Nekako v tem vrstnem redu. Nikoli mi ni bilo čisto jasno, kaj naj bi človek s kristalom, govorimo o brušenem steklu, pravzaprav počel. Kristal, ponavadi je bila to kakšna skledica čudne oblike, v katero so bili položeni Griotti ali Bajadera, je v hišo vstopil zavit v metre celofanskega ovoja in nato kaj hitro romal na svoje mesto v vitrini. Kot vemo, je vsaka malo boljša hiša ali stanovanje imela, ali celo še ima, vitrino, v kateri so čepeli, ali pa še čepijo, rahlo zaprašeni servisi in kristalni kozarci s čudnimi vzorci, ki se jih je oprijemala oznaka "ni za vsak dan". Pravzaprav še danes ni jasno, kdaj naj bi se preklemana reč sploh uporabljala, kajti kakor koli obrnete, sčasoma se je izkazalo, da noben dan v letu ni bil dovolj svečan za kristal, vedno je namreč obstajala možnost, da se ta razbije. Roko na srce, svečanih dni je bilo več kot dovolj, statistika pa bi verjetno pokazala, da se je daleč največ brušenega stekla razbilo ob pomivanju, oziroma odstranjevanju prahu, kajti vitrine na žalost niso bile zrakotesne, kar pomeni, da je bilo treba steklo na vsake toliko časa pomiti. Skratka, kristalni prestiž z druge strani šipe je bil del nekih drugih življenj, takšnih, kakršnih nismo znali živeti.
Pred kratkim je sorodnica moje pridružene družine praznovala okroglo. Po povabilu smo precej organizirali družinsko zborovanje in začeli modrovati o tem, s čim bi gospo obdarili. Moja ideja je bil šal slovenske oblikovalke, dvobarvna industrijska pletenina z vzorcem idrijske čipke, ker so gospe všeč čipke. Razmislek je šel v smeri, da bi moralo biti darilo lepo in uporabno. Ampak kaj, ko so me precej podučili, da je gospe poleg čipk všeč tudi kristal! Predlog, naj vsak kupi kar želi, je bil preslišan, vse kar mi je preostalo, je bila ostra prepoved, da bi v mojem imenu podarjali kristal. Ne vem od kje takšna averzija do tovrstnega stekla, najverjetneje izhaja iz vsega zgoraj opisanega. Na srečo je gospa kasneje, še preden se je vojna kristal vs. šal razvila, sporočila naj za božjo voljo, z izjemo cvetja, ne nosimo ničesar. Sumim, da jo je malo skrbelo, da bi glede na dolg seznam povabljencev in daril, ki so jo verjetno doletela v preteklosti, morala kupiti dodatno vitrino.
Pa sem pred dnevi, za potrebe stiliranja nekega interierja, prosila babico, če lahko malo pobrskam po njenih omarah in si izposodim kakšno reč. V bistvu sem iskala eno tako ne preveč v oči vpijočo skodelico za kavo, v kuhinjski omarici pa namesto tega naletela na tri kristalne kozarce. "Od kje pa imaš to? Prav lepi so, še nikoli jih nisem videla." "Eh, kaj pa vem od kje, ne spomnim se, kar vzemi jih!" Izza mize je prišla pripomba, če to res rabiva. Pa sem rekla, da v bistvu ne in jih dala nazaj. Hip kasneje sem v vitrini ugledala tri enake kozarce, teh sem se razveselila še bolj kot tistih prvih treh. "Kar vzemi jih, res, nikoli jih ne uporabljam" je najdbo komentirala babi. Tokrat je izza mize prišla drugačna pripomba, ki v bistvu sploh ni bila pripomba, temveč nadušenje nad dejstvom, da set kar naenkrat šteje šest kozarcev. Primerne kavne skodelice seveda nismo našli, kozarci so šli pa kar z nama. Zdaj so to hišni kozarci za vodo, nadomestili so tiste ikejske in na mizi so vsak dan, petek in svetek. Taki fini tanki so in ravno prav težki. Ko vanje nalijem vodo, se svetloba lepo lomi. Še A je čez dan ali dva pripomnil, da so v bistvu zelo lepi.
Tako, to je moj zarečeni kruh. Kako pa kaj vaš kristal?
20 komentarjev:
Hehehe, nas kristal je kar fino v uporabi. Vino in voda imata povsem drugacen okus. No, morda se le slepim. :) Se dobro, da so nasi starsi, pa babice in dedki imeli toliko kristala, danes bi si ga tezko privoscila.
Lepo se imej!
To glede okusa je res. In tisto drugo tudi. :)
Življenje je praznik...vsak dan, vedno znova...obožujem kristal. ker je oplemeniteno steklo. Zato ima vse v njem "plemenit" okus.
