Kavarniški snob

K

Klele se je avtor pred časom razpisovali o kofetu. Na napisano sem imela namen podati komentar, saj se je med komentatorji razvila burna debata, a sem se odločila, da bomo kar tukaj spet eno rekli o kofetu. Smo pred časom že govorili na to temo, a nič ne de...
Večkrat sem že povedala, da nisem kakšen strasten kofetar. Brez kofeta bi lahko čisto mirno in zadovoljno živela do konca svojih dni, a to še ne pomeni da kave ne pijem. Pijem jo enkrat na dan - ponavadi v družbi sodelavcev. Doma je že nekaj časa ne kuham več.
Vsak dan visimo v enem in istem kafiču, v katerem smo postali skoraj inventar. Predvsem jaz, ker v istem kafiču včasih pristanem tudi sredi noči in tam tolčem viskije (moj sov(r)iskač je nedavno tega ugotovil, da se ga človek z viskijem elegantno napije, sama dodajam, da je temu res tako). Na vrtu "zijalnice" kjer ponavadi kafetkamo je vedno senca. In ker imamo v službenih prostorih mrzlo, smo se pred nekaj dnevi želeli malo pomrtinčkati in zavili tja nekam na Igriško, ne vem kako se reče lokalu - če ima tak zanikrn pajzl sploh kakšno ime?! K mizi se privleče mozoljast zelenec in izdahne nekakšen: "Aaaa?!" Poleg tega je še nemarno žvečil. Če v rokah nebi držal pladnja, bi si človek utegnil misliti, da gre za retardiranca, ki je pobegnil z zaprtega oddelka ustanove "saj veste katere". Da ne govorim o tem, da je trajalo pol ure, da je pritovoril tiste kafete... Da bi mu človek vrat zavil! O okusu kafeta itak nebi, ker v Ljubljani pač ne obstaja pajzelj, kjer bi to dišečo rjavo brozgo znali korektno pripraviti... Ok, v Caffetinu morda, vendar tega ne morem z gotovostjo trditi, ker se tja še nisem uspela posesti. Ampak se mi zdi, da ga najbrž znajo, ker vedno kadar grem tam mimo zelo lepo diši.
No, da se vrnem tja, kjer kofe strežejo z bebavim izrazom na obrazu: Naslednji dan smo si spet zaželeli posedanja na soncu, vendar smo raje zavili v bližnjo vegi restavracijo na slice pizze. Nikomur od nas namreč ni bila ljuba misel da bi šel spet tja, dasiravno je kava cenejša kot v "zijalnici", pa še osončenje je tam mnogo boljše...
Res je, pri naših natakarjih ni olike. Po večini te tikajo, skoraj nikjer h kofetu ne prinesejo vode, tudi če jo naročiš, jih moraš včasih večkrat opomniti, da bi poleg kofeta želel imeti tudi vodo - kar je samo po sebi umevno - da se voda streže zraven, ampak očitno mislijo, da jim tega pač ni treba vedeti, ker jim je odveč pomivati kozarce. Kava je pošastno draga, v primerjavi s tem kaj dobiš. Ja, ponavadi dobiš kislo brozgo.
Da ne omenim, da se včasih kakšne skodelice drži masten odtis ustnic. Zgodi se redko, a vendarle. Če se mi to zgodi, postanem zelo zoprna: ker, če plačam neko uslugo, želim da je le-ta opravljena korektno, torej želim, da je pijača postrežena tako kot je treba, ter da je kafetarski inventar brezhiben in miza čista. Zaradi tega med znanci veljam za tečko: veljam za nekoga, "ki se usaja za vsak drek" - za neke vrste snoba. In se bom še naprej usajala "za vsak drek". Kot sem že rekla, se usajam tudi takrat, ko miza ni čista. Najprej naročim in počakam, da mi prinesejo naročeno, nato pa natakarja lepo poprosim, če lahko pobriše mizo - v tem vrstnem redu zato, da mi kakšen od njih nebi pljunil v kafe - človek mora biti previden, kadar ima opravka z natakarji...

V rodnem mi mestu - Kamniku imamo nek pajzelj, o katerega interierju na tem mestu nebi izgubljala besed (da, pri kofetu je tudi interier zelo pomemben - zame zadnje čase sicer malo manj, ker se s kofetom nalivam zunaj, a vseeno...). Lastnica tega pajzlja je svoja leta živela in stregla v Švici. Malo posebna je ta gospa. Kljub temu, da je interier grozljiv, da je lastnica hecna, ter da pripravljajo kafe, ki bi ga na spisku dobrih kofetov človek uvrstil tja nekam proti koncu druge polovice spiska, vseeno svetujem, da se ob priliki oglasite pri njih. De Cecco se reče lokalu (vzporedna zgodba: Preden je šla gospa v Švico se je sicer pisala Golob, po prihodu nazaj pa DeCecco, a o tem se ne govori na glas). Zdaj se boste najbrž vprašali, zakaj za hudiča bi človek hodil v lokal, ki je očesu neprijeten, lastnica je malo hecna, pa še dobrega kofeta ne premorejo. Odgovor je preprost: Ker ga gospa zna postreči. Kavo boste dobili postreženo na (dizajnersko sicer ne preveč posrečenemu) pladenjčku, pod skodelico bo papirnati podkladek, zraven kave pa kozarec vode, četudi ga niste naročili. Tako delajo v Švici. Tudi pivo vam gospa postreže tako kot je treba: ob tem ko na mizo postavi steklenico, jo obrne tako, da je etiketa obrnjena proti vam. Pod steklenico dobite tudi podkladek. Vam rečem, če pridete v Kamnik, se morate obvezno oglasiti "pri Tončki".

Po vsem napisanem bom zaključila takole: rada sem lepo in dobro postrežena in za svoj denar vedno želim dobiti to kar mi pripada. Kisle obraze in kisel kofe naj pa gostinci obdržijo zase!

Poznonočni pripis: Pogled z druge strani šanka najdete pri Striti.