sobota, december 08, 2007

Včasih se ne prepoznam

_
Človek je kot hiša. Opeke, ki so položene na temelje in zaprte s streho. Na začetku brez fasade in vsebine, tiste vsebine ki se potem sčasoma nabere v njej. Te vsebine je vedno več in vedno bolj raznolika je, nabasana po vseh kotih, tako da sčasoma za nekatere od predmetov pozabiš kje so, pa se potem zgodi da jih kdaj pa kdaj spet najdeš in privlečeš na plano - nekatere od njih je ob redni inventuri potrebno zabrisati proč, ker drugače pač ne gre. Potrebno je biti kolikor toliko selektiven, ker se v nasprotnem primeru lahko kaj hitro dogodi, da stene pod težo vsebine začno pokati. Hiša ima izolacijo in bolj kot je le-ta debela, bolj prijetneje je v hiši kadar hoče vanjo zaglodati potuhnjen mraz. Za razliko od tiste ki obdaja hišo, se ta ki obdaja človeka z leti vedno bolj in bolj debeli. Ujeti smo nekam na toplo, kjer kupčkamo vsebino, jo občasno razstavljamo na prafaktorje, sem ter tja odpremo okno, malo prezračimo in obenem določene fragmente odvržemo na plano. Potem si skuhamo čaj, usedemo se v udoben naslonjač in si sami pri sebi rečemo: "Kako lepo pospravljeno imam danes!" Škoda ker v tv reklamah ne oglašujejo praška za vsakodnevno mentalno higieno. Upam si trditi, da bi omenjeni prašek razprodali še preden bi se pojavil na policah!
"Sem to res jaz?" je rekla A, ko je izvedela, da je njena mama na smrt bolna in da je njeno življenje limitirano na mogoče leto dni in še kak dan več, če bo šlo po sreči - če je to sploh sreča. "Sem to res jaz, ko ob njeni diagnozi pomislim: ja bolna je in umrla bo in ob tem ne čutim ničesar." "Ti nisi taka" ji rečem. "Veš, ne prepoznam se." odvrne. "I-ju sem povedala za svoje misli, pa je rekel, da bo vse to enkrat prišlo za menoj, da se bom lepega dne peljala skozi mesto in bo nekaj v meni eksplodiralo in se bom zjokala." "Morda." odvrnem in ob tem ne vem kaj naj si mislim.
Pa kaj si nismo vsi malo podobni?! Kako me gane, ko na cesti vidim povoženo žival, pa brezdomca, ki spi pod toplimi izpuhi prezračevalnega sistema trgovine, se zjočem ob dobri knjigi ali filmu, medtem pa včasih pozabljam na ljudi ki so mi blizu in me potrebujejo, jaz pa za njih nimam ne časa ne energije. Je to zato, ker sama v obdobjih kadar mi je res hudo ne računam na nikogar in nikogar ne obremenjujem s svojimi problemi?! Je to zato, ker se je moja izolacija tako zelo odebelila? Je postala predebela, da bi me skozi njo zadela bucika iz "zunanjega sveta"?!
Ne prepoznam se, ko na ulici srečam osebo, ki mi je nekoč, kljub temu da živiva in sva že takrat živeli v vzporednih svetovih, pomenila zelo veliko, prijateljico s katero sva zaradi bizarnega naključja in vpletenosti tretje osebe pred časom prekinili stike, pa jo mrtvo hladno pozdravim in povsem mirno odbrzim naprej - pa ne tako, kot na videz "mrtvo hladno" pozdraviš nekoga, ki ti je nekoč nekaj pomenil, pa te ob tem v predelu prsnega koša nekaj čudno zbode in s tem opomni, da srce ni le kos mesa. Ne, v tem primeru mrtvo hladno pomeni dobesedno mrtvo hladno. In potem še nekaj dni premišljujem: "Sem to res jaz? Ne prepoznam se", kljub temu, da vem, da sem se v izolacijski plašč odela zato, ker sem to osebo prizadela, pa tudi zato, ker si je taista oseba na svojo kožo nadela sloj, ki je neprimerno debelejši od mojega, v njegovem varnem zavetju pa pestuje zgodbo kakršno je želela slišati. Ta oseba verjame zgolj v smer enostranskega dialoga - v tem primeru torej monologa. Ko človek zapre svoja okna in vrata, mu preostane samo še monolog...
Moja vrata so načeloma vedno odprta. Kar se pa izolacije tiče, se pa včasih sprašujem naslednje: le kako dolga bi morala biti tista bucika, ki bi se me bila sploh še sposobna dotakniti?

8 komentarjev:

Vale pravi ...

A ti nekaj povem. Tako sem se izolirala zadnje čase pred zunanjim svetom, da me nekateri zaradi tega iz dna duše sovražijo. Ne vem ali lahko temu rečem odraslost ali kaj drugega, samo meni paše, če je to ostalim všeč ali ne. Zaradi tega nihče ne trpi in nikogar ne ogrožam, tako da mi že dol visi kaj si o tem mislijo tisti, s katerimi sem se prej malo bolj družila, pa se zdaj ne več. Meni je pač lepše, ne verjamem pa, da je njim kaj slabše, zato ker nisem več toliko v njihovi družbi.

-onka pravi ...

"Ne verjamem pa da je njim kaj slabše, zato ker nisem več toliko v njihovi družbi." Ta mi je všeč! Ne, prav gotovo se imajo brez tebe krasno - na svoj način pač! ;-)

Vale pravi ...

Vsekakor ne verjamem, da bi moja prisotnost lahko drastično vplivala na njihovo počutje. Občasno pa vpliva na kakšne trače :P

Anonimni pravi ...

Ok, ve verjetno veste za kaj gre pri tej zgodbi..
Jaz temu rečem naravna selekcija. Tam nekje med 20 in 30 se družiš z vsemživim, ker te ne stane prav nič, lahko te bogati ali siromaši (kar je ponovno bogatenje)in eksperimentiraš...si na vsakem žuru, greš na vsako predstavo, ko te pokliče tapapta greš, ker.... Potem ugotoviš, da ti to, pa to, pa to, sploh ne paše in nehaš, izbiraš, selekcioniraš in ugotoviš, da je tisto malo, tako dragoceno, da je edino pravo. In ne zgubiš čisto nič. In isto velja za vse tiste, s ksterimi si se družil.

-onka pravi ...

Hja no, pri tej zgodbi gre še za nekaj drugega, a nevermind - je bolj osebne narave kot izgleda, morda ni ravno za sem gor, a takrat se mi je pač zdelo prav da napišem. Včasih je treba napisat, drugače pozabiš; nekako tako kot sem komentirala zadnjič pri Striti: "zapisat kamorkoli - v računalnik, na list papirja ali magari na prazno škatlico od čikov..."
Ja naravna selekcija je. Sem človek, ki potrebuje ogroooomno dolgo časa da nekoga vzljubi, zato imam tudi malo pravih prijateljev in ponavadi traja kar nekaj časa, da nekomu dodelim naziv "prijatelj". Kvaliteta šteje, ne kvantiteta.

Vale pravi ...

Nop, jaz ob komentiranju nisem vedela za kaj gre. Me je pa zgodba spomnila na nek drug dogodek ...

-onka pravi ...

Ja no, zdaj veš...

Anonimni pravi ...

Deset let sem imela "pravo" prijateljico. Zame je bila kot sestra. Danes se nanjo ne spomnem več (razen v sanjah) in če slučajno nanjo nanese pogovor mi naredi hudo...Ni mi naredila nič konkretnega, samo blefirala je 10 let.