O tem, kako kupiš plašč

Oblačil že nekaj časa skoraj ne kupujem več. Eden zadnjih omembe vrednih nakupov sta bila dva črna oblačilna kosa, ki mi ju je prijateljica poleti prinesla iz moje najljubše belgijske trgovine, krilo sem si zašila sama, ker sem malo iz šiviljske forme, sem ga šivala skoraj dva popoldneva, ampak na koncu je izpadlo točno tako, kot sem si ga predstavljala, se pravi, da se je splačalo.

Prejšnji teden mi je, med sprehodom po Trubarjevi, v oči padel zanimiv plašč, ki ga je nosila ena od v nasprotno smer hitečih dam. Tako mi je bil všeč, da sem se obrnila in strmela za njo, česar navadno, kot si lahko mislite, ne počnem. Čez nekaj dni sem na isti ulici zopet videla enak plašč, morda celo na isti osebi, vendar tega ne vem, saj nisem gledala človeka, temveč plašč. No, ko sem ga videla drugič, sem se spet obrnila nazaj in proučevala kako je krojen, saj sem že razmišljala o tem, kako bi se dalo preklemano reč  skopirati. Potem sem na plašč pozabila. V življenju je veliko reči, ki so pomembnejše od enega črnega plašča.

Pa me v soboto med kofeinskim obredom znanka povpraša, kje kupujem oblačila. Mogoče je izgledalo, da nočem povedati, ampak resnično ji nisem znala odgovoriti. Debelo je gledala, ko sem razlagala, da jih praktično ne kupujem, da v Ljubljani itak nimaš nikjer za kupit nič zanimivega, pa da zadnje čase, raje kot kaj za oblečt, kupim kakšno malenkost za dom. Ker očitno nisem izpadla preveč prepričljiva, je moral A. potrditi moje pripovedovanje: ne, jaz skorajda ne kupujem oblačil. Spijemo kavo in odidemo iz lokala.

Samo ena vrata naprej je bilo treba stopiti in potem noter, pa ne vem zakaj sem stopila noter, ampak sem. No, potem sem se znašla tam, v trgovini, kamor nisem stopila že več kot eno leto. Na hitro se sprehodim mimo obešalnikov, nakar se pogled ustavi na plašču, ki je obešen na rahlo izpostavljenem delu. Se mi zdi zanimiv. Gledam, všeč mi je kroj, predvsem ovratnik, ne opazim pa, da je v spodnjem delu še bolj zanimivo krojen. "Bi želeli pomeriti?" vpraša prodajalka in nadaljuje "to je plašč, ki je vsakemu prav". Oblečem plašč, se pogledam v ogledalo in izpustim drobcen krik. Prodajalka  je malo čudno pogledala, najbrž se redko kdaj zgodi, da se nekdo pogleda v ogledalo in spusti krik. Ampak jaz sem ga in to upravičeno, kajti v ogledalu je pred menoj stal plašč iz Trubarjeve. Na meni. "Tale plašč bom kupila!" sem nemudoma odločno naznanila.

Pa smo odšli iz trgovine, A., jaz in plašč. Še nikoli nisem ničesar tako na hitro kupila. Jaz, ki sploh ne kupujem oblačil, kot ste imeli pravkar možnost prebrati.

Kogar zanima, za kateri plašč gre, naj se sprehodi po Trubarjevi, mogoče se srečamo. Lahko me pocuka za rokav in vpraša, kje sem kupila tako lep plašč.