Nona

Včeraj je v osemindevetdesetem letu umrla očetova mama. Vsaj mislim, da je bila toliko stara, nisem pa prepričana. Z možem sva se ravno vrnila z otvoritve razstave, medtem ko je v kozarce natakal whisky, je poklicala mama in mi povedala, da njene tašče, moje stare mame ni več. Odložila sem slušalko in spila tisti whisky, kaj pa mi je drugega preostalo. Nazdravila sva, na kar koli že pač človek nazdravi v takem trenutku, jaz sem spila na njen spomin. Potem sem šla na cigareto, prvo po nekaj mesecih, tobak je bil že čisto suh.

Rekli smo ji nona in lahko rečem, da je nisem poznala. Ona pa ni poznala mene. Mislim, fizično že, več od tega pa ne. Njena vnukinja in moja sestrična je včeraj na družabnem omrežju zapisala: "Srce je dalo, kar je imelo. Nobene bilke zase ni poželo. Odhajam praznih rok neznano kam." Te besede je menda nona zapisala na papir. Poleg je bila objavljena fotografija, na kateri je skupaj s pravnukinjo in tekst, da je svet zapustila obkrožena s svojimi domačimi. Jaz in mi nismo bili del tega sveta. Na fotografiji je bila sicer moja nona, taka kot se je spomnim, vse ostalo, z njenim tekstom vred, pa je del nekega drugega sveta. Upam, da je odšla pomirjena in da ni trpela. Odkar je obležala in se ji je čez oči razrastla siva mrena, tega je že nekaj let, je imela dovolj časa, da je razmislila o marsičem in zanima me, če je kdaj pomislila, da bi kakšno stvar lahko naredila drugače.

Zadnja dva dneva sem precej premišljevala o njej in najinem odnosu, spraševala sem se, če bi bilo lahko z moje strani kaj drugače? Sem morda brezčutna, ker sem se po tistem, ko mi je mama sporočila, da se nona počasi poslavlja, lotila gospodinjskih opravil in za nekaj ur vse skupaj izbrisala iz glave. Potem me je prešinilo, da pravzaprav vračam vse, kar sem dobila, če ničesar ne dobiš, pa nimaš ničesar za vrniti. 

Ne spomnim se, da bi me kot majhno punčko nona kdaj vzela v naročje. Spomnim pa se, da mi ni hotela obrisati riti, ko sem jo klicala v wc, saj sem bila premajhna, da bi to opravila sama. Že zelo zgodaj mi je razložila, da bom po starih starših po mamini strani podedovala vse, zato mi ne bo treba dedovati po njej, saj bo po njej dedovala moja sestrična. To, da imamo v naši družini "vsega zadost" je bil od nekdaj njen priljubljen rek. Vedno je priletelo iz ust kot nekaj slabega, kot očitek, ker gre njenemu sinu in njegovi družini dobro.Od vseh štirih otrok je bil moj oče edini, ki mu je uspelo (kar je bila pravzaprav mogoče bolj mamina zasluga) ohraniti družino. Oba brata tega nista bila sposobna, sestra pa nekako ni bila za resno zvezo, ali kakor koli že se temu dandanes reče.

Ko sem bila stara dvanajst let, sem šla za en mesec v planinsko kočo, kjer je bila nona vsako poletje oskrbnica, da sem ji pomagala pri pospravljanju sob in strežbi. V tistem mesecu zame ni našla ene pohvalne besede. Kljub vsemu pa je na koncu pričakovala, da bom ostala še en mesec, doletel me je celo očitek, da jo bom pustila samo. Dovolj sem bila stara, da sem ji zabrusila, da me očitno ne potrebuje, če je bilo moje delo tako ničvredno. Za enomesečno plačilo sem si potem kupila tako želeni dvojni kasetofon, za katerega pa sta morala starša primakniti  precej zajetno količino denarja, saj sem zaslužila manj, kot je bilo prvotno dogovorjeno. 

Nikoli ne bom pozabila dne, ko sem svojega očeta prvič in zadnjič videla jokati. Sestra mu je prišla sporočit, da oče umira. Nekaj dni je ležal doma, zadet od kapi, pa se domačim ni zdelo potrebno, da bi poklicali zdravnika. Priljubljen rek moje tete, očetove sestre, ki je živela v skupnem gospodinjstvu s svojima staršema je: "V naši družini se tako bojimo zdravnikov." Mislim, da je moj oče svoji mami in sestri to najbolj zameril, da so deda dobesedno pustili umreti. A si je kljub vsemu po tem dogodku še naprej prizadeval za mamimo ljubezen in naklonjenost, ki je kot otrok ni nikoli dobil. Moj oče je drugačen kot njegova mama, je pravičen in dober oče.

Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje pri njej. Moralo je biti ene štiri leta nazaj. Ležala je v postelji, takrat je tudi že precej slabo videla. Nekaj let pred tem sem ji prigovarjala, naj gre na operacijo sive mrene, da ji lahko priskrbim operacijo pri prijatelju oftalmologu, če bo le hotela. Pa mi je teta takoj povedala, da mama ne bo šla, ker da se oni bojijo zdravnikov. Skratka, bila sem na obisku, ne vem, če me je videla, menda je razločila svetlobo od teme. Z roke je snela svoj poročni prstan, da mi ga da za spomin. Zavrnila sem. Ne zato, ker sem vedela, da na drugi strani vrat nekdo posluša, ta nekdo, ki je pred tridesetimi leti prestregel in prebrskal vsako vrečo solate, ki je ob koncu obiskov naše družine skrivaj pripravljena ležala v shrambi poleg glavnih vrat. Nisem ga hotela zato, ker mi to nič ne pomeni. Ker se je ne bom spominjala po tistem prstanu. Nazadnje ji je le uspelo, da mi ga je stisnila v roko, rekoč: "Saj če bi lahko, bi človek kaj naredil drugače, a zdaj je prepozno." Ni me prepričala. Po prihodu domov sem prstan z nekakšno slabo vestjo, da mi ne pripada in ni del mene, postavila na polico v omari, kjer je nedotaknjen ostal vse do danes. 

Ne očitam ji, ker me ni imela dovolj rada. Njene ljubezni z bratom nisva pogrešala, saj sva je dovolj dobila od starih staršev po mamini strani. Zamerim pa ji, ker ni znala, zmogla in se ni potrudila ljubiti svojih otrok. Vsaj ne vseh enako. Žal mi je za mojega očeta, saj je bil v čustvnem smislu za marsikaj prikrajšan. Po noni sem podedovala dolg jezik, kar mi je prav sama večkrat očitala, češ, da mi ni kos in s tem sposobnost, da se v nepredvidenih situacijah hitro znajdem. Drugega, vsaj upam, pa ne. Nanjo se spomnim vedno, ko zagledam cvetoče hiacinte, ki jih je, ko sem bila še otrok, spomladi dajala med šipe dvojnih oken v kuhinji. Hiacinte ...

Tole je bil moj ventil, morala sem napisati.