, za razliko vecine kravatarjev, vsaj cenijo in uzivajo v tej hrani in rujni kapljici... najprej sm pizdila, kam se tako rinijo, ko pa sm jih videla, kako se jim ocke svetijo, sem mal omilila svoje mnenje :-)

-onka pravi ...

Irena kje si pa bila? Si fotkala Žigata v zgornjem nadstropju v "talepem" lesenem paviljončku našarjenem z umetnimi vrtnicami?! Ker če si (tam sem namreč videla veliko fotografov), sem morda na kateri izmed fotk tudi jaz - stala sem pri restavraciji za paviljončkom in D-ju pošiljala sms-je s hecno vsebino. :-)
In točno to na kar si pomislila ti, sem pomislila tudi sama. Najprej sem se skoraj zgražala s kakšno hitrostjo so ljudje napadli hrano, potem pa so se mi kar malo zasmilili in točno na to sem pomislila: da morda nekateri izmed njih tega ne morejo privoščit.