četrtek, januar 25, 2018

O ležiščih in še več

Ta prosti spis se bo začel v stilu TV reklame Top shop, a zaključek bo povsem drugačen. Zakaj sploh pišem o takih stvareh? Zato, da opozarjam na napake, ki se dogajajo v našem vsakodnevnem življenju, pa nanje sploh nismo pozorni.
Po lanski preboleni gripi (tri tedne ležanja v postelji) sem začutila bolečine v kolenih in križu. Sprva temu nisem pripisovala velikega pomena, vse skupaj sem povezovala s posledicami gripe, a po nekaj mesecih se stanje ni izboljšalo. Imela sem precejšnje težave s hojo po stopnicah, jeseni so se vsemu temu pridružile težave z vratnimi vretenci, posledično so mi drevenele roke. Ko sem se zjutraj zbudila, sem s težavo vstala iz postelje, morala sem se obrniti na bok, ko mi je uspelo zlezti dol, sem se vsa skrčena privlekla iz spalnice. Precej neprijetno, bi človek rekel. Obiskovala sem terapije, na katerih so me enkrat mesečno za silo spravili skupaj, da sem potem nekako zdržala do naslednjega meseca. A problemi so se stopnjevali do takšne mere, da sem decembra prenehala z aerobno vadbo, saj nisem mogla izvajati čisto osnovnih aerobnih vaj, ki jih izvajamo s puncami na telovadbi.
Z možem, ki je imel podobne, a kljub vsemu bolj blage probleme, sva že pred časom ugotavljala, da imava verjetno premehko ležišče, strinjala sva se, da ga bo treba zamenjati, vendar nekako nisva našla pravega časa za izbiro novega. V začetku januarja je mož preboleval precej konkreten prehlad z močnim kašljem, zato sem se v želji po nemotenem spancu umaknila na kavč. Kavč je dokaj kvaliteten, vzmeten je z žepkastim vzmetenjem, precej trd sicer, brez kakšnih posebno mehkih pen. Po enem tednu ležanja na kavču sem se pomladila za nekaj let, beri: bolečine v križu in sklepih so povsem izginile. Takrat se mi je končno posvetilo, od kje izvirajo moje težave. Vas je že kdaj kakšen zdravnik vprašal, na kakšnem ležišču spite? Mene še nikoli. Sicer pa, tudi če bi me, ne bi nič pomagalo, saj ni bilo ležišče to, kar se je izkazalo za vir vsega zla.
Ležišče iz lateksa, ki ga uporabljava, sva takrat izbrala pri znanem slovenskem proizvajalcu ležišč, prepričali so naju naravni materiali in priporočila ljudi, ki so takrat že uporabljali izdelke tega podjetja. Obiskala sva njihov salon, kjer naju je svetovalka povprašala po željah, preizkusila sva eno od ležišč (kot sem sedaj izvedela od svetovalca iz istega podjetja, si čas trajanja tega postopka ni zaslužil poimenovanja "preizkušanje") in se odločila za nakup. Ker sva bila prepričana, da z izdelki tega podjetja ni nič narobe, pač pa je šlo očitno nekaj narobe pri izbiri, sva se pred dnevi podala v enega njihovih salonov, da preizkusiva malo trša ležišča, po možnosti taka z žepkastim vzmetenjem. Prodajalcu sva povedala za svoje izkušnje, razkazal nama je potencialne modele ležišč, primernih za naju in nama zapovedal, da morava vsaj 15 minut ležati na teh ležiščih, da bi lahko približno vedela ali nama izdelek ustreza. Medtem sem opisovala svoje težave, da se zjutraj zbudim z občutkom, kot da spim v luknji, da sem vsa trda, da me vse boli in se zjutraj s težavo skobacam iz postelje. Prodajalec je poslušal, zmajeval z glavo in zaključil, da to ne more biti od ležišča, pa če je to še tako mehko. "Kakšno pa imate letveno podlago?" je vprašal. "Ne vem." "Kje ste jo pa kupili?" "Ne spomnim se, mogoče v Ikei, pojma nimam." "Mogoče imate otroško letveno podlago?" "Pojma nimam, da obstajajo otroške letvene podlage, zakaj bi imela otroško?" "Veste, nekateri ljudje varčujejo pri letvenih podlagah in potem vzamejo slabo letveno podlago, tako s tankimi deščicami in velikim razmakom med njimi. Prepričan sem, da je pri problemih, ki jih opisujete, kriva letvena podlaga in ne ležišče. Mislim, da mogoče sploh ne potrebujete novega ležišča." Zaključi prodajalec. Domenili smo se, da narediva preizkus, ležišče za nekaj noči prestaviva na tla in ugotovila bova, če je spanje na ležišču brez letvene podlage boljše. Prodajalec nama naredi predračun za novo letveno podlago, ležišče in nadvložek, potem pa se odpraviva domov.
Doma poiščeva račun in ugotoviva, da sva letveno podlago pravzaprav kupila pri njih, skupaj z ležiščem. Ležišče dava na tla, pogled na letve razkrije tanke letve in velik razmak med njimi. Pa mi še ni kapnilo, treba je bilo prespati. Prespiva na tleh in naslednje jutro ugotoviva, da ni bilo tako slabo. Zjurtraj ob kavi polistam po njihovem katalogu in ostrmim: na sliki sem namreč, pod nazivom OTROŠKA, zagledala najino letveno podlago: primerna za otroke in osebe z majhno telesno težo.  Lahko si mislite, da sem skoraj skočila iz kože, ko sem to zagledala in ob tem takoj pomislila na vse težave, ki so me pestile v preteklem letu. V trgovino sem poslala mail in počakala en dan. Po preteku enega dne sem poklicala direktorja, mu v prijaznem tonu razložila problem, možakar me je, mirno brez prekinitve poslušal, nato pa odgovoril, da bodo rešili najin problem - dobila bova ustrezno letveno podlago, doplačala pa bova le razliko. V roku treh ur je sledil mail s predračunom in pripisom, da nama bodo, če bova ob preizkusu nove letvene podlage kljub vsemu želela zamenjati ležišče, priznali dodaten popust.
Tako se dela. Pameten direktor prizna napako in reši zadevo. Najslabše za podjetje z dobrimi produkti so slabi prodajalci in tale, ki nama je prodala ležišče in podlago, je bila ena izmed njih, kajti tudi tip vzmetnice ni pravi za naju. Prepričana sem, da bo naslednja vzmetnica, kadar koli že bo, prav tako kupljena pri njih. Imena podjetja namenoma nisem imenovala, bi pa ga, v primeru, da se zadeva ne bi razpletla tako, kot se je.

Ni komentarjev: