Zaželela sem si nekaj napisati, saj že dolgo časa nisem in občutek imam, da besede prav kličejo po tem, da jih izvabim na plano. Ampak... ko sem odprla bloggerjev templejt in zagledala grozoto od prenovljene grafike, sem se zmedla in zdaj sploh ne vem več kaj naj bi pravzaprav tule pisalo. Ne vem, če me ubijete, vam ne bom znala povedati. Verjetno je bilo kaj na temo, da sem najbrž edina, kateri se današnji (zdaj že včerajšnji) dan ni zdel prav nič grozen. Vsi so jamrali in bentili čez slab dan. Dan se še nikoli ni sam od sebe odločil, da bo slab ali dober, saj kot tak na svoje stanje ne more prav nič vplivati. Dan je tam in čaka, da boste vi nekaj naredili iz njega - da boste določili ali bo lep ali pač ne. In res ne vem kaj neki naj bi bilo pri tem, da iz neba pada voda ter da se je shladilo, tako zelo groznega?! Dež pada odkar ta svet stoji in če bo vse po sreči, bo še nekaj časa tako. Še nikoli se ni nihče stopil zavoljo tega. Sama sem dež opazovala skozi okno, saj pri hiši ni bilo spodobnega dežnika, ki bi mi omogočal pobeg na prosto - vsaj tako sem bila zmotno mislila, dokler nisem dobila podatka o prisotnosti dežnika v stanovanju. Ko sem končno našla tisto edino pokveko od dežnika, je pa dež ravno ponehal. Imam pa res srečo, ne?! Sem obula gumijaste škorenjce in se šla deževni ponedeljek, čeprav dežja ni bilo več. Ampak, ker sem se cel dan veselila, da bom obula svoje nove gumijaste škornje, si tega užitka, samo zato, ker je dež ponehal, nisem pustila vzeti. Pot me je ponesla mimo slovenske ceste, ki je bila videti prav hudo nesrečna, da so ji naprtili, da se mora iti teden mobilnosti. Prazna je izgledala res žalostna, tista dva trolejbusa, ki sta pripeljala mimo, sta bolj kot da sta tam iz vzroka zaradi katerega so trolejbusi na cesti, izgledala, kot da bi tja prišla zato, ker sta se izgubila. Ni važno...
Na tihem se pa vseeno malo veselim jesenskih večerov, ko bo dišalo po suhem sadju, pila bom čaj za čajem iz finih skodelic in listala po knjigah. Ko se bom naveličala posedanja, si bom okoli vratu ovila dolg šal in zavila okoli vogala. Kam? Kamorkoli... v toplo kino dvorano, v objem mesta, v nedrja lokala s fino glasbo, morda bom odšla na koncert ali pa bom le stala na dvorišču in gledala v zvezde.
P.S. To, da slika in tekst nista poravnana, je maslo novega sistema pri bloggerju. Ah, te novosti!
7 komentarjev:
Nisi edina, Vanja. Tudi meni je bil včerajšnji dan všeč, brez gumijastih škornjev sicer. V najhujšem nalivu sem šla na dolg sprehod, par mimovozečih avtomobilov me je malomarno pošpricalo, pa se nisem nič razburjala. Všeč se mi je bilo zaviti v šal, opazovati speče ulice in travo, ki je rasla kot že dolgo ne. Potem, ko se je izlilo, je bilo pa sploh kot da bi nekdo od zgoraj sčistil obzorja.
Včeraj je bil najlepši dan ever!
Sploh ni bilo slabo, zlasti če si ga dan prej klical, ker si ravno posejal travo. Upam, da se v finost čajčkanja vpletem tudi jaz -kjerkoli, kadarkoli.
Vanja, si že kdaj pomislila, da bi napisala pravljico? Mislim, da bi kakšno tvojo z užitkom prebrala svojemu škratu.
GoLa, absolutno - kjerkoli, kadarkoli. Long time no see... bo treba kaj ukreniti zavoljo tega. :)
Katarina, nisem še pomislila. Lahko pa poskusim. :)
Ful simpatična objava. In lepa slika. Hvala, da si me spomnila, da je dan tu, da nekaj narediš iz njega:)
Stašno sem pametna, ko je treba svetovati drugim - tudi sama kdaj pa kdaj pozabim, da je dan tukaj zato, da kaj naredim iz njega. No, ampak se pa vsaj sem ter tja opomnim. :)
Objavite komentar