In potem se zgodi tak spontan večer, sedimo v tisti zakajeni kuhinji, pet skorajda tujcev v srednjih letih, govorimo v dveh jezikih, a vendar govorimo isti jezik. Čudimo se, kako se je v zadnjih dvajsetih letih spremenil svet, kako smo ljudje odtujeni. Beseda nanese na politiko, zatem izgorelost, depresije, to, kako so ljudje fucked up, kako je medmrežje postalo kraj za prepiranje, za izlivanje gnojnice na glave drugih - či ne misliš tako kot jaz, potem je s tabo nekaj narobe. M pobrska po telefonu in pove, da imamo v državi šest okuženih. Iti na koncert ali ne? J pravi, da je lahko doma, da se zaradi njega lahko svet ustavi, da s tem nima problemov. "That's fine with me." Kar naenkrat se počutim kot da sem se znašla v nekem filmu, v katerega sem padla po naključju, prišla bom domov in vse tole, o čemer govorimo se bo razblinilo. A vem, da se ne bo. Zase me ne skrbi, nisem v rizični kategoriji, moja skrb se nanaša na tiste, ki so mi ljubi, da jim morda ne bi uspelo. Kot da čakamo nekaj, česar nočemo dočakati in vendar je tu. Pomislim na Samaragovo Slepoto, iščem vzporednice. Kaj se zgodi, ko ljudi zajame panika? Kam izgine človečnost? Ob odhodu nama J v roke stisne nekaj svojih LP plošč in vpraša, če bi torto za domov. "Ne hvala, ravno prav je bilo." Potreplja naju po ramenih in reče: "Če kdo od nas zboli, si lahko prinesemo hrano pred vrata." "Ja, to pa, dobra ideja." rečem ganjeno. Še vedno se počutim kot v filmu, nekako nadrealistično.
Ni komentarjev:
Objavite komentar