Well well well...

-

Ni še konec sveta, čeprav se mi je v zadnjem času kar nekajkrat zdelo, da morda prav malo manjka. Še vedno mi ni uspelo prilesti do kina (ki je za vogalom), čeprav se že cel mesec namenjam tja, nisem spekla piškotov, poslala nisem niti ene voščilnice (niti elektronske ne), nisem kupila daril in pojma nimam kaj bomo jedli za silvestra. Sem pa kupila en božični okrasek po znižani ceni. Opisano je ves moj prispevek k noremu decembru.
Popoldne me je, medtem ko sem dobrih deset minut čakala na avtobus, z Jarrettom v slušalkah, prešinilo, da mi prav nič ne manjka.

Life is good. Škoda le, ker se premalokrat opomnim, da je temu tako.

Da ne boste rekli, da nič ne pišem...

Voščilo

-

Z željo po lepih praznikih, prav vsem!

Nič, prav nič

Ah ja... Menda nič ne pišem. So me obvestili v mailu. Ne pišem, ker nimam osnovnih pogojev za to. Z dva dni starim mejkapom krevsam naokoli, v hladilniku pa imam nedotaknjeno zelenjavo od sobote.
Včerajšnjega dne se, z izjemo prijetne večerne "dolžnosti", v smislu druženja ne spomnim več. Današnji se je začel ob sedmih zjutraj, ko sem se za silo pokrpala, se v naglici usedla na kolo in v najhujšem mrazu odbrzela na drugi konec mesta, kjer sem imela ob osmih sestanek. Prišla sem dve minuti do. Oseba, s katero sem imela sestanek ni prišla. Sem se usedla spet na kolo in preklela vse svetnike. In tudi vse nesvetnike. Od jeze mi je šlo čisto malo na jok. Sledi odhod v pisarno in delo do pol tretje. Ob treh se privlečem domov, opravim nujne telefonske pogovore, odgovorim na maile, klicarim po telefonu, medtem čakam A, ki naj bi prišla in nekaj prinesla ter nekaj odnesla. Izmenjava nekaj besed in predmetov, ona odide, namenim se v mesto - ura je dvajset čez štiri, pred peto moram biti v Tobačni. Naročim taksi, da bo hitreje. Taksija ni. Taksi zamuja. Taksi pride. Taksi obtiči v prometnem zamašku. V taksiju sedi jezen kup nesreče. V Tobačno prispem deset do pete in malo mi gre na jok. Skuhajo mi kavo, s prijateljico rečeva par besed in že je treba odhiteti. Kava mi reši življenje. In misel na litrsko marelično marmelado v torbici tudi. Hitim nazaj domov, na poti zazvoni telefon, H. sprašuje, če lahko pridem pol ure prej na koncert. Lahko. Spotoma grem po blago za obleko, za katero rokave je zmanjkalo blaga. Ga nimajo več. Nič zato, bo obleka brez rokavov, spodaj bom oblekla puli, poleti pa bo to poletna obleka. Hitim domov. Pridem, se preoblečem, pojem malo solate, tri koščke krompirja in spet odidem. Koncert na gradu. Mia Žnidarič. Jazzovske klasike in nekaj božičnih vmes. "Day and night, night and day..." "Let it snow, let it snow..." še nikoli ni bil tako nekičast kot danes. Na odru so snežile melodije, iz male disko krogle pa je snežilo po stenah. Ljudje vzklikajo: "bravo Mia!" Na izhodu sem se srečamo in izmenjamo par besed. Prijetna oseba je, močno stisne roko, njena dlan je topla. "Srečno!" reče.

Lačni ne zdržimo več, sama že dva dni nisem jedla ničesar konkretnega, prijatelj je danes pojedel le grahovo juho, prijateljica pa je nazadnje jedla ob dvanajstih. Je to normalno?! Sledi miren prijeten večer ob dobri hrani, vožnja proti domu. Mojemu telefonu v avtu uspe pobeg na sedež, kar sem na srečo ugotovila šele doma in kar malo se mi je dobro zdelo, da se je izgubil, hudič vseskozi zvoneči. Sem mu hvaležna, ker sem si danes v enem delu dneva rekla, da bi ga najraje izklopila. Zdaj naj bo tam kjer je, malo naj počiva, ko pa se mi bo spet zahotelo njegove družbe, ga pojdem iskat.

Pravite, da nič ne pišem. Med sedmo zjutraj in eno naslednjega jutra zjutraj je veliko časa, ampak... kdaj naj človek piše?!

December

-

Sličice iz Berlina že cel teden čakajo na objavo. Pa saj ni kaj napisati - kdor se je že potepal po berlinskih ulicah, ve, kakšen fin čudaški šarm premore to mesto, tisti, ki tega še ni storil, pa naj čim prej teče tja in preveri. Fotografije govorijo same zase, dasiravno se tokrat niti nisem preveč trudila s fotografiranjem.

Tokrat me je zaneslo v muzej Bauhaus, katerega dizajna lačnim toplo priporočam. Ima pa ta muzej eno precej čudno logiko odpiralnega časa - ob ponedeljkih, ko je večina muzejev zaprta, je namreč ta odprt, v torek pa zaprt. S to precej neposrečeno logiko odpiranja po mojem mnenju več ljudi izgubijo kot pa pridobijo. Ne vem, zanimivo bi bilo preveriti, če jim tak deloven čas res poveča obisk ali pa ljudi le preveč zmede?! Iz muzeja sem odkorakala s setom šestih kozarcev, ki sem jih potem v ročni prtljagi odtrogala na letalo in z velikim veseljem cele privlekla domov. Kako bi se temu reklo norost ali strast?!
Omeniti moram še obisk fundacije Helmuta Newtona in ogled razstave Helmut Newton polaroids, čeprav sem potem v muzejski trgovinici ugotovila, da so mi fotografije njegove June aka Alice Springs precej bolj všeč kot njegove. Še ena v nizu zgodb žena, ki ustvarjajo ali pa so ustvarjale v moževi senci. Kakorkoli že, zelo bi si želela videti njun projekt z naslovom Us and them, ker sta morala biti, po stalni razstavi sodeč, prav posrečen par, ki je življenje zajemal z veliko žlico. Lepo.

Lepo se je vsakič znova vrniti v belo Ljubljano in rek, da rek "povsod lepo, a doma najlepše" še kako drži, si rečem vsakič ko se vrnem domov. Pa čeprav v mislih še tam in obenem že kje drugje.Decembrska norija me ni okužila in ko ob večerih opazujem lučke na drevesih, se mi vse skupaj ne zdi prav nič romantično. Dokler smo imeli sneg, je zadeva nekako imela smisel, ko pa lučke kraljujejo na žalobno mokrotnih vejah, vse skupaj izgleda rahlo "za lase privlečeno".

Kar si v decembru zares želim, je kakšen dober koncert, pa večeri, ki bodo dišali po prijetni družbi in kakšen hipno-impulziven nenačrtovan večerni potep okoli vogala - v kino... Pa malo več časa si želim. Ampak, "Das leben ist kein pony hof" pravijo nemci.

