Bele stene

Letos teče četrto leto, odkar sva se naselila v tem stanovanju, stene pa so, z izjemo ene v kuhinji, še vedno prazne. V stanovanje prihajajo in iz njega odhajajo predmeti, tudi slike, te sicer samo prihajajo, niso to ne vem kakšna umetniška dela, da ne boste mislili, kakšen ropar se jih zelo verjetno sploh ne bi pritaknil, ampak meni veliko pomenijo. Vsaka izmed njih ima svojo zgodbo, spominja me ali na človeka, ki nama jo je podaril ali na poseben dogodek ali pa na določeno obdobje v času. Sem mnenja, da je stanovanju treba dati čas, da ga je treba popolnoma naseliti z leti, nič ne gre na silo, ko se ustališ, vzpostaviš dialog z njim - z letnimi časi, ki odsevajo v prostorih, s sencami, svetlobo, s počutjem, ki se poraja na določenih točkah. Zato na stenah ni slik, kavča zaradi kolobocije med trgovino in proizvajalcem še nisva naročila, knjižnega regala tudi ni, ker si ga bom izmislila šele takrat, ko bomo dobili kavč in bom videla kako se bo vklopil v prostor.. Te stvari me ne motijo, stanovanje je živ organizem, če bi bilo že ob vselitvi vse do pike opremljeno in polikano, bi se človek začel dolgočasiti, tako pa imam vedno nekje "v stranskem žepu" stvari, ki si jih lahko  namišljujem in to je fino.

Z renovacijo stanovanja je bilo kar precej dela, predvsem s sanacijo sten, ki so bile verjetno prepleskane na vsako tretje leto, praskanje vseh teh ometov s sten in stropov naju je stalo veliko časa, potrpljenja in malodane bolečin, saj sva vse delala na roke. Tako sva bila na začetku mnenja, da v stene, s katerimi je bilo toliko dela, ne bomo zabijali žebljev. Vmes sem si malo premislila in začela razmišljati, kako bi kljub vsemu vse skupaj razporedila na steno, predvsem tisto nasproti (neobstoječega) kavča v dnevni sobi, tista me je mikala, pa nikoli ni bilo dovolj volje in energije za tako velik podvig, zato je tistih nekaj grafik in uokvirjenih fotografij še vedno lepo prislonjenih ob steno.

Pred dnevi me je poklicala znanka, slikarka in ilustratorka, da bi se oglasila po nekaj kosov nakita. Že nekaj časa sva se menili, da se enkrat oglasi na čaj in mi mimogrede še svetuje glede stene v kuhinji, ki je res nočem pustiti prazne, ker naravnost kliče po zaključku zgodbe, ki se plete skozi prostor. Nekako sem se spogledovala z mislijo, da bi bilo na tisti steni obešeno eno od njenih del. "Vem, da mi boš, če se ti bo zdelo, da na tisti steni ne vidiš ničesar, to povedala." sem ji rekla po telefonu. "Zagotovo ti bom, vem, da bo to slabo zame in dobro zate, ampak, če bom mnenja, da ne bo šlo, ti bom to seveda povedala." Tako predvčerajšnjim pride, stopi v hodnik, zagleda prazne stene in začne skoraj skakati od navdušenja. "Takoj naredimo en obhod po stanovanju!" predlaga. "Pa saj vidva nimata ničesar obešenega! Neverjetno! Joj, kako lepo! Ponavadi vstopam v stanovanja, ki se kar dušijo, ker je na stene navešeno vse mogoče, vse je preobloženo. Ne, jaz teh reči na vajinem mestu ne bi obesila, naj ostane tako." Sem ostala z odprtimi usti, brez besed, mislila sem namreč, da mi bo pomagala, pa je le še povečala mojo skepso glede obešanja. Za steno v kuhinji smo sicer nekaj natuhtali, vsaj to. Najbrž je že nekaj na tem, da je po vseh štirih letih ostalo tako, očitno se je stanovanje odločilo, da bo še naprej ostalo deviškostensko. Some things were meant to be ...