Zgodba o tem, kako se zamenja plinsko jeklenko

Pozvoni, tečem k vratom, skoraj direkt izpod tuša, med potjo komaj uspem nekaj navleči nase. Človek, ki stoji pred vrati najavi, da je po naročilu dostavil plinsko jeklenko. Odprem vrata, precej čukasto gledam in povem, da nismo pričakovali, da bo prišel v desetih minutah (ponavadi traja dve uri), da moža, ki je jeklenko naročil, še ni doma, zato ne more dobiti prazne jeklenke, ker jo je treba še odmontirati. "Gospa, to bom jaz vse uredil ... " Rekoč to, z jeklenko v roki, ne da bi vprašal kam, in kot da je vsak dan v tem stanovanju, zakoraka proti veceju. Komaj utegnem reči "Gospod, v drugo smer". Trenutek kasneje tip vkoraka v kuhinjo. "Glejte, mi imamo malo bolj kompliciran sistem, ne bo šlo, to pri nas montira mož in najbolje bo, da to naredi on, saj bo vsak čas tu." "A, to pa ne, bom to kar jaz." "No, tule je treba odstraniti predal." "Aja, ja tega pa ne znam, ponavadi to ni tako." "Ja pri nas je to tako, namesto vratc imamo predal, zadaj za predalom je jeklenka in to je treba vse odmontirati." "Ja kaj pa zdaj?" "Ja ne vem, pridite kasneje ali pa mi zdaj pač zaračunajte še dodatno jeklenko ." "Ja to pa ne gre, ne morem." Dobro, pokličem svojega deca: "Ti posluš, povej kdaj prideš, sredi kuhinje imamo človeka z bombo." Pove, da potrebuje deset minut. Odložim telefon, po glavi se mi mota vprašanje, kaj naj zdaj naredim, najraje bi zamahnila s čarobno palico, da bi človek izpuhtel v zrak. Ampak ne gre, tip stoji kot vkopan in se oklepa jeklenke, kot da bi ga bilo strah, da mu jo bom izpulila iz rok. Zagrabim ogromen težak predal (z vso šaro v njem vred), ga z "grifom", kot da to počnem vsak dan, pod kotom potegnem z vodil, ter prestavim na tla." "Ja gospa, kako ste pa to naredila?" "Pojma nimam, intuitivno pač." "Gospa, dajte še tega ta zgornjega." Dobro, fliknem ven še ta zgornjega in tipu zabičam: "Zdaj pa takole: "Previdno vzemite jeklenko ven in pazite, da česa ne opraskate, če bo na omari praska, bom začela kričat in to ne bo dobro." "Saj ni nič zato, če se opraska, saj znotraj se ne vidi." mirno reče. Prime me, da bi mu v glavo zalučala jeklenko, vendar tega, ker se nahajava v moji kuhinji, seveda ne storim. "Ne bova razpravljala o tem, kaj vi mislite, omara mora ostati taka kot je, ni važno ali se vidi, ali ne." Dobro, do tu, ko jeklenko vzame ven in jo položi na tla, je še nekako šlo. V tistem, ko zagrabi polno, komaj uspem reči: "Pazite tale rob." in bedak s polno jeklenko pribije v zunanji rob omare. Gospa (jaz) začne kričat, tip pa: "Gospa, saj se nič ne vidi." Privije cev na novo jeklenko, sama primem staro in jo po hitrem postopku odnesem skozi vhodna vrata - niti slučajno mu namreč ne privoščim še enega vogala. "Dobro, jeklenko ste zamenjali, pustite zdaj vse kot je, ne dotikajte se ničesar več." mu zabičam, ko se pripravi, da bo novo jeklenko zabasal v omaro. " "Samo še plačam in motnja bo odpravljena" si zmotno mislim. "Gospa, ste že slišali za varstvo osebnih podatkov?" "Kaj je z varstvom osebnih podatkov?" "Ja tukaj morate podpisat za varstvo osebnih podatkov. Tukaj podpišite." "Dajte mi najprej za prebrat, da bom vedela, kaj podpisujem." "Tega je preveč, ne morete zdaj tega brati." "Prav, potem pa ne bom podpisala." "Ja potem vam pa ne morem izdati računa. Tukaj naredite kljukico," "Kje?" "Tukaj - mi kaže s prstom. Poleg okenčka brez kljukice piše: "Soglašam s tem, da podjetje moje podatke obdeluje blablablabla." "Ne soglašam, tole bo ostalo brez kljukice." "Dobro, saj jaz bi enako naredil." A daj nehi, a nisi prej rekel ravno obratno?! Plačam jeklenko, se prijazno zahvalim za menjavo, v resnici pa si mislim: "Poberi se čim prej!" Ko tip odide, ugotovim, da mi znoj lije v potokih in moram zopet pod tuš. Najbrž je doma povedal, da še nikoli ni srečal tako zoprne babe, jaz pa lahko povem, da še nikoli nisem videla tako nesposobnega tipa, ki ne zna odmontirati enega navadnega predala.

Zdaj se bom sama naučila, kako se montira jeklenko, če to zna ta tip, potem bom znala tudi jaz.