Čas za film

_

Ljubljanski filmski festival je tisti, ki delno osmisli z meglo napolnjeni sivi november in ga morebiti malo pokrajša. Vem, dan za dnem se pritožujemo, češ da čas hitro teče, ampak zadnjih dni novembra se pa prav veselim. Če smo čisto iskreni, se še bolj kot zadnjih dni v novembru, veselim tistih prvih dni v decembru. Na dan volitev bom spila šilce žganja za pogum in s težko muko obkrožila številko pred imenom (pokvarjenega) kandidata. Morda bom morala spiti celo dve, da bom sploh sposobna obkrožiti tisto številko. Potem bom vsem, ki jih poznam, prepovedala, da mi poročajo o rezultatih volitev, se usedla v trup aluminijaste ptice, ki bo poletela proti glavnemu mestu Nemčije in se za nekaj dni predala hedonističnim užitkom vnovičnega raziskovanja tega simpatičnega mesta.
Dosedanji filmski izkupiček letošnjega festivala so trije filmi - po prvem pogledanem sem za okrevanje potrebovala cel dan, po naslednjih dveh pa sem film prevarala z gledališčem. Kar od ogledanih res priporočam, je vrhunski film z odlično Tildo Swinton v glavni vlogi - naslov filma je We need to talk about Kevin. Je pa ta film primeren za ljudi z natreniranimi želodci - živci. Kar želim povedati je, da sem kljub vsemu malo sita težkih filmov. Dopuščam možnost, da imam pač malček nesrečno roko pri izbiri, vendar pa leto za letom opažam, da v programu prevladujejo predvsem turobni filmi s težkimi tematikami. That's life! Pa vendar... Meni se ne da več. Naslednji film, ki ga bom šla pogledat, bo lahkotni, rahlo prismuknjeni francoski film z naslovom Gospodinja, izpod taktirke Francoisa Ozona.
Zmerno do pretežno asocialna sem zadnje čase, le z določenimi ljudmi se mi ljubi ukvarjati in vedno več dni je, ko jo v ednini mahnem na Rožnik, edino tako namreč lahko hodim v svojem tempu ter ne mislim na nič in vedno več večerov je, ko, podprta z ogromnimi puhastimi blazinami, s knjigo v roki občepim v kakšnem kotu. Morda je to zato, ker je november?! Da me pa le ne bi v svoje kremplje zvabilo dolgočasje, pa občasno poskrbi moja sostanovalka s svojimi hišnimi depoji - kakšen večer odpreva omare in iz njih privlečeva vso keramiko, nakupljeno po londonskih bolšjakih, zbirko nakita, katerega edina vrednost so zgodbe, ki jih ta veže nase ali pa se potopiva med neskončne kilometre second hand oblačil, ki v omarah prežijo na nove zgodbe. Samo slaba dva kilograma sta me ločila od možnosti, da bi se včeraj v gledališču prikazala opravljena v najbolj kičasto obleko vseh časov - Versacejevo tesno oprijemajočo se plišasto obleko. No ja, verjetno precej bolj zame, v kombinaciji z rdečo šminko in čevlji z visokimi petami bi nemara izgledala, kot da sem pravkar ušla iz Liffea - diret iz Almodovarjevega filma! Pa smo spet pri filmu... Kaj ste si pa vi ogledali v zadnjih dneh?

"Poskusi na zadevo gledati iz pozitivne plati..."

So mi danes rekli, v zvezi z "nevemveččim". Zakaj?! Gledam in vidim in mislim si to, kar si mislim ob tem ko gledam. Zakaj bi sama sebi govorila, da moram na neko negativno stvar gledati iz pozitivne plati?! Enako prismuknjena je misel, da je treba nenehno misliti pozitivno. Neumnost! Če mislim pozitivno, mi to ne bo prav nič pomagalo, lahko pa se celo zgodi, da mi to škoduje.
Recimo, da iščeš službo in prideš celo tako daleč, da si povabljen na razgovor. In ti potem nekdo reče: "Če te ne vzamejo, niso dovolj dobri zate." Zakaj bi morala misliti tako?! Če me ne vzamejo, obstaja nešteto razlogov zakaj je temu tako in res ne vidim vzroka, da bi se tolažila z mislijo, da nekdo ni dovolj dober zame, če me zavrne. Enako je pri partnerskih zvezah. En partner zapusti drugega in kar naenkrat ni dovolj dober zanj. Hvala lepa za tako bedasto tolažbo!
Če bi imela pri roki električni paralizator, bi za vsak meni namenjen stavek v stilu "Poskušaj na zadevo gledati iz pozitivne plati" ali pa "Razmišljaj pozitivno", pritisnila na gumb. Ker take naprave nimam, rečem: "Saj gledam, ampak ničesar ne vidim."

In these days...

-

Ni teksta.

_

Je pa pikapolonica, ki je priletela na mojo Almirino lisico.

In novo volno sem kupila danes, da sem malo potolažila svojo, od napornega tedna utrujeno dušico. Iz ognjeno rdeče volne bo nastal najdaljši ognjeno rdeč šal, ki prežge zenice. Ifi me bo naučila štrikat! :)
In z mislimi sem že čisto malo nekje drugje. Vmes se mora pa še polno stvari zgoditi...

Netipičen praznik

Netipičen praznik se je začel nekako takole: alarm na snooze, vmes zvonjenje telefona

"Ja, prosim." "Vanja živjo... ja a še spiš?" "Aaaaa?! Koliko je ura??" "Ja velik. Ne vem koliko je..." "Daj ne zafrkavaj se, povej mi prosim". "Ja, po novem je devet, po starem deset...." "Ne po novem, po starem... koliko je ura?!" skoraj kričim, popolnoma zbujena."Devet." "A no dobro, ker imam ob desetih sestanek." "No, potem pa hitro pejd." "Se slišiva... adijo". Lušno...

Kasneje, ko vse postorimo, z bratovjem "oddirjava" v rodni kraj, na udeležbo "obvezne" ceremonije na britofu. "Kozmetično spremljanje roditelja" se temu reče. Letos sva zamenjala vlogi, on je spremljal mamo, jaz pa papana. Se mu dobro zdi, da ima spremstvo, posledično sem tudi jaz vesela, ker je on vesel. Namesto pelc mantla ali lisice si okoli vratu nadanem lisico iz tekstila, ustnice pa na debelo namažem z živo rdečo šminko - malo kostumografije ne škodi. Na britofu srečanje z (ne)najljubšo teto (edino, ki jo pač imam), stresanje dovtipov in poslušanje starih štosov in zgodbic v stilu kako je njo pred žnj leti nekdo osvajal. The samo old story. Some people never change...

Britof tudi ni najbolj primeren prostor za hece. S fotrom sva sarkastična, ona pa rahlo zmedena, ker ne ve kdaj bi se smejala in kdaj ne. Njeno "prijazno" špikanje v stilu "Bo pa ja tvoja mati dobila kakšnega vnučka, zdaj ko bo kmalu v penziji", ji vrnem s trikratnim zbodljajem in želja po nadaljevanju debate na to temo jo nenadoma mine. Kar me  seveda rahlo užalosti, saj imam na zalogi še kar nekaj štofa na to temo.  No ja, ona je svojo nalogo "dobro" opravila. Edino hčer je porinila v zakon prvemu, ki je prišel mimo, zdaj pa se pritožuje nad dejstvom, da mora 24 ur na dan skrbeti za tri vnuke, saj njena hčerka tej nalogi preprosto ni kos. Slovenska cankarjanska mati pač, ki se pritožuje, v resnici pa uživa v vlogi žrtve, saj (misli da) na celem svetu ne obstaja ničesar drugega kar bi bila lahko počela.

Preostali čas namenim opazovanju ljudi. Opazim, da se veliko mojih vrstnikov spreminja v svoje starše. Nekateri izmed njih so kar precej postarani. Hecno, kako živimo v prepričanju, da se vsi ostali spreminjajo, mi pa smo ves čas enaki. Prešine me misel, da verjetno tudi sama ne izgledam več kot da jih imam 20. Kljub dobremu genetskemu materialu. Res zoprno, ker nimam otrok, kakšna škoda, da bodo take dobre lastnosti, ki bi jih lahko prenesla naprej, po vsej verjetnosti šle v nič.

Ko se se razidemo, (ne)najljubša teta reče: "Pa oglasi se kaj!" Nikoli se ne oglasim in še preden me je povabila, je vedela, da me ne bo, zato z odkrito narejenostjo rečem: "Mislim, da me ne bo, veš, RES nimam časa." "Nima časa." enako narejeno pristavi foter. Sledi histeričen smeh. Njen. Ko se razidemo, papan reče svoji sestri: "Se vidimo čez eno leto!" Spet histeričen smeh. Pa nasvidenje!

Sledi še en sestanek. Precej neformalen. S prijateljico, ki je obenem tudi bratova naročnica, sedimo v prostoru, ki je bil včasih mestna kavarna (menda naj bi bil še vedno) in se družno zgražamo nad hladom, ki veje po prostoru: separeji v rjavem skaju, uniformiran tlak in strop, ki se nikakor ne more odločiti ali bo imel videz tlaka ali stropa, vseeno pa se bolj nagiba k misli, da bi želel biti tlak. Ne bo šlo, ljubček - ti si strop in strop boš tudi ostal! Ceneno, ki želi izgledati neceneno. Ne gre. Včasih smo radi posedali tam notri, zdaj vsi trije komaj čakamo, da pobegnemo. Spisek čajev iz čajne hiše Cha: natakarica ob "črni earl grey z mlekom" debelo pogleda. Prijazno ponovim naročilo. Dete ni nič krivo, če še ni slišalo za earl grey. Kasneje pride nazaj in pove, da earl greya nimajo. "Katerega od ostalih 40 naštetih pa potem imate?" upajoče vprašam. "Imamo čaj znamke Dilman". "Ne, iz čajne hiše?" "Nobenega." "Aha... Kavo z mlekom, prosim!". Bratovje hlepi po vroči čokoladi. Na voljo ima tako z aromo kostanja ali jagode. Odloči se za kostanj, čeprav se zaveda, da obstaja velika mera tveganja, da bo dobil sintetično zmes čokolade in nečesa kar je morda nekdo pobral iz cevi, medtem ko je čistil sesalec. Prijateljica po hudih mukaj naročanja pristane na nek čaj z aromo granatnega jabolka, za katerega se kasneje izkaže, da ga ne bo mogla popiti do konca, ker je grenak. 1001 cvet - kadar zagledam ta čaj, si mislim, da bi raje pila prevreto vodo brez česarkoli, kot pa to nesnago. Sklenemo, da gremo naslednjič Pod grad, edino mesto v Kamniku, kamor človek lahko gre, nekaj naroči in to tudi dobi. 

