Vintgar

Tole sem imela namen postniti že pred dvema dnevoma... Včasih ne gre. So dnevi, ko človeku po prihodu domov komaj uspe premazati škornje z impregnacijskim sredstvom (pa še to počne v poznih nočnih urah), kdaj naj potem revež še piše o sobotnih potepanjih po gorenjski...

Idejo za obisk soteske sem dobila pri Tjaši.

Na vhodu v sotesko Vintgar naju je pričakala spuščena zapornica z napisom "Prepovedano", zato domačine povprašava ali je dostop do slapu sploh možen. "Ja ja, kar pojdita, saj se pride. Samo na lastno odgovornost, saj vesta: če vama slučajno na glavo pade kakšen kamen." "Aja, a pade?!" boječe povprašam. "Ne ne, kar pejta!" Mhm, nekako nisem preveč navdušena nad tem, da bi mi na (drugače kar trdno) betico padel kamen, a to me kljub temu ne odvrne od tega da si grem zadevo pobliže ogledat. Je kaj za videti! Pot med visokimi skalami je umetelno speljana preko lesenih "balkončkov" (mostičkov oz. tkim "galerij"). Voda kristalno čista, barva dih jemajoča (turkizno obožujem), zvok vode pa opozarja na ogromno moč, ki jo ima le-ta v sebi...

Ta sivi spot je riba!

Na vodno gladino so se ujeli odpadli lističi

Ko prideva do slapu, je tam okrog spet vse zaprto in polno napisov "Prepovedano". Gospod, ki na klopci ob koči malica pomarančo, naju pobara, da greva lahko naprej kljub zapori: "Kar pejta, kar pejta, to opozorilo je samo zato, da veš, da greš preko na lastno odgovornost - če ti slučajno kamen na glavo pade. Ker pozimi ne prodajajo kart nista zavarovana, drugače pa gresta vseeno lahko naprej." Odločiva se, da naprej v gozd ne greva, zato se obrneva v smer odkoder sva prišla, nakar zagledam veliko belo tablo, na kateri z velikimi črkami piše: "Obnovitvena dela v soteski. prehod smrtno nevaren!" Hm, no kaj češ, nazaj sva šla vseeno - tale post je vsekakor dokaz, da mi ni nič padno na glavo.

Fotke slapu pa ne dam gor - pojdite si ga sami pogledat! Pa pazite na glave!