Hiša št. 3

Pri delu ki ga opravljam, me včasih doleti delo na terenu, kar pomeni, da je treba iti na objekt in ga izmeriti, da ga kasneje lahko polepšamo - mu damo nov videz in program.

Danes sva šla s sodelavcem izmerit hišo številka 3 - stavbo častitljive starosti blizu petsto let. Na stare hiše vedno gledam s čudno mešanico občudovanja in gnusa. Ko odpiramo ozka nizka škripajoča vrata, vstopamo v neke druge čase in zgodbe, poleg tega pa tudi v zmes prahu, pajčevin in čudnih vonjev.

Ne morete si misliti, kaj vse se skriva za urejenimi pročelji ljubljanskih hiš:

Temna klet, v katero se spustiš po majavih lesenih stopnicah, katerih nastopna ploskev je preozka, da bi človek svoj "ošiljeni" čevelj nanjo lahko položil tako kot se to počne pri hoji po stopnicah. Stopalo je potrebno na stopnico položiti malo pod kotom, pri tem pa glavo držati sklonjeno, tako da človek nehote daje vtis, kot da ponižno stopa v ta zatohli kletni hram. Spust v klet se odvija kot v Svetlanini Pekarni Mišmaš: stopnišče pokrivajo debele plasti pajčevin, pajki na njih pa so mumificirani v ovoj iz bele plesni. Fuj! S sodelavcem v temi z metrom šariva po prostoru. On meri, jaz zapisujem, on korajžno zaokrožuje, da bi bilo delo čimprej končano. Ob vsakem šumu pogledam naokrog, da se od kje ne prikaže kakšna podganica ali dve... Nato spet po nerodnih stopničkah nazaj gor, ven na atrij in po stopnicah v mansardo. Vstopiva v zapuščeno, v temno leseno oblogo odeto stanovanje, v katerem je živel moški. To vem takoj ko vstopim: v kotu na tleh se nahaja mučilna naprava za oblikovanje mišic, na mizi v kotu star monitor in poleg njega nekaj tehničnih revij. V kopalnici ob umivalniku kolonjska voda, katere ime mi, ne da bi stekleničko odpirala, na obraz izvabi nakremženost: Brut. V kuhinji na pultu stojijo kozarci, kot da bi iz njih pravkar nekdo pil pivo in si ob tem z obraza obrisal belo dišečo peno. Na kuhinjskem "šanku" dva kozarca za vlaganje, polna raznoraznih ključev vseh možnih velikosti in oblik, pa še ducat raztresenih po namizni ploskvi. "Zakaj bi nekdo imel toliko ključev?" ugibam naglas. "Morda je bil po poklicu ropar?" V shrambi najdeva staro sliko, na kateri je gospod, ki bi po izgledu in pokrivalu, ki ga ima na glavi sodeč, lahko prihajal nekje iz Srbije. Na vratnem podboju zataknjena antikviteta: umeteln srebrn nož - najbrž je bil nekoč last brkatega gospoda s slike. Raje ne pomislim, za kaj vse ga je njegov lastnik uporabljal... V (delujočem!) hladilniku dva tetrapaka mleka z datumom uporabe februar 07. Zraven mleka kozarec oliv. Kot da bi nekdo v naglici odšel, pa je kljub temu v prostoru še vedno prisoten... Označuje ga peščica nepomembnih predmetov.

Po stopnicah nazaj, skozi atrij v notranjost, pa po drugih stopnicah v prvo nadstropje. Komaj uspeva obvladati mali labirint. V prvem nadstropju bivše študentsko stanovanje, na vhodna vrata je pred sedmimi leti nekdo z belim sprejem napisal: Srečno 2001! Borna oprema, stene "polepšane" z dekoracijo roza geometričnih likov. Študentka je na steno pod obokom v kopalnici narisala tri vzporedne roza črte. Dekor ne pomaga kaj dosti. Na kuhinjskih vratih spet napis: "Srečno 2001!". Pri vratih stacionarni telefon. Predstavljam si študentko, ki 31. decembra leta 2000 ob pol polnoči v telefon vpije: "Potem pa pridite sem, hiša št. 3! Po hribčku navzgor ja. Joj, tako sem že pijana..."

V naslednjem stanovanju je pri vratih namontirano opiralo iz nerjavečega jekla. "Tu je najbrž živel gospod, ki je imel samo eno nogo." spet naglas ugibam. "Najbrž." odvrne P. Pogledava v omarico s čevlji, da nama vsebina omarice razjasni, če imava prav. V omarici se nahaja par copat. "Morda sta tu živela dva človeka, vsak s po eno nogo. Eden z levo, drugi z desno" se šaliva v najinem običajnem slogu. "Ti, da ne boš mislila da je to nemogoče," reče P "Poznal sem gospoda in gospo, ki sta imela vsak po eno roko: eden levo, drugi desno." "Mogoče sta se šla nenavadne spolne prakse: rezanje rok drug drugemu med seksom" razmišljam... "Te strašijo hiše v katerih je nekdo umrl?" vpraša P. "Strašijo me vse hiše, kjer je nekdo že živel. Ne maram stvari, ki s seboj nosijo preveč zgodb" odvrnem. "Da, strašijo me hiše kjer je neko umrl." "Nekateri se radi zavlečejo v posteljo kjer je nekdo umrl, zavijejo se v odejo in potem tam ždijo." pretirava P. "Ne verjamem." ugovarjam "Zagotovo ni veliko ljudi, ki bi ždeli v postelji v kateri je nekdo umrl zaradi samega navdušenja nad tem dejstvom." "O ja, pa so taki." nadaljuje P v sebi lastnem tonu...

Do konca izmeriva, stopiva na ulico in veselo zakleneva. "Fuj, samo da sva fertik!" reče P veselo. Hitro jo ucvreva nazaj proti službenim prostorom. Ko se vrneva, si takoj opereva roke. Ugotovim, da se mi stare hiše kar naenkrat ne zdijo več tako zelo idilične, kot so se mi zdele včasih. Preveč neznanih zgodb nosijo s seboj in vse kar je neznano, mi vzbuja občutek nelagodja...

"V hiši št. 3 se godi sto stvari..." ali kako že gre...