Ekspresno pakiranje zimskih cunj in divjanje nazaj v Ljubljano, si skoraj ne zaslužita omembe, ampak ko sem ob devetih zvečer stopila v stanovanje in zaprla vrata, se je začel moj praznik. Kratko, al slatko! :)

Namišljene ljubezni

Šla sem na prireditev-otvoritev. Na prireditvi-otvoritvi je bilo veliko nobel in nekaj manj nobel ljudi. Tisti, ki niso bili nobel, so se trudili biti ne nobel. Od nekdaj rada opazujem ljudi, pa naj bodo iz kategorije prvih ali drugih. Seveda medtem ko prikrito opazuješ, sem ter tja po nesreči ugledaš  tudi koga, katerega nisi ravno vesel. Če gre za vzajemen odnos ne-veselja, je takega človeka najbolje glasno pozdraviti - tako ne bo imel veselja ob misli, da te je uspešno ignoriral. No, danes se mi ni dalo ukvarjati se s temi rečmi. Za ne-ignoriranje mora biti človek posebno razpoložen, meni pa se danes ni dalo. Poleg tega sem imela obute precej visoke pete, kar pomeni, da bi kaj težko ubežala pred morebitnimi prisiljenimi pogovori v stilu: "Kako si - super, pa ti?!".  Žirija je podeljevala nagrade. Večino nagrad so podelili sami sebi. Ko bom velika, bom tudi jaz žirantka, ker se to izplača.  Srkali smo vino in modrovali o tem, kako užitni bi se gostom zdeli kanapejčki, v primeru, da bi bili lepo dekorirani,  namazani pa bi bili s Kekec pašteto. Videz vara, zato bi se verjetno večini ljudi zdeli okusni. Morda je Kekec pašteta okusna. Ne vem, ker je še svoj živi dan nisem poskusila. Poli salame tudi ne. Ko gre za hrano nisem snob, jem tudi pohane šnite.

Veselico sem kaj hitro zapustila in na poti ugotovila, da je čar malega mesta v tem, da so razdalje v njem tako majhne, da te niti noge ne utegnejo boleti, medtem ko hitiš iz točke A do točke B.  

V kino Dvoru so v temno oblečeni moški imeli privat zabavo, zato se pred predstavo ni dalo naročiti piva, kar me je malček užalostilo. Ampak predstava je pregnala žalost zavoljo ne pitja odličnega češkega piva. Namišljene ljubezni zelo priporočam. Kdor od filma pričakuje zgodbo, bo gotovo razočaran, ostali ne. Sama sem pričakovala to kar so mi priporočili in to sem tudi dobila: odlična fotografija, krasni dialogi, odličen izbor glasbe, noro dobri kadri. In dvorana je bil praktično prazna - počutila sem se skoraj tako kot bi bila moja. Lahko bi sicer malo bolj kurili, ampak verjetno se za šest ljudi to ne izplača. Po predstavi v baru ni bilo več sledu o črno oblečenih moških, na mizah pa je bilo ogromno hrane, ki je lepo pasala k pivu. In kavarna je bila prazna. Potem človek sedi v prazni kavarni, pije najboljše češko pivo, zraven je odlične kanapejčke, ki niso pomazani s Kekec pašteto in modruje o tem kako je življenje lepo. In je res. Samo ljubezni so zajebane. Namišljene in nenamišljene. Me prav zanima katerih je več?!

In these days...

Dnevi in noči prejšnega tedna so se držali skupaj kot da ne bo nikoli konec in nikoli drugače. Ko sem že mislila, da je vse narejeno, je od nekod priletelo še to in ono in skoraj se je že danilo, preden sem legala spat. Vsako jutro znova je prekratkemu spanju sledil ritual maskiranja lepo zaobljenih, rejenih podočnjakov, zoper tresoče roke pa je poskrbela skodelica kofeta in tako nekako sem, za silo urejena, dan za dnem vstopala v nove dogodivščine.

Četrtek in petek je minil v znamenju Design Expa. Odziv je bil bolj "tako tako". Na splošno ugotavljam, da ljudje v veliki meri trzajo na reči "na prvo žogo" - nekaj velikega bo morda še pritegnilo pozornost, nekaj manjšega, nekaj do koder je treba narediti šest korakov več, da bi to malo zagledali in videli, pa je že preveč. Ni mi žal za takimi, ki hodijo in ne vidijo, ne toži se mi za njimi, me pa kljub vsemu preseneča in morda malo zaskrbljuje ta pasivnost. Mene so/ste zelo razveselili prijatelji in znanci, ki so/ste prišli mimo. Zelo dober občutek je, ko vidiš, da nekdo podpira tvoje delo in se veseli skupaj s teboj. Neke vrste "nagrada za pridnost" je bilo sms obvestilo, ki je k meni priletelo v petek okoli polnoči, tako sem od veselja sredi metelkove poskakovala visoko v zrak. Malo sem bila važna. In še vedno malo sem. Ne morem vam povedati kaj je pisalo v sporočilu, se pa neznansko veselim nekega povabila...
Po sobotnem jutranjem potepanju po običajnih točkah sem sončno sobotno popoldne brez slabe vesti namenila lepotnemu spancu, nato pa čez grad krenila pogledat kaj se dogaja na Kongresnem trgu. Ujela sem le še peščico protestnikov. Ideja mirnega protesta se mi zdi dobra. Vse več ljudi bi moralo na tak način pokazati, da jim/nam ni vseeno. Sama sem glede tega precej pasivna, svoj tihi protest morda izkazujem dan za dnem - z bojkotom masovnosti in poneumljanja ter z mislijo in prepričanjem, da se dobro vrača z dobrim in dobro nadaljuje z dobrim. Dovolj sem stara, da ne verjamem več v pravljice in vedno bolj se mi zdi, da gre svet k vragu. Lepo je napisala Sonja Merljak v sobotnem Delu: "Meje mojega sveta so meje mojega vsakdanjika. In kadar ga ne zmotijo novice iz sveta drugih, je moj svet umirjen in spokojen..." Važno je, da imamo drug drugega, to je vse kar nam ostane v tem ponorelem svetu. 

Tako, v nov teden vstopam s polnim hladilnikom, kilometrom čtiva na nočni omarici (skrinji), spucano glavo in obilico dela, kar je fajn. In dovolj časa za spanje bo. Veselo naprej...