Čim več ga je treba uporabljati, uživaj v njem!
Božislava
Ojla,
najprej tudi jaz nisem mogla komentirat (prišla z bloglovina sem), zdaj pa sem odprla v novem zavihku. Nimam kristala, ga pa ima moja mama, v vitrini, a je v uporabi praktično vsak dan, tako tisti kozarci za vodo (limonada je še posebej žlahtna v njih) in za vino. Fajn občutek je, definitivno. Bi si ga želela, čeprav nimam vitrine;) amapk trenutno smo v fazi, ko razbijemo najmanj en komplet kozarcev na leto. Tako da ... ostajamo pri ikei;)
Evo, zdaj sem sama naredila enako pri tebi in zadeva deluje! :)
Tile komentarji so dokaz, da bo že nekaj na tem kristalu. Super.
kristal uporabljamo dnevno in tudi razbijamo dnevno (ko ostane sam še en ali dva kosa iz kompletina, ju namenim drugi alternativni uporabi)kristal je fajn, ker je priprosto remek delo.
aja, ko napišem dnevno mislim, na tedenska skupna kosila ali večerno relaksacijo (a la Mad Man). v moji dnevni piceriji nimajo kristala v službeni čajni kuhjni pa tudi ne.
A ne bi bilo fajn, če bi obstajal lokal, kjer bi vse stregli v kristalu? Cel štos!
Ane kako se nas okus skozi leta spreminja? Kar naenkrat nam je všeč nekaj kar je bilo včasih bljek.
Tale kristalni primerek prav fino izgleda, lahko bi rekla, da je z upoštevanjem, da gre za kristal, v bistvu skoraj minimalističen. Pri mojih starših so v vitrini kristalni kozarci za viski. Mislim, da ni nikoli noben pil iz njih, tudi ne pomnim, da bi kakšni obiski kdaj pili viski.
Iva, saj meni kristal načeloma še vedno ni všeč. Preveč ornamentiran je. Obstajajo pa redke izjeme. :)
Špela, kot praviš, je tale v bistvu precej minimalističen, ravno zato mi je padel v oči. Daj prosi starše za kozarce, bomo naslednjič iz njih viski pili. :)
Oh, meni je bila vedno več ena nonina kristalna posodica za čokolatine. Take lepe tulipane je imela vrezane (vbrušene?). IN ko je nona umrla, sem si od njenih stvari želela samo to. Pa je jo nekdo že prej pohopsal. NIč hudega. Grem takoj zdaj odpret uno zaprašeno škatlo s kristalnimi kozarci (poslovno darilo mojemu možu), ki sem jo že stokrat hotela nesti na kakšno zamenjavo daril, in pred spanjem bom spila vodo iz tistega razkošja...
Vedno mi je bila VŠEČ, ne "več".
Mojca, je imela voda kaj drugačen okus? Hecni smo, dobro se mi zdi, da sem te nehote spodbudila, da si odprla zaprašeno škatlo. :)
Moja tašča in tast sta verjetno največja nakupovalca kristala v Sloveniji, če štejem fizične osebe. :) In ker sta tudi zelo darežljiva, tašča pa poleg kristala preži v čajnicah tudi na lepe čajne ali kavne skodelice, velikanska vitrina v dnevni sobi počasi postaja premajhna.
Ob brisanju prahu se mi roke tresejo le ob premikanju najprefinjenejših, prosojnih, ročno poslikanih skodelic. Tiste so večinoma res samo za okras. Nek se vidi raskoš. :) Ostali kosi so vsi v uporabi. Če želiš, se vedno najde razlog za praznovanje. Magari samo za to, ker je petek. :) Lep vikend vsem!
Prazničnost ni še nikomur škodila. :)
Ma, ne vem, če je imela voda kaj drugačen okus. Mogoče res. Doslej sem namreč tudi doma vodo večinoma pila iz raznih stekleničk.
Vsekakor pa je v rokah drugače držati tak lep, težji kozarec. In res zdaj iz njega pijem vsak dan! Imam ga na okenski polici in vsako jutro najprej limonada!
Čez kristal ga ni. Piti iz plastičnih kozarcev na pikniku ali campiranju je podobno umivanju zob, zato mi raje uporabimo steklene. Če pa kaj razbijemo, je to za srečo.
Srečno,
Andreja
Ko sem tole prebrala, sem si vzela v roke kristalni kozarec in vanj natočila vodo.
Nikoli ne pomislim, da bi jih uporabljala vsakodnevno, pa se mi vitrina kar šibi pod njimi.
Ne vem zakaj pustim da se na njih nabira prah in jih uporabljam le občasno?
Vprašam se zakaj si ne privoščim kozarca vode iz njih vsak dan?
Zanimivo vprašanje ;)
Objavite komentar