Kvalitetno preživljanje prostega časa

Že tisti, kdor me prav malo malo pozna ve, da neskončno ljubim nakupovalne centre. Izogibam se jih nekako tako kot hudič česna. Ampak včasih pride dan, ko je treba zakorakati v nakupovalni center, ni kaj. In danes je bil tak dan.
Ni bilo dovolj, da smo dva dni po celem mestu iskali šest enakih steklenih pokrovov in jih po hudih mukah tudi našli (pustimo ob strani dejstvo, da so preplačani), zdaj je bilo treba najti še dvanajst enakih lesenih desk določene dimenzije - šest malih ter šest velikih. In zjutraj mi je šlo ob misli, da moram en del dneva posvetiti temu opravilu, do katerega me bo pot vodila v smer Mesta velikih nakupov, skorajda na jok. In ker človek v nesreči spozna prijatelja, ker sta dve nesreči ena skupna sreča in ker je N. ravno danes (nujno!) potrebovala podstavke za pod teglce, sva se odločili, da bova stisnili zobe in se skupaj podali na lov. Pot naju je zanesla v Merkur in neverjetno, po manjših mukah mi je celo uspelo najti šest velikih enakih desk, kar je, glede na splošno ponudbo, velika zmaga. Od manjših lesenih desk so imeli le eno. Ampak eno imajo še v Vižmarjih, dve v Celju, eno v Novi Gorici in ne vem še kje. Ne vem zakaj imam vedno znova občutek, da iščem edino stvar pod soncem, ki ne obstaja, če pa že, pa obstaja točno v enem kosu, pa tudi če je to navadna okrogla lesena deska. Ko sem se pred dnevi v Nami neskončno razveselila steklenega pokrova, so mi povedali, da imajo le dva ter da ni variante, da do naslednjega četrtka (v roku enega tedna torej) zrihtajo še štiri. Toliko o kapitalizmu... Saga današnjega, delno neuspešnega, iskanja se je nadaljevala pri podstavkih za teglce, kjer je na plan skočil improvizatorski duh, tako da sva na koncu iz trgovine odkorakali z ljubko vrtno ograjico iz pol-štorčkov, katero bo N. razrezala na kose in podložila pod teglce. Tako. Zakaj vse to pišem?! Počakajte še malo prosim, višek zgodbe šele pride...
Ker se mi je zdelo, da moram nujno kupiti pršilko za vodo, pa tiste v Merkurju niso bile dovolj lepe (kolikor je pršilka za vodo sploh lahko lepa - ampak obstajajo lepe in manj lepe in tiste v Merkurju so pasale v kategorijo manj lepih), sva nazadnje pristali v City parku. Lušno. V Butlersu ni bilo veliko ljudi, kar je fajn, ni pa bilo pršilke za vodo, kar ni tako zelo fajn. Ampak imeli so odlično knjigo o curryih za 7 ojrov in ker so se ob ogledu knjige v grlu nabrale sline, je bilo posledično v bližnji restavraciji nujno potrebno zajesti curry. V tisti tajski restavraciji imajo celo dober curry, kdo bi si mislil. In zdaj pride višek zgodbe. Mislim, da je curry pripomogel k mirnim živcem, pri dogodku, ki je sledil...
Nekako logično je, da po iskanju tehničnih zadev slej ko prej na dan pride želja po čem ženstvenem, v bistvu sem želela pofirbcati en bedast lak za nohte. Brezveze, ampak pred dnevi sem ga videla na internetu, pa sem sedaj želela vedeti kako izgleda v živo. In ker nobena od naju ni redna obiskovalka dotičnega centra, sva optimistično zakorakali k informacijam, da bi vprašali, če v sklopu tega mega centra morda obstaja kakšna drogerija in če ja, kje je. V kibli, na kateri je narisana črka I (povsem po nepotrebnem), je sedel bledoličen anemičen mulc, ki je žvečil in govoril tako potihem, da ga je bilo skoraj nemogoče slišati. Človek si misli, da nalašč govori tako potihem, da bi čim prej odgnal ljudi stran od sebe. Vprašava po drogeriji. Mulc žveči, debelo gleda in kot sem že rekla, govori zelo potihem. Ne ve. Niti se ne trudi dajati vtisa, da razmišlja, še vedno žveči. Potem reče, da imajo Sanolabor. Aaaaa?! "Ne, drogerija: parfumi, kreme, laki za nohte, vložki?! Drogerija?!" mu razlagam kot da je star pet let. Ne trzne, debelo gleda in odkimava z glavo. "Limoni? Imate Limoni?" optimistično poskuša prijateljica. Nekako mu uspe izjaviti, da je morda celo bila, a so jo zaprli. Ima me, da bi ga na gobec, mulca bedastega. Ne zato, ker je bedast in mu ni pomoči, temveč zato, ker sem se ob pogledu nanj spomnila na celo trumo mulcev podobnega profila, o katerih sem zadnjič poslušala - del današnje mladine pač, ki misli, da je bil Prešeren slikar. Tale je bil eden izmed njih. Moja mati, ki dela v vrtcu, za otroka, primerljivega s temle mulcem reče: "Ta ne bi trznil, tudi, če bi mu človek pripeljal slona". Morda bo po liniji najmanjšega odpora celo dokončal kakšno šolo. Morda se bo zaposlil kot vratar v kakšni državni ustanovi in vlekel plačo. Odkorakava in skleneva zatreti željo po zijanju v morebitne nove odtenke lakov za nohte. Hop Cefizelj, za vogalom nabaševa na Limoni! No ja, tistega laka niso imeli, pa sem povprašala, če imajo morda kaj v petrolejskem odtenku. Študentka z narisanimi očmi v stilu Kleopatre in obrazom, ki je imel na sebi vse barve tega sveta (razen petrolejske), me debelo pogleda in reče: "A je to rjavkast odtenek?" "Ne bejbi, ni rjavkast..." Bi si človek mislil, da je najmanj kar jo utegne zanimati vsaj to, kakšne barve lakov za nohte obstajajo na tem svetu, ampak ne, tudi tega ne ve. Po današnji izkušnji me močno zanima, kakšne pogoje je treba izpolnjevati, da človek dobi delo, pa četudi le v drogeriji ali na informacijah. Več kot očitno nobenih.
Upam, da imam zdaj do nadaljnjega mir pred raznimi nakupovalnimi centri.

Moram pa povedati, da sem si zvečer ogledala Pevčev "Lahko noč gospodična". Tako lepega filma že dolgo nisem gledala in ko ga je bilo konec, sem si zaželela, da bi ga gledala še enkrat. Toliko lepih občutkov potegne na plano... Lahko noč, gospodična!

O tem, kako nekoga pooblastite za dvig vaših poštnih pošiljk

Da se povrnem k včerajšnji temi... Prijateljica me je pred daljšim odhodom v tujino želela pooblastiti za dvig njene pošte. Napisala je pooblastilo, ga poštempljala, nato pa odnesla na pošto ter vprašala, če tovrstno pooblastilo zadostuje. So rekli, da ne. Da morava obe priti na pošto in izpolniti nek obrazec. Pa sva šli.
Prideva na pošto, pokaževa tisti list in poveva, da so nama dan poprej na okencu rekli, da tak na roke popisan list ne zadostuje, zato bi zavoljo tega želeli izpolniti obrazec. Gospa za okencem ni bila videti preveč navdušena, ampak je kljub temu vstala in šla iskat obrazec. Ko ga je prinesla in položila predse, se je izkazalo, da ta paše v serijo obrazcev "male črke, veliko podatkov". Gospa nejevoljno gleda obrazec, konec koncev je bila ura pet minut do šestih in vpraša: "Gospa, za koliko časa pa odpotujete?" "Za dva meseca." "Aha... pa pričakujete veliko priporočene pošte?" "Ne, niti ne, morda dva do tri pakete." "Aha.... Ja potem bo pa tale list zadostoval." "Res? Kaj pa, če dobim kakšno pošiljko več?" "Ne, v redu bo - če gre samo za dva meseca in za nekaj pošiljk, potem ne potrebujemo izpolnjevati obrazca." Za vsak slučaj sva jo prosili, naj priloži dokazilo, da je temu res tako. Na pooblastilo je prilepila pildek, na katerem piše, da pooblastilo lahko sestavi pooblastitelj sam in je lahko neoverjeno in tako naprej. Moram reči, da mi tele poštne finte niso kaj preveč jasne - ne razumem namreč, kaj ima način pooblastitve skupnega s količino prejetih pošiljk in časom odsotnosti prejemnika. Najbrž sem butasta.
Danes sem šla z neoverjenim pooblastilom "za dva meseca in tri pošiljke" dvigniti priporočeno poštno pošiljko in jo tudi dobila. Predstavljam si, da bi to lahko počela v nedogled. Prepričana sem da.

O tem, kako človek rabi štiri dni, da pošlje pismo

Ne maram pošt, oziroma, ne maram imeti opravkov na pošti. V bistvu so mi pošte že od nekdaj zoprne - dolgi pulti s še bolj dolgimi vrstami za njimi, če imajo ti pulti recimo štiri okenca, sta dve praviloma zaprti. In poštne uslužbenke ponavadi grdo gledajo.
Prva meni najbližja pošta se nahaja za vogalom - do tja imam minuto hoda in v ponedeljek zjutraj sem hotela poslati pismo. Ampak... pri roki nisem imela usb ključka, na katerega bi morala naložiti podatke ter vse skupaj nesti v fotokopirnico. Kasneje sem sicer našla rezervni ključek, ampak ker so bili ostali "to do" opravki za tisti dan že obkljukani, se mi ni dalo še enkrat laziti dol - je le daleč do zoprne pošte. Naslednji dan sem se celo uspela privleči do fotokopirnice - do prve najbližje je deset minut hoda. Daleč. Bila je zaprta - uspela sem jo zamuditi za pet minut. Včeraj... včeraj sem se na poti domov hotela oglasiti na pošti, pa sem ugotovila, da nimam gradiva s sabo (en del gradiva je bil namreč v knjižni obliki). Pa se mi ni dalo še enkrat hoditi nazaj, je le daleč do zoprne pošte, pa še v kopirnico bi morala. Danes... danes sem imela na obhodu v mesto s seboj mapo z gradivom in usb ključ, pridno sem sprintala in skopirala kar se je sprintalo in skopirati moralo. Potem sem šla slučajno mimo pošte na Rimski, pa sem si rekla, da je najbolje, da stopim noter in pošljem preklemano pismo. Skoraj bi mi uspelo, ampak pošta je bila zaprta. Imajo deljen delovni čas. Kasneje mi je uspelo potem na pošti na Pražakovi. Ampak ne takoj, gospa poštarica namreč ni našla poštne številke za Besnico pri Kranju, želela me je prepričati, da pisma ne morem poslati, ker da ta kraj s poštno številko ne obstaja. Ker sem kot pribita stala za pultom in je gospa videla, da se ne mislim nikamor premakniti s tistim pismom, je zavrtela telefon in kar naenkrat sem pismo lahko poslala. Fino, skoraj bi bilo konec poštarske more, ampak... ko sem se vrnila domov, me je v nabiralniku čakal listek za dvig poštne pošiljke. Jutri moram na pošto Slovensko! Na sumu imam, da ne bo šlo zlahka, ker... Ah, vam povem jutri.
Pošte imajo slabo karmo, ni kaj!

Naj traja...

-

Teksta ni, ker sem ga izbrisala. Nisem tekstualno navdahnjena danes. Pretekli teden je bil ustvarjalno-navdihujoče fin ter ustvarjalno-obetajoč. Naj ostane tako. Če je tako, se slišim kako diham, v nasprotnem primeru diham plitko, ne slišim se in ne vem, da živim.
Želim si tudi, da bi indijansko poletje trajalo večno. Sobotni oktobrski dan brez oblačka, ko gre človek ob desetih zjutraj v poletnem gvantu na tržnico ter se ob pol osmih zvečer privleče nazaj domov, pa ga ne zebe, se sliši kot nekaj nemogočega. In še vedno se obotavljam pri pospravljanju poletnih natikačev s paščki. Naj traja...

Ne, nisem še umila šip, zakaj vprašate?!

Imate celulit in strije?

-

Imam, pa kaj! Pokažite mi popolno žensko! S tem ne mislim zgolj na videz popolno, temveč popolno v vseh pogledih. Na srečo sem obkrožena z ljudmi, ki jim ni tako zelo pomembno kaj imam in česa nimam, temveč bolj to kar sem in sama delujem v odnosu do drugih po enakem principu. Seveda so bili časi, ko sem se sekirala za vsak svoj na novo pridobljen kilogram, za vsako odvečno dlako, strijico ali celulitek - to so bili drugi, precej bolj brezskrbni časi, ko se mi je zdelo, da na svetu ni kakšnih veliko bolj pomembnih skrbi. Morda sem v tistih časih s kančkom misli celo verjela, da me bo imel potencialni bolj rad, če bom imela manj celulita. Z leti človek postane moder in ugotovi, da je isti drek, če imaš celulit ali pa ga pač nimaš. No, da ne boste mislili, da sem celulitična kot pomaranča, kje pa, daleč od tega! Sicer mi je pa čisto vseeno kaj si mislite, tako da si me zaradi mene lahko tudi predstavljate celulitično od nog do glave.
Če se človek ukvarja s športom, če kolikor toliko zdravo živi ter se v veliki meri zdravo prehranjuje, ga ne bi smelo skrbeti, da bi ga pobralo zavoljo celulita ali kakšne bolezni, pogojene z debelostjo. Si želite za dve konfekcijski številki manjšo garderobo?! Jaz ne. Se mi je že zgodilo, da sem zavoljo diete, pogojene z zdravljenjem alergije, shujšala za dve konfekcijski številki. Živa groza, zamenjati sem morala celo garderobo, leto dni kasneje pa mi nič od novo nakupljenega ni bilo prav. Ko sem nekega dne šla mimo izložbe in se zagledala v okenskem steklu, sem se sama sebe ustrašila. Takrat sem bila stara krepko čez dvajset, kazala pa sem jih blizu 17. Hvala lepa!
Lepo je biti fit in ta trenutek bi se, če ne bi že dober mesec čepela na kavču in na koleno pokladala ledene obkladke, tudi počutila tako. Ti časi bodo že še prišli, ta trenutek je tako kot je in treba je biti potrpežljiv, življenje ne pozna obvozov.
Pred kratkim je prijateljica pripovedovala, da zdaj vse njene znanke hodijo na kavitacijo. Ubogo nerazgledano bitje nisem imela pojma o čem govori. Kavitacija je zdaj veliki hit. Če ste debeli in je tudi vaša denarnica debela, potem gresta skupaj na kavitacijo. Če ste debeli in nimate denarja za kavitacijo, potem obujete superge, tanko denarnico pustite doma in se greste rekreacijo - bolje za vas! V vsakem kozmetičnem salonu ali dermatološki ambulanti vam bodo povedali, da je poseg topljenja maščobe, kar spada pod pojem kavitacija, popolnoma neškodljiv. Pridete tja, se uležete, gospa okoli vas šari z nekim aparatom, potem greste domov in po nekaj obiskih zamenjate garderobo - če vam seveda ostane še kaj financ, v nasprotnem primeru greste na župnijski Karitas in poveste, da ste ves denar zapravili za kavitacijo ter svoje stare prevelike gvante zamenjate za dve številki manjše. Vintidž very much (kdor me pozna ve, da ob besedi vintidž začnem kričat).
Ampak, kar želim povedati je sledeče: po naključju je prijateljica v istem času govorila z zdravnikom, ki ji je zatrdil, da topljenje maščob z zgoraj opisanim postopkom le ni tako zelo nedolžno. Podkožje je namreč sestavljeno iz treh različnih maščobnih slojev in vsak od njih ima svojo funkcijo. Poleg tega mora telo vso to, s postopkom kavitacije predelano, utekočinjeno maščobo na nek način izločiti. Skratka, zadeva menda ni tako zelo nedolžna, kot jo skušajo predstaviti zaslužka željni kozmetični saloni in dermatološke ambulante. "Popolnoma varno" - si mislim, ja.
Za uresničitev vsake želje se je treba potruditi, da rezultat kaj šteje. Rezultat, pridobljen z "goljufijo" ne šteje in prepričana sem, da naše telo (ki ni tako zelo neumno, kot morda mi zmotno mislimo) misli enako.
Debelost, strije in celulit bi brez problema lahko postavili ob bok veri in sreči - to so reči, ki se bodo dobro tržile dokler bo ta svet obstajal.Kakorkoli se obrnemo, iz katere koli strani pogledamo, pridemo do zaključka, ki je sila preprost: manj jejmo in gibajmo se! Mi pa pri vsej pameti tega sveta potrebujemo leta in leta mučenja, da pridemo do tega sila preprostega zaključka. Predtem pa hote ali nehote klikamo na pasice, kjer piše: "Imate celulit in strije?" Kot vsiljivemu mladcu, ki me že tretjič v istem dnevu ustavi z vprašanjem, če imam kaj drobiža, sama pri sebi odvrnem: "Imam!" in grem naprej.

Zmeda

Zaželela sem si nekaj napisati, saj že dolgo časa nisem in občutek imam, da besede prav kličejo po tem, da jih izvabim na plano. Ampak... ko sem odprla bloggerjev templejt in zagledala grozoto od prenovljene grafike, sem se zmedla in zdaj sploh ne vem več kaj naj bi pravzaprav tule pisalo. Ne vem, če me ubijete, vam ne bom znala povedati. Verjetno je bilo kaj na temo, da sem najbrž edina, kateri se današnji (zdaj že včerajšnji) dan ni zdel prav nič grozen. Vsi so jamrali in bentili čez slab dan. Dan se še nikoli ni sam od sebe odločil, da bo slab ali dober, saj kot tak na svoje stanje ne more prav nič vplivati. Dan je tam in čaka, da boste vi nekaj naredili iz njega - da boste določili ali bo lep ali pač ne. In res ne vem kaj neki naj bi bilo pri tem, da iz neba pada voda ter da se je shladilo, tako zelo groznega?! Dež pada odkar ta svet stoji in če bo vse po sreči, bo še nekaj časa tako. Še nikoli se ni nihče stopil zavoljo tega. Sama sem dež opazovala skozi okno, saj pri hiši ni bilo spodobnega dežnika, ki bi mi omogočal pobeg na prosto - vsaj tako sem bila zmotno mislila, dokler nisem dobila podatka o prisotnosti dežnika v stanovanju. Ko sem končno našla tisto edino pokveko od dežnika, je pa dež ravno ponehal. Imam pa res srečo, ne?! Sem obula gumijaste škorenjce in se šla deževni ponedeljek, čeprav dežja ni bilo več. Ampak, ker sem se cel dan veselila, da bom obula svoje nove gumijaste škornje, si tega užitka, samo zato, ker je dež ponehal, nisem pustila vzeti. Pot me je ponesla mimo slovenske ceste, ki je bila videti prav hudo nesrečna, da so ji naprtili, da se mora iti teden mobilnosti. Prazna je izgledala res žalostna, tista dva trolejbusa, ki sta pripeljala mimo, sta bolj kot da sta tam iz vzroka zaradi katerega so trolejbusi na cesti, izgledala, kot da bi tja prišla zato, ker sta se izgubila. Ni važno...
Na tihem se pa vseeno malo veselim jesenskih večerov, ko bo dišalo po suhem sadju, pila bom čaj za čajem iz finih skodelic in listala po knjigah. Ko se bom naveličala posedanja, si bom okoli vratu ovila dolg šal in zavila okoli vogala. Kam? Kamorkoli... v toplo kino dvorano, v objem mesta, v nedrja lokala s fino glasbo, morda bom odšla na koncert ali pa bom le stala na dvorišču in gledala v zvezde.

P.S. To, da slika in tekst nista poravnana, je maslo novega sistema pri bloggerju. Ah, te novosti!

Odločitve

V bistvu so mi daleč najljubši tisti dnevi, ko se ne rabim glede ničesar odločati in odločiti. Tu ne govorim o odločanju med čokoladnim ali limoninim sladoledom ali pa med dolgočasnim bledoličnim geekom s predpotopnimi očali na nosu ter visokim, zabavnim temnolasim moškem v džinsu in najbolj navadnem belem t-shirtu - slednje je, mimogrede, najbolj ubijalska kombinacija.
Govorim o bedastih odločitvah, ko se je treba odločiti med dvema opcijama, od katerih ti ni všeč ne ena ne druga, v bistvu bi najraje zaril glavo v pesek (škoda, ker nisem noj) ali pa spil tri "ta kratke". Sicer sem spila pivo, pa ni prav nič pomagalo. Potem so tu še odločitve druge vrste - take, glede katerih se odločijo drugi, povsem po lastni intuitivni presoji, ki temelji na njihovih neutemeljenih strahovih in morebitnih predsodkih. Tudi te pašejo v serijo zelo "ljubkih" doživetij preteklega tedna.
No ja, pojdimo naprej... novim odločitvam naproti!

Potop v omarne depoje

-

Prejšnji vikend sem se potapljala v Sijajni POP, ta pa v omarne depoje pri babici. Rut že nekaj let nisem nosila, pa sem jih počasi začela pogrešati. Rada imam, da mi je okoli vratu toplo. Na račun pokrčenih nog se tako okoli vratu vedno zadekam kot bi bila v Sibiriji, pozimi ne grem nikamor brez debelega šala, pašmine so tudi obvezen dodatek - eno in isto nosim že debelih 8 let. Letos bodo na sporedu rute z geometrijskimi vzorci. Tudi nekaj lepih svilenih rožastih sem našla - zmagovalke je tista z belimi orhidejami na modri lesketajoči se svili. Ampak daleč najbolj nobel so rute z geometrijskimi vzorci: črna obleka, ena od rut iz zgornje fotografije ter bel albatros iz pleksi stekla. Definitely a perfect outfit for a cozy autumn!

Pismo

-

Prejšnji teden je na moj naslov prispelo pismo, ki je s seboj nosilo simpatično ročno izdelano kulinarično knjižno kazalo. Prijetno presenečenje je priletelo izpod prstov Sovice Oke, ki šiva prav posebna sovasta knjižna kazala, pod komentarje na blogu pa se podpisuje z imenom "Piščanček". Urška, še enkrat lepa hvala za simpatično pozornost!

Čudoviti potop v Sijajni pop

-

Ob obilici vizualnega včasih zastanejo besede. Ne tiste neizgovorjene, temveč tiste, za katere si predstavljam, da bi jih bilo nekako treba zapisati. Nikakor niso nepotrebne, vendar se kljub temu izgubljajo v nekih čudnih breznih nepovratka - morda zato, ker sem ta trenutek na tem, da se jih grem najest tja, kamor jih je natrosil nekdo drug - v knjigo, ki potrpežljivo čaka name.
Včeraj se sicer nisem potapljala v morje, saj za kaj takega enostavno ni bilo časa, sem se pa potopila v Čudoviti pop, ki je na ogled v palači Trevisini v Piranu. Vsem pop navdušencem obisk vsekakor priporočam.

P.S. Mesto je bilo včeraj še posebno lepo. Ožarjeno s prekrasno svetlobo, ki je bila posledica muhastega vremena, je dobesedno zahtevalo, da sem iz torbe nenehno vlekla fotoaparat in vanj "pospravila" vse, kar se je "pospraviti" dalo.

Odkrito o teku - izpoved amaterske tekačice

Zadnjič sem bila v komentarjih izzvana, naj zapišem kaj na temo o teku. Ampak iz teka nikoli nisem delala neke hude znanosti: pač, obuješ superge in tečeš - to je vsa filozofija. Kaj potemtakem napisati?
Pa mi je po nekem naključju naslednji dan v knjigarni pod roke prišla Murakamijeva knjižica z naslovom "What I talk about when I talk about running". Ker obožujem Murakamijevo pisanje in ker me je zanimalo, kako lahko nekdo misli o teku razgrne na 170 straneh, sem knjižico kupila in zdaj jo počasi prebiram, vmes pa vlečem vzporednice s svojim razmišljanjem ter odnosom do teka.
Že na začetku želim povedati, da se tega športa lotevam zelo amatersko - ta trenutek namreč nimam prav nobene potrebe po študiranju raznih priročnikov, po merjenju srčnega utripa, ne da se mi delati na hitrosti in ostalih rečeh, katere imajo zapovedane "pravi" tekači. Ti "pravi" tekači imajo itak ogromno nekih čudnih "pravil", katerih se nisem nikoli kaj dosti trudila razumeti. Nekdo od njih je menda izjavil, da bi morali vsem, ki za polmaraton porabijo več kot 2,10 ure, prepovedati, da ga tečejo. Precej drzna izjava, bi človek rekel. Bo morda njega kaj manj, če na cilj prilezem po treh urah?!
Nisem kaj prida športnice. Nikoli nisem uživala v nobenem od tekmovalnih športov, pravzaprav so mi bili, odkar pomnim, vsi po vrsti neizmerno zoprni, kot mi je tudi na splošno zoprno tekmovanje kakršne koli vrste. Nekako ne razumem zakaj bi se morali ljudje med seboj nenehno dokazovati ter primerjati. Tako, v tekmovalnih športih nisem uživala, v netekmovalnih pa tudi ne. Najbolj srečna sem bila, če sem lahko živela svojo "statičnost" (zelo primeren izraz za lenobo, da).
S tekom sem začela pred približno desetimi leti, razlogu zanj je botrovala želja po zmanjšanju telesne teže. Zdaj na te stvari gledam precej drugače kot takrat. Zdi se mi, da sem, ker sem tekla zgolj zaradi želje po izgubi kilogramov, tek na nek način zlorabila, zato mi verjetno nikoli ni bil v užitek, jemala sem ga kot prisilo ter ga vsako leto (kljub zavidljivim rezultatom na teleščku), po nekaj mesecih opustila. Vsakič ko sem obuvala superge, mi je v glavi že zvenela misel "komaj čakam, da pridem nazaj". Tekla sem zgodaj zjutraj, se po vrnitvi domov precej grdo najedla in od silne utrujenosti odsmrčala dve uri. Ne preveč vzpodbudno...
Lansko leto sem kar veliko tekla in v teku tudi začela uživati. Pomenil mi je sprostitev po napornem sedenju za pisalno mizo, v času športne aktivnosti sem v glavi razpucala marsikatero dilemo, katero bi morda drugače potisnila vstran. Pretekla sem svoj prvi Tek trojk ter si spomladi na Dunaju, na petih kilometrih kot "tekačica na črno", na tekmovalni progi ogledala kako izgleda polmaraton.
Na tem polmaratonu se je moja draga prijateljica N. odločila, da bom letos na tej tekmi tekla tudi jaz. Če ne bi bilo njenega prigovarjanja, se najbrž ne bi nikoli prijavila. Po drugi strani se mi je zdelo, da bi si morala zajtrk v muzejski četrti (umešana jajca z drobnjakom in bučnim oljem), katerega sva lani po njeni tekmi z velikim užitkom pomlatili, letos prislužiti s tekom. Strašno dober razlog za prijavo, kajne?!
Trenirati sem začela v začetku februarja. Trikrat na teden po sedem kilometrov, nato pa sem razdaljo počasi podaljševala. Moji občutki ob teku so bili precej drugačni od tistih prej, saj sem tekla iz povsem drugega razloga kot običajno, v glavi je nenehno odzvanjala kombinacija datuma tekme ter števila kilometrov, ki naj bi jih pretekla. V nekem trenutku si rečeš: "Če bom tam morala preteči enaindvajsetko, potem desetka zdaj ni nič." In brez problema stečeš desetko. In nato petnajstko... O krasni dunajski izkušnji ne bom pisala, saj sem jo podrobno opisala v objavi namenjeni prav dunajskem polmaratonu (aprilski arhiv). Ta enaindvajsetka je bila iztočnica za nadaljevanje, dala mi je nov zagon in s tem povezano veselje do teka, po tekmi sem namreč še vedno tekla enako kot prej - trikrat na teden od 7-10 kilometrov. V maju sem tekla Tek trojk, nekako v istem času odkrila radosti teka v hrib, Rožnik je tako postal moja najljubša trasa, katere se še vedno nisem uspela naveličati.
Prirojena statičnost je v mojem telesu tako močno zakoreninjena, da bi lagala, če bi rekla, da mi brez teka živeti ni. Če moja glava iz kakršnega koli razloga telesu ne bi vsak dan zapovedala naj gre tečt, se to telo ne bi prav nič dosti sekiralo. In tudi z glavo imava včasih probleme, saj ji vztrajno dopovedujem naj se pomeni s telesom in ga nažene tečt, ona pa se temu želi na vsak način izmakniti in si izmišlja vse mogoče razloge za proti. Tek ljubim izključno takrat kadar tečem. Tečem pa v zadnjem času prav vsak dan. Izmenično tečem dolge in kratke proge, se pravi vsak drugi dan deset km, vmes pa polovičko, se pravi pet. Kot že rečeno, sem prej tekla manj, zdaj tečem več. Iz "trikrat na teden" sem v juliju pristala na "dvakrat", potem pa kar naenkrat na "en teden nič". Po tistem tednu abstinence sem ugotovila, da postajam mlahava in zoprna, da sem sama sebi odveč ter da se spet preveč ukvarjam s prehrano. Drugače rečeno: v tistem tednu nenamerne abstinence sem ugotovila, da je s tekom moje življenje veliko enostavnejše in kvalitetnejše. Naj se sliši še tako čudno, vendar tek človeka umiri, misli postavi na pravo mesto, telo napolni z endrofini (ne vedno), koža je bolj napeta, predvsem koža na obrazu opazno lepša in bolj sijoča, telo se preoblikuje, je v formi, človek se ne ukvarja več tako zelo z mislijo na to kaj bo ter česa ne bo pojedel. Meni osebno rutiniran tek, kakršnega izvajam v zadnjem času, da občutek, da je moje, sicer na momente kaotično življenje, kanček bolj urejeno. Nisem človek rutine, kar pa še ne pomeni, da je ne potrebujem in tek je nekaj, kar me na nek način "prizemlji v vsakdan".
Tistim, ki pravijo, da med tekom ne mislijo na nič, močno zavidam. Meni ni to še nikoli uspelo, saj namreč ves čas nekaj mislim. Veliko pomembnih idej sem razdelala med tekom, veliko reči domislila in namislila. Ampak kar si resnično želim je to, da ne bi mislila na nič. Murakami v svoji knjigi trdi, da ne misli na nič. To mora biti pravi balzam.
Včasih sem vedno tekla v paru, zdaj najraje v ednini. Vedno poslušam glasbo, petje ptic ter šumenje listja me namreč pri teku dolgočasita. Ponavadi poslušam kaj elektonskega - Daniela Wanga, Morgana Geista, Kraftwerke ali pop - Depeche Mode, Kleerup, Ladytron, La Roux. S tekaško glasbo imam v bistvu probleme, saj se je dokaj hitro naveličam in potem nikakor ne uspem najti česa novega, kar bi pasalo na tekaški ritem. Murakami mi je dal idejo s CCR-i, obenem bom poskusila s hiti Rollingov iz albuma Jump back, novi na seznamu so U2 z Achtung baby. Tisti, ki tečete, na katero glasbo najraje tečete?

Tisti, ki tečete, zakaj tečete? In tisti, ki ne - zakaj ne?

Melanzane parmigiana brez parmigiana

-

Ob nadvse obetajočem kulinaričnem naslovu bi človek pričakoval vse kaj drugega kot fotografijo rož. Ampak stvar je taka, da nesrečna jed ni bila prav nič fotogenična, rože pa zelo. No, pa sem se odločila, da objavim to. Ali bi raje post brez fotografije?! Kdor želi videti, kako izgleda melanzane parmigiana, si jo lahko ogleda na tem linku, kogar pa zanima kako izgleda melanzane parmigiana brez parmezana (ter brez mozzarelle), saj obojega nismo imeli, v hladilniku pa smo imeli skuto, naj jed naredi in poskusi.

Potrebujete:
pekač v velikosti cca. 20x30cm
2 velika paradižnika
2 velika melancana
4 stroke česna
rjavi sladkor (približno žlička)
sol po okusu
svežo baziliko
lonček skute (mislim da je to približno 250g)
pol malega lončka kisle smetane
2 jajci

Melancana narežete na slab centimeter debele rezine, jih posolite, naoljite, fliknete na ta velik pekač ter približno pol ure pečete na 200 stopinj celzija.
Vmes naredite omako - paradižnika narežete na srednje velike kose, nasekljate česen ter skupaj s sladkorjem, polovico bazilike in ščepom soli pokuhate dokler tekočina ne izpari.
Eno jajce ubijete v smetano, drugega v skuto, oboje posolite (lahko tudi poporate ali dodate muškatni orešček).
Prva plast v pekaču naj bo paradižnikova omaka, v katero fliknete še malo sveže bazilike, to premažete z mešanico skute in jajca, vse skupaj prekrijete s pečenimi melancanami. Dvakrat ponovite. Po vrhu polijete kislo smetano z jajcem in zapečete. Dobre pol ure na 200 stopinj celzija. Pustite, da se malo ohladi, s tem bo jed tudi dobila primerno konsistenco in šele nato postrežete.

Sicer sem kolebala med gazpachom, parmigiano ter bruscettami, ampak tisto dvoje pride na vrsto enkrat drugič v prihajajočem tednu.

Sew, baby sew!

-

Mačka je utrujena, jaz tudi. Sem pa ponosna, da sem uspela blago za 5€ oplemenititi vsaj na 60€, če že ne na več. No, ja izdelek je itak namenjen interni uporabi in z veseljem ga bom nosila. Letos namreč prisegam na belo, če je pa v igri tekstura "belo na belo", je pa še toliko bolje.

"Domačinski" teden se zaključuje, jutri se vračam v mesto, z novo tekstilno pridobitvijo na teleščku, s košaro zelenjave za v hladilnik ter z micenimi belimi pikicami na nogah (ostanek zaščitne barve za les - bele, kakopak). Naj bodo tudi noge pikaste, da bodo lepo pasale k bluzici!

Sweet home...

-

Paradižnikova nebesa

-

Vzameš 2 velika, pravkar odtrgana dišeča paradižnika, en sladek feferon, vejico bazilike, šluk olja, ščep soli in ščep sladkorja. Paradižnika in feferon narežeš, zmešaš z oljem, soliš in posuješ s sladkorjem. Pečico prižgeš na 200, vanjo flikneš pekač in dobre pol ure pečeš. Ko je pečeno, vsebino speštaš z vilico, dodaš svežo baziliko, malo čilija v prahu in flikneš na testenine. Se oblizuješ in vzdihuješ. Čez tri ure še enkrat skuhaš testenine in nanje zliješ preostanek omake. Se oblizuješ in vzdihuješ... Zvečer greš odtečt 10 kilometrov.

Obisk...

-

Pri babici. Kavica, dve merici v šnopsu namočenih robid in debata o aktualnih političnih dogodkih... :)

Daleč potujejo oblaki

-

Eden tistih dni, ko si človek skoraj ne upa iti v šlapah iz hiše. Ampak ravno to sem storila, iz hiše sem šla v šlapah ter celo brez dežnika, predvidevajoč, da se ne bom stopila, če prehodim 500 metrov v dežju. Je bil tiste sorte grozeči dež, ki si potem tik pred zdajci premisli. In tako sta Nina in Klara svojo stojničico pod papirnatimi dežnimi kapljami na Caffeine hours kar nekajkrat premaknili "iz dežja pod kap", dokler ni veter dežja dokončno odnesel s seboj.
Na moji strani je bil danes en tak rahlo hektičen dan, ki pa se je končal s prijetnim spokojem ob krasni muziki (vsaj zame), kajti iz metelkove smo ušli še preden so zadoneli "milozvočni" zvoki v dvorani. "Reši se kdor se more" je rekla Eva, pa smo šli, kajti vaja kasneje nastopajočih muzikalcev ni zvenela kot nekaj, kar bi bil človek s povprečno natreniranim ušesnim drobovjem želel slišati.

Večeri in noči so moj najljubši del dneva. Ko se v prostoru razteza spokoj, iz zvočnikov pa pritajeno šepeta muzika. Danes Hindi Zahra, ki mi je pred dnevi zlezla v uho in se tam zasidrala do nadaljnjega. Ploščo kupim res in zgolj takrat, ko se to izplača - ko se mi zdi, da je večina pesmi na njej vrednih večkratnega poslušanja in na Hindijini je že tako. Ta trenutek na mini sobni jakosti Don't forget.

In nov srčni bedž imam, tako da bom zdaj končno malo bolj srčna. Bodite srčni tudi vi in če slučajno še niste, predlagam, da si pri NiniLeni kupite bedž!

Nakvačkaj mi lep(ši) svet...

-

Vale je nekoč na svojem blogu napisala, da bo, ko bo šel svet k vragu, sedela na balkonu, pila pivo ter se na ves glas smejala. Njena izjava se mi je zdela precej posrečena - če gre vse skupaj k vragu, potem naj se to vsaj zgodi s stilom! Če bi prišlo tako daleč, bi tisti trenutek rada sedela nekje na toplem, ob kozarcu dobre alkoholne pijače, katero se nalije v kozarec s pecljem in kvačkala. Ugotovila sem, da kvačkanje pomirja - v zadnjih nekaj dneh mi je postalo jasno, zakaj v raznih mentalnih ustanovah svojim gojencem predpisujejo terapije z ročnimi deli. (Hm, morda sem pa zrela za obisk mentalne ustanove, kdo bi vedel?!)
Lahko rečete, da sem črnogleda, ker flancam o svetu, ki bo šel k vragu. Povem vam: niti črnogleda nisem več in to me rahlo skrbi, saj bi bila še vseeno raje to, kot pa da imam občutek, da sem brezčutna. Sita sem vsakodnevnih prenapihnjenih novic in komentarjev ob njih (včasih kljub vsemu ne morem mimo teh), vzajemne jamrarije na vrtovih ljubljanskih beznic in vsega kar paše zraven. Ob bedastih novicah, namesto, da bi se usajala, le še zeham. Preprosto, naveličala sem se - če se človek vsega lepega enkrat naveliča, potem se slabega naveliča še toliko prej, kajne?!
Včeraj sem kupila Modno Jano, ki je po mojem mnenju sicer ena izmed revij v rangu "bi šlo tudi brez", kriva pa je NinaLena, kajti naslovnica dotične revije je njeno maslo. Skratka, vsebina revije niti ni tako zelo slaba, intervju s fotografom Jakom Vinškom, ki živi in dela v New Yorku, sem hlastno prebrala, odličen je! Med drugim Vinšek trdi, da je kriza na nek način dobra, saj ljudi sili k razmišljanju in akciji. Se strinjam, da je to še kako res. Ljudje smo sprogramirani tako, da se ob "poku"sicer ustavimo in za nekaj časa otrpnemo, ampak vsak šok v nas slej ko prej izzove akcijo, kajti nekje pod kožo imamo vstavljen program, ki se imenuje "preživetje".
Med drugim v teh dneh prebiram knjigo z zanimivim naslovom Guernseyjsko društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov. Knjiga, ki deloma bazira na resničnih dogodkih, govori o življenju skupine ljudi, ki so med drugo svetovno vojno prebivali na okupiranih Kanalskih otokih. Njihovo društvo za književnost nastane zgolj kot posledica pretveze, predočene nacistom, ki jih na prostem legitimira v času policijske ure, vendar pa se to kasneje, za potrebe dokazovanja, udejanjeni v realnosti - društvo res nastane in deluje, njegovi člani pa kasneje ugotovijo, da jim je bilo s pomočjo knjig obdobje okupacije veliko lažje preživeti. Kljub temu, da je ta del zgodbe fikcija, nas potihem opominja, da je umetnost vendarle ena izmed reči, ki življenje v še tako hudih trenutkih naredi znosnejše.
Sama ta teden negujem asocialnost, ki pa, zanimivo, posledično producira ustvarjalnost. Povsem namerno sem se izolirala od vsakodnevnih druženj in na vsake toliko časa se mi zdi, da bi mi bilo pravzaprav čisto vseeno, če bi bil konec sveta. Tisti trenutek bi morda pogledala skozi okno, privzdignila levo obrv, nato pa se lotila katerega izmed neskončnih opravil, ki krojijo moj dan.

Tisto, česar ne vidite na fotografiji, oziroma vidite le del tega, je moja nova kapa. Prva iz serije l.r. (lastnoročno). Nastala je kot projekt raziskovanja tutorialov na Youtubeu, prvotno je bila mišljena precej manjša, nato pa je, tekom nastajanja, dobivala vedno večji volumen, jaz pa sem posledično vsako jutro hitela tja na konec trubarjeve po še eno dodatno klobko, dokler nisem pokupila vseh grafitno črnih. Kar štiri so se preobrazile v tole volneno gmoto, kar pomeni, da bom letošnjo zimo na glavi prenašala 2o dekagramov volnene niti. Če seveda ne bo prej konec sveta...

Sobotno poročilo iz terena

-

Celovec
Število na novo odkritih štarcun vrednih ogleda: 2 - ena s pohištvom in dodatki za dom ter ena z oblačili.
Število uplenjenih kosov v obeh na novo odkritih trgovinah: 0.
Število na novo odkritih štarcun, vrednih obiska in nakupa ob vsakem obisku: 1 trgovina s tajsko hrano.
Število uplenjenih reči v tajski trgovini: 2 praška za masaman curry, 1 paket tamarind ter 1 kozarec sweet mango chutneja.
Število reči uplenjenih drugje: 1 siva jopica.
Nakup dneva (ne moj): 1 zelena piknik odeja z vrtnicami v Eduschu za 12€ - danes smo jo amortizirali za 6, jutri pa jo bomo za preostalih 6€.

Vrbsko jezero
Število pojedenih ribjih konzerv in enot kruha: 1 konzerva in 1 enota kruha.
Število skokov v vodo: 2
Število voženj po vodnem toboganu: 1 (prvič).

Kaj me je presenetilo
Zelo lepa objava o Ljubljani ter napotkih kaj si v njej ogledati, v avstrijski reviji Madame.
Vrbsko jezeros 24 stopinjami ter kultivirani kopalci (Hrvatje izvzeti).

Kaj me ni presenetilo
To, da so izmed vseh ljudi na plaži Hrvatje najglasnejši.
Lepo urejeno javno kopališče - Avstrijci pač.

Zdaj moram pa zaključiti, ker grem pripravljat tabuleh za jutrišnji piknik. Ste ga vi že poskusili?